24/10/2025
🧭 – Življenje z anafilaksijo
Ko sem prvič doživela anafilaktično reakcijo, sem bila premajhna, da bi se jo spomnila, mi je pa mami opisala kaj se je dogajalo in da je še nikoli ni bilo tako strah, predvsem pa življenje po tistem ni bilo več enako.
Sama se spomnim potem neke tretje ali četrte, vedno sem nekako mislila, da imam “samo” alergijo, da sicer anafilaksija lahko pride, ker so mi to povedali, ampak da saj valdda ne bo... Najbolj se spomnim srbenja, zatekanja in občutka tiščanja v prsih, ki so se pojavili nenadoma, po kosilu, kar vsi naenkrat. Kasneje sem izvedela, da so bili v omaki skriti oreščki...šlo je za pomoto, neprevidnost restavracije... V nekaj minutah sem se borila za dih, srce mi je razbijalo in svet se je začel ožati.
Rešila me je hitra reakcija mame in kasneje zdravstvenega osebja.
Življenje po tem šoku...
Moje življenje spremenilo. Na začetku sem bila prestrašena – strah pred hrano, pred druženji, pred lastnim telesom. Vprašanja so se kar vrstila: Kaj če se ponovi? Kaj če bom sama? Kako bom vedela, kaj smem jesti?
Postopoma sem začela graditi svoj nujni seznam – notranji sistem, ki mi pomaga, da kljub anafilaksiji živim polno življenje.
- Vedno imam pri sebi adrenalinsko injekcijo - epipen.
- Natančno berem deklaracije na živilih.
- V restavracijah brez zadržkov vprašam o sestavinah.
- O svojih alergijah povem prijateljem, sodelavcem in no...vsem.
Zame je bilo ključno, da sem našla ljudi, ki razumejo. Ko sem se povezala z drugimi, ki živijo z anafilaksijo, sem ugotovila, da nismo sami. Skupaj si izmenjujemo izkušnje, recepte, trike in – kar je najpomembnejše – pogum.
Sčasoma sem se naučila, da anafilaksija ne določa, kdo sem. Določa pa, kako pozorno in odgovorno živim. Vsak dan je vaja v samospoštovanju, v skrbi za zdravje in v razumevanju svojih meja.
Anafilaksija me je naučila, da življenje ni manj dragoceno – je le bolj zavestno. In v tem zavedanju je pravzaprav ogromno svobode.
