Zavod za psihoterapijo Ljubljana

09/01/2026

Odpiranje nove psihoterapevtske skupine! Zakaj v skupino? Ker je, kot pravi Adler, človek neločljivo povezan z drugimi! 👱🏻‍♀️👨🏼‍🦱👨🏼‍🦰👱🏼🧒🏻👧🏻👦🏾👵🏻

ODPIRANJE NOVE TERAPEVTSKE SKUPINE ZA (MLADE) ODRASLE
»Nihče ne more biti resnično razumljen sam; razumljen postane le v odnosu z drugim.« – Sándor Ferenczi

Ljudje smo globoko socialna bitja. Večina naših ran in notranjih stisk se rodi znotraj odnosov – in prav tam lahko najdemo tudi prostor, kjer se lahko začne naše zdravljenje. Medosebni odnosi niso le vir bolečine, ampak tudi temelj za razumevanje sebe, spremembo in povezovanje z drugimi.

Dodana vrednost skupinske psihoterapije je, da lahko vsak član znotraj skupine spozna svoje delovanje v odnosu do drugih ter delovanje skupine kot celote. Prav poglobljeno razumevanje tega in osebna izkušnja odpirata možnost prepoznavanja lastnih vzorcev v medosebnih odnosih ter priložnost za spremembo v bolj kakovostne, zadovoljujoče in varnejše odnose.

Skupina je namenjena vsem, ki se srečujejo s stiskami v duševnem zdravju in/ali težavami v medosebnih odnosih.
Skupinska izkušnja poteka po pravilih zaupnosti. V času delovanja skupine se ne vključujejo novi člani.

Termin: od januarja 2026 dalje, ob torkih od 18:30 do 20:00 v Ljubljani.
Vodenje: terapevtski par – psihoanalitik in psihoanalitični psihoterapevt dr. Igor Okorn in psihoanalitična psihoterapevtka mag. Leja Lončar Mikić.
Cena: 160 € na mesec na posameznika.
Število mest: največ osem članov.
Prijava: s krajšim opisom motiva za vključitev na e-naslova
📩 igiokorn@gmail.com
📩 leja.mikic@gmail.com

17/11/2025

Kje je danes Diogenov pošteni človek?

Nisem ljubiteljica politike, a moja volilna pravica, ki jo imam že dobro desetletje, in situacija v državi, v kateri živim in jo lahko imenujem svojo, me na nek način silita v spremljanje dogajanja, razmišljanje in vzbujata v meni dvome.
Dolga leta sem se odrekala tej pravici z izgovorom, da ne podpiram demokracije – da bi morali na volitve hoditi samo tisti, ki se razumejo na politiko, poznajo delovanje države in imajo dobro strateško razmišljanje. Verjela sem, da njihov glas in moj nista enakovredna - zaradi mojega pomanjkljivega znanja. Danes verjamem drugače – da bi na volitve morali hoditi ljudje, ki znajo uporabljati zdravo, kmečko pamet. A tu se zaplete: kdo bi to lahko presojal?
Ne vem, kaj je pravi odgovor, in ne vem, kdo danes sploh še nosi v sebi tisto, čemur rečemo kmečka pamet. Težko rečem, lahko pa opazujem, kaj se dogaja. In dogaja se, da Slovenijo v prihodnjih dneh čakata dve pomembni odločitvi: referendum o predčasnem končanju življenja ter ponovno glasovanje o zakonu o psihoterapiji.
Usoda obeh predlogov ni znana, morda je pri prvem prisotne nekoliko več negotovosti kot pri drugem. Pri zakonu o psihoterapiji je vse večji vprašaj, ali bo znova izglasovan. Ob tem pa me še dodatno straši misel, da bi na referendumu o predčasnem končanju življenja prevladala večina, večina ki bi bila za.
Predstavljajmo si: psihoterapija, ki na različne načine omogoča lajšanje duševnih stisk, bi odpadla, ostal pa bi zakon o predčasnem končanju življenja. Jezi in straši me misel, da se naša družba premika v smer, kjer se sprašujemo, kako kakovostno umreti, ne pa kako kakovostno živeti. Seveda sta smrt in umiranje pomembni temi, a življenje je enako, če ne še pomembnejše. Morda bomo odpravili možnosti za kakovostnejše življenje, na pladnju pa servirali smrt – in to v državi, ki je bila (in je še vedno) na vrhu lestvice po številu samomorov.
Sprašujem se, zakaj je tako težko najti soglasje, ko gre za življenje in njegovo kakovost. In kaj je drugače, ko gre za smrt in umiranje?
Ob tem sem se spomnila pomembnega filozofa Diogena, ki je s svojim provokativnim vedenjem izražal stališča – sredi belega dne je hodil z lanterno in iskal poštenega človeka. Danes bi verjetno iskal človeka s kmečko pametjo. Sprašujem se, ali bi ga našel.

Avtor umetniškega dela: neorenesančni umetnik Nik Anikis
Avtorica teksta: Leja Lončar Mikić

31/10/2025

PSIHOTERAPIJA KOT KROJAŠTVO
Spomnim se enega izmed prvih seminarjev na študiju in profesorja, ki je psihoterapevtski poklic primerjal s krojaštvom. Ljudje pridejo s preluknjanimi plašči, ki jih je treba zakrpati. Včasih so luknje večje, včasih manjše. Včasih celo tako velike, da si je treba pomagati s kakšnim dodatnim plaščem.
Razmišljam, kakšne plašče sem že videla, kakšne luknje zakrpala in kako se lotevam tega dela. Pogosto se zalotim, da bi klientu predlagala drugačen plašč, kot si ga je sam zamislil — z drugačnimi vzorci, obliko ali debelino. Kolikokrat sem se trudila, da bi klient sprejel plašč iz mojega kataloga. A pogosto je želel nekaj povsem drugega. Plašč za drugačne zime. Ni potreboval obleke za v Sibirijo. In kako težko mi je bilo to sprejeti.
Pomagala mi je misel na mojega frizerja, ki se — podobno kot jaz — ukvarja z glavo. Le da on ureja tisto, kar je na glavi, jaz pa tisto, kar je v njej. Ko sem prišla k njemu z nekoliko nenavadno idejo, me je skeptično pogledal, a mi ni močno nasprotoval. Izrazil je dvom, a mi vseeno sledil — do te mere, da ni naredil nepopravljive škode. Tako sem lahko sama izkusila, da mi ideja ni všeč. Na lastnem lasišču in koži.
Z lasmi je sicer drugače — zrastejo. A tudi plašč se lahko dodela. Morda je ravno zato pomembno sodelovati, poslušati in pustiti človeku, da sam ugotovi, kakšen plašč potrebuje. Včasih za vihar, včasih le za pomladni dež. In morda se tudi jaz v tem učim, da ni moja naloga, da krojim, temveč da spremljam — dokler skupaj ne najdeva tiste tkanine, v kateri lahko diha.

29/10/2025

Ali ljudje, ki niso bili ljubljeni, lahko ljubijo?

Ko razmišljam o tem vprašanju, se vedno spomnim besed dr. Vladimirja Jerotića, ki pravi, da način in kakovost, s katerima smo bili ljubljeni kot otroci, ostaneta način, s katerim ljubimo kot odrasli.
Kaj to pravzaprav pomeni?

Da naše zgodnje izkušnje v veliki meri določajo, kako se bomo kasneje povezovali. Otrok, ki je bil večkrat zapuščen, bo pogosto tudi v odraslosti doživljal zapustitve – kot bi živel samouresničujočo prerokbo. Kot da bi si vedno znova moral dokazovati, da si ne zasluži, da bi ljudje ostali ob njem.

Sigmund Freud je ta pojav poimenoval kompulzija ponavljanja.

Naši možgani nas znova in znova vodijo v situacije, ki so nam znane – četudi so boleče. V njih se, paradoksalno, počutimo varno, ker so domače. Poznamo teren in strategije preživetja.

Toda ali to pomeni, da smo obsojeni na ponavljanje preteklosti?
Ne nujno. Prvi korak je, da prepoznamo svoje vzorce. Da si priznamo, da si želimo ljubiti drugače, kot smo bili ljubljeni.

Na misel mi pride vic, ki ga bom zapisala avtentično in brez prevoda:
Koliko psihoterapeuta je potrebno da se zameni žarulja?
Jedan, ali žarulja mora htjeti da se promjeni!
In prav to – želja po spremembi – je začetek vsega.

27/10/2025

Ste kdaj razmišljali o svojih vlogah v odnosih in tem, kakšna dinamika tiči za njimi? 🤩
V Ljubljani se bo 6. in 7. 12. 2025 odvijala delavnica prav na to temo. Več informacij na sliki spodaj.
Možnost prijave preko linka: https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSdagj_eeSHkChsVrjSJ6zKWT0Ro4krG0MECo09nGhs6l10Pqg/viewform

26/10/2025

🌿 Amulet

(Refleksija iz terapevtske prakse)

Včasih v terapiji pride trenutek, ko se kot terapevt zaveš, da se proces počasi zaključuje.
Da je klient pripravljen, da gre naprej – sam.

Zaključevanje terapevtskega procesa pogosto prebudi strah —
strah pred izgubo varnosti, pred samostojnostjo, pred novim.

Zgodba o amuletu govori o terapevtskem odnosu,
o stiku z ranljivostjo ter obenem pridobljenimi zmožnostmi za samostojnost.

S klientom sediva v terapevtski sobi in se pogovarjava o postopnem zaključevanju procesa.
Dolgo pot sva prehodila skupaj in soglašava, da je čas, da gre »samostojno v svet«.

Sprašujem ga, kako se počuti v povezavi s tem.
Pove mi, da ga je strah – da bi se simptomi vrnili, da bi se ponovno izgubil.

Potem se spomni, kako se je kot otrok bal plavanja v morju
in kako težko ga je bilo prepričati, da se mu ne bo zgodilo nič hudega,
da ga ne bo v prvih globinah napadel morski pes.

Trenutek, ko mu je oče dal amulet, ki naj bi ga varoval pred morskimi psi,
je spremenil veliko.

Radovedno čakam, kako se zgodba razplete naprej.
Pove mi, da je takrat samostojno in pogumno splaval.
Da ga je bilo vseeno strah, a občutno manj.
Počutil se je zaščitenega in varnega – kljub strahu.

Tako se počuti tudi glede terapije in zaključevanja.
Strah ga je, a čuti, da je dobil »amulet«, s katerim se bo lahko zaščitil.

Ganjena sem in srečna, da je dobil nekaj,
s čimer bo lahko plaval tudi v bolj nemirnih in težje obvladljivih vodah.

Strah, ki spremlja zaključek terapije, ni le ostanek preteklih negotovosti –
pogosto je dokaz, da je bil odnos pomemben.

V psihoterapevtskem procesu strah ni sovražnik,
ampak zvesti spremljevalec, ki opozarja, da vstopamo v novo.

Ne gre za čustvo, ki bi ga morali premagati,
temveč za izkušnjo, ki jo je mogoče prenesti – in sčasoma sprejeti.

Amulet, ki ga klient nosi s seboj, ni več predmet.
Je spomin na izkušnjo, da varnost lahko obstaja tudi ob prisotnosti strahu. 🕊️

21/10/2025

🟢 SKUPINSKA SUPERVIZIJA S KLINIČNIMI SEMINARJI

V Zavodu za psihoterapijo odpiramo novo supervizijsko skupino pod vodstvom dr. Igorja Okorna (psihoanalitik, psihoanalitični psihoterapevt in supervizor).

Kaj vas čaka:

Deljenje kliničnih primerov

Prepoznavanje transferno-kontratransfernih vsebin

Klinični seminarji z dodatno teoretično poglobitvijo

Poglobljena izkušnja skupinske dinamike

Kdo: do 5 udeležencev + supervizor
Kdaj: vsak torek, 9:00–10:30
Kje: Prijateljeva ulica 11, Ljubljana
Začetek: 4. 11. 2025
Cena: 40 € na srečanje

Supervizija je odprta za vse psihoterapevtske modalitete, ne le psihoanalitično usmerjene.

📩 Za prijavo in več informacij: igiokorn@gmail.com

17/10/2025

ODPIRANJE NOVE TERAPEVTSKE SKUPINE ZA (MLADE) ODRASLE
»Nihče ne more biti resnično razumljen sam; razumljen postane le v odnosu z drugim.« – Sándor Ferenczi

Ljudje smo globoko socialna bitja. Večina naših ran in notranjih stisk se rodi znotraj odnosov – in prav tam lahko najdemo tudi prostor, kjer se lahko začne naše zdravljenje. Medosebni odnosi niso le vir bolečine, ampak tudi temelj za razumevanje sebe, spremembo in povezovanje z drugimi.

Dodana vrednost skupinske psihoterapije je, da lahko vsak član znotraj skupine spozna svoje delovanje v odnosu do drugih ter delovanje skupine kot celote. Prav poglobljeno razumevanje tega in osebna izkušnja odpirata možnost prepoznavanja lastnih vzorcev v medosebnih odnosih ter priložnost za spremembo v bolj kakovostne, zadovoljujoče in varnejše odnose.

Skupina je namenjena vsem, ki se srečujejo s stiskami v duševnem zdravju in/ali težavami v medosebnih odnosih.
Skupinska izkušnja poteka po pravilih zaupnosti. V času delovanja skupine se ne vključujejo novi člani.

Termin: od januarja 2026 dalje, ob torkih od 18:30 do 20:00 v Ljubljani.
Vodenje: terapevtski par – psihoanalitik in psihoanalitični psihoterapevt dr. Igor Okorn in psihoanalitična psihoterapevtka mag. Leja Lončar Mikić.
Cena: 160 € na mesec na posameznika.
Število mest: največ osem članov.
Prijava: s krajšim opisom motiva za vključitev na e-naslova
📩 igiokorn@gmail.com
📩 leja.mikic@gmail.com

14/10/2025

https://www.karakter.si/o-in%C5%A1titutu/prispevki/from-expectation-to-expertise/

25/09/2025

Nova spletna stran, na kateri boste lahko spremljali strokovne in poljudne zapise, objave za izobraževanja, skupine!

V Zavodu za psihoterapijo Ljubljana delujeva dr. Igor Okorn in mag. Leja Lončar Mikić. Nudiva psihoterapijo, psihoanalizo, skupinsko delo in supervizije.

25/09/2025

🧠 Svetovni dan psihoterapije

Bikoborba – o nezavednem (na terapiji)

Zaradi svojega poklica in radovednosti veliko razmišljam o našem nezavednem svetu, njegovih procesih in dinamiki. Ob tem se mi pogosto prikličejo podobe tradicionalnih španskih bikoborb in vloge bika (toro bravo), ki ga vzrejajo v posebnih rejah ter izbirajo glede na različne dejavnike, hkrati pa mora ohraniti svojo divjost – kar je zahtevna naloga.

V areni se mu zoperstavi drugi pomembni akter – glavni borec (torero), ki se leta pripravlja, tako fizično kot psihično, da bi bil sposoben zdržati napad, a hkrati tudi razumeti bika, ga obvladovati in se mu približati.

Podobno je v terapevtskem procesu. Klient vstopi v prostor s svojim »notranjim bikom« – z nezavednimi vsebinami, spomini in strahovi, ki jih težko obvladuje. Terapevt pa se je dolga leta pripravljal, da bi znal stopiti v stik z biki – najprej s svojim lastnim, nato pa še s klientovim. Tako kot ima vsak toro svojo osebnost in slog napada, ima tudi torero svoj način odzivanja.

In tako je tudi v terapiji: vsak klient prinese svojo edinstveno dinamiko, terapevt pa svoj način soočanja z njo. Ko pride do ujemanja, se ustvari prostor za spremembo – za krotenje prevelike agresije, prebujanje tistega, kar je bilo predolgo skrito, ali pomiritev notranjega viharja.

Bikoborba v tem smislu ni le spopad, ampak prostor transformacije. Terapija pa je prav to – notranja arena, kjer se človek sreča s tistim, kar je najtežje obvladati, in pri tem ni sam.

Kaj pa vaš notranji bik – tisti, pred katerim bežite?