Naše poslanstvo je pomagati vsaki stranki doseči čim boljše zdravje in počutje. Tradicionalna kitajska medicina je edinstven sistem zdravljenja, ki vključuje nauk o diagnostiki, vzrokih, nastanku in poteku bolezni ter metodah zdravljenja. Razvoj kitajske tradicionalne medicine traja že več kot 4000 let in združuje bistvo kitajske filozofije, kulture in znanosti. Kljub napredku moderne medicine dan
es uporaba tradicionalnih kitajskih metod zdravljenja v svetu močno narašča. Glavni vzrok za to je zavedanje o njihovi učinkovitosti pri zdravljenju širokega nabora bolezni. Najpogostejši in najbolj znani metodi zdravljenja sta akupunktura in akupresura - kitajska medicinska masaža (tuina) ter zdravljenje s kitajskimi zdravili (gre za zeliščna zdravila pridelana na naravni bazi). Vsem metodam je skupno načelo zdravljenje po naravni poti, s katerim se vzpodbudi pravilno delovanje organizma. Akupunktura je najbolj znana metoda tradicionalne kitajske medicine (v nadaljevanju TKM), ki jo od leta 1979 priznava in priporoča tudi sodobna medicina, ter Svetovna zdravstvena organizacija. Tanke iglice zdravnik akupunkturist zabode v točno določene akupunkturne točke na telesu. S tem uravnava pretok vitalne življenjske energije (qi) po meridianih, da bi v telesu ponovno vzpostavil ravnovesje oz. Vsak organ v našem telesu ima svoj meridian, ki pomeni delovanje tega organa. Delovanje vseh organov mora, po teoriji TKM, delovati kompatibilno in šele takrat organizem zdravo deluje. V primeru, da je meridian nepretočen, nastane nepravilno delovanje v telesu in s tem bolezensko stanje. V kitajski medicini zdravje človeka tako določa njegova sposobnost, da ohrani harmonično notranje okolje. To je razloženo z naukom o yin yangu, z naukom o petih elementih ter teorijo qi in meridianov. Bolezen je porušeno energetsko ali fizično ravnovesje med dvema poloma celote, ženskim principom yin in moškim principom yang. Z metodami TKM odpravljamo energijske blokade oz. nepretočnosti meridianov ter seveda tudi fizične poškodbe, nastale zaradi vpliva patogenih dejavnikov, kot so preobremenjenost, dolgotrajno čustveno stanje žalosti, strahu, skrbi in jeze ter neprimerne, prekomerne ali neustrezne prehrane, neustrezne fizične aktivnosti ipd.
