Center za osebnostni razvoj in psihoterapijo - CORP

07/05/2025

📢 EVROPSKA ZVEZA ZA PSIHOTERAPIJO ZGLEDNO SODELUJE Z EVROPSKO ZVEZO PSIHOLOŠKIH DRUŠTEV 🤝

V strokovni javnosti se nepravilno navaja trditev, da je ustanovitelj Evropske zveze za psihoterapijo (EAP), ki določa standarde za poklicno uveljavitev psihoterapevtov, dr. Alfred Fritz. Temu ni tako. EAP je ustanovilo več posameznikov psihoterapevtov že leta 1990 (veliko prej pred ustanovitvijo zasebne univerze). EAP je krovna organizacija, ki združuje nacionalna psihoterapevtska združenja, inštitute ter posamezne psihoterapevte po vsej Evropi.

Evropska zveza za psihoterapijo (EAP) tudi zgledno sodeluje z Evropsko zvezo psiholoških društev (EFPA) znotraj CEPLIS* organizacije. EFPA povezuje nacionalna psihološka združenja iz več kot 30 evropskih držav (vključno z Društvom psihologov Slovenije in ) in skrbi za razvoj psihološke stroke v Evropi. EAP združuje več kot 120.000 psihoterapevtov in 128 psihoterapevtskih organizacij iz 41 evropskih držav.

Tudi slovenski psihoterapevti in klinični psihologi smo že večkrat dokazali, da znamo zgledno sodelovati, tako kot obe strokovni krovni evropski organizaciji. 🙌

Povezava do CEPLIS organizacije 👉 https://ceplis.org/mono-professional-membership/

📢 Vabljeni k deljenju vsebine!

29/04/2024

Vsaj enkrat na leto, npr. za 1. maj, razmislimo tudi o našem delu. Razmislimo ali živimo v ravnovesju med delom in osebnim življenjem? Smo po službi izčrpani in frustrirani ali pretežno uživamo v delu in s sodelavci? Naredimo samorefleksijo glede svojih poklicnih ciljev, vrednot ter poti za naprej. Na koncu pa ozavestimo hvaležnost za vse delovne priložnosti, ki so nam bile dane ter za vso prizadevnost delovnih ljudi, katerih delo vpliva tudi na vse nas. Tako v formalnih, kot neformalnih oblikah dela. Lepe praznike vam želimo sodelavci CORP-a.

14/04/2024

V tem prijetnem pomladansko poletnem vzdušju, ko gledam, kako se vse hitro prebuja in začenja novo obdobje rasti, me spominja na odločitev za našo osebno rast in razvoj. Tako kot rastline, ki ne nehajo rasti po zimi, toči, neurju, ampak vztrajajo, je pomembno da tudi mi po padcu nadaljujemo, vztrajamo, verjamemo vase in smo prijazni do sebe, ko ne gre po načrtih. Ne glede na okoliščine, se vedno najde pot. Če ne sami, pa lažje ob nekom, ki nam stoji ob strani.
Helena W

10/10/2023

Na svetovni dan duševnega zdravja poudarjamo nekaj razlik 🌸

Duševno zdravje NI (čeprav mnogi to mislijo) :
❌Nepomembno
❌Enostaven izziv
❌Redka stiska nekaterih
❌Ločeno od fizičnega zdravja
❌Enako kot duševna bolezen

Medtem, ko dejansko JE:
✅Naporno delo
✅Tesno povezano s fizičnim zdravjem
✅Vredno prioritezirati
✅Nekaj kar imamo skupnega vsi ljudje
✅Pogosta stiska mnogih

Ob pravi podpori, je tudi uravnovešanje svojega zdravja bistveno lažje 🌸

Zato v primeru težav, vabljeni na Corp, da skupaj stopimo v smeri vašega boljšega počutja.

24/07/2023

Vabljeni k prijavi na jesenske priprave na porod za pare, ki jih vodi naša terapevtka Tara Božič Hughes 💛

Boš jeseni postala mamica?
Odpirajo se PRIJAVE NA JESENSKE PRIPRAVE NA POROD 🧡💛🤎
V septembru se odpira prava priložnost zate, za vaju s partnerjem, da se temeljito pripravita na svoj porod ❤️

Skupina je že zelo polna, ker so se prijavili že veliko pred objavo, ampak je še nekaj malo mest, da se nam pridružiš 🙏❤️

Tokrat bo še posebej dragocena izkušnja, ker bo z nami več drugorodk, ki bodo bogato sokreirale vzdušje, teme in vprašanja, ki jim bomo zvesto sledili ❤️ kar pomeni, da se bomo potopili v psihologijo porajanja, vpliv vzrocev, pomen "spuščanja" prvega otročka,... In vključenosti vaših partnerjev ❤️ (poleg vseh klasičnih tem, ki jih, brez dvoma, pokrijemo).

Priprava v majhni skupini je res čarobna izkušnja, nekaj veliko bolj dragocenega od individualne priprave... Ker se skupaj skreirate nekaj čarobnega, ki se vsakič znova potrdi v vseh skupinah ❤️

Zato vabljena, javi se v ZS in se vidimo na spletu v septembru 🍀❤️🙏

03/07/2023

Šele, ko na lastne oči vidiš kako drugače živijo ljudje, ki najdejo načine kako skrbeti za svoj notranji mir, takrat lahko zares razumeš kakšno vlogo igrajo v življenju radost, zaupanje, ljubezen in mir ❤️

Psihoterapija ni le "reševanje" svojih težav, ampak podpora h globljemu zdravju.

14/06/2023

~Za vsak "zakaj" obstaja svoj "zato". ~

Današnja družba, tempo življenja in njene vrednote same po sebi ustvarjajo pogoje za razrast anksioznih občutkov. Lahko bi celo rekli, da je anksiozen odziv "normalen" (v smislu primeren, pričakovan), glede na pritiske vsakodnevnih izzivov, ki jih posamezniki prestajajo več desetletij.

Ravno zato predlagam, da ne "skočite" v kategorizacijo svoje tesnobe kot "nenormalne", čudne, dokaz da ste nesposobni ... Ampak raje preverite kakšno okolje vas obdaja ~ kakšni pritiski, pričakovanja, podpora,... In kakšna preteklost vas je oblikovala?

Ima vaše trenutno počutje(težave z anksioznostjo) več smisla, ko upoštevate kontekst v katerem se je kalila in rasla?

Sama pri svojem delu vedno najdem razumljive razlage za stanja v katerih se znajdejo moji klienti. In povem vam, da jih že samo to pomirja, ko povežemo pike med sabo in potrdimo, da ni nič "narobe" z njimi, temveč z načinom kako živi/komunicira /postopa,...glede na njegove/njene osebnostne karakteristike.

Iz tega razloga ne vidim potrebe po patologiziranju pojavov, temveč po razumevanju le teh. Saj bomo z razumevanjem stisk povečali verjetnost za boljše odzive nanj - in posledično znižali potrebo po njihovi pristojnosti 🌸

Opogumite se in izberite radovednost - spoznajte ozadje svojih edinstvenih težav, simptomov, stisk in poiščite nove, primernejše odzive nanj 🪄

Spisala: Tara Božič Hughes

12/06/2023

Terapevtova naloga ni, da te popravi.
Ker nisi pokvarjen/a❤️

09/05/2023

O narcisističnem staršu.

"Uporabljen sem bil v namene, da se je čutila dobro mamo. Takrat ni šlo za moje potrebe po njeni bližini, po njeni pozornosti, ampak za njene."

Pri narcisističnemu staršu je otrok sredstvo za doseganje ciljev, kar pomeni da ga bo uporabil kadarkoli ga bo "potreboval", ne glede na otrokove realne potrebe ali zmogljivosti.
To otrok že zgodaj začuti, razume pa še dolgo ne (ker bi bilo takšno spoznanje zanj, ki je v odvisnem položaju, skrajno prenevarno) !
Kar pomeni, da otroci že zelo zgodaj začutijo razlike v vedenju staršev, npr.kadar so v družbi ali pa zaprti za štirimi stenami, saj prihaja do bistvenih odklonov med njihovo "običajno hladnostjo in nedostopnostjo" ter naenkrat "popolnoma uglašeno in toplo podobo starša".

Kljub temu, da otrok še dolgo ne bo mogel povezati za kaj gre, v sebi (vsaj še nekaj časa) zaznava občutke neiskrenosti, zmedenosti, začasnega olajšanja in kasnejšega razočaranja/razvrednotenja, ...kot odziv na nepričakovan obrat v starševskem pristopu. Kar se pogosto rezultira v njegovi kasnejši odtujenosti, neobčutljivosti do sebe.

Tak otrok je vzgajan v duhu ugajanja, ustrezanja neizrečenim pričakovanjem drugega in kot popotnico za življenje ponotranji podtalno prepričanje o lastni nepomembnosti, sploh kadar je v igri vprašanje poskrbeti zase ali za drugega ? "Ne morem obremenjevati drugih s tem, da nisem dobro, to bi jih popolnoma zlomilo", bi bila tipična izjava nekoga, ki se pogosto razvije v pretirano skrbno , ljubečo , empatično in občutljivo osebo. Njihova brezmejna sposobnost sprejeti in ljubiti kogarkoli, ki jim je pripravljen ponuditi (vsaj nek) občutek ljubljenosti in pomembnosti, pa v resnici odraža njihovo globoko poškodovanost, ki jo mnogi na prvi vtis spregledajo.

Takšni (tudi odrasli) otroci so pogosto spregledani. Spregledani v smislu, da so odraščali v navidez dobrih, ljubečih družinah, ki so za štirimi stenami živele povsem drugačno resnico. Da se jih drži sloves, da so "sončki", vedno pozitivni in pripravljeni priskočiti na pomoč.
V sebi pa mnogi trpijo za občutkom nerazložljivega strahu pred osamljenostjo ("ne razumem zakaj se tako bojim ostati sam, če tega še nikoli nisem zares izkusil?") , močnim dvomom v lasten prav ("bojim se priznati kar čutim, da me ne bi imeli drugi za norega") in globoko odvisnostjo od odnosov, s pomočjo česar blažijo anksioznost pred soočanjem z zapuščenostjo. V sebi se prav tako borijo z (ne)zaupanjem, pretirano naivnostjo in globoko bolečino, da se v resnici niso mogli zanesti na nikogar.

Vsem, ki ste odraščali ob narcisističnemu staršu: si krasna, pomembna in ljubezni vredna oseba❤️
Ne obupaj nad seboj in vztrajno sledi občutkom v tebi, ki so resnični že od nekdaj ❤️

Spisala: Tara Hughes

08/05/2023

"Težava današnjih nasilnih najstnikov je "sočutna" (beri: permisivna) vzgoja. V prejšnjih generacijah pa takšnih težav ni bilo v zahvalo "dovolj dobre zdrave pameti" ali z drugimi besedami "pravih kazni in reda", ki so otrokom pokazale "kje jim je mesto"...
Pa je temu res tako?

Je res možno kar tako potegniti črto pod eno generacijo staršev in trditi: težave mladih so posledica novih vzgojnih prijemov (njihovih sicer "trdno" in zdravo razumsko vzgojenih staršev)?
Se ne sliši vse skupaj malce konfliktno?

Sprašujem se namreč, če ni ravno oster preobrat v vzgojih izbirah med generacijami popolna nezaupnica "trdi" vzgoji?
Če ni na tem mestu vsaj za kratek čas vredno pomisliti, kaj za vraga so morale doživljati generacije trenutnih staršev, da zdaj tako množično iščejo nove načine spoprijemanja z otroki?

Kot psihoterapevtka katere poklic temelji na dnevnih pripovedih (in izpovedih) klientov o vzgojnih stilih (zdaj že naših dedkov in babic, ki pogosto nanesejo tudi v smeri zdaj že pradedkov in prababic) ...namreč ne morem mimo dvoma, da je za trenutne težave, kriva "zgolj" premila vzgoja.

Trenuten nabor staršev mladoletnih je namreč kar labilno strukturiran, poln frustracij in občutkov spregledanosti, ničvrednosti... Kot tudi (zavrte) agresije in tolerance do nje.
Rojeni so staršem, ki so se kot prvi rojevali (v takrat novorojenčku zelo nesočutne) porodnišnice, kar pomeni da so druga generacija visoko stresiranih dojenčkov v času zgodnjega povezovanja (zaradi česar so stres doživljali "na kvadrat"). Svoje prve dneve življenja so preživljali ločeno od mam (kar je visoko stresno za oba). Ter "v izogib razvajenosti" nadaljevali vzgojo v podobnem slogu; v minimalnem stiku z nežnostjo svojih staršev, redko dojeni in uspavani s pomočjo izjokavanja. "Ah, dajte no" , bi marsikdo rekel, "ne pretiravajte, saj to še ni tako hudo!"
Pa zares veste kaj govorite?
Sploh veste kako dojenčki doživljajo svet? ;)

Četudi ne verjamete v stres zgodnjega povezovanja, nadaljujmo v čas zgodnjega otroštva ( cca. do 15.leta), ko so večino stresnih stanj teh otrok, (ki so, mimogrede, neizogibna, razvojno pričakovana in normalna) uravnavali s pomočjo zaušnic, dretja, zbadanja, cukanja, suvanja, stresanja, osamitve (idr.psiho-fizično nemoralnih odločitev),... ki so vse prihajale iz strani njihovih (še huje zlorabljenih) staršev, neredko alkoholikov, ki so bili še toliko bolj brutalno obravnavani in zato desenzibilizirani ob izvedbi svojih ukrepov.
Mislim torej, da lahko zlahka trdimo, da otroci izpred 30,40 let, niso bili deležni najbolj optimalne vzgoje, saj so odraščali brez pravega spoštovanja, pozornosti ali truda odraslih in s kar nekaj agresije. Odraščali so v družbi, kjer si postal
"nekdo" šele z leti/titulami, dosežki ali premoženjem, ki si ga ustvaril ... Nikakor pa ne že s tem, ko si se rodil, kajti takrat si se šele "postavil v vrsto kot kandidat" za ljubezen.

Je zdaj lažje prepoznati velike količine agresije, ki so se na vseh nivojih zlivale skozi njihove generacije?
Je morda lažje razumeti zakaj mnogim ni uspelo pravočasno prepoznati poškodovalnosti digitalnih vsebin?
Zakaj bi en tak "od čustev/sebe/ odklopljen" otrok, zdaj starš, težje prepoznal da je udarec, čeprav ne v fizičnem smislu, včasih celo bolj nevarn od pravega?

Sama mislim da so ravno omenjeni pristopi pripeljali današnje starše k iskanju nove, sočutnejše vzgoje... Pri čemer jih je želja po preprečitvi bolečih napak, kup čustvene navlake (od praznine, obrambnih reakcij, jeze), ter odločenost, da se končno počutijo "pomembne", speljala v napačno smer.
Zgolj poznavanje teorij še nikoli ni bilo dovolj za dejansko spremembo v praksi. In tudi tokrat ni bilo. Zato so tudi tokratni starši povečini vzgajali otroke v senci lastnih emocionalnih (ne)kapacitet, pod vplivom neokapitalistične miselnosti in prehitre digitalizacije, ki jih je povsem posrkala vase in zasvojila.

Kaj nas trenutno stanje torej uči?
Da kljub dobronamernemu iskanju, rešitve še vedno niso našli.
Da povečini nismo nič kaj dosti usposobljeni za izvedbo novodobne, sočutne vzgoje in je zato premnogokrat permisivna, odsotna, nezadostna... In s tem, najverjetneje, podobno poškodovalna kot je bila že vzgoja pred tem.

Zatorej mislim, da, žal, nihče od zadnjih par generacij staršev ni imel prav najboljšega vzgojnega pristopa.

Ujeli smo se v lastno past, v lastne sence, prepričani da počnemo drugače kot so pred nami... A, na koncu, dosegli še huje, ker se je z vsako spregledano generacijo podedoval še nekaj vzorcev, ki so po možnosti medtem še mutirali.

Dajmo torej namesto iskanja krivca v drugih, prelaganju odgovornosti in moraliziranju, vsak preveriti najprej pri sebi, kaj je najbolj iskrena, odprta poteza ki bi jo lahko v tem trenutku naredili za boljši svet?
O čemu bi tekla vaša pripoved, če bi skušali povedati svojo zgodbo in preostalim razložiti kje in kako je nastala prav vaša bolečina?

Več kot bomo iskreno govorili, se učili drug o drugem, jokali in čutili...
Manj bo bolelo, bolj bomo povezani in predvsem vse več priložnosti bo.
Za celjenje kot tudi poti, ki vodijo ven iz občutkov obupanosti, jeze in otopelosti.

Več kot nas bo na tak način pogumnih, močnejši zgled bomo dajali. In večja bo verjetnost za (enkrat) bolj sprejemajoč svet 🥰

Avtorica: Tara Božič Hughes

04/05/2023

Ne, ne ve vsak starš kaj je najbolje za lastnega otroka. Ne prodajajmo si več teh laži, prosim vas! Nekje ga fejst kiksamo, če je med nami dobesedno vse več pobesnelih, otopelih mini morilcev, se vam ne zdi?! In čeprav ne bodo vsi izbrali takšne tragične usode in postrelili svojih sošolcev ... Bodo pa kako drugače sejali svojo bolečino naprej, v podobno nesočutno- nasilnem slogu.

Otroci namreč niso poskusni zajčki na katere lahko zlivamo svoje frustracije, udarce in srčne bolečine. Niti niso objekti preko katerih bi zdravili lastne travme s poskusi raznoraznih vzgojnih praks ... In še najmanj naši podaljški, trofeje, s katerimi bi si napihovali strohnel ego.

Otroci so čisto resnični ljudje, ki že od prvega dneva svojega obstoja - od svojega spočetja (če ne prej), potrebujejo varno okolje in predvsem psihološko zdrave starše (in ostale odrasle vzore) , ki jih bomo zmožni naučiti kako biti ljudje.
Kako so-bivati, so-čustvovati, so-delovati in predvsem zaznati do kam sega pojem "svobode" ? Prav vsemogočna se sliši, kajne? V bistvu pa... sega zgolj in točno do tja, kjer se prične svoboda drugega... in niti koraka dlje!

Tudi žalovanja, procesiranja težkih občutij in razočaranj jih moramo šele naučiti skozi odraščanje. Kajti življenja brez zavrnitev ni...in šele po padcih se lahko zares pričnemo učiti o ohranjanju lastne vrednosti.

Kako torej pristopiti? Tako, da pričnemo pri sebi!
Za vse opisano namreč potrebujemo prisebne odrasle! Takšne, ki bomo znali najprej pri sebi dovolj pogosto presoditi ali smo stabilni/opremljeni za starševstvo/opravljanje svojega poklica ,... ali ne. Takšne, ki bomo najprej sami obiskali terapevta preden k njemu pošljemo otroka, da "ga popravijo" .

Šele takrat bo večina vsaj približno dovolj v stiku, da lahko presodimo kdaj otroka zaščititi in kdaj izpostaviti vsakodnevnim (pre)izkušnjam ... In kako postopati, ko svet iz vseh strani začne pritiskati nanj s pričakovanji in vsiljenimi vrednotami.

Nekje ga fejst kiksamo, to je dejstvo.
Kajti med nami je vse več pobesnelih, otopelih mini morilcev, ki morda ne bodo postrelili sošolcev ... Bodo pa kako drugače sejali svojo bolečino naprej, v podobno nesočutno- nasilnem slogu.

Zato je na nas, starših, terapevtih, učiteljih,... da se pogledamo v ogledalo in si priznamo, da smo mi problem. Zatajili smo jih na poti odraščanja, se izgubili v namišljenih svetovih, kjer umetna inteligenca raste, zdrava pamet pa izginja. Spregledali neznansko pomembnost prisotnosti, uglašenosti z otroki... Ker smo izgubili stik tudi s sabo .

Zato naj vsak najprej počisti pred svojim pragom in najde sebe...
Da lahko sploh pričnemo upati na lepši svet❤️

Spisala: Tara Božič Hughes*

*zapisana objava ni nujno odraz mnenja drugih terapevtov na Corpu *

16/04/2023

Obujamo spomine na stare objave🌺

"Strah me je misliti na reči, ki v meni prebujajo strahove, zato se že čisto preventivno umikam od vsega kar bi me "potegnilo" v ta miselni tok... Predvsem pa od vsega kar "obudi" tisto neznosno kepo v želodcu, ki postane tako zoprna in naporna čez čas.
Bodrim se, skušam ostati pozitivna, mislim na kaj lepega... A, če sem povsem iskrena sama s seboj, v globini še vedno tiči tisti krč, ki se ga ne znam rešiti.

Pa da ne boste razumeli narobe - želim si delati na sebi, reševati svoje stiske... Ampak se mi zdi, da le še bolj "padem v strah", ko se mu posvetim. Da se zgolj še razširi in poglobi ... In me povsem pogoltne 😥
Zato raje izberem, da ga bom potiskala stran dokler se da ... Ker se zares zdi, da je to v tistem trenutku najbolj varna izbira zame. "

Ti je poznana pripoved? Si se že kdaj lotil/a "reševanja" svojih stisk na podoben način? Ni redko, da svoje strahove potiskamo na obrobje zavesti v upanju, da bi se obvarovali pred njimi. A, kljub goreči želji, da bi se strahu s tem izmaknili, z distanco pogosteje ustvarjamo široko polje/ "teren", v katerem bo ravno zaradi svoje neraziskanosti, v prednosti. Lažje se namreč širi in raste, ko ne vemo veliko o njemu in se nanj ne moremo hitro odzvati.
In točno to dosežemo z odmikanjem - podaljšanje reakcijskega časa na račun nepoznavanja in (šok) obrambnih mehanizmov.
Strah nas torej usmerja k pomembnim sporočilom o nas in nas uči kam vlagati več pozornosti, ne manj. Skuša nam sporočiti, da se dogaja nekaj pomembnega za nas. Nekaj za kar nam ni vseeno.

Zato ne dovolite strahu, da doseže točno tisto, česar nočete - da se verjetnost za njegovo pomiritev zmanjša na minimalne vrednosti (in nas lahko rešijo le še naključja).
Ne se zavijati v tančico umetno ustvarjene pozitive in ljubezni, če vam čustva namigujejo, da potrebujete pozornost najprej drugje, ....

Raje pridite na terapijo, da skupaj pogledamo strahu v oči in podpremo pogoje za tisto pravo, pristno pozitivo in ljubezen 🥰

Spisala: Tara Božič Hughes