08/05/2026
✍️ 2./2 - ZAKAJ SEM HRIBE VČASIH SOVRAŽILA in kako sem se v njih zaljubila ⭕️🩷
A poznaš tisti stavek iz Smrkcev: "Ata Smrk, a je še daleč?"
"Ne, ne, kmalu bomo tam."
No, identičen odgovor je meni v mladosti dal moj dragi oči. 🫣
In ta 'kmalu' NIKOLI ni bil kmalu. 🙄
Mislil je, da me bo tako lažje motiviral za hojo v hribe, v resnici so se mi pa zaradi tega hribi res zamerili. Hoja v hrib - eno samo mučenje, ki se vleče in vleče.
Vse to samo zato da prideš gor in greš spet dol. V čem je fora? 😏
Kot majhna in seveda še posebej kot najstnica v tem res nisem videla nobenega smisla. In ne, noben razgled mi ni bil tako lep, da bi odtehtal to mučenje med potjo. 🙈
Potem pa sem veliko let kasneje dobila partnerja, navdušenega hribolazca iz alpinistične družine. Ja, njegov oče je bil eden tistih, ki je šel na Mount Everest med prvimi odpravami.
On mi je hribe približal bolj nežno. Šla sva postopoma, po mojih zmožnostih in višince počasi povečevala. In VEDNO mi je po resnici povedal koliko je realno še do vrha.
Za to sem mu zelo hvaležna, sicer me hribi najbrž res nikoli več ne bi videli. 🙃
Vzljubila sem jih in bila ponosna tudi nase, vsakič ko sem prilezla na vrh. In takrat so mi počasi tudi razgledi odtehtali ves trud med potjo.
Ko sta se najini poti razšli, pa je žal moja hoja v hribe tudi šla v pozabo in to za kar 8 let. In kondicija je šla pa-pa.
Lani, ko me je tako močno poklicala hoja, pa sem začutila, da me hribi ponovno kličejo. ⭕️🏔
Čutila sem, da moram iti sama. Brez družbe.
In takrat sem zares začenjala razumeti bistvo vsega tega.
Ko hodiš sam, slišiš svoje misli.
Včasih so glasne, intenzivne, včasih pridejo ven frustracije, čustva.
Ker gora ne reši tvojih problemov, gora samo umakne vse distrakcije.
V gorah ne zbežiš stran od problemov, tam se z njimi še bolj soočiš. In hrib ali gora te pri ničemur NE SODI.
Narava te objame. Samo je tam s tabo. V popolni prisotnosti. 🩷
Dovoljeno ti je, da se tudi ob najlepših razgledih, na najčistejšem zraku znajdeš s težkimi mislimi. Narava ne zahteva, da si popoln. Objame te takega kot si. In takrat spustiš. Se razjočeš.
In kar naenkrat začutiš samo globoko hvaležnost. 🙏
Začutiš sebe. Ker tisti trenutek OSTANEŠ SAMO TI. Sam s seboj.
Brez mask, brez pretvarjanj, brez vlog in nalog. Gora te razgali v vsej svoji pristnosti in te sprejme takega kot si. Edina tvoja naloga je, da si prisoten sam s seboj.
S svojimi mislimi, čustvi, skrbmi, dvomi in s tem kdo si, kaj je tvoja resnica.
Gora je kot terapevt - ne reši stvari namesto tebe, ampak te vodi do več zavedanja. Da odpreš oči, da uvidiš kaj v tebi je še nezaceljeno.
Da ti jasnost, da lahko v dolini vse lažje razrešiš.
To je moje osebno doživljanje ob hoji v hribe/gore. Zato je zame to tako zdravilno.
Me pa zanima, kaj ti doživljaš v hribih? Greš raje sam/a ali v družbi?
Bom vesela tvojega odgovora v komentarjih. 😉
Monika
