31/05/2020
“Ti se res tooook bojiš kaj bo prišlo ven iz tebe, pa v resnici ne bo prišlo nič takega, če spustiš... Končno boš že enkrat prišla ti”, sem pred kratkim dobila v odziv na moj vedno bolj očiten oklep s katerim vstopam v svet. Oklep postaja tako očiten, da se včasih vprašam, če sem ninja želva ali človek. 🐢
Šalo na stran. Oklep, ki si ga ustvarimo sčasoma ne zakrije stvari samo pred zunanjim svetom, ampak nas zablokira od znotraj in zakrije stvari pred nami samimi. Kjer ni pretoka, ni življenja. Potem ‘do življenja’, do diha, do ljubezni, do denarja, in tako naprej v neskončnost, poskušamo prihajati na tiste načine, ki so nam najbolj domači in znani, po bližnjicah. Ampak tam nikoli ne raste nič novega, se pa to rastje zelooo hitro razrašča.
Poti mehčanja in grenko-sladkega poslavljanja od oklepa so različne. Nekateri to zjokajo, nekateri se usmerijo v šport, nekateri v delo, gre za različne ventile in obstajajo nežnejše in manj nežne poti, vsekakor ima vsak človek svoje načine osvobajanja in po mojih izkušnjah je tako, da bolj kot se grobo usmeriš v določen način, bolj ta preraste v odvisnost, vsaka odvisnost pa prispeva k še bolj trdnemu in rigidnemu oklepu. Zato sama nekako najbolj verjamem (in se tega v praksi šele pri osnovah učim) v sprotno odzivanje na svoje počutje in stanje duha in telesa.
Kot smo najbrž občutili vsi, je pot raziskovanja samega sebe in načinov lastnega osvobajanja enkrat strma, enkrat ravna, enkrat vzpenjajoča in drugič padajoča. Na začetku je včasih padec iz klifa, včasih polet v nebo, dokler nekajkrat ne ujameš najbolj čudovitega občutka zlate sredine in tvoj notranji glas sam pri sebi mirno sklene “jp, v to se bomo vračali, ne glede na to kam nas odnese”.
Moji poskusi osvobajanja in vračanja v zlato sredino so različni in trenutno valovijo med prepoznavanjem odvisnosti in preizkušanjem novih stvari. En dan sem v google napisala “learning how to cry”, ker kot že zgoraj omenjeno, oklep včasih lahko postane tako trden, da se vsakršen naravni pretok lahko ustavi ali zelo zmanjša, pa če gre za jok, dihanje ali katerokoli najbolj osnovno funkcijo telesa. Ljudje, ki prihajajo k meni na masažo imajo, na primer, velikokrat izzive z zadrževanjem vode v telesu, z dihanjem, s hudo zakrčenostjo, z zaprtostjo, s pomanjkanjem menstruacij... Vse to je del oklepa. Oklep pa je sestavljen iz čustev, ki enkrat v preteklosti niso bila izražena in dovolj zmehčana, da bi lahko postala del naravnega pretoka življenja, ampak so se zgostila v ‘trdne delce’ in šla v telo. Moje google iskanje kako se naučiti jokati mi je v prvem zadetku vrglo ven: 14 korakov kako jokati in dati vse ven (s slikami!) 😳🤣 Priznam, da me je to malo nasmejalo, hkrati pa pripeljalo v moje zavedanje to, koliko ljudi ima morda izziv s tem. Jok je tako naraven kot smeh in tako zelo lepo je, ko se smeji cela duša, ali ko te oblijejo solze. Lepo je, ko zadihaš, lepo je, ko si.
Dobro poznam oklep, moja najbolj skrita, hkrati pa najbolj transparentna želja je, da bi stvari tekle svobodno. V telesu vsakega, v človeških odnosih in v svetu. Zato masiram. 🦋
