25/12/2025
Na zasneženo božično jutro misli odhajajo k bližini in počitku. Kako sta ta pojma povezana in kako nas prazniki vabijo v tišino obojega.
Tekst je povabilo v razmislek in prostor, kjer lahko malo posedimo.
Zahteva nekaj minut počasnega branja — hvala, če si jih vzameš.
—
Prejšnji teden sem preživela na vznožju Atlasa, kjer je pokrajino po dolgih letih presenetilo sneženje.
Mene so presenetile bele palme in opice v snegu.
Na pot sva se, prvič odkar sva starša, z možem odpravila sama.
Imeti več kot dva dni zase je bilo skrbno načrtovano in želeno, a kljub temu sem ob približevanju teh dni čutila rahlo tremo.
Vznemirjenje srca, ki je vedelo, da je povabljeno v novo odpiranje in več pristne bližine. In kljub temu, da je to želja in zavestna namera, prinese ranljivost s sabo tudi prostore neudobja ali vznemirjenja.
Odpiranje srca se vedno dogaja po podobnem loku –
Najprej potrebujem varnost, da sploh lahko zaznam življenja znotraj sebe. Varnost, ki jo dajem sebi in varnost, ki jo v odnosu gradiva oba.
Živost se pojavi sama in če ji dovolim, začne naravno raziskovati – sebe, drugega in svet, ki jo obdaja.
S tem prihajajo nove izkušnje in povabila spontano, z njimi pa tudi rahla tveganja in izstopanja iz cone poznanega.
V odnosih, v katere smo se resnično dali, so ti koraki stalna praksa.
Takšni odnosi nas vedno znova vabijo v najbolj resnično obliko sebe – v stik z deli, ki bi jih morda raje skrili ali zamolčali.
A prav v intimnih odnosih te vsebine pogosto pridejo na plano.
Zakaj?
Ker je v njih navadno tudi ljubezen, ki poveča pripravljenost pogledati jih in ne zamahniti z roko ob njihovem neudobju.
In bodimo si na jasnem – pogledati je najprej izraz ljubezni do sebe.
Tako ustvarimo prostor nenehnega prehajanja v več sebe, več naju in več sodelovanja. In prvo je pogoj ostalega.
Ta proces ne gre mimo spuščanja načinov, ki so nam nekoč pomagali preživeti.
Pri nekomu je to drža »vse bom sama«.
Pri drugem napad ali umik, še preden bi zabolelo.
Prepričanje, da če me ne razumeš, me ne sprejemaš.
Ideja, da v naju ni prostora zame ali da bo kdorkoli kogarkoli rešil ali pozdravil.
V njihovem spuščanju se razpira resnica – o drugem in o nas samih.
To je proces odpiranja srca – spuščanje zaščit, da se lahko srce razširi.
In pot do ljubezni, ki obide čutenje sebe, je le obvoz mimo resničnega.
Ali pa prijetnost začetne zaljubljenosti.
Srce se odpira v ranljivosti, v intimi, pogosto v neudobju izstopanja iz poznanega.
V trenutkih, ko si dovolim pokazati se, se podeliti in tvegati – brez zagotovila, kako se bo izšlo.
Ne brezglavo in ne naivno, a vseeno je neznano.
Tveganje je ravno pravšnje, da telo zazna vznemirjenje – mešanico veselega pričakovanja in strahu.
Slediti tej sili, brez navezanosti na izid, je modrost odprtega srca.
In tako kot vse velike stvari se tudi srce v ustreznih pogojih razpira in raste v odprtosti.
Mi pa zrastemo v zmogljivosti vedno bolj tekočega prehajanja skozi korake tega ponavljajočega se vala.
Prvi pogoj je varnost.
A tudi varnost ima svoje predpogoje – čas in prostor.
Potrebujemo si namenjati čas in si zagotavljati prostor, da se občutek varnosti sploh lahko začne sidrati, umeščati in koreniniti.
In smo pri počasnosti in počitku.
Kako dovoljena sta - lahko počivam ali je počitek pogojen s tem, koliko smo prej naredili?
Kakšen odnos do počitka je imela moja družina?
Ali lahko počivam tudi takrat, ko nisem povsem izčrpana?
Spominjam se, kako dolgo sem potrebovala, da sem našla svoj ritem – in presneto dobro se zavedam, kako hitro ga izgubim.
Zavedam se tudi, v katerih okoliščinah se to najlažje zgodi, kaj me pripelje nazaj in kateri odnosi ali okolja so mi pri tem v podporo.
In to je dovolj.
V družbi, ki poveličuje nenehno delovanje, cilje in rast, pogosto ustvarjamo neravnovesje.
Pretirana usmerjenost v delovanje ima svoj antipol v lenobi, otopelosti, izgubi stika in občutku praznine.
V takšnem prostoru postane iskanje lastnega dovolj nujno.
In dovolj ni nekaj, kar bi našli enkrat za vselej.
Pa tudi, ko imamo občutek, da smo ga našli, se je vredno vprašati - je ta dovolj moj ali odziv na zunanji pritisk?
Me pomirja – ali z njim pristajam na premalo?
Raziskovanje lastnega dovolj se pogosto začne prav pri odnosu do počitka, regeneracije in ritma.
Tako kot narava potrebuje zimo, tudi mi potrebujemo čas umiritve, integracije in obnove.
Ko to biološko potrebo zanemarjamo, krhamo lasten ritem.
Ko si dovoljujemo počitek, živčni sistem začne umiritev zaznavati kot možnost in se nanjo postopno navaja.
Če v tem zavestno vztrajamo, lahko mir postane prostor, iz katerega delujemo.
In počitek ne pomeni obstanka.
Ko je dovoljen, se impulz gibanja, ustvarjanja in delovanja pojavi sam.
Tako kot v postelji ne poležavamo v nedogled in na plesišču iz počitka vedno znova vznikne nov gib.
Če pa se počitek prevesi v lenobo, se pojavi lepljivo neudobje, ki nas nežno opozori, da je čas za premik.
Brez počitka ni prostora za integracijo, prebavljanje in spuščanje.
V svetu, ki je hiter in poln dražljajev, bi počitka moralo biti več.
Pa ga je res?
Tu se dotikamo dveh stanj – preplavljenosti in otopelosti.
Ko je doživljanja preveč za naš živčni sistem, postanemo preplavljeni.
Če to traja dlje časa, se telo zaščiti z otopelostjo in zmanjša čutenje.
Zamajanje in izgubljanje ritma se pogosto začne že v otroštvu – ko nam ni omogočeno počivati takrat, ko to potrebujemo, ali ko se okolica ne zmore dovolj prilagoditi našemu ritmu, da bi z nami vzpostavila stik.
V iskanju stika se prilagodimo ritmu okolice.
In tako se začne nezavedno pospeševanje ali zaviranje sebe.
Mehanizem, ki preraste v nenehen lov – po nečem ali nekom – in nas oropa (tudi) počitka.
Mir ni bonus, ampak nujnost.
Naj bodo prazniki prostor, kjer si dovolimo počitek.
Kot stik s sabo.
Kot vračanje v lasten ritem.
Kot dovolj.
To je že začetek bližine.
