Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič ...ker nam ni treba vsega sami. To prinaša življenju kvaliteto in lepoto. Moč moje avtentičnosti se rojeva v aktivni, praktični, vsakdanji
ljubezni do sebe.

Psihoterapevtska pomoč in svetovanje.

..ker nam ni treba vsega sami.

//

Poznavanje sebe je pomembno - VELIKO bolj pa je pomembno, kako Ravnam s sabo. Kako čutim sebe, ko projekt propade / ne folgam vseh obveznosti / ko sem preprosto preveč utrujen/a za kakršnokoli intimnost / ko nekdo prestopi moje meje in se ne postavim zase / ko se odnos zaključi / ko ne poznam več svojih želja / nimam dovo

lj denarja / ne živim svojih talentov? Kako takrat čutim sebe, kaj mislim o sebi in kakšne besede uporabljam? To so prostori, kjer je doma Ranljivost in Resničnost.
Če jo sprejmem se postopoma gradi Sprejemanje in Ljubezen do sebe;
če jo zavrnem, se neizbežno pojavi bolečina;
če jo delim, se odpre možnost za Bližino in Povezanost.

Življenje ne odgovarja na naše želje ali na naše namere, če niso v skladu z občutkom in prepričanji, ki jih nosimo. Življenje odgovarja na to, Kdo Smo v danem trenutku (kot skupek misli, občutkov in čustev) in to poustvarja v naši okolici. Od tu nujnost poznavanja sebe - da zaznam, katera prepričanja nosim, kam avtomatsko gredo moje misli, katere so barve mojih občutkov, ko je dan težak. Ti deli mene mogoče rabijo dodatno pozornost in Novo informacijo/Novo izkušnjo/Bližino/Slovo ... Ko so moje misli sinhrone mojim občutkom, željam in nameram, brez nezavednih samo-sabotaž, ustvarjam boljše življenje zase. Zato v psihoterapiji počnemo, kar počnemo - ne (samo) da bi se bolje poznali, ampak da bi
Polno Živeli -

Sebe in svojo Lepoto.

Španski filozof Ortega y Gasset je zapisal: »Nobena pokrajina ni tako slabo poznana kot ljubezen.«Sama se te dni sprašuj...
16/08/2025

Španski filozof Ortega y Gasset je zapisal: »Nobena pokrajina ni tako slabo poznana kot ljubezen.«

Sama se te dni sprašujem:
Kaj je gorivo inspiracije?
Kaj je bistvo tega, da si dovolimo inspirirati druge?

Na plesišču sta ta dva pojava neločljivo povezana. Inspiracija je povsod. Avtentično gibanje pa samodejno postane navdih za druge.


Kako priti do tega — na in izven plesišča?

🌱 Inspiracija ne hiti. Potrebuje čas in prostor. Lažje jo zaznamo v tišini uma. Ko je notranji monolog preglasen, preslišimo nove možnosti, zato je ustvarjanje miru dober uvod.

🌱 Pride od zunaj — ko dovolimo, da se videno dotakne našega srca. Zato si je dobro vzeti odmor od hitenja. Hitenje pogoltne našo zmožnost videti in čutiti.

🌱 Inspiracija ni nujno zgled. In vsekakor ni prikaz pravilnosti ali ustreznosti. Že beseda slika svoj pomen — inspiracija: in spirit.
Biti v duhu svoje narave.
Ko srečam nekoga, ki je resnično svoj, to nagovori moje srce, ne glave.

Da smo inspirirani, potrebujemo prisotnost in dovolj dobro počutje v svoji koži.
Takrat lepoto zunaj sprejmemo kot pripovedovalko možnega.

V teh dneh to zame pomeni najprej plesati s sabo. V vsakdanu pa začeti dan v stiku z mojim notranjim svetom, preden stopim v interakcijo s svetom zunaj.

Navdih, ki tako nastane, ni želja po kopiranju. Je energija, ki jo preoblikujemo v nekaj svojega. Če pa umanjkamo sami sebi, lepoto spregledamo — ali pa nas bo obremenila, užalostila, prebudila zavist.


🌱 Dovoliti si navdihovati druge pomeni dovoliti si biti prisoten. In viden. Avtentično življenje sproža odziv, tudi ko tega ne iščemo.

Biti zgled dopušča nadzor in poti »ustreznosti« ter »pravilnosti«. Morda prinaša občudovanje, a je tudi utrudljivo.
Navdihovati pa pomeni živeti svoje srce — tako naša prisotnost osvobaja srca, ki nas obdajajo. Priča o možnem. Dosegljivem.
Nepopolnem, a svetem.

Zato smo inspiracija takrat, ko se za to ne trudimo — ko preprosto smo.

Zanimivo je, da je Brené Brown, ko je raziskovala, kako ljudje po travmah okrevajo, kot odgovor oblikovala pojem wholehearted living — živeti srca polno.

Pristnost je njegovo vezivno tkivo, ki želi le doživljanje sebe.

Vdih — doživljanje.
Izdih — izražanje.

Izražanje pride samo od sebe.
In če nam je odzivanje okolice izziv, si je vredno zapomniti: pristnost je največ, kar lahko damo.
To imamo dati le mi.


In kje začeti?

Če je to nekaj novega, začnem pri dihu. Dih je prehod v tu in zdaj. Ko sem z njim, ne morem biti nikjer drugje.
In četudi so mi ti pojmi domači, se vanje znova in znova vračam. Del človeške izkušnje je, da se moramo vračati k osnovam.

Ko prisotnosti dodamo pripravljenost, da smo z vsem, kar smo, postane ta prisotnost ljubeča.

Takrat se odprejo vrata inspiraciji in izražanju.
To sta naravni posledici, ki ne potrebujeta algoritmov ali “how-to” receptov.

Tam slišimo svoje srce.

In začnemo korakanje po pokrajini ljubezni.


"We need a path, not to go from here to there, but to go from here to here."
— Jakusho Kwong

To poletje je za našo družino drugačno od tistih, ki smo jih vajeni. Jaz sem res veliko odsotna. Hči je dovolj velika, d...
13/08/2025

To poletje je za našo družino drugačno od tistih, ki smo jih vajeni. Jaz sem res veliko odsotna.
Hči je dovolj velika, da je to možno, a se na to še vedno privajamo.

V tednih pred obletnico dneva, ko sem svojemu možu postala žena, misli naravno odnaša v teme partnerstva.
Danes, ko sedim na letališču in odhajam na novo pot, se te misli združujejo: ne bi mogla odhajati, če mož ne bi tako trdno držal vsega, kar v družinski okvir spada – od praktičnih do tistih bolj subtilnih plati družinskega vsakdana.

A zame je to veliko več. Je podpora mojim željam in vizijam, zaupanje vame in vanje.
Podpora, ki sva jo vedno delila, a je v tem poletju očitnejša.
On jo tako hitro obleče v teh nekaj besed: »Itak. To je dobro zate, samo nadaljuj.«
In k tem besedam se vračava vedno, ko nekdo izbira tisto, kar zaznava kot dobro in zdravo zase.

Družbeno smo prešli čas, ko smo bili skupaj, ker bi se to »spodobilo« ali ker bi bilo nujno za preživetje. Danes ostajamo skupaj, ker je to naša želja.
Ali vsaj – naj bi bila.

Da je partnerstvo trajno, moramo z drugim najti neko ravnovesje. V resnici za trajnost odnosa ravnovesje ne potrebuje biti zdravo. Lahko se povežemo v skupnih ranah ali skupnih sovraštvih in trajno sobivamo. Če pa stremimo k zdravemu partnerstvu, je ravnovesje ustvarjeno z našo zmožnostjo sodelovanja s sabo in vztrajanja pri lastni postopni rasti.
Ko se z drugim srečamo iz tega prostora, ne potrebujemo biti popolni, da ustvarimo nekaj zdravega in trajnega.
Zavezanost k lastni rasti krepi zmožnost sprejemanja – sebe in drugega.

Zavedam se obojega – kako blagoslovljena sem in kako zelo je to sad redne prakse.
Najprej zavezanost sebi in svojemu zdravju.
Zatem zavezanost k podpori drugega in odprtost, da se ukvarjava s tem, kar življenje prinese ali prebudi.

A ljubezni je bilo treba najprej narediti prostor.
Saj vemo, kako gre: ljubezen je lažje dajati kot jo sprejemati.
Dati je dejanje, ki je sicer lahko tvegano, a imamo v njem še vedno možnost 'držati se' starih poti nadzora.
V sprejemanju tega ni. To nas uči prepuščanju, dajanja se na voljo drugemu in zaupanja.

Ko dovolimo ljubezni, da se nas dotakne, smo spremenjeni.
A najprej se lahko oglasijo kriki in jeza, ki niso imeli prostora, ter zamrznjene solze, ki so zaprle srce pred čutenjem. Telo se lahko najprej dodatno zakrči v strahu pred ranljivostjo, ki jo zazna, preden se začne mehčati in pomirjati.

Ta prostor intime se učiva negovati in ne izgubiti. Še bolj kot to pa – ne dramatizirati in nadaljevati, ko ga izgubiva.
Raste zaradi pripravljenosti, da se srečujeva – najprej s sabo.
In ta pripravljenost je odločitev.

Partnerstvo je zavestna odločitev.

Ko razmišljam o ljubezni v kontekstu dolgotrajnega partnerstva, se mi vedno znova potrdi: ljubezen sama po sebi ni dovolj.

Potrebujemo sposobnost prevzemanja odgovornosti.
Iz nje ustvarjamo prostore ponovnega srečevanja, obujanja stika, dotika in intime. In več kot je skupnih obveznosti, zunanjih odgovornosti in lastnine, bolj urimo kreativnost iskanja časa drug z drugim. Bolj ga tudi potrebujemo.

Lažje je, če si delimo skupne vrednote in smernice – in če jih vsakodnevne izbire odsevajo.
Brez tega ni varnosti, ki jo odnos potrebuje. In brez varnosti ljubezen ne raste, ker ji zmanjka reda.


In strast?

V romantičnih začetkih smo lahko ogenj drug drugemu, kasneje pa ogenj negujemo s tem, da ne pozabimo nase – na tisto, kar nas dela žive.

Strast pride iz tega, da počnem, kar me oživlja. Kar prebudi telo, umiri um in da duši več prostora.
Del te energije namenim svojemu zdravju, ustvarjanju in udejanjanju, del pa z veseljem delim. V tem vrstnem redu.

Ko lahko živimo v tem prostoru, ogenj ne ugaša, ampak pridobiva na moči – brez da bi karkoli požgal.

Partner ni odgovoren za mojo živost, lahko pa odnos ustvari pogoje in okolje, kjer sta njeno raziskovanje in rast možna.


Velik del toplega občutka hvaležnosti, ki ga nosim, je povezan prav s tem: da imam pogoje, v katerih moja živost raste.

In temu rečem – Dom.

Drugačen odnos do spolnosti?Ideja za to delavnico je nastajala dolgo in v nivojih.Že leta opazujem, kako so prav teme, o...
06/08/2025

Drugačen odnos do spolnosti?

Ideja za to delavnico je nastajala dolgo in v nivojih.
Že leta opazujem, kako so prav teme, o katerih najtežje govorimo ali deli nas, ki jih najtežje sprejmemo, najmanj raziskujemo ali se o njih ne sprašujemo, ti, ki skrivajo pomembne dele naše živosti.

Tabuji poskusijo odcepiti ali skriti, a le celi smo lahko zdravi, ustvarjalni in plodni.
Tako, kot smo osebno živost nekaj časa nazaj klicali z raziskovanjem partnerskih dinamik in kasneje s poglabljanjem v temo denarja, se tu usmerjamo v spolnost in užitek.

Spolnost, zasidrana v užitku, je del človeške narave. Ta, ki poglablja stik, s sabo in drugim.
In naravno, v kar se vrnemo, ko odluščimo naučeno, prepovedano, skrito. Zunanji ali notranji 'moram', ideje o spodobnosti ali pravilnosti in družbene rane kakršnegakoli merjenja (koliko lahko in koliko je preveč, merjenje užitka, učinka, frekvence, kvalitete...).

Vse zgoraj našteto je adaptacija in kompenzacija ran, ki smo jih bodisi preživeli mi, ali ti pred nami, ki so nas o spolnosti učili.
Četudi ne z besedami, so se naša telesa še kako naučila nositi informacije njihovih izkušenj in čustvovanja okrog spolnosti, spolnega, uživanja, lepega, čutnega, intimnega... —

Spolnost je vedno povezana z intimo.
Tudi kadar ne vključuje druge osebe.
Tudi kadar ni umeščena v definiran partnerski odnos.
Vedno je odraz intime – ali njene odsotnosti.

Če si tega ne priznamo ali intimnosti ne dajemo prostora, potem potrebuje prav odnos do nje radovedno pozornost.

Intima pa je zahtevna stvar.
V svetu, kjer golo telo ni več dojemano kot nekaj svetega ali posebnega, in kjer so tudi odnosi pogosto bežni, nas jezik opominja na nekaj pomembnega: »intimni odnosi«.
Kot da želi spomniti, da naj bi bil v njih prostor za resnično bližino.

A intima vključuje srečanje – najprej s sabo, s svojimi deli, s svojim notranjim svetom.
Šele nato lahko v tem svetem, ranljivem prostoru srečamo drugega.

In tako je lahko nekaj intimno in sveto, tudi če je za eno noč.
Lahko je intimno in sveto znova in znova – z nekom, ki ga poznamo že dolgo, a se zavedamo, da ga nikoli ne poznamo povsem.

Intima vključuje raziskovanje.
Pripravljenost, da odkrivamo.
Da se »umažemo« z nepopolnostjo – a na tisti najčistejši način, kot to znajo otroci na igrišču.
Je nepredvidljiva, neponovljiva in vsakič drugačna.

Zato je intima – in zmožnost zanjo – trenirana praksa.
Kot vse ostale pomembne reči v življenju. :)

In da bi raziskovali to, se bomo v prvem delu potrebovali poglobiti v naše družinske izkušnje, v kolektivne informacije o ženskah in moških, konstruktih o vlogah in vseh načinih, ki smo jih mogoče razvili, da bi tej dediščini pobegnili in je ne ponavljali.

Namera delavnice prav res ni 'učenje' česarkoli, ideja o popravljanju ali raziskovanje onkraj meja udobnega.
Prav nasprotno. V tiste prostore znotraj, kjer umanjka varnost, udobje ali dovoljenje, želimo vnesti več razumevanja, sočutja in stika.
Tu se začnemo vračati v svojo naravo.

In lepota narave je ta, da se pri vsakem izraža drugače.


—

Tudi tokrat bodo oblika dela spletna srečanja — Cikel petih tedenskih srečanj.

Iskreno – to spletno delo me je presenetilo.

Dolgo sem z zadržki poslušala svojo željo po online obliki.
Spraševala sem se, ali bomo zmogli ustvariti dovolj varno skupinsko klimo za delitev takšne ranljivosti.
In smo jo.

Cikel, razdeljen na več tednov, je udeležencem omogočil postopno integracijo vsebin z več telesnega dela, meni pa prostor, da sproti zaznavam, kje kdo je – in temu prilagodim tok dela.

Z veseljem in hvaležnostjo to obliko ponavljam.

Smer ostaja ista: pristnost.
Le da tokrat v specifičnem kontekstu – spolnosti, intime in užitka.

Začnemo 25.9. (in se srečujemo pet zaporednih četrtkov zvečer)

04/08/2025

Lahkotnost — darilo pogumnega srca

Avtor Čarovnika iz Oza, Frank Baum, je poudarjal, da bodo človeška srca praktična šele, ko bodo dokončno nelomljiva.

V dneh, ko izmenjujoči se odtenki zelene in modre srcu odpirajo prostor, da uči svojih razsežnosti, se sprašujem:

Smo srca naredili nelomljiva – ali jih le zapiramo pred novimi ranami?
Si dovolim, da se me dogajanje zunaj dotakne? Zmorem to brez preplavljenosti?
Dovoljujem srcu, da tvega? Da se morda celo rani?
Mu zaupam, da si bo opomoglo?
Zaupam sebi, da bom lahko bila s novo bolečino srca?

Lahko izkušam lahkotnost – brez srca, ki je pripravljeno tvegati?


V različnih pogovorih sem v zadnjih tednih prepoznavala isto željo — tako človeško, tako znano: da bi bilo v življenju vse »dobro« in »v redu«.

V nekaterih primerih je ta »v redu« dobil obliko »nenehnega toka energije, strasti, ustvarjalnosti ali veselja«.

Spomnim se časa, ko sem potrebovala, da je »v redu«, ker je bil občutek, da ni — ali da ne bo — povezan z izgubo nadzora in strahom pred negotovostjo.
Tisti »v redu« se ni čutil kot toplo sonce na koži, ampak kot odsotnost teže na hrbtu.
Nič ni doprinašal — le ni dodatno oteževal.

Ta želja po nenehnem veselju in pretoku je v resnici isti »v redu« — le da na steroidih.

Izzive imamo s čutenjem. Izzive imamo s sprejemanjem.
To je tudi dediščina časa, v katerem živimo. Več lahko ustvarimo in dosežemo sami, a smo čedalje bolj osamljeni.
Napolnjeni s količino podatkov, ki je pogosto večja od tiste, ki jo zmoremo prebaviti.

Nekaj dni nazaj sem prebrala: »Kot človeštvo nismo več na potovanju lastnega življenja, ampak na tripu.«
Smiseln se zdi namig na intenziteto, zmanjšano zmogljivost zavestnosti in prisotnost umetnega.


—
Kje začnemo vračanje nazaj v lastno naravo?

Nick Totton, naslednik Reichovega dela, poudarja, da je prav to osrednji namen terapije — luščiti plasti socializiranega in pogojenega ter držati prostor srečanja s pristnostjo.

Nič ni bolj svetega od tega.
Bolj zdravega. Ali bolj potrebnega.
Vsi iskani odgovori — tisti, ki nas običajno pripeljejo na terapijo — so v tej pris(o)tnosti.

Ustvarjeni smo po naravi, ki nima linearnega napredka, ampak je vzor prepuščanja.
Zgled lepote, ki nastaja, ko so spremembe in naravni ritem dovoljeni.

Naša življenja tako ne morejo biti nepretrgoma “dobro” in vselej v presežku — lahko pa so lahkotna.

🌿 Lahkotnost kot samostalnik pomeni notranje stanje brez napora in teže – tisto, ki ga želimo kar se da užiti, ko nas obišče.

🌿 Lahkotno kot pridevnik pa govori o načinu —
»to, kar ni težko prenašati ali premakniti«.
Pove nam o odnosu, ki ga imamo do stvari, o načinu, kako do njih dostopamo in kako se v njih premikamo.
Ne govori o tem, kaj čutimo, ampak kako smo s tem, kar čutimo.

K tej stremimo. Ko se v njej udomačimo, je tista samostalniška oblika že zelo blizu.

🌿 Lahkotnost je pridelana praksa in ključ do tega, da je naša odraslost povezana z užitkom —
brez iskanja nujnih dražljajev presežka in brez izgubljanja stika —
s telesom, z drugimi ali z zemljo.

Tam smo lahko dobro — in nas hkrati nekaj žalosti ali skrbi.
Zmoremo ambivalenco — veščino odraslega človeka, ki poskrbi, da »dobro« ali »lepo« ob izzivih ne potone v nedostopne globine psihe.


—
Kje se lahkotnost začne in kje izgubi?

Življenje se širi in krči — to naravno pulziranje je skupna lastnost vsega živega.
Ritem, ki ga srečamo v dihu in utripanju srca.
Preko njega se tkemo v ekosistem in ga soustvarjamo.

V začetku smo valovanju živosti popolnoma predani.
Vsi, ki smo kdaj opazovali spečega dojenčka, poznamo prikaz te popolne predaje — z vdihom se njegov celoten prsni koš dvigne, z izdihom spusti.
Diha z vso svojo kapaciteto, izkuša in čuti.

Vse dokler se prvič ne ustraši.
Takrat se dihanje prekine, dih zastane.
Medenično dno in celoten trebuh se zakrčita, napeta ramena se dvignejo in enako se začne dvigovati življenjska energija, ki je bila prej shranjena v predelu medenice (prostoru varnosti).

Nihče od nas ni živel v idealnih pogojih in ne glede na poskuse staršev ali skrbnikov, so se pojavljali razlogi za strah, jezo, žalost ali kompleksnejša čustva — sram, krivda, zavist.
Srečevanje s čustvi je narava človeške izkušnje. 🌿

Če so bili ob nas odrasli, ki so to sprejemali kot del narave, ohranili svojo mirnost in jih naša čustva niso prestrašila, razjezila ali osramotila, smo postopno razvili notranji občutek varnosti.
Naučili smo se čuteno prepoznati, se tega ne ustrašiti, sprejeti, morda poimenovati – in spustiti.
Osvojili smo zmožnost prebavljanja doživetega in do čutenja razumljivo pristopamo lahkotneje.

Če tega ni bilo, se je z vsako novo izkušnjo, čustvom in dražljajem življenjska energija začela dvigovati navzgor – spomnimo se, kaj se zgodi z dojenčkom, ko se prestraši.
Energija, ki bi morala ostajati v medenici – kjer utrjuje zaznavo varnosti in stabilnosti – se dvigne v prostor srca (pljuč) ali še višje, v glavo.

Presežek energije v predelu srca, brez ravnovesja s spodnjim delom telesa, ustvarja anksioznost – ogromno čutene vsebine, ki je ne znamo prizemljiti ali sprostiti.

Ko se večina energije zadržuje v glavi, jo prepoznamo kot kontrolo – umeten poskus ponovne vzpostavitve mirnosti, ki smo jo izgubili.
Kontrola je klic po varnosti. 🌿

Oboje je posledica izgube naravne varnosti in se kaže kot zmanjšana sposobnost zaznavanja telesa, šibke noge, togo telo in pretirana mentalna aktivnost.
Tudi telesno – glava je nagnjena naprej, kar simbolno in dejansko poveča njeno težo.

Jonathan Haidt poudarja, da je današnja "epidemija anksioznosti", kot jo v svojih zapisih poimenuje, posledica preobilja informacij in (v nekaterih primerih) pretirane osredotočenosti na čustva – ob hkratnem pomanjkanju zmožnosti, da to resnično prebavimo.

Naša sposobnost prebavljanja temelji na stiku – zato se v resnici soočamo z epidemijo pomanjkanja stika.
Stika s seboj.
S svojim telesom.
Z drugimi.
In s presežnim – s tistim, kar presega zgolj »jaz«.

Stik je prva varnost, ki nam je umanjkala. In prva, ki jo potrebujemo, da se lahko vrnemo v naravno čutenje — lahkotno.

In smo prepoznali prvi element trenirane lahkotnosti: dovoljenje čutenja. 🌿

Drugi element pa je vzdržljivost – tisto, kar nastaja, ko si čutenje dovolimo. 🌿

Vzdržljivost se ne razvije v odsotnosti neprijetnega, temveč skozi dovolj dobro ravnanje z bolečim in težkim.

Naša naloga tako ni, da se zaščitimo pred možno bolečino, temveč da razvijamo sposobnost biti iskreno prisotni s svojimi čustvi.
Pripravljenost iskati sočutje.
Spoštovanje do svojega doživljanja.
In nadaljevati s premikanjem.

Vzdržljivost se razvije sama – kot trda koža na podplatih, če si dovolimo hoditi bosi.


—

Na posnetku pa je klasičen val 5Ritmov, ki prikazuje, kako se lahko premikamo lahkotno - ne glede na to, kaj premikamo.

Sadno drevje, skušnjave in vabila v čutenje —Dedek je bil naročen na več tiskovin. Domov so prihajali časopisi in revije...
19/05/2025

Sadno drevje, skušnjave in vabila v čutenje —

Dedek je bil naročen na več tiskovin. Domov so prihajali časopisi in revije s širokim spektrom - od bolj levih, do bolj desnih, vmes pa veliko oblik sredine.
Njegova razlaga tega je bila: 'Moraš si ustvarit svoje mnenje.'
Prebrati in umestiti različne zorne kote istega, je bil njegov način ustvarjanja svojega prostora.

Kot otrok sem ga opazovala, kako je po prebranem z zamaknjenim pogledom odtaval v opazovanje sadnih dreves na vrtu.
Živo se spomnim njegove ogromne dlani (ki se je zdela velika, ker sem bila jaz tako očitno majhna, pa tudi, ker je bil res visoke rasti), kako se z nežnim tapkanjem dotika kuhinjske mize, medtem ko on prebavlja prebrano.

Ko se je v družini zgodilo kaj težjega ali pa je zgolj rabil premislek, se je vrnil na tisti svoj stol, pogled usmerjen na poznano sadno drevje, tapkanje po mizi in zamaknjenost.

To je bila njegova redna praksa, meditacija ali molitev. Prostor razmišljanja, pomirjanja in stika.

Zame je bil učitelj tega, kako pomembno si je vzeti prostor in čas, da umestiš doživeto. Slišano, prebrano ali čuteno.

In bil je verjetno moj prvi učitelj čutenja.
Ko mi je bilo težko, je znal reči: 'Vidim te.'
Ker je bil v teh besedah prisoten, je bilo to velikokrat dovolj.

Naravna mu je bila potreba po tem, da umesti, kar se mu v notranjem svetu dogaja.
Naravno, da notranji svet obstaja in razumljivo, da je v njem vedno prisotno dogajanje.

Ni pa živel v tem času in ni imel pametnega telefona.
Vem pa, da tudi televizije ni gledal, čeprav jo je imel doma.

Prostor in čas zase sta tako vedno bila odločitev.

Mogoče moramo mi danes le bolj natrenirati zmogljivost in pripravljenost jo vedno znova sprejeti, ker je dražljajev tako ogromno veliko.

In smo pri čutenju.
In skušnjavah.


Družbeno smo razvili mehanizme bežanje od čutenja v splošnem.
Čutenje nam je neprijetno.
Ker v čutenem sebe ne poznamo ali se v njem za trenutek ne pre-poznamo.

Razvili smo kulturo izogibanja in nešteto mehanizmov bežanje - od hrane, do telefonov, odnosov, aktivnosti...
Ali ponavljajočih se miselnih vzorcev (tudi aktivna glava je lahko bežanje od čutenja) ali želja po napredku (tudi nenehno iskanje razvoja je lahko bežanje pred čutenjem).

Velik izziv je biti s tem, kar se dogaja znotraj telesa. In ne oditi.
Ne poskusiti urediti, ne takoj razumeti in ne zakriti.

Nekaj časa nazaj sem bila na praznovanju, bilo je veliko hrane in mogoče še več ponujene pjače.
Lahko sem videla, kako blizu je možnost, da neprijeten trenutek, občutek ali stik, zakriješ s hrano ali pjačo.

Spomnim pa se tudi občutka, kako je, ko ne zmoreš sprejeti pohvale, ki jo dobiš. Ali, ko je ne zmore sprejeti ta, ki mu jo daš.
Kako blizu je takrat možnost, da tisti del, ki ga ne zmoreš vzeti in ustvari neudobje, malo razvrednostiš, mu na hitro dodaš neko sebi primerno razlago ali pa ga preprosto preslišiš.
Ker bi sprejeti vse, ustvarilo neugodje srečanja z lastnimi pričakovanji ali idejami o sebi.

Torej je lahko neprijeten tudi stik z nečim lepim.
Sploh na začetku, če je to novo.

V delu redno prepoznavam, kako ljudi dobre izkušnje in prijetna čustva, ko jih niso navajeni, v resnici zmedejo.

Če sem se sebe, svet in druge naučila dojemati ali razumeti prek tega težkega, bo umeščanje lepega zbujalo to mojo najglobljo navajenost.

Če je to lepo resnično, kako to spremeni moje doživljanje sebe?
Ljudi in sveta?

Tu se začne spreminjati moja identiteta.
In vemo, kako pri njej gre - postopno.
Z veliko preverjanja, če je to, kar postaja nova realnost, res.

—

Novo je neprijetno, ker nas spravi v prostor, ki ga ne poznamo.
V njem iščemo varnost in prav zato se bodo deli nas lahko vračali v varnost starega (načina razmišljanja ali čustvovanja, odnosne dinamike itd.).
Ali pa poskusili ta nov prostor zapolniti s poznano kompenzacijo.


Zato se vračamo k sidranju in treniranju varnosti znotraj.

In kje je to najlažje?
V osebni redni praksi. Za mojega dedka je bil to njegov stol, za nekoga bo to tek ali sprehod, molitev, ples ali joga.
V resnici je vseeno. Katerakoli praksa, ki jo počnemo redno in ima namero jačanja našega celostnega zdravja, bo omogočala strukturo.
Struktura pa dovolj varen prostor, da si lahko omogočamo doživljanje novih izkušenj.
To potrebujemo, ko se odpiramo čutenju - ponavljajočo se redno prakso.

Pa proslavljamo nove izkušnje! Naj ne zapadejo v prostor samoumevnosti, zakrite pod težo starih navajenosti.


In paradoks — v kulturi, v kateri smo veliko premalo opremljeni za prisoten stik s sabo, iščemo živost zunaj - vsi reklamni panoji so polni tega, kar naj bi jo zbujalo.
Od tu v svetu zunaj najstniško iščemo občutke zaljubljenosti.

(!) V bežanju pred čutenjem tako hrepenimo prav po tem, kar je naravno darilo čutenja - živost.

V angleščini je pomenljiv izraz za te kompenzacije - 'guilty pleasure'.
Gre tako za iskanje užitka oz. dobrega občutka.
Tistega dobrega občutka, ki naravno pride, ko si dovolimo, omogočamo in ostajamo s sabo in vsem, kar se dogaja znotraj.

In ne bodimo zahtevni do sebe. Jaz pa ne prelahkotna v verbaliziranju tega - čutenje je veščina in kapaciteta, ki jo treniramo postopoma.
Ima razloge, da umanjka in v treniranju njene zmogljivosti se postopoma vračamo tudi v prostore teh razlogov in izboljšujemo svojo zmogljivost prisotnosti s sabo.

A lahko začnemo tudi s prepoznavo kje so naše najpogostejše kompenzacije.
In mogoče še malo dlje - kaj se znotraj mene dogaja, preden se pojavi (želja po hrani, čekiranju telefona, misel na nekoga, primerjanje, ideja o nakupu nečesa, odhodu nekam, potrebi po znanju nečesa...).
Kaj se v meni dogaja predtem?

In kako lahko s tem čisto malo ostanem.


—

In lahko začnemo z vprašanji -
Kaj je mora redna praksa?
Kje najlažje dobim, utrjujem ali jačam občutek varnosti?
Stik s čim mi je neprijeten (kolikor se v tem trenutku zavedam)?
Kakšni so moji načini kompenziranja - kam grem, ko mi je neprijetno (ven s telesa, v večjo aktivnost/pasivnost, hitre misli, primerjanje, fantaziranje, zaljubljene občutke ali iskanje potrditve zunaj, iskanje spolne potešitve, hrana, ekran, igrica, kajenje ali malo morje drugih odvisnosti)?
Kateri občutki, čustva, ideje o sebi ali svetu so del navajenosti, da se znam vračati k njim?


Poznavanje sebe, ko je pospremljeno s sočutjem, jača zdravje.
Samo to želimo.

Zdravo zmogljivost biti s sabo.


—

Moje sadno drevje je tale Nanos - v vseh letnih časih in odtenkih zelene 💚

Gradniki avtentičnega življenja— cikel petih online srečanj (prosta še 3 mesta)Leta nazaj sem slišala čudovito ubesedite...
14/05/2025

Gradniki avtentičnega življenja
— cikel petih online srečanj (prosta še 3 mesta)


Leta nazaj sem slišala čudovito ubeseditev, da je vzgoja v jedru 'izvabljanje' pristnega iz drugega.

Ker imam doma majhnega otroka in opazujem kako naravna je avtentičnost, bi dodala - je tudi sledenje, negovanje in spoštovanje živega in pristnega znotraj.

In preden lahko vzgajamo karkoli ali kogarkoli, v svoji rasti vabimo 'sebe' v bivanje.

Najprej izvabljamo v čutenje in doživljanje.
Kasneje v to, da se bolj pristni podelimo - v odnosih in svetu.

Gradniki avtentičnosti so resnično le darila zdravo opravljenih prehodov.
Darovi različnih razvojnih faz, ki jih prejmemo, nadgradimo, posvojimo in prebavimo, da dobijo nam ustrezno obliko.

Kot umetniki, oblikujemo sebi primerno življenjsko pot.


V tej delavnici bomo skozi posamezna srečanja spoznavali ta darila in se vračali v stik s svojo naravo.
In postopoma, zmogljivost njenega izražanja.

Ker gre za cikel, bomo imeli privilegij opazovanja, kako se stik z svojim in lastnim sidra skozi skupne tedne.

Sprehodili se bomo čez teme -
1. Čutenje, stik, utelešenost in telo, stik s presežnih
2. Osebna moč, pojem meja, spoznavanje in pomen lastne jeze
3. Identiteta, njen pomen in zmogljivost redefiniranja, kaos in pomen sprememb, ples strukture in živosti in spoznavanje in pomen žalosti
4. Intimnost, intimen stik, spolnost, partnerstvo oz. zmožnost sodelovanja (v čemerkoli), tema odgovornosti in spoznavanje in pomen lastnega veselja
5. Poslanstvo, udejanjanje v svetu, pokazati se (izpostavljanje), pomen poznavanja in čutenja notranje tišine, odnos s presežnih (duhovno realnostjo)


Na spodnjem posnetku je nadaljevanje teme življenjskih prehodov, hkrati pa je rahel vpogled tudi v vsebine, ki jih bomo naslavljali v delavnici.

Te se res veselim!
Eno, ker je zame prva online in s tem nekaj novega;
drugo pa, ker me te teme resnično navdihujejo.
Vedno znova učijo.
In hranijo.

Ker bomo še vedno delali v majhni skupini, imamo le še 3 mesta.


Prvič se srečamo 29.5. (od 19h do 21h)
In še štiri četrtke zatem.


Na čudežne milosti, ki nastajajo v nečem tako običajnem, kot je človekova rast.
💛

Spominjam se, bila sem študentka prvega letnika socialnega dela in na vajah smo trenirali svetovalni pogovor 1:1. Po vaj...
23/04/2025

Spominjam se, bila sem študentka prvega letnika socialnega dela in na vajah smo trenirali svetovalni pogovor 1:1.
Po vajah nam je profesorica za spodbudo podala priporočilo: 'Samo bodite v stiku s sabo in bo vse ok.'

Stik s sabo se je takrat zdel zelo zahteven in precej nepoznan pojem. In v iskanju tega, kar naj bi naredilo socialnodelovna svetovanja lažja, sem se znašla v študiju psihoterapije.

Pojem stika s sabo je dobil nove razsežnosti in več jasnosti.

Vedno znova so me pritegnili ljudje, njihova telesa, zgodbe, družinska dediščina, izgubljena moč ali upanja, njihova hrepenenja.

Duša.
In vse, kar spada v njeno domeno.

Tu je 'stik s sabo' postal večdimenzionalen pojem, jaz pa sem človeka vedno bolj dojemala kot neločljivo povezanega z nevidnimi plastmi obstoja.

In vse se je usmerilo v integriranje duhovnega in človeškega.

Spomnim se ene od prvih terapij, ko je klientka dobronamerno pokomentirala: 'Ma to ni čisto klasična pogovorna terapija.'

Po tej uri sem obsedela s tem stavkov in si potrebovala priznati, da je klasično čudovito lepo, a da mene pelje v druge prostore.
Da jih tudi ljudje okrog mene zaznavajo in da postaja nespoštljivo jih ne-umestiti.

Pa tudi, da sem na svetu prav za raziskovanje teh prostorov.

Ovirati to, ker ne spada v določen okvir, bi povzročalo samo bolečino.


Danes so to stare zgodbe, ki so jih zbudili prazniki.
Med njimi sem imela privilegij pogovora z nekom, ki je pred tem, da si postavi življenje 'po svoje'.
In si na svoj način zastavlja vsa ta ista vprašanja.

Ker četudi govorimo o načinu življenja, kraju bivanja, spolni usmerjenosti, odločitvi glede otrok ali poslovne poti - vprašanja so ista, ko se znajdemo v razkoraku s splošnim ustrojem.

S hvaležnostjo opazujem, kako je dojemanje avtentičnosti v teh letih zorelo.
Zasidrano v zavedanju, da jo vedno znova raziskujemo, odkrivamo njene plasti in se vračamo globlje v njen objem.

In da je osnovna oprema za delo z njo
- prisotnost, sočutje in stik.

Pogum se rojeva tu.


Danes mi hči, sredi jutranjega hitenja, reče: 'Mama, rabim malo časa, da se umirim.'

Ko sva bili v avtu, je vprašala: 'Lahko poiščiva glasbo, ki me bo pomirila?'

In ko je radio Ars ponudil godalno vabilo v pomlad, dodala: 'To pomaga.'

Ti stavki me napolnijo s hvaležnostjo, ker se zavedam, kako nesamoumevno je, ko jih nekdo zmore.
In kolikokrat jih ne zmoremo.

In smo na začetku -
Povezanost s sabo postopno tlakujejo prisotnost, sočutje in stik.

To povezanost, ki ni cilj, ki ga dosežemo in na njem postavimo življenje.
Ampak pot, ki se vedno znova odpira in nam omogoča rast.

Čutenja.
Dojemanja sebe, drugega in življenja.


Po poti iz vrtca pa je radio pocrkljal tudi mene -
https://youtu.be/0a4lbYRhpQs?si=Mu4YXhPt85tmWuHc


—

Skupaj jo bomo raziskovali tu —

Še pred poletjem bomo v petih tedenskih srečanjih (5x po 2h) raziskali prostore, kjer ustvarjamo pristno življenje.

Prvič online.

Poletje je čas polne moči sonca, ki vabi v večjo izraznost.

In udobneje se je izražati pristno.

Pomikali se bomo preko tem -
1. Telo, čutenje, stik, odnos do duhovnega in sveta (raziskovanje čustva strah)
2. Osebna moč, pomen meja (raziskovanje čustva jeze)
3. Identiteta, kako nastane, kaj je in kako si držati prostor, ko se redefinira; pogum (raziskovanje čustva žalosti)
4. Intimni stiki, spolnost in partnerstvo (raziskovanje čustva veselja)
5. Povezava osebnega in duhovnega, kanal sveta in vprašanje poslanstva (raziskovanje miru)

Srečanja bodo posneta, praktično zasnovana z ogromno nalog za domače raziskovanje. :)
Nenazadnje to počnemo, da bi kvalitetneje živeli.

Delavnica je primerna čisto za vse.
Za nekoga bo vse novo, za drugega vse poznano - a vedno so nove plasti in tudi podobne vsebine vedno drugače slišimo.
Mi smo namreč drugačni.

Začnemo 29.5.

Vedno aktualna vsebina - a zakaj še toliko pomembnejša prav v času velike noči?Velika noč je kolektiven simbol za življe...
21/04/2025

Vedno aktualna vsebina - a zakaj še toliko pomembnejša prav v času velike noči?

Velika noč je kolektiven simbol za življenje, ki nasledi smrt.
Za zaupanje spreminjanju.
Simbol tega znotraj, kar je neumrljivo.

Držati sebi sočuten prostor, da lahko smrt postaja rojevanje, je skrivnost preprostega srečnega življenja.


🌱🌷

Address

Col 14d
Ljubljana
5273

Website

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič:

Shortcuts

Share

Category