Celovredna

11/03/2026

Eno od pričakovanj v materinstvu je, da je mama tista, ki bo (tudi takrat, ko stvari ne delujejo) še vedno poskušala držati vse skupaj.

Ko ženska pove, da ima izzive s partnerjem, ki skoraj ničesar ne prispeva pri skrbi za dom in otroke, hitro dobi nazaj komentarje v stilu:

“Treba se je pogovoriti z njim.”
“Zakaj si to dopustila?”
“Morala si boš razčistiti v glavi.”

Na ta način tudi reševanje problema postane del njenega mentalnega bremena.

Na neopazen način se zgodi premik: problem se premakne z vedenja moškega na ravnanje ženske.

To se v razpravah o materinstvu dogaja zelo pogosto. Ženska opiše sistemski problem, skupnost pa ga prevede v osebno odgovornost ženske.

Kaj pa, če bi se namesto vprašanja “kaj dela ženska narobe in kaj lahko izboljša?” začeli spraševati nekaj drugega:

Kako to, da so pričakovanja do moških v starševstvu še vedno drugačna kot do žensk?

Petra

07/03/2026

Nova risbica za mamo.

Marec je za mame poseben mesec.

Rože, voščila …
in pregled otroških omar.

To ni samo zlaganje oblačil.
To je tudi razmišljanje, načrtovanje, primerjanje velikosti in skrb, da bo vse pravočasno pripravljeno.

V večini družin to počne mama.

Ampak mogoče bo nekoč drugače.

Mogoče bo ob tej mizi stalo več rok.

In bo tudi to postalo to, kar v resnici je: skupna skrb za družino —
ne samo nevidno delo mame.

Lara & Petra

Ilustracija: Lara Kastelic

03/03/2026

Materinstvo ni samo osebna izkušnja.
Je tudi družbeni sistem.

In dokler ga gledamo samo kot osebni izziv, bomo popravljale sebe ~ namesto da bi razumele kontekst.

Prav družbeni kontekst naredi veliko spremembo v tem, kako se vidimo kot mame.

Na tem profilu govorimo o tem.
Strokovno.
Jasno.
Brez obtoževanja posamezne mame.

Če želiš razumeti, zakaj je tako težko, si na pravem mestu.

Sledi strani Celovredna , da bodo vsebine prišle do tebe.

Se bereva,
Petra

24/02/2026

Se kdaj vprašaš, zakaj si tako izčrpana, čeprav imaš svojega otroka rada bolj kot karkoli na svetu?

Zakaj občutiš krivdo, ko potrebuješ čas zase?
Zakaj se ti zdi, da si v svojem življenju “samo še mama”?
Zakaj se ti zdi, da je vse na tebi - pa sploh ne znaš razložiti, kaj točno?

Zdravo. Jaz sem Petra.
Sem mentorica za mame.
Že več let raziskujem materinstvo tudi kot družbeni pojav - ne le kot osebno izkušnjo.

Na tem profilu ne boš našla receptov za bolj organiziran dan, dom ali bolj poslušnega otroka.

Tukaj govorimo o miselnem bremenu materinstva.
O nevidnem delu.
O krivdi, ki ni nastala v tebi, ampak si jo prevzela.
O tem, zakaj se ob vsem trudu še vedno počutiš, kot da nisi dovolj.

Verjamem v moč:
∼ prepoznave (kaj se mi zares dogaja?)
∼ umestitve v širši kontekst (to ni samo moja zgodba)
∼ razločevanja (kaj je moje in kaj mi je bilo naloženo)
∼ mikro premikov (ne hitrih rešitev, ampak zavestnih sprememb)

Ne učim te, kako postati “boljša” mama.
Učim te, kako prenehati verjeti, da si slaba.

Če si pripravljena pogledati materinstvo tudi kot družbeni konstrukt - ne samo kot osebni izziv - si tukaj na pravem mestu.

Da bodo vsebine res prišle do tebe, potem stisni “sledi” Celovredna .

Če si to že naredila, pa …
… Dobrodošla!

20/02/2026

Zadnje čase veliko razmišljam, kako govoriti o temi, ki jo vidim kot enega ključnih razlogov za napetosti v partnerstvu.

Kako jo predstaviti tako, da je razumljiva. Konkretna.
In hkrati brez napadanja moških ali nalaganja krivde ženskam.

Mene ne zanima iskanje krivca pri posameznem paru.
Zanima me razumevanje vzorca, ki vpliva na dinamiko partnerjev in staršev.

Materinstvo ni (samo) osebna izkušnja.
Je družbeni sistem z nevidnimi pričakovanji, vlogami in razporeditvijo odgovornosti, ki se pogosto vzpostavi še preden se o njej sploh pogovorimo. Običajno jo prevzame mama, saj to spada k njeni vlogi.

Vloga očeta dopušča izbiro in več svobode. Tudi če si partnerja naloge razdelita, je odgovornost pogosto še naprej na strani mame.

Ko o tem govorim, ne govorim proti moškim. Tudi ne zanikam, da so danes dosti bolj vključeni, kot 30, 40 ali 50 let nazaj.

Naslavljam pa dinamiko, ki jo mnogi živimo, ne da bi jo znali poimenovati.

Če to bereš kot napad, to ni moj namen.
Če se v tem prepoznaš, nisi sama.

Petra

17/02/2026

Ko ženska postane mama, se njeno življenje spremeni zelo konkretno:
njen spanec, njeno telo, njen čas, njena razpoložljivost, njena pozornost.

In zelo hitro se ob tem pojavi še ena skrb:
da se partner ne bi počutil odrinjenega.

Zato ga vključuje. Razlaga. Pomirja. Prevede, kaj se dogaja. Pazi, da ne bi bilo konflikta.
Pogosto še preden sama razume, kaj se dogaja z njo.

Temu redko rečemo delo.
Ampak je - čustveno delo.

Ni problem, da želimo odnos ohraniti povezan.
Problem je, da ženska to začne nositi že v trenutku, ko bi morala tudi sama “biti nošena”.

Če si se v tem prepoznala, nisi naredila nič narobe.
Samo vstopila si v vlogo, za katero nas nihče v resnici ne pripravi.

Kako pa si ti doživljala prve tedne po rojstvu?
Si imela občutek, da moraš skrbeti tudi za to, kako se v novi situaciji počuti partner?

Petra

09/02/2026

Ko sem slišala zgornji stavek, ki ga je Tjaša izgovorila v najinem pogovoru, sem ga takoj povezala s svojim delom in mentorstvom za mame.

Zame ‘imeti razsvetljeno pričo’ pomeni imeti nekoga,
ki ne svetuje na silo
in ne išče napak v tebi.

Nekoga, ob katerem lahko svojo izkušnjo povežeš v celoto.
In si pri tem slišana.
In ti je dovoljeno reči:
to je moja resnična izkušnja.
Tako čutim. Tako doživljam svoje življenje.

Če se v tej zgodbi prepoznaš ~
če čutiš, da se ti dogajajo izzivi, za katere si dolgo krivila sebe,
zdaj pa že slutiš, da problem morda ni (samo) v tebi,
ampak v tem, da si se navadila nositi večino bremena in odgovornosti,
potem je mentorski pogovor z mano prostor, kjer to lahko brez cenzure odpreva.

To ni klasična “self-help” ura.
In ni pogovor z navodili.

Je prostor za razumevanje, umestitev in razbremenitev.
Prostor, kjer se ti ni treba zagovarjati, pojasnjevati ali popravljati.
In kjer ti ni treba razmišljati, kaj si bo nekdo mislil.

Vredna si tega, da ti nekdo prisluhne.
Da lahko poveš svojo zgodbo brez olepševanja.
Morda prvič zares, odkar si mama.

Prosti termini so na voljo že v naslednjem tednu.
Link najdeš v opisu profila
ali mi napiši ‘pogovor’ v komentar in se ti oglasim v zasebno sporočilo.

Petra

04/02/2026

Ob poplavi novic z vsega sveta in hitrem tempu življenja pogosto sploh ni prostora, da bi predelale vse občutke, ki se v nas pojavijo ob tem, kar gledamo in beremo.

Čaka nas delo - v službi in doma.
Obveznosti. Roki. Računi.

Življenje teče naprej: perilo je treba oprati, otroke nahraniti, potolažiti, jih uspavati.

Lahko nas boli srce ob težkih in nepravičnih dogodkih po svetu.
Lahko nas skrbi prihodnost.
In hkrati naši otroci potrebujejo, da smo ob njih. Prisotne. Ljubeče. Kot varen pristan.

Tudi, ko je okrog nas vse narobe.
Tudi, ko se v nas prikrade strah in se počutimo nemočne.

Ne zato, ker bi morale biti močne.
Ampak ker življenje teče naprej - tudi takrat, ko se zdi, da vse okrog nas razpada.

Skrb zase tukaj ni zanikanje sveta.
Ni beg pred realnostjo.

Je način, da v njem sploh lahko ostanemo.
Čuteče, prisotne in žive - brez da se zlomimo.

Ne rabimo biti »v redu«.
Rabimo dovolj varnosti v sebi, da zmoremo še en dan. In še en.

Če svet ne bo poskrbel za nas, bomo morale - vsaj za zdaj - same zase. In tudi druga za drugo.

Lara & Petra

Ilustracija: Lara Kastelic
Besedilo: Petra Kolarič

02/02/2026

Veš tisto, ko mame vse pospravimo in pripravimo, preden gremo nekam za več ur, cel dan ali celo dva?

Meni je bilo včasih nerodno povedat, da občasno še vedno to naredim.
Nerodno zato, ker sem aktivistka za pravičo delitev skrbi in bremena doma.

Potem pa je začel moj mož zjutraj dosledno pospravljati kuhinjo, da imam prazno korito, ko grem kuhat kosilo.

In ko sem kam šla, me je vedno pričakalo urejeno stanovanje. Včasih se je potrudil, da je zložil vso suho perilo (ki ga oba rada pustiva na stojalih, da se res dobro posuši - ker se nama ga po resnici ne ljubi zlagat in malo odlašava).

Ali pa mi je rekel: “Natankal sem avto,” preden sem šla kam na pot. Pa ko on kam odide za daljši čas, poskrbi, da izprazni vse koše za smeti.

In sem pri sebi opazila, da mi ni več težko, če mu kdaj pripravim stvari. Ker mu s tem olajšam čas, ko bo sam za vse. Prav tako on pogleda, kako lahko meni olajša neke druge situacije.

Kadar je vzajemno in ni samoumevno, je popolnoma vredu, če malo poskrbimo in pripravimo teren za partnerja. Ker v tem primeru ne gre za materinjenje partnerja, ampak za to, kar jaz doživljam kot iskreno partnersko skrb.

To lahko obstaja šele takrat, ko odgovornost ni več privzeta naloga mame v družini. Takrat, ko ta priprava ne izvira iz “če ne bom jaz, ne bo nihče”.

Ali se kdaj zalotiš, da stvari narediš iz miselnosti “če ne bom jaz, ne bo nihče”?

29/01/2026

Seznam “dobre” mame pogosto deluje nate, še preden se sploh zaveš, da obstaja.

Nisi ga zavestno izbrala, ampak vseeno deluje nate kot tihi notranji paznik: ali delam dovolj, ali sem dovolj, ali sem prava mama?

Ta seznam je prispodoba za internalizacijo ideala dobre matere.

Stvari, ki se znajdejo na njem, niso nujno slabe. Težava ni v tem, kaj piše na seznamu, ampak zakaj mu sledimo.

Problem nastane, ko seznam na nas deluje podzavestno.
Ko postane pritisk.
Ko je vir nerealnih pričakovanj.
Ko se zaradi njega nikoli ne počutimo dovolj dobre.
In ko iz njega izvira materinska krivda.

Seznam “dobre mame” nima konca.

Česa se ti najprej spomniš in bi dodala na ta seznam?

Petra

23/01/2026

Tako razmišljam o mentorskem pogovoru za mame

Nekaj časa sem si mislila, da moja podpora nič kaj ne izstopa. Zakaj bi se ženske-mame odločile priti prav k meni na individualni mentorski pogovor? Dejstvo: strokovnjakinj (in strokovnjakov), ki lahko podprejo ženske, ki so mame, je ogromno.

Zato sem iskala razloge, kaj naredi mentorski pogovor pri meni drugačen, kot bi bil tak pogovor pri kom drugem.

1️⃣ Pet let izobraževanja na področju študij materinstva.

Pri izzivih, za katere se večinoma fokus usmerja na posameznico (kje je ona zašla, ni ravnala “pravilno”, bi se morala “popraviti”) jaz fokus usmerim na sistem.

Tvojo izkušnjo jeze, krivde, nevidnega dela pomagam umestiti v družbeni kontekst in ti dobiš besede za svoje občutke.

2️⃣ Ne dajem receptov.

Ne dam ti še ene metode, ki jo moraš vključiti v svoje življenje. To je že tako polno, zato ti pomagam videti, kje lahko narediš nekaj prostora zase ~ za vse, kar si onkraj vloge mame in partnerke.

3️⃣ Pomagam ti prepoznati mite, ki vodijo tvoje materinjenje.

Spodbudim te, da se vprašaš, kaj so tvoje resnične vrednote. Od tu naprej so spremembe skoraj zagotovo logična posledica. Učinek pogovora je pogosto “dovoljenje”, da začneš materiniti (še bolj) po svoje.

Če si ti pripravljena razburkati vodo, v kateri plavaš, seveda.

4️⃣ Pravijo, da znam dobro poslušati in da je moja energija pomirjujoča.

Jaz pa dodajam, da se bom potrudila, da se boš počutila slišana in videna, pa tudi “normalna”. Ker v slednje lahko zares podvomimo, če se ves čas primerjamo z idealom mame, kakršnega so nam “prodali”.

18/01/2026

Povej na glas, da ti je materinstvo naporno, če želiš videti, kako se v naši družbi disciplinira ženske.

Prejšnji teden sem prebrala objavo, ki je govorila o naporu, stresu in odgovornosti, ki jo nosijo mame. S pozitivnim zaključkom “dajmo si priznanje, da opravljamo težko delo”, je bila objava ena tistih, ob katerih se mame počutijo videne.

Pod objavo pa komentarji v stilu:
- “Če ti je težko biti mama, je s tabo nekaj narobe in rabiš psihiatra.”
- “Biti mama je nekaj najboj naravnega, zagotovo si ti slaba mama, če tako čutiš.”
- “Skrbeti za otroka je privilegij, ne pa delo.”
- “Zakaj si pa sploh imela otroka?”
- “Kako si nehvaležna.”

Točno take reakcije so razlog, da so ženske raje tiho. Tudi če je težko. Tudi če so na robu svojih zmogljivosti.

Ne prosijo za pomoč.
Od partnerja ne pričakujejo prav dosti.
Za svoje stiske krivijo sebe.
Tolažijo se, da “saj ni tako hudo”.
Razdajajo se, četudi na račun lastnega zdravja.
Sram jih je, če ne zmorejo in če so utrujene.

Pri svojem delu si prizadevam za popolnoma nasproten pristop. Ženske dobijo prostor, kjer lahko izrazijo, da jim je materinstvo naporno, da so razočarane, da ne zmorejo več žonglirati med vsemi obveznostmi, da so jezne, da ne vedo več, kdo so.

Verjamem, da mame potrebujemo prostor, kjer iskreno spregovorimo o svoji izkušnji materinstva. Še posebej, če je zelo drugačna od tega, kar nas prepričujejo, da naj bi pomenilo biti mama.

Če se ob tem besedilu počutiš malo bolj videna, kot običajno, je to znak zate.

Na mentorskem pogovoru ti ni treba nič dokazovati, razlagati ali imeti pravega vprašanja.

Je prostor, kjer ni treba biti močna, hvaležna ali pozitivna.

Lahko prideš točno taka, kot si. Utrujena, zmedena, jezna ali prazna.

Bodi dobro,
Petra