10/09/2025
Smrt pri porodu je tragična, ne glede na to, ali se zgodi v porodnišnici, ali pri porodu doma.
Smrti v porodnišnici ne polnijo naslovnic, smrti pri porodih doma pa so v zadnjih letih zapolnile marsikatero.
Pri teh tragičnih dogodkih, ki bi se lahko enako zgodili v porodnišnici, ali pa bi jih bilo mogoče preprečiti, je ključno, da se objektivno pogleda, kaj je razlog, da je do tragičnega dogodka prišlo. Kaj je bil razlog, za odločitev ženske s prisotnimi dejavniki tveganja (nedonošenost, večplodna nosečnost, nosečnost brez prenatalne oskrbe, bolezni matere ali ploda...), da rodi doma? Jo je kdo nagovoril in spodbujal? Je dobila objektivne informacije? Je bil porod doma načrtovan, prisostvovala pa mu je babica z dovoljenjem?
Slovenija in Hrvaška sta državi, ki sta imeli v preteklem stoletju prekinjeno podporo babic pri porodih doma. Življenje z zavedanjem, da je normalna nosečnost, skupaj s porodom, normalni del življenja, je nadomestilo prepričanje, da je porod medicinski dogodek. Sledila je prekomerna medikalizacija in pogosto dehumanizacija (delež sproženj in pospeševanj poroda, nepotrebne epiziotomije, preprečevanje gibanja, odrekanje hrane in pijače ter marsikdaj nespoštljivo ravnanje osebja do porodnice (vključno s nadiranjem in celo kakšno klofuto).
V Sloveniji se je odnos že bistveno spremenil (a še marsikaj je za postoriti), na Hrvaškem, tako slišim, naj bi bilo slabše.
Pri tragičnih razpletih kot je ta, se je vedno vredno vprašati, ali je delovanje države (ki regulira babištvo) v korist državljanom, ali pa s svojimi represivnimi ukrepi spodbuja ženske v izbire, ki niso varne.
Podpiram kvalitetno, spoštljivo, vključujočo, podporno babiško in medicinsko oskrbo v vseh okoljih, podpiram tudi dostopnost različnih porodnih okolij (porod v porodnišnici, doma, babiške porodne hiše/centre). Verjamem, da je to predpogoj, da se ženske s prisotnimi dejavniki tveganja ne bodo odločale (ali vsaj bistveno redkeje) za riskantne odločitve, ki jih lahko stanejo njihovega ali otrokovega življenja.
Čeprav v Sloveniji imamo porod doma in strokovne usmeritve za načrtovani porod doma, se tudi tukaj mnogo žensk odloča raje za tiste, ki delujejo na črno (pri tem jim pomagajo tako nekatere doule, kot tudi babice brez ustreznih dovoljenj).
Ministrstvo za zdravje pa si v predlogu Zakona o zdravstveni negi in babištvu ustvarja prostor, da porod doma onemogoči (kot so to storili na področju šolstva - izobraževanja na domu). Ministrstvo za zdravje ženske potiska k nevarnim izbiram tudi z navodilom, da se družini po porodu odvzame posteljico, čeprav jo želijo imeti. Takšni ukrepi vodijo ženske v stiske, zaradi katerih se odločijo tudi za poti, ki so objektivno manj varne ali celo nevarne.
Povračilo stroškov za porod doma (v višini bolnišničnega), z babico z dovoljenjem, bi prav tako zmanjšalo tveganja, saj bi se ženske pogosteje odločale za babico z dovoljenjem, namesto za nekoga, ki ga dobijo ceneje.
Ne morem soditi, kaj se je zgodilo v dotičnem primeru (izgleda pa, da sta bila prisotna vsaj dva dejavnika tveganja - dvojčka, nedonošenost, zaradi katerih porodnica ne bi mogla legalno roditi doma z babico ne v Sloveniji, ne v Avstriji).
Lahko le žalujem, ko vidim, kako se trud, da ženskam z nizko stopnjo tveganja za zaplete omogočimo pravico do poroda doma z babico, ki se ne skriva, enostavno izničuje.
Lahko le žalujem, kako se dobro delo, da bi porod doma dobil veljavo in svoje legitimno mesto v naši družbi, zlahka razblini.
Senca, ki jo vržejo neurejeni, visoko rizični porodi, ki se zapletejo (in to ni redko) se namreč (hote ali nehote) razprostira tudi preko načrtovanega poroda doma tistih žensk, ki so za porod doma primerne in imajo ob sebi babico, ki deluje legalno.
Nedavna tragedija tijekom kućnog poroda blizanaca u Zagrebu otvorila je bolnu, ali nužnu temu: potpuna nereguliranost kućnih poroda u Hrvatskoj. Umjesto osude žena, potrebno je hitno donijeti smjernice i osigurati siguran, reguliran okvir skrbi.