Psihoterapija in svetovanje, Alja Fabjan

24/07/2025

Psihoterapevtka je spregovorila o preobremenjenosti žensk, starševstvu v sodobni družbi in otrokocentrizmu, ki izrine pomen partnerstva.👶

🌸Več na povezavi v komentarju.

12/02/2025

RDEČA TABLETKA

Bliža se Valentinovo, spet se bodo pošiljali srčki, poklanjale rožice, pari bodo svojo bolj ali manj srečno ljubezen proslavili z bolj ali manj dobro večerjo. Kaj pa samski? Marsikdo se bo spraševal, kdo ali kaj je krivo, da še vedno nima tiste boljše ali slabše polovice, s katero bi si razdelil Valentinovo sladico. Nekateri bodo okrivili smolo, morda pač še niso bili na pravem mestu ob pravem času. Ali pa bi morda morali le zamenjati aplikacijo za zmenke. Nekateri odgovornost, ali pa kar krivdo za to, da še niso v paru, pripisujejo sebi. In vztrajno brskajo za načinom, kako bi popravili vse tisto, kar je narobe z njimi. Drugi pa vso krivdo za svojo samskost pripišejo drugim. Nikjer ni nikogar, ki bi bil zanje dovolj dober, zato so raje sami. Obramba pač.

Zdi se, da je v današnjem času vse bolj moderno tudi posploševanje. Ki je tudi precej dobra obramba pred tem, da bi pogledali resnici v oči in se zakopali v iskanje pravih vzrokov za to, da smo tam, kjer smo. Posploševanje je enostavno in lahko razumljivo in zato privlačno za širše množice. Torej nevarno. Eden takšnih biserov je spletna filozofija »rdeča tableta«. Miselnost živi predvsem na spletnih mestih, kot je »Reddit«, kjer moški razpravljajo o superiornosti svojega spola ter razkrivajo napake drugega.

Izraz »rdeča tableta«, izhaja iz filma Matrica, v katerem modra tableta omogoči, da pozabimo vse, kar vemo, rdeča pa prinese razkritje resnice o svetu, ne glede na to, kako boleča je lahko ta. In kakšna je torej ta resnica o moških, ženskah ter o težavnosti odnosov med njima, po mnenju spletnih mislecev, ki so »zaužili rdečo tableto«? Moškim naj bi se godila krivica, feminizem naj bi jih potisnil v ozadje in pravijo, da je čas, da spet obudijo svojo moč in si povrnejo spoštovanje. Ostrost njihovih idej niha: v milejši obliki zagovarjajo vrnitev tradicionalne vloge moških in patriarhata, v tistih najostrejših opravičujejo nasilje nad ženskami.

Ne gre za nekaj novega, zadeva bo kmalu napolnila desetletje. Kar me preseneča je to, da v zadnjem času vse pogosteje slišim, da naj bi ji pritrjevalo vse več mladih. Pa ne le moških, ampak, presenetljivo, tudi žensk. Zakoni »rdeče tablete« se zdaj množično širijo na trenutno najbolj popularnem »Tik Toku«. Zakaj prihaja do tega? Sodobni moški je zmeden moški. Njegova vloga se tako hitro spreminja, da ne ve, kako naj bi sploh izgledala. Zato hrepeni po jasnosti. Katero zlahka najde na spletu, tudi v posploševanju o tem, da je vsem ženskam pomemben le denar ali v enostavnih navodilih o poti do fit telesa, katerega iščejo prav vse ženske. In niso zmedeni le moški, tudi ženske so. Ne le glede njegove, ampak tudi glede svoje vloge. In zato v križišču obeh poti tako pogosto prihaja do nesreč. In seveda je mnogo lažje kazati s prstom na drugega, kot pa razčistiti z vprašanji o lastni identiteti.

Kaj prinaša prihodnost? Bomo za ljubezen vzeli modro ali rdečo tabletko? Močno upam, da nobene. Močno upam, da bo dovolj le malce bolj zares vzeti sebe. In drugega. Ter tisto nevarno križišče med nama.

05/12/2024

https://www.slovenskenovice.si/kolumne/dr-alja-fabjan-samskost/

Okoli osemdeset odstotkov samskih naj bi sebe označilo kot zelo izbirčne. Je težava v tem?

03/12/2024

Dr. Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka z mednarodnim certifikatom in doktoratom iz Zakonske in družinske terapije. Že od mladih let jo navdušuje raz...

26/11/2024

Se vidimo v soboto 🙂

To soboto bomo poslušali izjemno predavanje dr. Alje Fabjan: Partner(stvo) - navodila za uporabo. 🥰

Tudi manj prijetni trenutki so del vseh skupnih poti, pomembno pa je, da skupaj s partnerjem na primeren način osvetljujemo težavna področja, ter te vsebine tudi sproti razrešujemo. Če želite slišati, kakšna navodila za partnerstvo ima za vas dr. Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka z doktoratom iz Zakonske in družinske terapije, se nam pridružite v soboto in ji prisluhnite!🫶

Brezplačne prijave in več informacij najdete na naši spletni strani https://www.maratonpozitivnepsihologije.si/pozitivnesobote.html

Se vidimo v soboto ob 19:00🌟

23/11/2024

ＰＯＺＩＴＩＶＮＥ ＳＯＢＯＴＥ - 𝗼𝗱𝗽𝗶𝗿𝗮𝗺𝗼 𝘃𝗿𝗮𝘁𝗮 𝗽𝗼𝘇𝗶𝘁𝗶𝘃𝗻𝗶𝗵 𝘀𝗽𝗿𝗲𝗺𝗲𝗺𝗯. 💛

Za nami je 1. predavanje Pozitivnih sobot. Na naslednjem predavanju, v soboto, 𝟮𝟯.𝟭𝟭., 𝗼𝗯 𝟭𝟵.𝟬𝟬, pa bomo poslušali predavanje 𝗞𝗮𝗸𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗺𝗮𝗴𝗮𝘁𝗶 𝘀𝘁𝗿𝗮𝗵 𝗽𝗿𝗲𝗱 𝗻𝗮𝘀𝘁𝗼𝗽𝗮𝗻𝗷𝗲𝗺, ki ga bo izvedel dr. Zdravko Zupančič.

Dobili bomo odgovore na vprašanja:
✨ Zakaj je prava mera vznemirjenja pri nastopanju koristna?
✨ Kateri so najbolj opazni telesni znaki treme in zadrege v javnosti?
✨ Kako ublažimo hujše oblike strahu pred izpostavitvijo?
✨ So se špartanski vojaki bali, ko so korakali v gotovo smrt?
✨ V čem tiči moč izreka: "Zberite pogum - spregovorite v javnosti - preženite strah pred nastopom?"

Za več informacij o Pozitivnih sobotah obiščite našo spletno stran: https://www.maratonpozitivnepsihologije.si/pozitivnesobote.html 🌟

22/11/2024

Vabljeni k ogledu moje nove spletne strani in k prijavi na e-novice:

Pozdravljeni, sem dr. Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka s certifikatom Evropske zveze za integrativno psihoterapijo (EAP), z diplomo mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo (IIPA), diplomo Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in doktoratom iz zakonske in družinske terapije ...

14/10/2024

NEPOPISAN LIST

»Otrok, nepopisan list«, je tema letošnjega Tedna otroka, ki nas vsako leto v oktobru spomni na to, da so otroci tu, okoli nas, med nami in nenazadnje tudi v nas. Letos se sprašujemo o vzporednicami med otroštvom nekoč in danes. Je vprašanje smiselno? Na nek način da. In na mnogo načinov ne.

Verjetno bi bilo nujno, da bi bolje definirali, kaj je to nekoč. Sto, dvesto let nazaj ali le desetletje? Kajti tudi v zadnjem desetletju so se otroštva za večino močno spremenila. In kaj pomeni danes? Danes za koga? Kajti otroštvo nekoga, ki porodnišnico zapusti v Guccijevem kompletku, bo bistveno drugačno od otroštva tistega, ki jo zapusti z avtobusom.

Vsi otroci, ne glede na čas in prostor, v katerem odraščajo, imajo iste potrebe. Potrebujejo hrano, počitek, varnost, tako v fizičnem, kot v psihičnem smislu, ljubezen, spoštovanje, sprejemanje, spodbudo, oporo, razumevanje, pomoč in priložnosti za razvoj svojih talentov in interesov. Pa še kaj bi se našlo. Oh seveda, vzgoja. Otroka je potrebno vzgajati. Čeprav ob obisku kakšnega igrišča, restavracije ali nakupovalnega centra, lahko dobimo občutek, da na to starši pogosto pozabljajo.

Če opazujemo malce bolj podrobno, lahko dobimo občutek, da se starši delijo na dve vrsti. Na tiste, ki stalno opominjajo svoje otroke, česa ne smejo in kaj bi morali in na tiste, ki ne rečejo popolnoma nič. Na tiste, ki so torej preplavljeni s skrbjo zanje ali pa obsedeni z nadzorom in na tiste, ki niso zmožni postaviti meje ali pa se od težkega bremena vzgoje preprosto odmikajo. Vmesna manjšina, torej tista, ki pusti, da otrok je tudi bonbone, vendar ne samo bonbonov in, ki ne pričakuje, da bo otrok mirno presedel dvourno kosilo v restavraciji, ne dovoli pa, da zaradi njega ne more jesti nihče od nesrečnih gostov, zaradi prej omenjene večine precej težje ostaja na svoji poti.

Naloga vzgoje v današnjem času ni lahka. Ko vlada vzgojna paradigma sočutja, svet pa postaja vedno bolj krut, ne pomaga niti vedno večja in bolj motna poplava priročnikov o vzgoji. Zdi se, da se z vzgojo dogaja nekaj zelo podobnega, kot se je zgodilo s prehrano. Obe področji sta bili nekoč, še ne tako dolgo nazaj, nekaj, o čemer se ne bere, ampak dela po lastnih zmožnostih, občutku in zakonih zdrave pameti. In obe področji sta danes nekaj, o čemer se veliko piše in bere, ter povsem premalo prepušča zdravi pameti. Področji, na katerih so se nekoč znašli izhajajoč zgolj iz samega sebe, danes pa tisti, na katerih delujejo horde svetovalcev in strokovnjakov, pa še vedno ni dovolj. Tisto, o čemer se včasih skorajda ni razpravljalo, je danes umetnost, svet nerealnih zahtev in nenehnega občutka krivde. Danes pač ne znamo niti jesti, niti vzgajati. Ne glede na to, kako trdo garamo za to, da bi se naučili.

S čem bomo torej popisali te nedolžne, nepopisane liste? Vedno le s tistim, kar zares smo. Ne s tistim, kar smo prebrali, da bi morali reči, narediti, biti. Starši so pač še vedno otrokovi prvi vplivneži. V vrsti mnogih, seveda. A vedno, tako nekoč, kot tudi še danes, zdaleč najbolj vplivni. Zato najprej s svojega lista zradirajmo slabo in napišimo kaj boljšega.

03/10/2024

Oddaja Dobro jutro je oddaja gledalcev. S svojimi svetovalnimi, izobraževalnimi, razvedrilnimi in informativnimi vsebinami sledimo željam gledalcev vseh starostnih skupin. V večurnem živem in dinamičnem jutranjem programu, ki je na sporedu vsak delovni dan, se prepleta studijski del z aktualnim...

12/09/2024

MANIFESTACIJE

Ker je narava mojega dela takšna, da mi ljudje povedo tudi tisto, o čemer sicer ne govorijo, mi nič človeškega ni tuje in trudim se sprejeti, kar pač je. Vsekakor pa obstaja kaj, kar mi še vedno zviša pritisk. Za kar si zaželim, da ne bi obstajalo. Na primer manifestacije.

Če razložim malo poenostavljeno – manifestiranje je osnovano na veri, oziroma zablodi o tem, da naše misli in prepričanja definirajo našo resničnost. In njihova sprememba to resničnost spremeni. Preprosto - kar misliš, to dobiš, oziroma postaneš. Zadeva je osnovana na zakonu privlačnosti, katerega je pred že skoraj dvema desetletjema podkrepil še dokumentarec in nato še knjižna uspešnica »Skrivnost«. S polemiko o slednji ter z dejstvom, kakšno škodo je v praksi povzročila, bi morala biti tovrstna newageovska verovanja končno končana. A žal ni tako. Danes se jim pač reče manifestacije.

Z učenjem pravilne tehnike manifestiranja, naj bi naša življenja postala povsem drugačna. Glede na obljube nekaterih gurujev manifestiranja, celo v nekaj dneh. Ljudje torej ležijo na kavču ter si vztrajno vizualizirajo svojo sanjsko službo. In imajo občutek, da dejansko nekaj delajo na tem, da bi jo dobili. Namesto, da bi v tem času pisali prošnje. Imajo lažni občutek vpliva, čeprav ga zares spuščajo iz rok.

Pravila manifestiranja zajemajo tudi čustva. Ni dovolj, da le vizualiziraš sanjsko službo, moraš se tudi počutiti, kot da jo že imaš. Pričakuje se torej, da boš nekako odmislil realnost, v kateri v službi doživljaš mobing ali pa je preprosto nimaš, ter si nekako pričaral občutek, katerega morda nikoli v življenju nisi občutil. Če pustimo ob strani dejstvo, da kaj takšnega ni možno, se moramo zavedati, da so poskusi v to smer skrajno nevarni za našo psiho. Zahtevajo namreč, da potlačimo to, kar v resnici čutimo. Morda žalost, bes, sram, obup. Vse, kar moramo aktivno izraziti, če ne želimo, da se bo izrazilo nekoč samo, morda v obliki psihičnih, morda celo fizičnih težav. Čustva pa so hkrati tudi točka, na katero guruji pokažejo s prstom, ko nekdo sanjske službe v nekaj dneh ne dobi in se nad tem pritoži. Razložijo mu, da se želja ni uresničila predvsem zato, ker tehnike še ne obvlada dovolj dobro. Ker ne čuti dovolj pozitivno. Sam si je kriv. In občutek krivde vodi v nove manifestacije, še dlje stran od realnosti, v kateri je jasno, da je krivo le to, da zadeva pač ne deluje.

V preteklem tednu se je zaključila javna obravnava zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Kateri se oblikuje že več kot dvajset let. V katerih se nihče ni znal odločiti, kdo so tisti, ki so dovolj usposobljeni za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Zdajšnji predlog zakona to usposobljenost odvzema marsikomu, ki jo nudi skozi vsa ta kaotična leta. Ter jo priznava marsikomu, ki tega ni prav zares nikoli počel. Enači samooklicane manifestacijske guruje s tistimi drugimi, ki popravljajo škodo, ki so jo prvi naredili. Čistijo tisto, kar so zapackali.

Zato te dni vizualiziram nov svet, v katerem bi prepoznali in potrdili realnost. Čeprav je morda manj privlačna od zablod. Predstavljam si ga že lahko. Čutiti pa ga še ne morem.

10/07/2024

RONALDO

V zadnjih tednih se vse vrti okoli nogometa. In tako bo še nekaj tednov. Vrti se žoga, vrtijo se glasni navijači in vrtijo se šale o solzah Christiana Ronalda. Verjetno večina ve, da beseda teče o dogodku na tekmi Portugalske in Slovenije, ko je naš vratar mojstrsko preprečil, da bi enajstmetrovka velikega Ronalda, zatresla mrežo gola. In veliki Ronaldo se je, takoj zatem, na veliko razjokal.

In ni jokal le on, na tribuni je jokala tudi njegova mama. Kar se Ronaldo nauči, očitno Ronaldo tudi zna. In če smo do sedaj mislili, da zna predvsem brcati žogo in lepo izgledati, smo zdaj lahko videli, da zna tudi prav lepo zjokati. Solz je bilo kar nekaj, izgledale so pristno in iskreno, torej kot nekaj, česar v današnjem svetu in času, zagotovo manjka. Seveda pa so se zaradi njegovih solz, vsuli komentarji, predvsem negativni. Seveda se Ronaldu posmehujejo, da je jokica, nekdanji nemški reprezentant je izjavil, da so bile njegove solze sramotne, da izražajo njegovo sebičnost ter, da bi ga moral selektor celo poslati domov. Groteskno. Na drugi strani pa so Slovenci v šali zaključili, da smo Portugalcem zmago pustili, saj se nam je Ronaldo pač preveč zasmilil. In se tako pohvalili s svojo dobrodelnostjo. Za zjokat smešno ali kaj drugega?

Ronaldo je svojo reakcijo mirno pojasnil. Ni bilo prvič, da smo na tekmi lahko videli njegove solze, vidimo ga lahko tudi, kako moli, jezno krili z rokami ali poljublja nogometno žogo. On pač čustev ne skriva. Nogomet mu zbuja močna čustva, enako kot, nedvomno, tudi navijačem. Čuti tudi veliko odgovornost za dober rezultat ekipe in pomembno mu je, da z nogometom osrečuje ljudi. Kar je lepo. Hkrati pa prinaša velik pritisk. Ki pa je bil na tej tekmi še posebno velik, glede na to, da pravi, da gre za njegovo zadnje prvenstvo.

Lepa razlaga, ob kateri bi moralo zbadljive komentatorje, postati predvsem sram. Moja največja težava pa je v tem, da težko verjamem, da še vedno živim v svetu, kjer je takšna razlaga sploh potrebna. Ne morem verjeti, da je izražanje čustev še vedno predmet posmehovanja, celo zgražanja. Ne morem verjeti, da se še vedno postavlja vprašanje, koliko solz lahko v življenju potoči normalen moški. Brez, da bi bil označen za kaj drugega.

Na trenutke pa le imam občutek, da se v svetu moškega čustvovanja marsikaj spreminja. Generacija moških, ki danes postajajo očetje, je generacija, ki joka. Tista, ki ima dovolj potlačene žalosti svojih očetov, tiste, ki se spreminja v agresijo ali depresijo. Ki ima dovolj cmoka v grlu zaradi goltanja lastnih solz, ker naj bi le preko tega postali pravi moški. Generacija moških, ki pride na terapijo in vse te nesmisle predeluje v nekaj bolj smiselnega, v nekaj, kar deluje. In ne hromi in potlačuje. Generacija, ki bo posledično končno lahko vzgojila prave moške. S pravimi solzami.

Simbol moči in uspeha je jokal prave solze. In po teh pravih solzah dal par pravih golov zapored. In zato je tekma, če že ne naše zmage, prinesla pomemben nauk. Solze niso šibkost, temveč moč. Moč, ki omogoča da se podamo naprej v boj. In zmagamo.