25/03/2026
Na tej fotografiji sem stara komaj nekaj dni.
Ko jo gledam danes, si mislim predvsem to: kakorkoli zapleten je bil najin odnos kasneje, v eno stvar nisem nikoli dvomila. Moja mami me je imela izjemno rada.
Materinski dan je zame zato vedno preplet vsega. Ljubezni, hvaležnosti, pogrešanja in tudi občutkov, ki jih ni vedno enostavno ubesediti.
Moja mami je bila stroga, zahtevna in pogosto zelo vpeta v moje življenje. Velikokrat se nisva razumeli in njen način mi ni bil vedno blizu. Po drugi strani pa je znala biti tudi neverjetno nežna, ljubeča in topla. Ogromno se je ukvarjala z mano, veliko sva ustvarjali skupaj in v meni pustila del sebe, ki ga bom vedno nosila s seboj.
Nikoli nisem dvomila, da dela po svojih najboljših močeh in da vse, kar počne, počne iz ljubezni. Nisem pa vedno razumela njenega načina.
Danes je ni več. In še vedno jo neskončno pogrešam.
Hkrati pa šele z leti zares razumem tudi sebe. Koliko prostora sem potrebovala. Koliko svojega diha. Koliko lahkotnosti.
Mogoče je tudi to del odraščanja. Da enkrat zmoreš v isti osebi videti oboje. Ljubezen in težo. Nežnost in pritisk. Lepoto in nepopolnost.
Moja mami ni bila popolna. Bila pa je moja.
In za njeno ljubezen, ki jo vidim tudi na tej fotografiji, bom hvaležna vedno. 🤍
