27/03/2026
Zadnje dni veliko premišljujem o izgubi, o tistih ki so odšli za mavrico in kako se spopadamo s tem.
Izguba pride v različnih oblikah.
Ko odide človek, ki smo ga imeli radi, ko se poslovimo od živali, ki ni bila samo žival, ampak del našega srca, naše družine, našega doma.
Ko se nenadoma konča nekaj, kar nam je dajalo občutek varnosti, topline, bližine.
In takrat se svet za trenutek ustavi.
Ali pa se zdi, da gre naprej, mi pa ostanemo nekje vmes.
In pride občutek, kot da se v zraku odpre nekaj tihega, nevidnega in nas vabi, da začutimo, da se spomnimo.
V vseh letih, svetovanja in iz lastnih izkušenj, sem spoznala kako zelo različni smo si v žalovanju in kako zelo prav je tako.
Nekateri jokajo in s tem spuščajo bolečino iz sebe.
Drugi ostanejo v tišini, kjer se dogaja tisoč neizrečenih občutkovin misli.
Nekdo čuti jezo, na življenje, na usodo, na svet.
Nekdo občuti globoko nemoč, kot da ne more ničesar spremeniti, čeprav bi si to najbolj želel.
In nekdo morda na zunaj deluje popolnoma miren, pa se v njemu dogaja cel vihar.
In včasih pride tudi krivda.
Ali pa vprašanja bi lahko naredil/a več?
Pride jeza, strah, nemoč, sočutje, ljubezen....cel vrtiljak občutkov, čustev in misli.
Ampak resnica je, da žalovanje nima pravil.
Nima časovnice.
Nima pravega ali napačnega načina.
Je zelo osebno potovanje.
Tudi sama sem v življenju že izgubila najdražje, kot tudi kosmate sopotnike in vsakič znova me te izkušnje naučijo nečesa drugačnega. Predvsem pa tega, da bolečina ne izgine kar tako.
Se pa sčasoma spremeni.
Postane bolj mehka.
Manj ostra.
Ostane kot tih spomin, ki ga nosimo s sabo, kot nežen dotik nekoga, ki ga ni več tukaj, pa vendar na nek način še vedno je.
In morda je prav to tisto, kar nam vliva moč in prebuja zavedanje, da ljubezen ne izgine.
Oblika se spremeni.
Prisotnost se spremeni.
Ampak to, kar smo čutili in kar čutimo ostane.
Ostane spomin.
Zato si dovoli čutiti vsa čustva. Izgovoriti neizrečene besede, žalovati na svoj način.
Ne sili se potiskati stran svoje žalosti.
Ne beži pred jezo ali praznino.
Vse to je del procesa.
Del ljubezni.
In če si zdaj v tem, če ti je težko, če iščeš svoj način, kako iti čez ta proces, vedi, da nisi sam/a.
🤍
Morda ne hodimo po isti poti, ampak v tej izkušnji se srečamo, kot ljudje, ki znamo ljubiti, izgubiti, in kljub temu znova nežno odpreti srce. 🌈
Pika 🤍
