16/03/2026
Ko sem začutila, da ne zmorem več.
Bilo je pred nekaj leti, ko sem se zvečer zgrudila v posteljo in pomislila: »Ne zmorem več.« Imela sem veliko obveznosti in veliko stresa.
Zjutraj sem se zbujala premočena, omotična in brez fokusa. Kot mesečnik sem odtavala v kopalnico, se uredila, odpeljala otroke v šolo, potem pa naprej v službo. Tam sem, popolnoma izžeta, preživela dan.
Po službi pa sem se vrnila domov in se zrušila na sedežno, dokler ni prišel čas za v posteljo. Tako je šel dan za dnem, mesec za mesecem.
Počutila sem se, kot da nosim težko vrečo, polno kamenja, ki me vleče navzdol in da imam na sebi uteži, zaradi katerih ne morem narediti niti koraka naprej. V prsih me je stiskalo, kot da bi nekdo sedel na meni.
Za višek, pa se mi je nekega dne zgodilo, da sem sredi dneva prepeljala rdečo luč. Sprva sploh nisem zaznala prekrška. Šele, ko sem se ustavila in ugotovila, da sploh ne vem kako sem prišla domov, se mi je pred očmi zavrtel film kako sem prevozila rdečo luč. Takrat sem vedela, da moram nekaj spremeniti, drugače bom samo še bolj izgubljala energijo in sebe.
Začela sem iskati odgovore.
Začela sem se spraševati, kaj se pravzaprav dogaja v mojem telesu.
Zakaj sem ves čas v stresu?
In kako lahko ta krog sploh prekinem?
Postopoma sem začela odkrivati, kako zelo pomembno je, da se najprej ustavim in umirim telo. Začela sem z majhnimi koraki, najprej z dihanjem in počasnimi gibi, s katerimi sem se naučila sprostiti telo. Vsak dan nekaj minut.
Kar naenkrat sem se počutila veliko bolje, bolj umirjena, sproščena, energija se mi je vrnila. Vrnila se je tudi moja radovednost. Počasi, počasi sem se vrnila.
Danes vem, da je bil tisti trenutek, ko sem si rekla »Ne zmorem več«, pravzaprav začetek spremembe, ki me je ustavil in me počasi pripeljal nazaj k sebi.
In včasih se vprašam koliko žensk danes tiho nosi svojo vrečo kamenja, tako kot sem jo jaz takrat.
Če te danes še nihče ni objel, ti pošiljam jez topel objem.🤗
A🧡
