Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

Home
Slovenia
Ljubljana
Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

...ker nam ni treba vsega sami. To prinaša življenju kvaliteto in lepoto. Moč moje avtentičnosti se rojeva v aktivni, praktični, vsakdanji
ljubezni do sebe.

Psihoterapevtska pomoč in svetovanje.

..ker nam ni treba vsega sami.

//

Poznavanje sebe je pomembno - VELIKO bolj pa je pomembno, kako Ravnam s sabo. Kako čutim sebe, ko projekt propade / ne folgam vseh obveznosti / ko sem preprosto preveč utrujen/a za kakršnokoli intimnost / ko nekdo prestopi moje meje in se ne postavim zase / ko se odnos zaključi / ko ne poznam več svojih želja / nimam dovolj denarja / ne živim svojih talentov? Kako takrat čutim sebe, kaj mislim o sebi in kakšne besede uporabljam? To so prostori, kjer je doma Ranljivost in Resničnost.
Če jo sprejmem se postopoma gradi Sprejemanje in Ljubezen do sebe;
če jo zavrnem, se neizbežno pojavi bolečina;
če jo delim, se odpre možnost za Bližino in Povezanost.

Življenje ne odgovarja na naše želje ali na naše namere, če niso v skladu z občutkom in prepričanji, ki jih nosimo. Življenje odgovarja na to, Kdo Smo v danem trenutku (kot skupek misli, občutkov in čustev) in to poustvarja v naši okolici. Od tu nujnost poznavanja sebe - da zaznam, katera prepričanja nosim, kam avtomatsko gredo moje misli, katere so barve mojih občutkov, ko je dan težak. Ti deli mene mogoče rabijo dodatno pozornost in Novo informacijo/Novo izkušnjo/Bližino/Slovo ... Ko so moje misli sinhrone mojim občutkom, željam in nameram, brez nezavednih samo-sabotaž, ustvarjam boljše življenje zase. Zato v psihoterapiji počnemo, kar počnemo - ne (samo) da bi se bolje poznali, ampak da bi
Polno Živeli -

Sebe in svojo Lepoto.

28/01/2026

Se samoizpolnjujem ali samozadovoljujem?

Ti dnevi so zame počasnejši. Hči je bolna in ritem dneva se temu prilagodi. Prav ta upočasnitev mi daje možnost opaziti stvari, ki bi sicer verjetno šle mimo mene. Ena takih so naše terme.

Dobro se zavedam, kakšne rane lahko nastanejo v psihi in telesu človeka, ki se odloča za deljenje partnerjev. Približno mi je jasno tudi, kateri prostori se lahko odprejo znotraj partnerstva, ko se dva spuščata v tovrstno raziskovanje. A tukaj ne gre za prav ali narobe.
Kar ostaja z mano, je diskurz, v katerega smo zaplavali.

Smo tako zelo podhranjeni dobrega občutka sebe, da ob prvi priložnosti obtožujemo? Kje je meja med izražanjem mnenja in trenutkom, ko to postane iskanje moči, potrditve, občutka nadvlade?

Težko verjamem, da lahko karkoli presežemo ali popravimo, če drug z drugim komuniciramo nespoštljivo. Lasten prav – pa četudi ga znotraj sebe še tako skrbno negujemo – bi moral postati drugotnega pomena v trenutku, ko zaradi njega izgubimo spoštovanje do drugega.

Dokazovanje lastnega prav, obsojanje in moraliziranje ne popravijo ničesar. Lahko za hip olajšajo napetost, nahranijo ego in prinesejo občutek pravičnosti. A to ni zmaga. To je zgolj olajšanje skozi obsojanje.

Živimo v času, ko se reguliramo skozi napad ali zavezništvo – mi proti njim. A nikakršno stališče ni opravičilo za nespoštovanje in razvrednotenje.

In v družbi, kjer učimo skupnostnega managementa, inkluzivnega delovanja in sočutnega starševstva, kjer vedno bolj govorimo o pomenu povezanosti in sodelovanja, bi nam moralo biti jasno, da se je Machiavelli motil – cilj ne upravičuje sredstev.

Nekaj časa nazaj sem zasledila lep komentar gospoda Perka. V nekem intervjuju je rekel, da je veliko vprašanje, ali se kot posamezniki samoizpolnjujemo ali zgolj samozadovoljujemo.

Prvega v resnici ne moremo sami. Za izpolnjevanje sebe potrebujemo skupnost. Potrebujemo odnose, v katerih zorimo, se učimo, vadimo ranljivost in se soočamo z njenimi izzivi. Kjer smo frustrirani, žalostni in jezni. Kjer spoznavamo intimo, jo izgubljamo in se učimo vanjo vračati. Se učimo negovati.

Ne morem izpolnjevati sebe brez drugih. Tudi zato, ker je del namere vsakega življenja doprinašati skupnemu. Čemu bi doprinašala, če ničesar ni?

Samozadovoljevanje drugega ne potrebuje. Sem samo jaz – in za nekaj časa mi je dobro. Tu ni intime, ki traja in se razvija. Tu so le moje potrebe in njihova zadovoljitev.

In temu smo priča vsakič, ko stališče preraste v sodbo, ko nestrinjanje dobi barvo razvrednotenja in osebna meja postane edina resnica pod soncem.

Tako ne bomo okrevali. Pa bi morali. V telesih nosimo dolge sledi generacij podobnega ravnanja.

Ester Perel je rekla, da intima ni le romantična – da je tudi politična.
Ali vsaj, da bi morala biti.

Intima ni nujno spolna, je pa povezana z nečim svetim, pristnim, živim in ranljivim. In pokazati se tak – je osnova sprejemanja, podlaga sočutja in gradnik empatične skupnosti.
Takšne, ki se lahko ne strinja, a ohrani spoštovanje.

Morda bi bilo drugače, če bi si dovolili zapisati: bojim se, čutim odpor, ne razumem, zanima me.
Takšni stavki ohranijo človeškost.

In prav to bi nam moralo biti pomembnejše –
celo od kulturne dediščine in lastnega prav.

19/01/2026

Nekaj tednov nazaj sem prebrala, da so krokarji edine živali na svetu, ki ne delijo le plena, ampak drug drugemu tudi sporočajo, kje lahko hrano najdejo. Torej ne delijo le pridobljenega, ampak skrbijo za dobrobit posameznika.

Po raziskavah naj bi bilo to ravnanje povezano z zavedanjem, da močan posameznik pomeni večji doprinos skupnosti – in da je skupnost, ki podpira posameznika, stabilnejša in dolgoročno bolj zdrava.

Ta podatek mi je prišel ponovno v spomin v dnevu, ko integriram svoje – ali bolje rečeno, naše prvo skupno plesno srečanje. Dogodek, ki ga na noben način ne bi mogla izvesti sama. Ne le zato, ker je bila glasba igrana v živo in potrebuješ glasbenike, ki jim zaupaš. Potrebuješ tudi ljudi, ki so pripravljeni priti. Ljudi, ki so voljni podpreti tebe ali nekaj novega, kar ustvarjaš. Ljudi, ki morda vidijo dolgoročen potencial za skupnost.

Potrebuješ skupnost.

Seveda lahko izvajamo stvari, ponujamo izdelke ali storitve, ljudi pa dojemamo izključno kot stranke. A resnična rast se dogaja v skupnosti – v vzajemnosti in enakovrednosti, v deljenju in skrbi za skupno tkivo.

In to je le en vidik pomena skupnosti: da jo potrebuješ, da nekaj lahko raste.

A skupnost ni samo sredstvo. Skupnost je tudi namen.

Skupnost je močnejša z močnimi posamezniki, hkrati pa so posamezniki močnejši v skupnosti. Namera naših početij naj bi bila usmerjena tudi v rast skupnosti – v skupnostno dobro.

Tu presegamo individualizem tega časa in rane zlorab, ki jih družbeno vsi na nek način trpimo. Prav v tkivu skupnosti okrevamo.

In vendar: kje je past? Na kaj je dobro biti pozoren?

Imeti rad človeštvo, skrbeti za skupnost in delovati skupnostno ne gre vedno skupaj z ukvarjanjem z ljudmi.
Leta nazaj sem v eni meditaciji dobila napotek: “Ljubi človeštvo in ne ukvarjaj se z ljudmi.”
Načelo, ki mu skušam dnevno slediti.

Ljubi lepoto in ljubezen v človeškem. Ljubi človeškost in podobnost, ki si jo vsi delimo. Ljubi izzive, ki nas povezujejo, in vrednote, ki nam omogočajo rast. Prispevaj. Služi temu. S svojim malim doprinosom dodajaj v skupno čašo.

A skrbeti za skupno in ljubiti ljudi ni isto kot skrbeti za dobrobit vseh, ugajati in se ne premikati naprej, če so drugi slabo. Pogosto te pojme zamešamo – in v ideji skrbi za skupnost ostajamo lojalni ter ob tem zapustimo sebe.

Skrb za skupno lahko zdravo obstaja le ob skrbi zase.

Samo z dovoljevanjem biti – deliti, se pokazati, doprinesti sebe in svoje talente – lahko resnično prispevam.

Biti v čredi, biti podoben in biti skupaj prinaša varnost. Prinaša udobje pripadnosti in nas morda povezuje z vrednotami, ki jih nosimo. A krčiti se, da bi bili enaki, prilagajati svojo barvo ali sijaj zmožnostim drugih ali počutju okolice, ne koristi nikomur.

Največ lahko doprinesemo prav takrat, ko si dovolimo biti. Ko raziskujemo svoje talente in zmožnosti, jih urimo in jih delimo.

Le iz resničnega in pristnega lahko gradimo pristnost skupnosti.

Ko sem se pripravljala na sobotni večer, sem lahko v telesu ponovno čutila tisto valovanje vznemirjenosti, pomešane s strahom, pričakovanjem in veliko količino ranljivosti. Koktejl občutkov, ki ga poznam iz časa, ko sem začenjala s terapevtskim delom.

Ponovno sem se počutila kot tisti piščanček, ki gre v svet.

A ta leta so prinesla nekaj zavedanj – in tokrat sem lahko v teh občutkih tudi uživala. Uživala v tem, da doprinesem s resničnostjo in z deljenjem iz tam, kjer sem.

Želimo namreč rast pristnosti, ne popolnosti.

“Ljubi človeštvo in ne ukvarjaj se z ljudmi.”
Dobra popotnica za ljudi, ki želijo pokončno držo in disciplinirano korakanje po svoji poti – poti, ki služi širšemu.

S hvaležnostjo začenjam nov teden. Z toplim zavedanjem podpore, ki sem je deležna, in z zavedanjem ljubezni do skupnega, ki mu prispevam. ❤️

11/01/2026

Ples je lahko veliko več kot le gibanje.
Tako kot je pogovor lahko veliko več kot izmenjava besed in odnos veliko več od skupnosti dveh.

Lahko je premikanje celote sebe.

Gibanje telesa, ki nosi stare zgodbe.
Telesa, ki hrani spomine in čustva — tudi ta, ki so se umaknila iz zavesti.
Ko plešemo, se premika vse, kar smo —
in telesu damo prostor, možnost in čas,
da nam začne pripovedovati.
Da pokaže, kam in kako bi šlo.

Ples brez predpisanih korakov
nas popelje iz glave,
kjer prebivamo veliko preveč časa,
nazaj v telo.

Pelje nas v togost, restrikcije,
v zakrčenosti in napetosti.
Kaže prostore, kjer manjka pretočnost
in kjer je zmanjkalo ljubezni.

In prav tam odpira možnost,
da glasba in sledenje telesu
sama od sebe začneta
mehčati to notranjo pokrajino.
Ne, ker tja moramo ali želimo priti.
Ampak, ker si končno dovolimo čutiti.
Biti.

Ples je laboratorij prisotnosti v gibanju.

Večer prostega giba —
V soboto, 17. 1.

Toplo vabljen v prisotnost v gibanju.
❤️

29/12/2025

Vsako leto v tem času se potegnem v svoj brlog, proč od sveta, njegovega hrupa in dogajanja.
Lučke zunaj so mi bolj kot kaj drugega opomnik luči znotraj in, kot je govoril Rumi, so moji zaključki leta le čiščenje stekla okrog te luči.

Da bo svetila.
Da je ne zaprašim.
Da jo obnovim.

Kaj vse se nabere na tem steklu v enem letu.

Konec leta si vzamem prostor, si namenim čas za odhajanje, žalovanje, razpadanje, venenje, proslavljanje in klicanje novega.
Za opazovanje rahlega, nežnega, ranljivega tkiva nevedenja — kako začne povezovati skupaj vse koščke mojega življenja, ki ostanejo.

Vem, da se s tem odpiram rasti. In vem, da je prav to način, da sem lahko ob drugih trenutkih bolj zasidrana v trdnost in jasnost svoje strukture.

To izmenjevanje umiranja in rojevanja se ne dogaja samo ob koncu leta. Poslavljanja in proslavljanja, hvaležnost ob spuščanju in treniranje nenavezanosti se dogajajo čez celo leto, so pa kolektivni zaključki vedno dober prostor za inventuro.

Kot človeška skupnost odhajamo skupaj v ta prehod.
To mu daje dodatno moč in namero.
Drug drugemu v tem prehajanju voščujemo prav to — več zdravja, modrosti, jasnosti, izpolnjenosti.

S spuščanjem, z dovoljevanjem, da se identiteta razkraja, da se vloge za trenutek umaknejo, da se lepljive ideje in prepričanja slečejo, ustvarjam prostor za več zdravja.
A pred tem je dobro spočiti se v sebi — v tistem, kar ostane, ko vse te plasti odpadejo.

Proces rojevanja je svet, je pa tudi boleč.
V odhajanju, luščenju in mehčanju gotovo naletimo na nekaj, kar bi še kdaj uporabili. Nekaj, kar ima sentimentalno vrednost, poznan naboj.
Že samo opazovanje lastnih navajenosti — tudi če ničesar ne izpustimo — je zorenje. In rast.

In s čim v tem obdobju bežimo od tega procesa?
Kaj so naše kompenzacije?
Več ekranov?
Več hrane, daril ali druženja?
Več dela, branja ali planiranja za naprej?

Ta prostor praznine, v katero smo tako milostno vabljeni, je boleč.
In osvobajajoč.

Ko sva s partnerjem, danes možem, pred leti živela v mali hiški v divji naravi, sem potrebovala kar nekaj tednov, da sem se navadila tišine. Bila je prav tako zima, zunaj meter snega in mene so bolela ušesa od tišine.
Tišina me je najprej bolela. Šele nato je postala osvobajajoča.

Ko še nisem bila mama, so ti procesi vključevali veliko samote.
S prihodom hčere se moje potrebe niso spremenile — postala sem le kreativnejša.
In delno je tudi ona razlog, da se stvari danes dogajajo lahkotneje — ni časa za dramo.

Drugi razlog pa je proces sam. Po nekaj ciklih umiranja in rojevanja postane prehajanje lahkotnejše. Ne pa vedno tudi lažje.

A prav to zaznavanje življenja in živega znotraj,
to dajanje prostora živemu,
je milost sama po sebi.
Sodelovanje človeškega in božjega v nas.

Tako smo lahko tkivo zdravja.

Najprej zase. A takoj zatem v svojih skupnostih.

In vemo, kako zelo potrebujemo zdravje.
Zdravo pamet.
Zdrava telesa.
In zdravo, glasno dušo.

Naj bo to prehod blagoslovljen.
Naj vonjave plodnega novega rahljajo korakanje in naj svetloba znotraj razsvetli temo nevednosti, ko se vanjo podajamo.

Blagoslovljeno in ljubljeno,
Sara

25/12/2025

Na zasneženo božično jutro misli odhajajo k bližini in počitku. Kako sta ta pojma povezana in kako nas prazniki vabijo v tišino obojega.

Tekst je povabilo v razmislek in prostor, kjer lahko malo posedimo.
Zahteva nekaj minut počasnega branja — hvala, če si jih vzameš.

—

Prejšnji teden sem preživela na vznožju Atlasa, kjer je pokrajino po dolgih letih presenetilo sneženje.
Mene so presenetile bele palme in opice v snegu.

Na pot sva se, prvič odkar sva starša, z možem odpravila sama.
Imeti več kot dva dni zase je bilo skrbno načrtovano in želeno, a kljub temu sem ob približevanju teh dni čutila rahlo tremo.

Vznemirjenje srca, ki je vedelo, da je povabljeno v novo odpiranje in več pristne bližine. In kljub temu, da je to želja in zavestna namera, prinese ranljivost s sabo tudi prostore neudobja ali vznemirjenja.

Odpiranje srca se vedno dogaja po podobnem loku –
Najprej potrebujem varnost, da sploh lahko zaznam življenja znotraj sebe. Varnost, ki jo dajem sebi in varnost, ki jo v odnosu gradiva oba.
Živost se pojavi sama in če ji dovolim, začne naravno raziskovati – sebe, drugega in svet, ki jo obdaja.
S tem prihajajo nove izkušnje in povabila spontano, z njimi pa tudi rahla tveganja in izstopanja iz cone poznanega.

V odnosih, v katere smo se resnično dali, so ti koraki stalna praksa.
Takšni odnosi nas vedno znova vabijo v najbolj resnično obliko sebe – v stik z deli, ki bi jih morda raje skrili ali zamolčali.

A prav v intimnih odnosih te vsebine pogosto pridejo na plano.
Zakaj?
Ker je v njih navadno tudi ljubezen, ki poveča pripravljenost pogledati jih in ne zamahniti z roko ob njihovem neudobju.
In bodimo si na jasnem – pogledati je najprej izraz ljubezni do sebe.

Tako ustvarimo prostor nenehnega prehajanja v več sebe, več naju in več sodelovanja. In prvo je pogoj ostalega.

Ta proces ne gre mimo spuščanja načinov, ki so nam nekoč pomagali preživeti.
Pri nekomu je to drža »vse bom sama«.
Pri drugem napad ali umik, še preden bi zabolelo.
Prepričanje, da če me ne razumeš, me ne sprejemaš.
Ideja, da v naju ni prostora zame ali da bo kdorkoli kogarkoli rešil ali pozdravil.

V njihovem spuščanju se razpira resnica – o drugem in o nas samih.

To je proces odpiranja srca – spuščanje zaščit, da se lahko srce razširi.

In pot do ljubezni, ki obide čutenje sebe, je le obvoz mimo resničnega.
Ali pa prijetnost začetne zaljubljenosti.

Srce se odpira v ranljivosti, v intimi, pogosto v neudobju izstopanja iz poznanega.

V trenutkih, ko si dovolim pokazati se, se podeliti in tvegati – brez zagotovila, kako se bo izšlo.
Ne brezglavo in ne naivno, a vseeno je neznano.

Tveganje je ravno pravšnje, da telo zazna vznemirjenje – mešanico veselega pričakovanja in strahu.
Slediti tej sili, brez navezanosti na izid, je modrost odprtega srca.

In tako kot vse velike stvari se tudi srce v ustreznih pogojih razpira in raste v odprtosti.
Mi pa zrastemo v zmogljivosti vedno bolj tekočega prehajanja skozi korake tega ponavljajočega se vala.

Prvi pogoj je varnost.
A tudi varnost ima svoje predpogoje – čas in prostor.

Potrebujemo si namenjati čas in si zagotavljati prostor, da se občutek varnosti sploh lahko začne sidrati, umeščati in koreniniti.

In smo pri počasnosti in počitku.

Kako dovoljena sta - lahko počivam ali je počitek pogojen s tem, koliko smo prej naredili?
Kakšen odnos do počitka je imela moja družina?
Ali lahko počivam tudi takrat, ko nisem povsem izčrpana?

Spominjam se, kako dolgo sem potrebovala, da sem našla svoj ritem – in presneto dobro se zavedam, kako hitro ga izgubim.
Zavedam se tudi, v katerih okoliščinah se to najlažje zgodi, kaj me pripelje nazaj in kateri odnosi ali okolja so mi pri tem v podporo.
In to je dovolj.

V družbi, ki poveličuje nenehno delovanje, cilje in rast, pogosto ustvarjamo neravnovesje.
Pretirana usmerjenost v delovanje ima svoj antipol v lenobi, otopelosti, izgubi stika in občutku praznine.

V takšnem prostoru postane iskanje lastnega dovolj nujno.

In dovolj ni nekaj, kar bi našli enkrat za vselej.

Pa tudi, ko imamo občutek, da smo ga našli, se je vredno vprašati - je ta dovolj moj ali odziv na zunanji pritisk?
Me pomirja – ali z njim pristajam na premalo?

Raziskovanje lastnega dovolj se pogosto začne prav pri odnosu do počitka, regeneracije in ritma.
Tako kot narava potrebuje zimo, tudi mi potrebujemo čas umiritve, integracije in obnove.

Ko to biološko potrebo zanemarjamo, krhamo lasten ritem.

Ko si dovoljujemo počitek, živčni sistem začne umiritev zaznavati kot možnost in se nanjo postopno navaja.
Če v tem zavestno vztrajamo, lahko mir postane prostor, iz katerega delujemo.

In počitek ne pomeni obstanka.

Ko je dovoljen, se impulz gibanja, ustvarjanja in delovanja pojavi sam.
Tako kot v postelji ne poležavamo v nedogled in na plesišču iz počitka vedno znova vznikne nov gib.

Če pa se počitek prevesi v lenobo, se pojavi lepljivo neudobje, ki nas nežno opozori, da je čas za premik.

Brez počitka ni prostora za integracijo, prebavljanje in spuščanje.
V svetu, ki je hiter in poln dražljajev, bi počitka moralo biti več.
Pa ga je res?

Tu se dotikamo dveh stanj – preplavljenosti in otopelosti.
Ko je doživljanja preveč za naš živčni sistem, postanemo preplavljeni.
Če to traja dlje časa, se telo zaščiti z otopelostjo in zmanjša čutenje.

Zamajanje in izgubljanje ritma se pogosto začne že v otroštvu – ko nam ni omogočeno počivati takrat, ko to potrebujemo, ali ko se okolica ne zmore dovolj prilagoditi našemu ritmu, da bi z nami vzpostavila stik.

V iskanju stika se prilagodimo ritmu okolice.
In tako se začne nezavedno pospeševanje ali zaviranje sebe.

Mehanizem, ki preraste v nenehen lov – po nečem ali nekom – in nas oropa (tudi) počitka.

Mir ni bonus, ampak nujnost.

Naj bodo prazniki prostor, kjer si dovolimo počitek.

Kot stik s sabo.
Kot vračanje v lasten ritem.
Kot dovolj.

To je že začetek bližine.

27/11/2025

Spomini, vabila in veselje 🌱 —

Prvi otroški spomini, ki jih imam, so povezani z dvema stvarema — s plesom in z molitvijo.
Odkar se spominjam sebe, sem počela oboje. Oboje sem dojemala kot del sebe; oboje sem čutila kot komunikacijo z vsem, kar sem znotraj, in z vsem, kar me obdaja zunaj.

To, kar mi je bilo kot otroku tako jasno, je skozi leta pogojenosti zašlo v pozabo — pozabo, ki pa nikoli ni nehala šepetati.
Mineva petnajst let, odkar sem prvič stopila na leseni pod plesišča 5Ritmov — plesa brez koreografije, pravil in zunanje strukture.

Ko sem takrat vstopila v dvorano teh gibajočih se teles, me je spreletel srh.
Opazovala sem jih in prva misel je bila:
»Med kakšne čudake sem prišla.«
Njihovo gibanje ni imelo nikakršnega smisla.
Ni sledilo nobeni koreografiji — pa vendar je zelo očitno sledilo Nečemu.

Vse videno se mi je zdelo tako veliko, tako divje, tako nekontrolirano, da me je zakrčilo v telesni oklep poznanega strahu.

Tam je bil simpatičen možak, večkratnik moje starosti, ki mi je dobrodušno rekel:
»Samo začni.«

Minilo je nekaj časa, preden sem uspela svoje telo zaznati dovolj, da se je gibanje lahko pojavilo.
A ko sem se naposled prepustila, se je vrnil tisti občutek popolne telesne jasnosti:
»To bom jaz počela for life.«

V življenju sem nekajkrat imela natanko tak občutek — in vedno se je izkazal za povsem točnega.
Na srečo, ali bolje rečeno blagoslov, sem jasnosti vedno znala slediti.
Danes bi temu rekla: zaupanje.

Prav zaradi zaupanja sem, vsakič, uspela željeno tudi spustiti.
Si želeti, se premikati v smer želje, a se ne ukvarjati z izidom.

Ta konkretna želja, ta namera — še prej pa samo jasen občutek — je potrebovala petnajst let.
Petnajst let življenja, čutenja, izkušenj in prakse.
Danes vidim, kako se vsi ti deli počasi zlivajo v eno, mojo, obliko.

Po vseh teh letih sem na poti, da postanem učiteljica 5Ritmov.
Prakse, ki je postala dom.

Vedno so me zanimali ljudje — gibanje njihove duševnosti, premikanje njihovih misli in čustev, osvobajanje njihove živosti in utelešanje njihove prisotnosti.
Tu vse to dobiva le nov prostor izraza.

Decembra bi morala organizirati svoj prvi plesni dogodek, ki pa bo zaradi odpovedi dvorane prestavljen na januar.
Nič hudega — naj ta otroček ostane še malo v trebuhu. 🙂

Januarski plesni večer sicer ne bo večer 5Ritmov, temveč večer uživanja v prostem gibanju telesa ob živi glasbi.

❤️

Lepo vabljeni — naj se telo spomni, da je dom v gibanju vsega.

Ljubljana, 17.1. | 19.00–21.00 | 30 €

Tokrat jaz rečem: »Samo začni.« ☺️😀

18/11/2025

V hrupu dneva
najdem svojo Tišino.
V neurju besed, zmot in krivic
v Tišini žalujem za svetom, ki bi lahko bil,
in se pomirim s svetom, ki je.

Obiščem jo vsak dan.
Ko je zunaj mirno — da se nahranim.
Ko je zunaj glasno — da preživim.

—

“My hands
Open the curtains of your being
Clothe you in a further nudity
Uncover the bodies of your body
My hands
Invent another body for your body.”
(Octavio Paz)

—

Tišina spregovori o drugačnem redu —
redu Miru in Možnosti.

Naj bodo moje roke tako zasidrane v ta Mir,
da ga prinašam v vse, česar se dotaknem.

Naj bo Mir temelj mojega telesa,
moje družine
in moje skupnosti.

Ko je zdravo znotraj,
je lahko zdravo tudi zunaj.

Tu sem —
nepopolna in pripravljena.

—

Ta teden moje srce proslavlja
čudovite zaključke in pomembne začetke.

07/11/2025

IZ SENCE V OSEBNO MOČ – sprejemanje lastne svetlobe

— Cikel petih online srečanj & imamo še dve prosti mesti

"To, kar ne poznam, me vodi." – C. G. Jung

V želji po ljubezni in sprejetosti smo se pogosto naučili skrivati dele sebe — lastnosti, vedenja, želje ali talente, ki bi lahko bili »preveč« ali neprimerni. Gre za naraven proces, v katerem si kot otroci prizadevamo zadostiti dvema osnovnima potrebama za preživetje: pripadnosti in ljubezni.

Postopoma se učimo odrekanja delom sebe, da bi bili sprejeti, prepoznani, ljubljeni. In ne glede na to, kako iskren je bil trud naših staršev, so del nas oblikovala tudi kulturna, verska ali družinska prepričanja, ki so lahko določene naše vidike označila kot manj zaželene.
»Vsi sistemi stremijo k enakosti,« v njih pogosto ni prostor za proslavljanje avtentičnosti in sence so naraven izid.
Tako oblikujemo dva dela jaza: lojalni jaz (kar smemo biti) in odcepljeni jaz – senca.

Tisto, kar skrijemo, ne izgine. Le premakne se – v telo, odnose, ponavljajoče se vzorce.
Senca ni napaka. Je zelo natančen pripovedovalec zgodbe, ki smo jo živeli.

Namera za to delavnico izhaja iz zavedanja, da senca pogosto skriva pozitivne dele nas – pogum, ustvarjalnost, moč, užitek in jasnost, ki vprimarnem okolju niso imeli prostora za izraz.

Ko ji odpremo prostor, se vračamo k sebi – k tistemu, kar v prvem sestavku imenujemo »dovoljena privilegiranost«.

Kako bo delo potekalo?
Vsako srečanje bo sestavljeno iz krajšega teoretičnega dela, ki mu bo sledila praksa – telesno usmerjene vaje in šamansko potovanje. Na ta način bomo naslavljali in zdravili čustveni naboj, ki ga senca nosi v telesu.
Telo bo naš kompas, psiha pa naš zemljevid.

Preko tednov bomo spoznali pet senčnih stanj in potencial skrit v njih:

1. Oklepanja varnosti in ujetost ➡️ Povezanost s tokom življenja
Vloga prilagajanja in izgube stika z lastnim telesom.
Kje sem morala postati nevidna, da bi preživela?
Kaj pomeni biti prisotna v telesu – zakaj je to včasih težko in kako se vanj vrniti?

2. Kontrola, potlačena jeza in agresija ➡️ Dovoljena moč in izrečene meje
Meje kot izraz srca, jeza kot njegov pomočnik
Kje sem se naučila, da je moč nevarna?
Kaj se zgodi, ko začutim impulz, da postavim mejo?
Kako telesno doživljam zadrževanje jeze ali izraza?

3. Razpršenost, strah pred izgubo nadzora in razdvojenost - med tem, kar čutim in tem, kar 'bi morala biti' ➡️ Zdrava predaja in prepuščanje
Kaj bi se zgodilo, če spustim nadzor?
Katere dele sebe najtežje priznam – tudi sebi?

4. Beg pred bližino, čustvi ali lastno svetlobo ➡️ Lahkotno sočutje biti s sabo
Kaj v meni je preveč živo, lepo ali svobodno, da bi si to dovolila živeti?
Ali znam biti v stiku, ne da bi pri tem izgubila sebe?
Kako se odprem veselju, ne da bi me ob tem preplavil strah?
Dotaknili se bomo ranljivosti kot vira povezave – s sabo in z drugimi.

5. Otopelost in izogibanja praznine, neaktivnosti ali počitka ➡️ Smrti ega in pomen integracije
Senca ne potrebuje odprave – potrebuje prepoznanje in vključitev. Integracija pomeni sobivanje z vsemi svojimi deli.
Kaj se zgodi, ko vse utihne?
Kaj se v meni lahko konča, da naredi prostor za nekaj bolj avtentičnega?

Srečanja bodo posneta (v primeru odsotnosti dobiš posnetek), praktično zasnovana z ogromno nalog za domače raziskovanje. 🙂
Nenazadnje to počnemo, da bi kvalitetneje živeli.

Srečanja bodo potekala online v živo, ob četrtkih od 19h do 21h.
Začnemo 13.11.

Datumi srečanj so tako - 13.11., 20.11., 27.11., 4.12., 11.12.
Cena cikla je 160€.

06/11/2025

Danes sem prejela pomenljivo sporočilo klientke, ki opisuje premike v odnosu po sklopu terapij in delavnici, usmerjeni (tudi) v partnerske vsebine.
Pisala je, kako naravno sta z možem prenesla osvojeno v vsakdan – tako lahkotno, da se jima je zdelo skoraj čudno, kdaj se je vse to zgodilo.

Ob veselju zanju in hvaležnosti, da smem biti priča takšnim spremembam, se je v meni hkrati oglašalo še eno zavedanje: ni vedno tako.
Ali bolje – ni v vsem tako lahkotno.

Nekateri bi rekli, da v njihovih življenjih ni nič lahkotnega.
Da premiki zahtevajo napor, da se cilj doseže le z muko – ali pa sploh ne.
Da so obdani z lepim, pa ne morejo do tega, po čemer res hrepenijo.
In nekateri so na tej poti upanja celo odložili.

V svetem pismu je odlomek, ki pravi, da bodo otroci zlahka vstopili v božje kraljestvo.
Če to kraljestvo razumemo simbolno – kot zmožnost živeti duha polno, živo in prisotno življenje – zakaj ravno otroci?

Njihova nedolžnost, preprostost in nenavezanost.
Radovednost, igrivost in odprtost za novo.
Prisotnost in sposobnost, da se vključijo brez predsodkov, ustvarjajo in raziskujejo.
Vse to so lastnosti, ki omogočajo, da se nam čudežno dogaja.

Kot je zapisala klientka:
»Res sva se predala delu, se zanj zavestno odločila, se premikala in se prepustila – in kar naenkrat se je zgodila čarovnija.«

Bolj kot smo navezani na izid, bolj ko se otepamo napak, ko mislimo, da moramo biti popolni – in to po možnosti že takoj na začetku;
ko smo razočarani, ker potrebujemo več časa, kot smo si zastavili;
jezni, ko ni po naše, ali trdno navezani na staro – manj smo tisti otroci, ki se jim vrata odpirajo sama od sebe.

S hčerko sva včeraj nabirali rože na plaži.
Kdor jo – ali naju – pozna, ve, da je to pri njej nuja: s sprehoda vedno prinesemo vsaj en šopek rož.
Ko mi ga je podarila, sem se ji zahvalila.
Pa ne le za šopek – čutila sem hvaležnost tudi za druge privilegije, ki jih uživam v teh dneh njene družbe.

In punca je nadaljevala sama – naštela je kar nekaj svojih lastnosti, veščin in vrednot, za katere se ji je zdelo naravno, da sem ji hvaležna.
Nisem vedela, da je pri tej starosti zmožna takšnega vpogleda vase, prepoznavanja svojih kvalitet in zdravega ponosa.

In sem pomislila: imam še eno stvar, za katero sem hvaležna – njej, življenju in nama, ki imava pri tem vsaj malo prstov vmes.

Sama zavestno negujem preprostost.
Iz nje hvaležnost naravno zraste.
In zame je to edini način, da v kompleksnosti življenja nič zunaj ne postane tako pomembno, da bi izgubila kompas.

In zanimivo – prav takrat se želene stvari veliko lažje izpolnijo.
Ob svojem času.
Brez rinjenja.

Vibracijska resonanca, kot pravimo.
Dokler rinemo, tiščimo, zadržujemo in ne spustimo, bo življenje težko našlo pot do našega srca in vanj prineslo novo.

In veliko lažje reči, kot živeti.

Vsi imamo dele življenja, na katere smo navezani –
morda stare dele sebe,
morda ideje o odnosu, družini, karieri ali ljubezni.

Kar ljubimo ali želimo, bi najraje stisnili bližje, dodatno varovali, da bi zmanjšali možnosti za izgubo in bolečino.
Ljubezen nam pokaže našo človeško ranljivost – in prostore, v katere še ni posvetilo dovolj zaupanja.

Prepuščati ljubljeno je veliko lažje, ko negujem zaupanje v življenje.
Ničesar, kar res ljubim, ne morem ohraniti v nespremenjeni obliki za vedno.
Vse se nenehno spreminja – moja naloga in odgovornost pa je iskati načine, kako v spreminjanju ohranjam stik.
S sabo. In z drugim.

Tako treniram nenavezanost.
In sem korak bližje tistemu otroku.
In čarovniji.

04/11/2025

V tednih morja, ki s svojimi valovi spodbuja valovanje mojih misli, razmišljam o sencah – sencah človeka in sencah človeštva.
Deloma zato, ker naslednji teden začenjamo nov spletni cikel o razumevanju in integriranju senc; deloma, ker smo pred kratkim imeli prvo srečanje novega letnika ŠIS-a, in se v nove začetke senčno rado vmeša.
A verjetno najbolj zato, ker so sence vedno del mojega sobivanja – z drugimi in s sabo.
Ko smo skupaj, je dnevno vsaj kakšna priložnost za urjenje vsakdanje alkimije — pretvarjanja senčnega v svetlo.
Za srečevanje sebe in drugega s sočutjem.

Pravijo, da je bila to ena Jungovih najljubših zgodb —
Čista voda življenja je želela biti spoznana — želela je teči svobodno, oživljati in obnavljati tiste, ki so jo bili pripravljeni srečati.

Ljudje so opazili njen izvir, začeli prepoznavati njeno moč in mogočnost —
in kmalu se je na izvir vila množica.
Nekateri so si ga začeli lastiti, prodajati dostop do njega, in vzpostavila se je hierarhija moči.
Voda ni bila več dostopna vsem.

A to jo je ujezilo – in prenehala je teči.
Večina tega sploh ni opazila in je nadaljevala s prodajo in kupovanjem njene namišljene prisotnosti.
Nekateri, ki pa so zaznali, da vode več ni – da nekaj ne deluje – so začeli odhajati.

Medtem si je voda našla nov prostor, kjer je lahko znova privrela na dan.
A tudi tam se je zgodba ponovila.
Senčne lastnosti ljudi so znova zasenčile pomen namere, s katero je prihajala.
In znova. In znova.
Dokler ni postalo jasno:
voda se vedno umakne, ko izgine čut za sveto, za spoštovanje.

A voda življenja predtem počaka —
ali bomo v svoji nezavedni želji po moči, pomenu in posebnosti uspeli uzreti sami sebe.
Če jo bomo znali prepoznati pod senco in jo znova poklicati na površje.

In enako govorimo o senci, ko se teh človeških možnosti otepamo, se jih bojimo ali jih obsojamo.

Castaneda v svojih knjigah piše, da vsak, ki se odloči za pot zavestnega življenja —
ali če uporabimo Jungovo zgodbo: vsak, ki prepozna pasti, v katere se kot človeštvo znova in znova ujamemo in želi izbirati drugače —
na tej poti sreča svojega “zemeljskega nasprotnika”.

Ta nasprotnik je lahko človek, situacija ali ponavljajoč se vzorec, ki pritiska in sprašuje:
Boš prepoznal svojo senco?
Boš ugledal svojo pristnost?
Boš uporabil svojo moč?

Nasprotnik je lahko skušnjava strasti,
ali nekaj, kar me stisne v kot zaradi strahu;
morda nuja povedati svojo resnico,
spustiti ideje o sebi,
zdržati z nelagodjem konflikta,
tvegati možnost nesprejemanja zaradi iskrenosti.

In ta nasprotnik ne izgine, dokler se z njim ne ‘pomerimo’.
Castaneda piše, da ga je treba “srečati z odprtimi očmi” —
kar simbolno pomeni prepoznati lastno senco.
Da ni ničesar zunaj nas, kar bi morali premagovati,
temveč, da gre za klic delov nas samih, ki so bili potlačeni, zakriti ali odcepjeni — in želijo domov.

Da to zmoremo, potrebujemo ostati zavestni –
ne ujeti se v projekcije in v ukvarjanje z “drugim”,
preden ne uredimo konflikta znotraj, iz katere ta zunanji izziv nastaja.

To terja nenehno vračanje k sebi – k svojim občutkom, potrebam, strahovom.
Raziskovanje: kje so se začeli, česa takrat nisem zmogel –
Kaj del znotraj potrebuje, da danes naredim drugače?

In to je izziv — veliko lažje je zdrsniti v čustvene drame in v njih izgubljati energijo,
ki bi jo v resnici potrebovali za korak naprej.
Ta sabotaža je eden najbolj pogostih “zemeljskih nasprotnikov”.

Tako rastemo –
v negovanju sebe,
v komuniciranju s sabo in z drugimi,
v sprejemanju lastne ranljivosti in neskončne lepote, ki jo nosimo.

Zanimivo, pri delu vedno znova opažam,
da je izziv oboje – sprejeti neprijetno, a še težje sprejeti lastno lepoto.
Takrat se pogosto oglasi cela vrsta ponotranjenih senc:
“zakaj ravno jaz?”,
“jaz pa res nisem nič posebnega”,
“to bi bilo prevzetno”,
“moram najprej poskrbeti za druge” …
privilegiranosti, kot sem jo opisala v enem od prejšnjih zapisov.

In veste, kaj sem prebrala ta teden?
Da je bil eden prvih komentarjev ob Jezusovem udejanjanju:
“Kakšen bog pa bi lahko prišel iz tako nepomembnega kraja, kot je Nazaret?”
In lahko se strinjamo, da je voda takrat dobro izbrala.
Tako kot izbira še danes —
če se ji le damo na voljo.
In premikamo svoje dvome.

Address

Col 14d
Ljubljana
5273

Website

http://www.psihoterapija-stefancic.si/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Ljubljana?