Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

Home
Slovenia
Ljubljana
Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

...ker nam ni treba vsega sami. To prinaša življenju kvaliteto in lepoto. Moč moje avtentičnosti se rojeva v aktivni, praktični, vsakdanji
ljubezni do sebe.

Psihoterapevtska pomoč in svetovanje.

..ker nam ni treba vsega sami.

//

Poznavanje sebe je pomembno - VELIKO bolj pa je pomembno, kako Ravnam s sabo. Kako čutim sebe, ko projekt propade / ne folgam vseh obveznosti / ko sem preprosto preveč utrujen/a za kakršnokoli intimnost / ko nekdo prestopi moje meje in se ne postavim zase / ko se odnos zaključi / ko ne poznam več svojih želja / nimam dovolj denarja / ne živim svojih talentov? Kako takrat čutim sebe, kaj mislim o sebi in kakšne besede uporabljam? To so prostori, kjer je doma Ranljivost in Resničnost.
Če jo sprejmem se postopoma gradi Sprejemanje in Ljubezen do sebe;
če jo zavrnem, se neizbežno pojavi bolečina;
če jo delim, se odpre možnost za Bližino in Povezanost.

Življenje ne odgovarja na naše želje ali na naše namere, če niso v skladu z občutkom in prepričanji, ki jih nosimo. Življenje odgovarja na to, Kdo Smo v danem trenutku (kot skupek misli, občutkov in čustev) in to poustvarja v naši okolici. Od tu nujnost poznavanja sebe - da zaznam, katera prepričanja nosim, kam avtomatsko gredo moje misli, katere so barve mojih občutkov, ko je dan težak. Ti deli mene mogoče rabijo dodatno pozornost in Novo informacijo/Novo izkušnjo/Bližino/Slovo ... Ko so moje misli sinhrone mojim občutkom, željam in nameram, brez nezavednih samo-sabotaž, ustvarjam boljše življenje zase. Zato v psihoterapiji počnemo, kar počnemo - ne (samo) da bi se bolje poznali, ampak da bi
Polno Živeli -

Sebe in svojo Lepoto.

07/11/2025

IZ SENCE V OSEBNO MOČ – sprejemanje lastne svetlobe

— Cikel petih online srečanj & imamo še dve prosti mesti

"To, kar ne poznam, me vodi." – C. G. Jung

V želji po ljubezni in sprejetosti smo se pogosto naučili skrivati dele sebe — lastnosti, vedenja, želje ali talente, ki bi lahko bili »preveč« ali neprimerni. Gre za naraven proces, v katerem si kot otroci prizadevamo zadostiti dvema osnovnima potrebama za preživetje: pripadnosti in ljubezni.

Postopoma se učimo odrekanja delom sebe, da bi bili sprejeti, prepoznani, ljubljeni. In ne glede na to, kako iskren je bil trud naših staršev, so del nas oblikovala tudi kulturna, verska ali družinska prepričanja, ki so lahko določene naše vidike označila kot manj zaželene.
»Vsi sistemi stremijo k enakosti,« v njih pogosto ni prostor za proslavljanje avtentičnosti in sence so naraven izid.
Tako oblikujemo dva dela jaza: lojalni jaz (kar smemo biti) in odcepljeni jaz – senca.

Tisto, kar skrijemo, ne izgine. Le premakne se – v telo, odnose, ponavljajoče se vzorce.
Senca ni napaka. Je zelo natančen pripovedovalec zgodbe, ki smo jo živeli.

Namera za to delavnico izhaja iz zavedanja, da senca pogosto skriva pozitivne dele nas – pogum, ustvarjalnost, moč, užitek in jasnost, ki vprimarnem okolju niso imeli prostora za izraz.

Ko ji odpremo prostor, se vračamo k sebi – k tistemu, kar v prvem sestavku imenujemo »dovoljena privilegiranost«.

Kako bo delo potekalo?
Vsako srečanje bo sestavljeno iz krajšega teoretičnega dela, ki mu bo sledila praksa – telesno usmerjene vaje in šamansko potovanje. Na ta način bomo naslavljali in zdravili čustveni naboj, ki ga senca nosi v telesu.
Telo bo naš kompas, psiha pa naš zemljevid.

Preko tednov bomo spoznali pet senčnih stanj in potencial skrit v njih:

1. Oklepanja varnosti in ujetost ➡️ Povezanost s tokom življenja
Vloga prilagajanja in izgube stika z lastnim telesom.
Kje sem morala postati nevidna, da bi preživela?
Kaj pomeni biti prisotna v telesu – zakaj je to včasih težko in kako se vanj vrniti?

2. Kontrola, potlačena jeza in agresija ➡️ Dovoljena moč in izrečene meje
Meje kot izraz srca, jeza kot njegov pomočnik
Kje sem se naučila, da je moč nevarna?
Kaj se zgodi, ko začutim impulz, da postavim mejo?
Kako telesno doživljam zadrževanje jeze ali izraza?

3. Razpršenost, strah pred izgubo nadzora in razdvojenost - med tem, kar čutim in tem, kar 'bi morala biti' ➡️ Zdrava predaja in prepuščanje
Kaj bi se zgodilo, če spustim nadzor?
Katere dele sebe najtežje priznam – tudi sebi?

4. Beg pred bližino, čustvi ali lastno svetlobo ➡️ Lahkotno sočutje biti s sabo
Kaj v meni je preveč živo, lepo ali svobodno, da bi si to dovolila živeti?
Ali znam biti v stiku, ne da bi pri tem izgubila sebe?
Kako se odprem veselju, ne da bi me ob tem preplavil strah?
Dotaknili se bomo ranljivosti kot vira povezave – s sabo in z drugimi.

5. Otopelost in izogibanja praznine, neaktivnosti ali počitka ➡️ Smrti ega in pomen integracije
Senca ne potrebuje odprave – potrebuje prepoznanje in vključitev. Integracija pomeni sobivanje z vsemi svojimi deli.
Kaj se zgodi, ko vse utihne?
Kaj se v meni lahko konča, da naredi prostor za nekaj bolj avtentičnega?

Srečanja bodo posneta (v primeru odsotnosti dobiš posnetek), praktično zasnovana z ogromno nalog za domače raziskovanje. 🙂
Nenazadnje to počnemo, da bi kvalitetneje živeli.

Srečanja bodo potekala online v živo, ob četrtkih od 19h do 21h.
Začnemo 13.11.

Datumi srečanj so tako - 13.11., 20.11., 27.11., 4.12., 11.12.
Cena cikla je 160€.

06/11/2025

Danes sem prejela pomenljivo sporočilo klientke, ki opisuje premike v odnosu po sklopu terapij in delavnici, usmerjeni (tudi) v partnerske vsebine.
Pisala je, kako naravno sta z možem prenesla osvojeno v vsakdan – tako lahkotno, da se jima je zdelo skoraj čudno, kdaj se je vse to zgodilo.

Ob veselju zanju in hvaležnosti, da smem biti priča takšnim spremembam, se je v meni hkrati oglašalo še eno zavedanje: ni vedno tako.
Ali bolje – ni v vsem tako lahkotno.

Nekateri bi rekli, da v njihovih življenjih ni nič lahkotnega.
Da premiki zahtevajo napor, da se cilj doseže le z muko – ali pa sploh ne.
Da so obdani z lepim, pa ne morejo do tega, po čemer res hrepenijo.
In nekateri so na tej poti upanja celo odložili.

V svetem pismu je odlomek, ki pravi, da bodo otroci zlahka vstopili v božje kraljestvo.
Če to kraljestvo razumemo simbolno – kot zmožnost živeti duha polno, živo in prisotno življenje – zakaj ravno otroci?

Njihova nedolžnost, preprostost in nenavezanost.
Radovednost, igrivost in odprtost za novo.
Prisotnost in sposobnost, da se vključijo brez predsodkov, ustvarjajo in raziskujejo.
Vse to so lastnosti, ki omogočajo, da se nam čudežno dogaja.

Kot je zapisala klientka:
»Res sva se predala delu, se zanj zavestno odločila, se premikala in se prepustila – in kar naenkrat se je zgodila čarovnija.«

Bolj kot smo navezani na izid, bolj ko se otepamo napak, ko mislimo, da moramo biti popolni – in to po možnosti že takoj na začetku;
ko smo razočarani, ker potrebujemo več časa, kot smo si zastavili;
jezni, ko ni po naše, ali trdno navezani na staro – manj smo tisti otroci, ki se jim vrata odpirajo sama od sebe.

S hčerko sva včeraj nabirali rože na plaži.
Kdor jo – ali naju – pozna, ve, da je to pri njej nuja: s sprehoda vedno prinesemo vsaj en šopek rož.
Ko mi ga je podarila, sem se ji zahvalila.
Pa ne le za šopek – čutila sem hvaležnost tudi za druge privilegije, ki jih uživam v teh dneh njene družbe.

In punca je nadaljevala sama – naštela je kar nekaj svojih lastnosti, veščin in vrednot, za katere se ji je zdelo naravno, da sem ji hvaležna.
Nisem vedela, da je pri tej starosti zmožna takšnega vpogleda vase, prepoznavanja svojih kvalitet in zdravega ponosa.

In sem pomislila: imam še eno stvar, za katero sem hvaležna – njej, življenju in nama, ki imava pri tem vsaj malo prstov vmes.

Sama zavestno negujem preprostost.
Iz nje hvaležnost naravno zraste.
In zame je to edini način, da v kompleksnosti življenja nič zunaj ne postane tako pomembno, da bi izgubila kompas.

In zanimivo – prav takrat se želene stvari veliko lažje izpolnijo.
Ob svojem času.
Brez rinjenja.

Vibracijska resonanca, kot pravimo.
Dokler rinemo, tiščimo, zadržujemo in ne spustimo, bo življenje težko našlo pot do našega srca in vanj prineslo novo.

In veliko lažje reči, kot živeti.

Vsi imamo dele življenja, na katere smo navezani –
morda stare dele sebe,
morda ideje o odnosu, družini, karieri ali ljubezni.

Kar ljubimo ali želimo, bi najraje stisnili bližje, dodatno varovali, da bi zmanjšali možnosti za izgubo in bolečino.
Ljubezen nam pokaže našo človeško ranljivost – in prostore, v katere še ni posvetilo dovolj zaupanja.

Prepuščati ljubljeno je veliko lažje, ko negujem zaupanje v življenje.
Ničesar, kar res ljubim, ne morem ohraniti v nespremenjeni obliki za vedno.
Vse se nenehno spreminja – moja naloga in odgovornost pa je iskati načine, kako v spreminjanju ohranjam stik.
S sabo. In z drugim.

Tako treniram nenavezanost.
In sem korak bližje tistemu otroku.
In čarovniji.

04/11/2025

V tednih morja, ki s svojimi valovi spodbuja valovanje mojih misli, razmišljam o sencah – sencah človeka in sencah človeštva.
Deloma zato, ker naslednji teden začenjamo nov spletni cikel o razumevanju in integriranju senc; deloma, ker smo pred kratkim imeli prvo srečanje novega letnika ŠIS-a, in se v nove začetke senčno rado vmeša.
A verjetno najbolj zato, ker so sence vedno del mojega sobivanja – z drugimi in s sabo.
Ko smo skupaj, je dnevno vsaj kakšna priložnost za urjenje vsakdanje alkimije — pretvarjanja senčnega v svetlo.
Za srečevanje sebe in drugega s sočutjem.

Pravijo, da je bila to ena Jungovih najljubših zgodb —
Čista voda življenja je želela biti spoznana — želela je teči svobodno, oživljati in obnavljati tiste, ki so jo bili pripravljeni srečati.

Ljudje so opazili njen izvir, začeli prepoznavati njeno moč in mogočnost —
in kmalu se je na izvir vila množica.
Nekateri so si ga začeli lastiti, prodajati dostop do njega, in vzpostavila se je hierarhija moči.
Voda ni bila več dostopna vsem.

A to jo je ujezilo – in prenehala je teči.
Večina tega sploh ni opazila in je nadaljevala s prodajo in kupovanjem njene namišljene prisotnosti.
Nekateri, ki pa so zaznali, da vode več ni – da nekaj ne deluje – so začeli odhajati.

Medtem si je voda našla nov prostor, kjer je lahko znova privrela na dan.
A tudi tam se je zgodba ponovila.
Senčne lastnosti ljudi so znova zasenčile pomen namere, s katero je prihajala.
In znova. In znova.
Dokler ni postalo jasno:
voda se vedno umakne, ko izgine čut za sveto, za spoštovanje.

A voda življenja predtem počaka —
ali bomo v svoji nezavedni želji po moči, pomenu in posebnosti uspeli uzreti sami sebe.
Če jo bomo znali prepoznati pod senco in jo znova poklicati na površje.

In enako govorimo o senci, ko se teh človeških možnosti otepamo, se jih bojimo ali jih obsojamo.

Castaneda v svojih knjigah piše, da vsak, ki se odloči za pot zavestnega življenja —
ali če uporabimo Jungovo zgodbo: vsak, ki prepozna pasti, v katere se kot človeštvo znova in znova ujamemo in želi izbirati drugače —
na tej poti sreča svojega “zemeljskega nasprotnika”.

Ta nasprotnik je lahko človek, situacija ali ponavljajoč se vzorec, ki pritiska in sprašuje:
Boš prepoznal svojo senco?
Boš ugledal svojo pristnost?
Boš uporabil svojo moč?

Nasprotnik je lahko skušnjava strasti,
ali nekaj, kar me stisne v kot zaradi strahu;
morda nuja povedati svojo resnico,
spustiti ideje o sebi,
zdržati z nelagodjem konflikta,
tvegati možnost nesprejemanja zaradi iskrenosti.

In ta nasprotnik ne izgine, dokler se z njim ne ‘pomerimo’.
Castaneda piše, da ga je treba “srečati z odprtimi očmi” —
kar simbolno pomeni prepoznati lastno senco.
Da ni ničesar zunaj nas, kar bi morali premagovati,
temveč, da gre za klic delov nas samih, ki so bili potlačeni, zakriti ali odcepjeni — in želijo domov.

Da to zmoremo, potrebujemo ostati zavestni –
ne ujeti se v projekcije in v ukvarjanje z “drugim”,
preden ne uredimo konflikta znotraj, iz katere ta zunanji izziv nastaja.

To terja nenehno vračanje k sebi – k svojim občutkom, potrebam, strahovom.
Raziskovanje: kje so se začeli, česa takrat nisem zmogel –
Kaj del znotraj potrebuje, da danes naredim drugače?

In to je izziv — veliko lažje je zdrsniti v čustvene drame in v njih izgubljati energijo,
ki bi jo v resnici potrebovali za korak naprej.
Ta sabotaža je eden najbolj pogostih “zemeljskih nasprotnikov”.

Tako rastemo –
v negovanju sebe,
v komuniciranju s sabo in z drugimi,
v sprejemanju lastne ranljivosti in neskončne lepote, ki jo nosimo.

Zanimivo, pri delu vedno znova opažam,
da je izziv oboje – sprejeti neprijetno, a še težje sprejeti lastno lepoto.
Takrat se pogosto oglasi cela vrsta ponotranjenih senc:
“zakaj ravno jaz?”,
“jaz pa res nisem nič posebnega”,
“to bi bilo prevzetno”,
“moram najprej poskrbeti za druge” …
privilegiranosti, kot sem jo opisala v enem od prejšnjih zapisov.

In veste, kaj sem prebrala ta teden?
Da je bil eden prvih komentarjev ob Jezusovem udejanjanju:
“Kakšen bog pa bi lahko prišel iz tako nepomembnega kraja, kot je Nazaret?”
In lahko se strinjamo, da je voda takrat dobro izbrala.
Tako kot izbira še danes —
če se ji le damo na voljo.
In premikamo svoje dvome.

30/10/2025

Skupnost po meri duše —

V dneh, ko morje umirja misli in neguje duha, razmišljam o pomenu skupnosti.
Obdaja me družba ljudi, v katero vsak prinaša svoj okus.

Da lahko v tej različnosti uživam in se v njej nahranim — jo vzamem kot prostor učenja o drugem in o sebi — potrebujem dovolj sebe in svojo prisotnost.
Ko sem v stiku s sabo, je stik z drugim hranljiv; ko sem utrujena ali ranjena, pa različnost postane naporna ali celo ogrožujoča.

Te dni izkušam skupnost po meri duše — bližino in stik, kjer si sprejet tak, kakršen si.
Duša si nikoli ni želela zlitosti in nujne istomišljenosti; raste v globini povezanosti, v različnosti, iz katere se lahko uči, ko je ta srečana s spoštovanjem.
Enakosti si želi moj pogojeni um in telo, ko ga preplavijo stari strahovi in dvomi.

In kljub zavedanju vsega tega — zakaj je tako težko ustvarjati skupnosti?

V skupnosti iščemo pripadnost, a pripadati na podlagi enakih misli, podobnih idej ali celo skupnih sovraštev in utelešenih strahov je pogosto lažje kot negovati odnose z resnično ranljivostjo.
Ne bomo si lagali — ta mera pristnosti je velikokrat neprijetna.

A le, ko se tako damo, pokažemo in podelimo, nas v skupnost poveže tisto skupno človeško.
Pripadamo, ker si dovolimo deliti in ker si dovolimo biti videni in čuteni.

V odnosu do skupnosti pogosto nosimo romantizirano idejo trdnosti in trajnosti — idejo prostora, kjer bomo dobili vse tisto, česar je zmanjkalo v naših primarnih družinah, kjer bomo zaščiteni, varni in med sebi podobnimi.
A skupnosti po meri duše so namenjene podpori pri rasti, pri zorenju v ljubezni. Osvetljujejo in zrcalijo nam naše slepe pege in sence in jih sočutno sprejmejo. Ne obstajajo nujno, da ostanejo večno v isti obliki.
Morda tudi — a četudi zunanja forma ostaja enaka, se bo energija in polje take skupnosti vedno spreminjalo s potrebami in izkušnjami članov.

Redefiniranje skupnosti je nujno, če želimo, da se kolektivna osamljenost začne zdraviti.
Osamljeni smo, ker smo slabo povezani — znotraj in zunaj.
A hrepenenje po tem, česar je zmanjkalo, in iskanje tega v togih okvirjih pravil, institucij ali identitet, lahko našo osamljenost še poglobi.
Morda jo bo deloma omililo, če bo pot rasti ega spremljala tudi pot duše — če bodo ob zunanji strukturi prisotni tudi dušni stiki, ki nas resnično nahranijo.

Samo skupnost, ki zaznava in proslavlja edinstvenost posameznika, lahko nudi prostor zdravljenja.
Pravila, principi in tehnike so dragocena struktura — pomagajo urediti, dodati, utrditi — a ne pozdravijo.

Večkrat imam priložnost in privilegij biti del takih skupnosti.
Zanimivo je, da v vseh primerih ljudi okrog sebe dobro čutim in spoznam, četudi o njih ne vem mnogo vsakdanjih podrobnosti — kje so zaposleni, kateri avto vozijo, kam odhajajo na dopust … — za pripadanje moje duše ti podatki niso pomembni.

Taka pripadnost podpre luščenje idej lastne pomembnosti in posebnosti. Ko se usedemo v lepoto skupnega človeškega, se začne znotraj pomirjati ta tako poznana potreba tega časa - po biti poseben, pomemben, drugačen.
Šele, ko ima pristnost prostor in je proslavljanja, se lahko globoko pomirimo v svoji preprostosti.
Brez da bi jo razvrednotili.
Brez da bi jo poskusili narediti večjo ali mogočnejšo.

In neverjetno, ko razpadajo ideje večvrednosti in manjvrednosti, se odpre prostor uživanja v lastni veličini.
Tam si začenjamo dovoljevati uspeh. In užitek.
Tam se proslavljamo.

Tam svoje talente cenimo in jih lahko začnemo uporabljati za podporo skupnosti.

In kje začeti?

Pripadnost je aktiven pojem.
Kot pravi Ficino: »Varuh življenja je ljubezen. Če želiš biti ljubljen, moraš najprej ljubiti.«
Podobno je s pripadnostjo. Pripravljenost pripadati živimo tako, da se vsak dan zavestno odločamo biti kanček bolj pristni —
‘le malo bolj jaz. Le malo bolj pristen.’

⸻

Predniki so del skupnosti —

Del vsake skupnosti, čeprav se tega redko zavedamo, predstavljajo tudi naši predniki.

V dneh okrog prvega novembra in starega keltskega praznika Samhaina, ki se praznuje na zadnji dan oktobra, je meja med vidnim in nevidnim svetom najtanjša.

To je ploden čas za prevpraševanje dediščine, ki smo jo podedovali.
Tako kot dedujemo materijo, dedujemo tudi načine razmišljanja, čustvene vzorce, talente, sposobnosti in ovire.
In tako kot zavestno izbiramo, katero materijo bomo prevzeli nase, imamo pravico in dolžnost pregledati vsebine svoje družinske linije ter izbrati tisto, kar želimo, da raste naprej - tudi to je del grajenja zavestnih skupnosti.

Ko prepoznam pridobljeno in izberem, kaj želim kot gnojilo svoje sedanjosti in prihodnosti, oblikujem zahvalo:

Vam, ki ste bili —
Ustvarili ste tkivo življenja, v katerega sem rojena.
Hvala za vso ljubezen, modrost in znanje, ki jih vaše polje še vedno nosi.
Hvala za prastare načine bivanja in zdravljenja, ki jih je moj um morda pozabil, a se jih moje telo spominja po okusu in učinku.
Hvala za napake, ki so mi postale opomniki k bolj zavestnemu življenju.

Prepoznavam vse, kar sem prejela, in se zavedam, da ne bi bila tu — z vsemi možnostmi, ki jih imam — če vi pred menoj ne bi izbirali, kot ste.

S hvaležnostjo sprejemam vaše darove _______________
in z enako hvaležnostjo odklanjam te druge lastnosti družine _______________.

Hvala za podporo, da ustvarjam zase zdravo.
Hvala, da lahko v tkivo tradicije vnašam svoje in novo — ter vaše darove uporabljam v smeri dobrega, zase in za svet, ki me obdaja.

S sprejemanjem opazujem vse dele sebe, ki so me nekoč gradili in so zdaj v naravnem ritmu mojega razvoja odšli.
Hvaležna sem sebi — svoji jasnosti, pogumu, zaupanju in predanosti.
Hvaležna sem podpori, ki je vedno tu.

To zdravje predajam naprej — naslednikom te zemlje.

⸻

Danes zjutraj, ko pri zajtrku govorimo o slovnici, hči reče:
‘Ma mama, jaz sem mislila, da si se ti že vse naučila. Zdaj pa vidim, da se rabiva obe naučit.’
In sva govorili o tem, kako bo prav tako celo življenje - ko bo ugotavljala, da njeni starši ne vedo tako veliko in jih presegala.

Najčudovitejši zaključek tega razmišljanja. ❤️

22/10/2025

V meni še vedno odzvanja sobotno skupinsko delo.

Raziskovali smo, kje znotraj nas se je izgubil zdrav, naraven občutek vrednosti –
in z utelešanjem različnih likov iz svojega življenja reparirali energijo polja, v katerega smo postavljeni.

V delo s telesom in postavitve sistemov smo vnesli šamanska zdravljenja.
Delo polno darov.

Z menoj ostaja lepota prepoznane notranje vrednosti.
Ko sem opazovala delo, od ene udeleženke do druge, je postajalo vse jasnejše:
notranja vrednost je zasidrana v zadovoljstvu, miru in spoštovanju.

Šele ko jih imamo do sebe, jih lahko iskreno ponudimo drugemu.

Včeraj mi je najmlajša klientka, ki jo spremljam, rekla:

»Veš, ljudi, ki so res močni, jaz prepoznam po tem, da so tako preprosti.«

Preprostost je krona osebne moči.
Ko ni beg pred zunanjim svetom, ampak zavestna izbira.
Ko izhaja iz negovanega miru in sposobnosti držati ravnovesje med užitkom in odgovornostjo.
Ko zna človek ubesediti sebe in zasedati svoj prostor –
brez lažne skromnosti in brez naučene ponižnosti.

Takrat je preprostost veličina.

Nekoč sem prebrala: “A simple life is its own reward.”
In starejša kot sem, bolj razumem.

Spomnim se klientke, ki me je pred časom vprašala:
»Kaj pa če sem preveč preprosta?«

In sva govorili o tem, kako vse kompleksne in velike stvari nastajajo iz preprostih oblik.
Preprostost ni pomanjkanje, ampak osnova – temelj, iz katerega lahko zraste zdravo kompleksno.
V kateremkoli sistemu.

Zame so osnove vedno iste: stik, mir, sočutje.
Ko so te tri prisotne, se ljubezen razvije sama, spoštovanje pride naravno, človeškost pa je rezultat.

Samo poglejmo svet okoli sebe –
naši odnosi so pogosto nasičeni z ranjenostjo ali z dinamiko, ki je odgovor nanjo,
naš notranji svet pa s preteklostjo.
Da bi vse to lažje prenesli, smo si ustvarili množico motilcev pozornosti.

A mi smo narejeni po naravi.
Sestavljeni iz preprostih gradnikov.

Vračanje v to naravo – v mir, stik, sočutje –
je naša edina resnična odgovornost.

V taki preprostosti govorimo o milini.

In v dneh goste colske deževne megle, so taki opomniki zlato. 🌱

20/10/2025

To je zadnji delovni teden pred dolgim dopustom.
Veliko stvari se zaključuje — spletni cikel o užitku in spolnosti se počasi izteka, hkrati pa postopoma zaključujemo letnik ŠIŠ-a.

Čutim hvaležnost in spoštovanje.
Vedno znova me premakne, ko vidim, kako se ljudje premikate, luščite, rastete.
Ko sprejemate odgovornost za svoje življenje in ga zavestno urejate tako, da postaja bolj resnično vaše.

Nikoli tega ne jemljem za samoumevno.
Vem, kako zahtevno je spreminjati utrjene poti
in kako dragoceno je, ko se to zgodi s sočutjem.

Ko se napor raztopi v nežnosti — govorimo o zdravju.

Že leta uporabljam za svoje delo isto besedno zvezo: da sem ‘pri koritu’.
V slovenščini ima ta izraz dvoumen prizvok, a meni pomeni nekaj svetega — biti blizu rojevanja življenja in živosti.

Kot babica pri porodu.
Le da sem svojo pot našla v ustvarjanju novih možnosti,
v raziskovanju poti, kjer jih prej ni bilo.

Z občudovanjem zrem v ta prostor med koncem in začetkom —
kakšne začetke ti pomembni konci prinašajo?

❤️

17/10/2025

Po poti utelešene lahkotnosti —

Frank Baum je zapisal, da bodo človeška srca praktična šele, ko bodo dokončno nelomljiva.
A morda smo v želji po nelomljivosti pozabili, da so srca živa.
Da dihajo, tvegajo, upajo – in se ob tem vedno znova vračajo k sebi.

Smo jih res utrdili – ali smo jih le zaprli pred novimi ranami?
Zmoremo dovoliti, da se nas svet dotakne, ne da bi nas preplavil?
Lahko tvegam in zaupam, da si bom v primeru bolečine, opomogla?
In — lahko sploh izkušam lahkotnost, ne da bi bila pripravljena tvegati?

⸻

🌱 Iluzija “v redu”

V pogovorih zadnjih tednov sem opazila, kako močno hrepenimo po tem, da bi bilo “vse v redu”.
Da bi življenje teklo brez teže, brez neželenih presenečenj.
A ta “v redu” je pogosto le tankoslojna različica nadzora – strah pred izgubo varnosti.
Ko ni “v redu”, se zatrese svet, ki smo ga zgradili.
A življenje ni zgrajeno iz popolnosti, temveč iz dihanja – iz valovanja, ki se širi in krči.

Kot pravi Nick Totton, naslednik Reicha: bistvo terapije je luščenje plasti socializiranega, da se srečamo s svojo pristnostjo.
V tem srečevanju je lepota – ne linearna, ampak ciklična.
Narava nas ne uči stalnega napredka, ampak zaupanje v ritem.

Lahkotnost zato ni cilj, ampak način.
Ni odsotnost teže, ampak svoboda gibanja z njo.
Ni izbris bolečine, ampak način, kako jo nosimo – kako jo dihamo, kako jo gibamo, kako si jo dovolimo čutiti.

⸻

🌱 Temelji lahkotnosti

Kot otroci smo znali dihati z vsem telesom – dokler se nismo prvič ustrašili.
Dih se je ustavil, telo se je napelo, energija se je dvignila navzgor.
In počasi smo pozabili, da je mirnost doma v medenici, tam, kjer je varnost.

Ko se energija zadržuje v glavi, jo imenujemo kontrola.
Ko ostane ujeta v srcu, jo imenujemo anksioznost.
A v resnici oboje govori isto: “Ne počutim se varno.”

Današnja epidemija anksioznosti je epidemija izgubljenega stika.
Stika s telesom, s sabo, z drugimi, z zemljo pod stopali.

In stik je prvo zatočišče, v katerem se rojeva lahkotnost.

⸻

🌱 Eros in lahkotnost

Wilhelm Reich je verjel, da je življenje v svojem bistvu pretok – energija, ki se giblje skozi telo, kadar je živo in sproščeno.
Ko se bojimo, ko zadržujemo dih ali stiskamo telo, se ta tok ustavi in nastane oklep.
Togost ni le fizična, temveč čustvena in duhovna: izguba živosti, zmogljivosti prepuščanja, čutenja strasti ali želje.

Alexander Lowen je kasneje zapisal, da užitek pomeni ‘biti v telesu’.
Ne užitek kot presežek česarkoli, temveč kot občutenje prisotnosti – sposobnost, da se dotik, dih ali gib zdi smiseln in resničen.

Užitek je pokazatelj varnosti.

Nick Totton dodaja, da je erotična energija v svojem bistvu odnos do živosti.
Je gibanje življenja znotraj, ki prežema vse vidike našega obstoja – ne le spolnosti.
Ko dovoljujemo, da nas življenje dotika, se mu učimo zaupati in se mu prepuščati, se erotično in lahkotno spojita.

Lahkotnost je tako stanje, v katerem energija ponovno steče – skozi telo, v stik s sabo, z drugim, z življenjem.
Ni pobeg od teže, ampak razširjen prostor, v katerem se tudi teža lahko premakne.

⸻

🌱 Lahkotnost kot praksa

Lahkotnost se začne, ko si dovolimo čutiti.
Ko zaznavamo, da čustva niso nevarnost, ampak tok življenja.
Ko dovolimo, da nas čutenje premakne – in ne poruši.

Sledi vzdržljivost – tista mehka moč, ki se gradi skozi izkušnjo.
Ne v odsotnosti bolečine, ampak v spoštljivem odnosu do nje.

🌱 Vzdržljivost ne nastane z ‘zaščito pred’, ampak v ‘stiku z’.
Kot trda koža na podplatih, ki zraste, ker smo si dovolili hoditi bosi.

Tako je lahkotnost v resnici umetnost odraslosti, ki si dovoli biti živa.

Lahkotnosti ne moremo izsiliti, a če si vzamemo čas za čutenje, se zgodi sama - kot na posnetku. 🙂

13/10/2025

Čez vikend sem imela zanimiv pogovor – o tem, kako se kaže prisotnost in kako jo doživljamo v stiku z drugim.
Sogovornik je rekel, da jo zazna v svetlih, živih očeh. Jaz pa jo pogosto prepoznam v občutku, ki se mi znotraj zbudi ob drugem.
Opisovala sem mu, kako me prisotnost sogovornika vabi v večjo prisotnost – kako me mirnost, čuječnost ali sočutje drugega nežno kličejo, da te iste kvalitete razširim v sebi.

Ko se je pogovor zaključil, sem nekaj časa sedela v tišini in zaznavala, kako dragocena je skrb zase.
Prav ta skrb – in kakovost življenja, ki iz nje izhaja – je tisto, kar v resnici podpre druge.
Otroci ne posnemajo toliko naših besed kot to, kdo smo, kaj čutimo in kako se na čuteno odzivamo.

In enako velja tudi za odrasle.
Partner, družina, prijatelji ali klienti se vedno srečujejo z energijo, ki jo prinašam – z načinom, kako živim sebe in kako izbiram v vsakdanjih trenutkih.

Pogosto opažam, kako hitro bi želeli napredovati. Svet hiti, slavi dosežke, proslavlja podobe popolnosti – včasih v fotografijah, danes že v umetno ustvarjenih zapisih.
A mi nismo popolni.
In da bi ujeli ritem sveta, pogosto pozabimo na svoj ritem.
Zakrivamo dele sebe, jih želimo popraviti, pozabiti ali vsaj prikrojiti – tudi zato, da bi lažje sledili tempu.

A svet ni tisti, ki nas resnično žene – to počnemo mi sami, ko pozabimo prisluhniti sebi.

V teh tednih vodim resnično lepo delavnico o spolnosti in užitku.
Poteka pet tednov in lahko opazujem, kako delo pronica v čutenje, čutenje v utelešenje, in kako telo premika globlje plasti psihe.
Ustvarili smo prostor, kjer se vsebine, povezane s stikom in bližino, lahko pokažejo, zmehčajo in začnejo premikati.

Prejšnji teden se je odprla tema tekmovanja.
In kaj tekmovanje sploh je?
Ni nujno, da pomeni željo biti boljši.
Včasih je to le tihi poskus, da bi si dokazali, da smo dovolj, ker tega občutka v sebi ne čutimo povsem.
Nasprotje tekmovanja je sodelovanje.
V prostoru tekmovanja smo vsakič, ko izgubimo stik – s sabo ali z drugim.
Ko se zaprem, ker mi je tako varneje.
Ko se pokažem malo drugače, ker mislim, da bo to boljše sprejeto.
Ko se prilagodim, ker sem se tako naučila preživeti.
Ko čakam, da bo spremembo naredil nekdo drug.
Ko se ne izrazim.
In tudi takrat, ko brez filtra povem vse, kar mi pade na pamet – le zato, ker lahko.
Vsi ti trenutki, ko drugega ne morem resnično srečati, so trenutki tekmovanja.

V svetu, ki išče popolnost in kjer nas je strah napak in nemoči, lahko obstaja le tekmovanje.

A mi iščemo stik.
Kako ga lahko varujemo?
Kako ga negujemo?
Kako se vračamo vase in se sidramo v prisotnosti?
Kako zaznamo sebe, ko je nekdo ob nas resnično prisoten?
Je ta nekdo popoln – ali le pristen?

Kako lahko svoj nepopoln izraz, svoje nepopolno gibanje, besede in prisotnost napolnimo s toliko resničnosti, da bo iz nas sevala prav ta kvaliteta – stik?

Temu rečemo avtentičnost.
V resnici največ, kar imamo.
Največ, kar lahko damo.

In jaz bi TEMU rekla – popolnost.

09/10/2025

Včeraj sem praznovala rojstni dan.
To je dan, ki ga vsako leto pričakujem — sicer ne več z otroško neučakanostjo kot trideset let nazaj, a radosti je še vedno ogromno.

Letos je bilo praznovanje lepo v svoji preprostosti. Ob ognju prijetni ljudje, glasba, otroci v igri, pogovori, ki so tekli počasi, in kostanj, ki se je pekel. V takih trenutkih se vedno znova spomnim, da je dom zame občutek — povezan z mirom, podporo in »skupaj«.

Z veliko hvaležnostjo opažam, kako se moje življenje spreminja. Res je, stvari je več — od idej do odgovornosti — a v resnici gre za nekaj drugega. Mene same je več.
Ko se notranji prostor razširi, zunaj postopoma sledi.

Pred časom sem se prijavila na šolanje, kjer se ples uporablja kot terapevtsko orodje. Že sam proces prijave je bil pomemben mejnik. Nekaj tednov kasneje sem spoznala nekoga, ki raziskuje gibanje že desetletja. V nekaj dneh je iz znanca postal prijatelj. Ko sem mu omenila, da še čakam odgovor o sprejemu, se je nasmehnil in rekel:
»Plešeš, kot da veš, kdo si. A bi se s sprejemom res kaj spremenilo?«
Najprej sva ostala v tišini, nato pa planila v smeh.

Lepo je v teh dneh prejemati voščila, objeme in pozornost. Lepo je čutiti vezi.
Vse to sprejemam z veliko mero hvaležnosti in nič samoumevno. A še pomembnejši je občutek notranje domačnosti — prostor, ki je dolgo nastajal: najprej kot varen, nato kot miren in nazadnje tudi kot svoboden.

Zato v teh dneh praznujem tako zunanje kot notranje — to, kar me obdaja, in to, kar me nosi.

—
In prav te dni je k nam zatavala majhna puhasta kepica, zapuščena na križišču. Vesela sem, da smo jo našli — in da je ona našla dom.

26/09/2025

Veliko modrosti potrebujemo, da zgradimo življenje po svoji meri.

V vsakdanu izpolnjujemo obveznosti in odgovornosti, skrbimo za telesno, duhovno in odnosno rast, služimo in gradimo.
Če ne hiš, pa posle, odnose, otroke.
V odraslih rokah vedno nekaj raste.

A kje smo v vsem tem mi?

Včeraj mi je klient pomenljivo rekel:
»Kje sem pa jaz? Vse je, samo mene nikjer ni.«

Morda je prav to vprašanje bistvo zdrave odraslosti –
ustvariti življenje, kjer dolžnost hodi z roko v roki z užitkom.
Kjer odgovornost ni breme, ampak svoboda.

Takšna gradnja zahteva pogum.
Pogum, da pogledamo, kako se počutimo in kaj pogrešamo.
Da raziščemo svoj odnos do dolžnosti, pričakovanj, pravil in napak.
Odraslost brez dovoljenja za napake ni le naporna –
pogosto je tudi brez življenja.

Zahteva tudi, da prevzamemo odgovornost za svojo strast in užitek.
Ker ti ne prideta od zunaj,
temveč vznikneta, ko skrbimo zase,
ko raziskujemo, kaj nam ustreza (in kaj ne),
in si namenjamo čas in prostor.

To ne pomeni bežanja od tega, kar nam ni všeč.
Pomeni, da zavestno zasedemo svoj prostor.

Če tega ni, bomo vedno odvisni – od nečesa ali nekoga zunaj sebe.
In ko je naše dobro počutje odvisno od tega, kaj pride v našo orbito, bodimo prepričani, da bo tudi naše slabo počutje odvisno od vsega zunaj.

Takrat odraslost ni le ne-lahkotna, ampak obremenjujoča.

Živimo v družbi, kjer na vsakem vogalu nekaj vabi k takojšnjemu dražljaju.
Naša telesa se zato niti ne trudijo več
proizvajati lastnega vira veselja.

Zato kličem v odgovornost. Najprej sebe.
Vanjo vabim in jo promoviram.
Zame je odgovornost krona našega obstoja –
tista, ki prinaša svobodo:
svobodo od notranjih pogojenosti in idej okolice,
od nespoštljivosti in krivic, ki nas obdajajo.

Prav zdrava odgovornost je tista,
ki nam omogoča ustvarjati življenje po svoji meri.
Življenje, ki smo mu hvaležni. In za katerega smo hvaležni sebi.

In res – a ni zgledov neodgovornosti zunaj že dovolj?

Isti klient je še dodal:
»Mogoče sem trendsetter.«

Mogoče smo lahko vsi.

—
Na tej skali sva jo pet let nazaj prvič postavila na oltar, danes se skoraj dotika prvih vej.
Lepota njene in naše rasti.

Address

Col 14d
Ljubljana
5273

Website

http://www.psihoterapija-stefancic.si/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Ljubljana?