07/02/2026
Kompaktni bronasti rimski kipec, visok 9 cm in dolg 5 cm, je težak 453 gramov, star pa je več kot 1700 let. Kipec najverjetneje predstavlja Aleksandra Makedonskega. Njegova primarna vloga je bila okrasna, svoj čas pa je bil sestavni del tedanjih stilskih zložljivih mizic. Te so bile zaradi svoje uporabnosti sestavni kos opreme višjih rimskih častnikov in generalov ter premožnejših družin med daljšimi potovanji.
Da gre za Aleksandra, je moč soditi iz podobe samega obraza, dolgih valovitih las, spetih na eni strani v čop, na drugi strani pa prosto padajočih na gola ramena, njegove značilne upodobitve. Kipec je dobro ohranjen, tako da jasno izraža vso razkošnost in natančnost rimske umetnosti. Glavo krasi diadem, znamenje časti in dostojanstva, jasno viden na čelnem delu v obliki obroča. Obraz zaznamujejo kratko pristrižena brada, okrogel nos in široko čelo.
Za člane Združenja HumanUP pa je izjemnega pomena zato, ker podoba Aleksandra predstavlja tipičen primer najpogostejših oblik zamaknjenosti prvega vratnega vretenca – atlasa. Brada je usmerjena v levo, vrat pa v desno stran, kar pomeni, da je prvo vretence zamaknjeno v desno. Desna rama je spuščena in pomaknjena naprej v primerjavi z levo.
Tudi, ko kipec Aleksandra opazujemo s strani, opazimo tipičen primer zamaknjenosti atlasa naprej, kajti ušesi sta na levi, še posebej izrazito pa na desni strani, pomaknjeni naprej v primerjavi z rameni, čeprav naj bi bili v isti ravnini. Ker vemo, da so rimski umetniki dosledno sledili verodostojnim upodobitvam svojih modelov in muz, to lastnost so podedovali od grških kolegov, lahko sklepamo, da je človeška vrsta že pred najmanj 1700 leti imela zamaknjen atlas – torej tudi pred nastankom kipca.
Zahvaljujoč verodostojni in plastični upodobitvi lahko tudi danes s prostim očesom vidimo, da je atlas kipca Aleksandra zamaknjen. Ali je možno, da je asimetrija oziroma zamaknjenost atlasa botrovala njegovemu zelo kratkemu življenju? Umrl je namreč star komaj 32 let. Odgovora ne poznamo, vprašanje pa je lahko namig kolegom zgodovinarjem, arheologom, antropologom …, da ostanejo odprti v iskanju odgovorov za določene teze tudi izven tradicionalnih izhodišč.
Za nas v sedanjosti ni dvomov glede tega, ali imamo atlas premaknjen ali ne. Boljše vprašanje je, ali je premaknjen malo ali zelo. Vsi tisti, ki imajo večja odstopanja ramenskega pasu, medenice, hrbtenice od naravnega položaja, imajo slabšo kakovost življenja in posledično živijo krajše življenje.
Tudi sami lahko prvič v življenju preverite, kako je z vašim atlasom. Postavite se pred večje ogledalo, v katerem lahko vidite celo telo, in spustite roke ob telo. Sprostite se, malo počakajte in poglejte, v katero stran imate pomaknjeno medenico. Zatem preverite, katero ramo imate nižje. Stopite par korakov bližje ogledalu in si pozorno oglejte, katero ramo imate obrnjeno bolj naprej. Ali je to rama, ki je že tako nižja?
Prosite koga v bližini, da si vas ogleda s strani. Pri večini primerov imamo glavo pomaknjeno naprej v primerjavi s telesom, ker je atlas zamaknjen nazaj. To velja, ko so ušesa in kolk pomaknjena naprej, rama in peta pa nazaj. Zaradi vseh anomalij se od najzgodnejšega otroštva ukrivlja hrbtenica, posledično imajo vitalni organi manj signalov za svoje pravilno delovanje.
Na koncu preverite še vaš vrat, kajti po japonskem pregovoru velja: »Ukrivljen vrat je kratko življenje.« Če je nagnjen v desno, potem je atlas verjetno premaknjen v levo in obratno. Marsikdo je presenečen, ko prvič vidi, kakšno je stanje njegovega atlasa in posledično tudi videza. Vendar rešitev obstaja – to je HumanUP metoda, s katero se atlas vrne v svoj anatomski (naravni) položaj in s tem spodbudi proces preporoda, kar omogoči bolj zdravo, veselo in daljše življenje.
