27/01/2026
Kaj če težava po ACL operaciji ni več v kolenu – ampak v tem, da mu telo ne zaupa?
Ko obravnavamo samo ACL, zdravimo del.
Ko obravnavamo celoten sistem – živčni, fascialni in gibalni – omogočimo resnično rehabilitacijo.
Zato pacienta ne obravnavamo kot izoliran ACL, temveč kot celoto.
— ddr. Mit Bračič
➡️ Uvod: problem, ki ga pacienti začutijo šele kasneje
Raziskave kažejo, da standardna rehabilitacija po rekonstrukciji prednje križne vezi kolena (ACLR) pogosto ne zadošča za popolno obnovo funkcije, mišične moči in simetrije hoje. Posledica so trajne asimetrije, spremenjena biomehanika gibanja ter bistveno povečano tveganje za zgodnji razvoj osteoartritisa kolena – že v prvih 1–3 letih po operaciji.
➡️Sistematični pregledi zadnjih let jasno poudarjajo, da se ključne težave – bolečina, edem, artrogena mišična inhibicija, šibkost kvadricepsa in zadnje lože ter omejen obseg gibanja (ROM) – ohranijo predvsem v zgodnji fazi rehabilitacije (0–12 tednov), ko večina pacientov izvede premalo individualizirane obravnave.
➡️Glavne težave po ACL rekonstrukciji – in zakaj so nevarne
Vztrajajoča šibkost kvadricepsa
Šibkost kvadricepsa (sprednja stegenska mišica) po ACLR ni zgolj vprašanje moči, temveč posledica artrogene mišične inhibicije – nevromišične zavore, ki se lahko ohranja mesece po operaciji.
To vodi v:
❌podobremenjevanje operirane noge,
asimetrije hoje (manjši sagitalni momenti, zmanjšana fleksija kolena),
❌preobremenjevanje nepoškodovane strani,
❌pospešeno degradacijo sklepnega hrustanca.
Sodobni biomehanski pregledi hoje potrjujejo, da se spremenjeni vzorci hoje ne normalizirajo spontano v prvem letu po operaciji, kljub zaključeni rehabilitaciji.
➡️ Koleno, živčni sistem, fascije in “notranji dejavniki” poškodbe
Koleno ni le “mehanska” poškodba – koleno je nevro-fascialni organ regulacije
V ortopediji in športni medicini ACL poškodbo praviloma razložimo z biomehaniko (rotacija, valgus, obremenitev, šibkost stabilizatorjev). Vendar telo ni sistem delov, temveč sistem regulacije: koleno je odvisno od tega, kako možgani upravljajo varnost/gibanje, tonus, zaznavo stabilnosti in porazdelitev sile skozi fascialne verige.
Ko je živčni sistem kronično v stresu ali v “obrambnem načinu”, se ne spremeni le psihologija – spremeni se gibanje, regeneracija in vnetje. To je tudi razlog, zakaj nekateri pacienti “delajo vse prav”, pa se rehabilitacija ustavlja, bolečina vztraja ali se poškodbe ponavljajo.
Standardna rehabilitacija ima sistemske omejitve.
Pregledi klinične prakse fizioterapevtov kažejo, da so najpogostejše ovire za optimalno rehabilitacijo:
❌pomanjkanje ustrezne diagnostične in terapevtske opreme (≈69 %),
❌slabša pacientova adherenca in motivacija (≈68 %),
❌časovne omejitve,
❌velika variabilnost kriterijev za povratek v šport (RTS 9–12 mesecev ali več).
Rezultat je pogosto “časovno zaključena”, ne pa funkcionalno zaključena rehabilitacija.
“Telo ne dela napak. Dela zaščitne strategije. Ko razumemo, zakaj koleno ne zaupa, lahko rehabilitacija postane proces ponovne regulacije (ponastavitve regulacijskih mehanizmov) – ne samo vadbe.”
– ddr. Mit Bračič
Možgani in zaščitni gibalni vzorci: telo razbremeni tisti del, ki mu ne zaupa
Koleno je sklep, ki zahteva natančno časovno aktivacijo mišic (kvadriceps, zadnja loža, glutealni stabilizatorji) ter dobro propriocepcijo.
V stresu ali po travmatični izkušnji se lahko vzpostavi zaščitni vzorec:
❌zmanjšana aktivacija kvadricepsa (funkcionalna inhibicija),
❌togost in “zadržan” korak,
❌izogibanje obremenitvi operirane noge,
❌preusmerjanje sile na drugo stran ali v kolk/gleženj.
To ni “slaba volja” ali “lenoba”, temveč avtomatska nevrološka strategija, ko telo zazna potencialno nevarnost.
➡️Zakaj je predoperativna rehabilitacija (prehab) ključna
Meta-analize jasno kažejo, da pacienti, ki opravijo strukturirano predoperativno rehabilitacijo, dosegajo:
✅višje KOOS rezultate tudi 2 leti po operaciji,
✅manj bolečine,
✅boljšo funkcijo pri vsakodnevnih in športnih aktivnostih,
✅boljši dolgoročni izid, ne glede na zgodnji pooperativni potek.
Ključno je, da v operacijo ne vstopimo z že prisotnimi asimetrijami, inhibicijo kvadricepsa in vnetnim stanjem sklepa.
➡️Ustrezna diagnostika kot temelj personalizirane rehabilitacije
V Global Treatment Clinic pod vodstvom ddr. Mit Bračiča zagovarjamo načelo:
»Brez objektivne diagnostike ni ciljno usmerjene rehabilitacije«.
Naš pristop temelji na klinični praksi, delu s športniki in znanstvenih dokazih o vplivu mišične asimetrije ter vnetja na dolgoročni izid ACL poškodb.
➡️Pred- in pooperativna diagnostika in nadzor napredka
Po ACL rekonstrukciji diagnostiko redno ponavljamo:
✅TMG vsakih 4–6 tednov za spremljanje:
simetrije mišične funkcije,
preprečevanje kronične atrofije,
objektivno odločanje o napredovanju obremenitev,
✅ThermoHuman za prilagajanje terapij glede na stopnjo vnetja (npr. ESWT, Hilt laser, TECAR, HiTOP),
✅Tanita za spremljanje povečanja mišične mase (cilj +5–10 %) in nadzor visceralne maščobe!
✅KOOS (Knee Injury and Osteoarthritis Outcome Score) je standardiziran vprašalnik, ki nam pove, kako pacient subjektivno doživlja svoje koleno – od bolečine in vsakodnevnih aktivnosti do športa in zaupanja v koleno. Uporablja se za spremljanje napredka rehabilitacije pred in po operaciji ACL.
Dodane fizioterapevtske intervencije v zgodnji fazi (0–12 tednov) dokazano izboljšujejo bolečino, edem, ROM in mišično aktivacijo, kadar so uporabljene ciljno in individualizirano.
Zaključek za pacienta
Rehabilitacija ACL ni zgolj časovni proces, temveč proces odločitev, ki temeljijo na meritvah, ne na občutku.
➡️Cilj ni le “preživeti” rehabilitacijo, temveč:
✅povrniti simetrijo,
✅zaščititi kolenski hrustanec,
✅zmanjšati tveganje za ponovne poškodbe,
✅omogočiti varen in dolgoročno vzdržen povratek v šport ali aktivno življenje.
Koleno ni le biomehanski problem: vloga živčnega sistema, fascij in psiholoških dejavnikov.
V klasični medicini in ortopediji se poškodbe kolena – vključno s poškodbami ACL – obravnavajo predvsem skozi biomehanske, anatomske in obremenitvene dejavnike. Vendar sodobne interdisciplinarne raziskave na področju nevroznanosti, fascialne biologije in psihonevroimunologije kažejo, da telo ne deluje ločeno od živčnega sistema, čustev in dolgotrajnega stresa.
Pomembno je poudariti:
to ne nadomešča medicinske diagnostike, temveč jo lahko dopolnjuje pri razumevanju, zakaj se določene poškodbe ponavljajo, zakaj rehabilitacija stagnira ali zakaj se vnetje vzdržuje kljub pravilnemu protokolu.
➡️Možgani, zaščitni vzorci in koleno
Koleno je sklep, ki je izjemno odvisen od:
centralnega živčnega nadzora,
pravočasne mišične aktivacije,
zaznave varnosti in stabilnosti.
Pri kroničnem stresu, nezaceljenih psiholoških obremenitvah ali dolgotrajni bolečini se lahko v možganih vzpostavijo zaščitni gibalni vzorci:
zmanjšana aktivacija kvadricepsa,
togost,
izogibanje obremenitvi,
spremenjena propriocepcija.
Ti vzorci niso zavestni, temveč avtomatski – in dolgoročno povečujejo tveganje za poškodbe ali upočasnjujejo rehabilitacijo.
➡️Fascije kot somatski arhiv: ko se zaščita zapiše v tkivo.
Fascialni sistem je izjemno senzorično bogat in sodeluje pri prenosu sile, koordinaciji gibanja in “občutku telesa”. V prejšnjih objavah sem to povzel zelo jasno: telo govori jezik travme – z napetostjo, togostjo, ponavljajočimi se poškodbami in počasnejšo regeneracijo.
Pri dolgotrajnem stresu ali nepredelani travmatični izkušnji se lahko zgodijo merljive spremembe:
❌spremenjena drsnost fascialnih slojev,
❌povečana togost in mikro-adhezije,
spremenjena porazdelitev sil v kinetični verigi.
❌Klinično se to pogosto kaže v območjih, ki “držijo koleno”:
fascia lata / iliotibialni trakt,
sprednja in zadnja veriga stegno–medenica,
vzorci rotacije in kompenzacije, ki vplivajo na obremenitve kolena (in posredno tudi na pogoje za ACL).
➡️Čustva, ego in simbolika kolena – uporabno kot terapevtski okvir, ne kot diagnoza.
V nekaterih somatskih in holističnih modelih se koleno simbolno povezuje s trmo, ponosom, nepopustljivostjo oziroma notranjim konfliktom med “popustiti” in “držati kontrolo”. Podobno se v teh sistemih pojavlja razlaga o levi (ženski/čustveni) in desni (moški/akcijski) strani.
Pomembno: teh povezav ne obravnavamo kot medicinsko dokazano vzročnost, temveč kot okvir za klinični pogovor, kadar:
❌pacient čuti, da ga telo “ustavlja”,
❌se ponavljajo poškodbe brez jasnega biomehanskega razloga,
❌je prisoten močan strah, rigidnost ali konstantna zaščita.
Cilj ni “verjeti”, temveč razumeti: če se živčni sistem ne regulira, tkiva težje preklopijo v regeneracijo.
➡️Zobje in koleno: kdaj je smiselno razmišljati širše
Obstajajo komplementarne “zobno-fascialne” karte, ki opisujejo povezave med določenimi zobmi in telesnimi regijami. Znanstvena medicina tega ne uporablja kot standardno razlago, vendar je klinično razumno nekaj drugega:
Če ima pacient:
❌ponavljajoča vnetja, težko obvladljivo oteklino,
❌netipično vzdrževano bolečino,
❌sistemske znake vnetja,
❌ali dolgotrajne težave v čeljusti/ugrizu,
je smiselno narediti tudi strokovno stomatološko oceno (žarišča, kronična vnetja, temporomandibularne disfunkcije), ker kronično vnetje kjerkoli v telesu lahko vpliva na regeneracijske procese in občutljivost živčnega sistema.
➡️Kako to integriramo v ACL rehabilitacijo – “brez mistike”
V Global Treatment Clinic takšnih povezav ne uporabljamo kot nadomestilo ortopedske diagnostike, temveč kot dodatno plast klinične inteligence, kadar je napredek nepredvidljiv.
Pristop ostaja data-driven, obenem pa vključuje regulacijo sistema:
➡️Biomehanska raven
rehabilitacija, progresija obremenitev, tehnika gibanja, stabilizacija.
➡️Nevro-regulacijska raven
dihalni protokoli, vagalna stimulacija, umirjanje AŽS, zmanjšanje zaščitnega tonusa.
➡️Miofascialna raven
ciljane fascialne tehnike, izboljšanje drsnosti, sprostitev preobremenjenih verig (npr. fascia lata/ITB).
Cilj je enak: simetrija, varna obremenitev, zmanjšanje vnetja, povratek funkcije – le da pacienta obravnavamo kot celoto, ne kot izoliran ACL.
Zaključek: zdravljenje vezi ni dovolj, če ne reguliramo sistema!
Poškodba ACL ni le pretrgana vez. Je dogodek, ki vpliva na živčni sistem, gibalne vzorce, fascialno napetost in zaupanje v gibanje. Če rehabilitacijo omejimo zgolj na čas, vadbo in lokalno moč, pogosto spregledamo ključni razlog, zakaj se asimetrije ohranjajo, bolečina vrača ali se tveganje za ponovne poškodbe povečuje.
Resnična rehabilitacija se začne tam, kjer telo ponovno zazna varnost, simetrijo in sposobnost regulacije obremenitve. To zahteva objektivno diagnostiko, individualno voden proces in razumevanje, da koleno ne deluje ločeno od sistema, ki ga upravlja.
Zato v Global Treatment Clinic ne zdravimo zgolj posledice poškodbe, temveč naslavljamo celoten kontekst, v katerem je do nje prišlo in v katerem mora potekati okrevanje.
Pacienta ne obravnavamo kot izoliran ACL – temveč kot celoto.
— ddr. Mit Bračič
Call to Action✅✅✅
Če ste po poškodbi ali operaciji ACL in imate občutek, da rehabilitacija stagnira, da se asimetrije ohranjajo ali da kolenu preprosto ne zaupate več, je morda čas za drugačen pristop.
V Global Treatment Clinic izvajamo celostno, merljivo in individualno vodeno rehabilitacijo ACL, ki temelji na objektivni diagnostiki, regulaciji sistema in varni progresiji obremenitev.
Naročite se na diagnostični pregled in preverite, kje v rehabilitacijskem procesu se vaše telo trenutno nahaja – ter kaj je naslednji korak k stabilnemu, samozavestnemu gibanju.
☎️040 77 35 77
