What are the opening hours?

Monday 09:00 - 20:00 Tuesday 09:00 - 16:00 Wednesday 09:00 - 21:00 Thursday 09:00 - 16:00 Friday 09:00 - 15:00

Vadbena Klinika z Aljo Malis, Knezova 23, Ljubljana (2026)

10/02/2026

✨ Tretji del: Kaj lahko starši naredimo doma – in kdaj je čas za dodatno pomoč?

V prejšnjih objavah sem razlagala, zakaj povečana žrelnica in mandlji pogosto niso naključje, ampak odziv telesa na določene pogoje – dihanje, stres, živčno regulacijo in razvojne vzorce.

Danes pa gremo korak bolj praktično.

Kaj lahko starši naredimo doma?

Ne govorimo o dolgih vajah ali zahtevnih tehnikah. Govorimo o kratki, vsakodnevni podpori, ki telesu pomaga dobiti bolj jasne signale.

Najpomembnejše so tri stvari:

Najprej umirjanje telesa.
Če je otrok stalno v “alarmu”, nobena vaja ne bo imela pravega učinka. Počasen izdih, stik, ritem, občutek varnosti – to je osnova.

Drugo je stabilnost glave in vratu.
Žrelo in dihanje ne moreta delovati optimalno, če glava nima dobre opore. Že zelo preproste igre z uporom, pritiskom ali zavedanjem glave naredijo veliko razliko.

In tretje: nežen, jasen input v žrelo.
Grgranje, zavestno požiranje, mrmranje, petje, igre z jezikom. Ne silimo, ne dražimo globoko – raje manj, a redno.

Takšna kratka rutina (5–10 minut dnevno) pogosto:
– zmanjša smrčanje
– izboljša spanec
– postopno podpira nosno dihanje
– umiri telo

Ne zato, ker bi “zmanjševali žrelnico”, ampak ker telo ne potrebuje več toliko kompenzacije.

Kdaj pa to ni dovolj?

To je zelo pomembno vprašanje.

Če ima otrok:
– pogosto gnojne angine
– stalne bolečine
– močno zabrazgotinjene mandlje
– težave, ki se kljub podpori ne spreminjajo

je prav in odgovorno, da se vključi tudi ORL strokovnjak. Funkcionalni pristop tukaj ni nasprotje medicini – je lahko dopolnilo, priprava ali podpora pred in po posegu.

Ključno sporočilo

Ni vsaka težava rešena doma.
In ni vsaka težava takoj za operacijo.

Najboljša pot je pogosto:
👉 razumeti, kaj telo sporoča
👉 poskusiti z nežno podporo
👉 in po potrebi poiskati dodatno strokovno pomoč

Če vas zanima, lahko v naslednji objavi pokažem konkreten primer kratke večerne rutine ali razložim, kako poteka podpora otroku pred in po morebitni operaciji, da se težave ne preselijo drugam.

👉 V komentar napišite, kaj vas najbolj zanima.

Disclaimer:
Objava je informativne in izobraževalne narave ter ne predstavlja medicinske diagnoze ali zdravljenja. Ne nadomešča pregleda ali obravnave pri zdravniku ali drugem zdravstvenem strokovnjaku.

08/02/2026

🧠 Kaj v resnici stoji za tipično šolsko držo otrok?

Veliko staršev opazi, da otrok sedi sključeno, glava mu sili naprej, se naslanja na mizo, hitro menja položaje ali ima “slouchy” držo, kot da se ne more sam držati pokonci. Pogosto to pripišemo slabi navadi ali pomanjkanju discipline. A zelo pogosto telo ne dela narobe – telo samo sledi temu, kar zmore organizirati otrokov živčni sistem.

Drža ni nekaj, kar se zgodi od pasu navzgor. Drža je izraz zrelosti možganov in njihove sposobnosti, da povežejo glavo, trup in okončine v stabilno celoto.

Primitivni refleksi in drža 🧩

Pri mnogih otrocih v ozadju opazimo nepopolno integrirane primitivne reflekse, najpogosteje ATNR, STNR, Landau in Moro. Ti refleksi so v zgodnjem razvoju nujni, kasneje pa bi morali postopno utihniti. Če ostanejo aktivni, začnejo “tiho” vplivati na držo, gibanje in tudi počutje.

ATNR vpliva na to, kako se telo odziva na obračanje glave, predvsem preko povezave med vratom, ramenskim obročem in zgornjimi okončinami. Če ta refleks ni dobro integriran, možgani ob vsakem premiku glave nehote aktivirajo mišice roke in ramena na eni strani telesa bolj kot na drugi. Telo zato izgubi občutek jasne sredinske orientacije in začne stabilnost iskati tam, kjer jo najlažje dobi – v sprednjem delu telesa.

Ko se to dogaja dlje časa, pride do kronične napetosti v prsni mišici in bicepsu, ker sta to mišici, ki sodelujeta pri zaščitni, fleksijski drži. Prsna mišica potegne ramena naprej, biceps pa ohranja roko v rahlo pokrčenem, varovalnem položaju. To ni zavestna drža, ampak avtomatski odziv živčnega sistema, ki še vedno deluje po “dojenčkovem” vzorcu.

Ker so te mišice stalno rahlo aktivne, se zadnje stabilizacijske mišice lopatic ne vključijo dovolj. Ramena zato začnejo padati naprej, prsni koš se zapira, zgornji del hrbta se zaokroži, glava pa zdrsne naprej pred telo. Tako nastane značilna drža z okroglimi rameni in pomaknjeno glavo naprej 😮‍💨

STNR je refleks, ki povezuje glavo, roke in trup ter je ključen za sedenje in učenje. Ko ni dobro integriran, je sedenje zelo naporno. Otrok se seseda, naslanja na mizo, kleči na stolu ali se neprestano premika. Ne zato, ker bi bil nemiren, ampak zato, ker mora v sedenju porabiti ogromno energije za to, kar bi moralo biti avtomatsko.

Landau refleks ima pomembno vlogo pri razvoju iztega trupa in pokončne drže. Če je šibek ali neorganiziran, telo težko ohranja pokončnost. Hrbet se zruši, prsni koš se zapre, ramena padejo naprej, drža pa deluje “mehka” in nestabilna.

Moro refleks pa vpliva na osnovni stresni odziv. Če je prekomerno aktiven, je živčni sistem stalno v pripravljenosti. Telo se zapira, ramena se dvignejo, dihanje postane plitvo, drža pa pogosto zaščitna in sključena 😮‍💨

Pogosto pri teh otrocih opazimo tudi položaj, kjer je glava pomaknjena naprej pred trup ('Forward Head Posture'). To ni samo estetska posebnost. Ko glava ni več poravnana nad telesom, se poveča napetost v vratu in ramenih, vratne mišice delajo preveč, zgornji del hrbtenice pa je stalno obremenjen.

Tak položaj je lahko povezan z glavoboli, bolečinami v vratu, hitro utrujenostjo, slabšo koncentracijo in celo s težjim dihanjem. Telo se prilagodi temu, kar možgani v tistem trenutku zmorejo organizirati.

Zakaj opominjanje ne deluje 🤍

Otrok se lahko za nekaj sekund poravna, a če živčni sistem še ni dovolj zrel, se bo telo vedno znova vrnilo v svoj varni, kompenzacijski položaj. To ni lenoba, trma ali ignoranca, ampak informacija.

Ko možgani nimajo jasne telesne mape, telo išče bližnjice.

Kaj dejansko pomaga? 🌱

Ko delamo na integraciji refleksov, se pogosto najprej spremeni občutek v telesu. Otrok ima več stabilnosti, manj napora v sedenju in več notranjega miru. Drža se začne izboljševati spontano, brez nenehnega opozarjanja.

Drža se ne popravi z ukazom. Popravi se, ko se živčni sistem reorganizira od znotraj navzven.

Če želite, lahko v naslednji objavi pokažem, kako doma prepoznate, kateri refleks je lahko v ozadju, ali pa en preprost primer funkcionalne vaje, ki podpira držo brez siljenja.

Napišite DRŽA ali REFLEKSI v komentar, če želite nadaljevanje 👇

07/02/2026

Veliko mamic mi pove isto zgodbo. Po porodih delajo »vse prav«, jedo manj, se več gibljejo, a se maščoba kljub temu trmasto nabira okoli trebuha in stegen. Še posebej pozimi. To ni naključje in tudi ne stvar discipline.

Gre za leptinsko rezistenco – stanje, ki je po nosečnostih, dojenju in dolgotrajni izčrpanosti izjemno pogosto.

Leptin je hormon, ki možganom sporoča, ali je v telesu dovolj energije. Ko sistem deluje, leptin pomaga uravnavati apetit, porabo energije in hormone. Ko pa pride do leptinske rezistence, možgani signala ne slišijo več. Telo ima energijo, a se obnaša, kot da je v pomanjkanju.

Rezultat so lakota, utrujenost, hormonska nihanja in shranjevanje maščobe – predvsem na mestih, ki so biološko povezana z nosečnostjo in varovanjem reprodukcije.

To ni težava kalorij ali volje, ampak svetlobe, ritma in živčnega sistema. Po porodih je telo že samo po sebi bolj občutljivo. Če je hkrati prisotna kronična umetna svetloba, pozni večeri, slabo spanje in jutra brez prave naravne svetlobe, hipotalamus izgubi občutek za letni čas.

In tu postane zima zelo pomembna.

Zimski čas je za telo signal pomanjkanja. Manj sončne svetlobe pomeni, da bi morali naravno zmanjšati vnos sladkorjev, umiriti tempo in dati telesu občutek varnosti.

Težava nastane, ko pozimi živimo »poletno« – z zgodnjimi zasloni, večernimi lučmi, sladkimi zajtrki in nenehno aktivacijo. Telo zazna zimo skozi oči in kožo, a hrano in ritem doživlja kot poletje.

Ta neskladnost je močan sprožilec leptinske rezistence.

Maščoba na trebuhu in stegnih v tem kontekstu ni sovražnik. Je zaščitni mehanizem. Telo želi ohraniti energijo, zaščititi hormone in zagotoviti preživetje v času, ki ga zaznava kot nepredvidljivega. Dokler možgani ne dobijo jasnega signala, da je okolje varno in ritmično, tega mehanizma ne bodo spustili – ne glede na dieto ali vadbo.

Zato se pri mnogih mamicah spremembe začnejo šele, ko se uredi svetloba. Jutranja naravna svetloba, umirjeni večeri, zgodnejše spanje in beljakovinsko-maščobni zajtrk pošljejo telesu sporočilo, da ni v krizi. Šele takrat se začnejo urejati apetit, energija in tudi porazdelitev maščobe.

To ni bližnjica in ni instant rešitev. Je pa biološko logična pot. Ko začnemo živeti v skladu z letnim časom, se telo postopno spomni, da mu ni treba več varčevati za vsak primer. In takrat se začnejo dogajati spremembe, ki jih prej ni bilo – brez boja in brez kaznovanja telesa.

V resnici je zimski čas tudi priprava.

Ne priprava na hujšanje v klasičnem smislu, ampak priprava živčnega sistema in hormonov na to, kar prihaja spomladi. Ko pozimi telesu damo pravi signal – temo, mir, ritem, ustrezno hrano in pravo svetlobo – mu sporočamo, da ni ogroženo. Da lahko spusti napetost in preneha varčevati.

Ko se dnevi začnejo daljšati in se spomladi poveča naravna svetloba, telo po naravni biološki poti začne preklapljati iz shranjevanja v porabo. Apetit se umiri, energija se poveča, presnova se aktivira. Kilogrami se začnejo »topiti« brez siljenja, ker telo končno zaupa okolju, v katerem živi. To je proces, ki se zgodi sam od sebe, če mu prej pozimi nismo ves čas pošiljali zmedenih signalov.

Zato zima ni čas za boj s telesom, ampak za sodelovanje z njim.

Kar zdaj gradimo z ritmom, svetlobo in enostavnimi jutranjimi navadami, je temelj za pomlad, ko bo telo samo pokazalo, da zna uravnavati težo, energijo in hormone – tako, kot je bilo vedno mišljeno.

Če želiš, lahko v eni od naslednjih objav razložim, kako konkretno izgleda zimski jutranji ritem za mamice ali zakaj so ravno zajtrki ključni za leptin po porodih.

P. S.: Leptinska rezistenca ni bolezen, ampak funkcionalen odziv telesa na okolje, ritem in način življenja.

06/02/2026

✨ Nadaljevanje – kaj lahko naredimo, preden posežemo po “odstranjevanju”?

V prejšnji objavi sem pisala o tem, zakaj povečana žrelnica pogosto ni napaka telesa, ampak poskus prilagoditve. Danes pa se dotaknimo vprašanja, ki mi ga starši najpogosteje zastavijo:

Kaj lahko naredimo mi – tukaj in zdaj?

Prva pomembna stvar je razumevanje, da žrelnica ni izoliran problem. Deluje v sistemu, kjer imajo veliko vlogo možganski živci, refleksi in dihanje. Če so signali iz žrela nejasni ali kaotični, možgani to zaznajo kot pomanjkanje informacij in telo reagira z več tkiva, več zaščite.

Zato se pri podpori ne osredotočamo neposredno na žrelnico, ampak na kakovost signalov, ki prihajajo do možganov.

To pomeni:
– najprej umiriti telo, zlasti stalni “alarm” (stresni refleksi, Moro)
– stabilizirati glavo in vrat, da ima žrelo varno osnovo
– izboljšati zaznavanje v žrelu z enostavnimi, neinvazivnimi dražljaji
– podpreti nosno dihanje in vagalno regulacijo

Pri tem ne gre za agresivne vaje, pritiskanje v usta ali “premagovanje” refleksov. Ravno obratno – manj sile in več nežnosti.

Ko možgani začnejo dobivati bolj organizirane informacije, telo pogosto samo postopoma zmanjša potrebo po kompenzaciji. To se lahko pokaže kot bolj miren spanec, manj smrčanja, manj slinjenja in lažje nosno dihanje. Ne čez noč, ampak postopoma – tako, kot se tudi razvoj dogaja.

Če vas zanima, katere konkretne vaje in korake lahko starši varno izvajate doma, ali kako ugotoviti, ali gre pri vašem otroku bolj za živčno-regulacijski ali strukturni izziv, mi to napišite v komentar.

👉 V naslednji objavi bom pokazala konkreten primer kratke rutine, primerne za dom, ter razložila, kdaj je smiselno poiskati dodatno strokovno podporo.

Omejitev odgovornosti:
Objava je informativne in izobraževalne narave ter ne predstavlja medicinske diagnoze ali zdravljenja. Ne nadomešča pregleda ali obravnave pri zdravniku ali drugem zdravstvenem strokovnjaku. V primeru zdravstvenih težav se vedno posvetujte z ustreznim strokovnjakom.

04/02/2026

🧠 FUNKCIONALNA INTEGRACIJA ATNR

Kako telesu pomagamo, da refleks opusti samo?

Hvala vsem, ki ste v komentar v eni izmed prejšnjih objav zapisali FUNKCIONALNA INTEGRACIJA 💛

Kot obljubljeno danes pokažem, kako pri nas razmišljamo, ko delamo z neintegriranim oziroma tihim ATNR.

Najprej ena zelo pomembna stvar.
Refleksa ne moremo “ugasniti” z ukazom in ga ne premagamo z voljo. Refleks se umakne šele takrat, ko telo doživi, da ga ne potrebuje več.

ATNR je refleks, ki povezuje glavo, vrat, oči in zgornji del telesa. Zato pri funkcionalni integraciji ne začnemo pri rokah, pisanju ali drži. Začnemo tam, kjer se vse skupaj sploh sproži – pri gibu glave.

Pri tem pristopu glava vodi gib zelo počasi in zavestno. Gib ni hiter, ni močan in ni “pravilen” v klasičnem smislu. Je dovolj mehak in ritmičen, da ima telo čas zaznati, kaj se dogaja, in se na novo organizirati. Brez pritiska, brez popravljanja, brez zahteve, da mora biti takoj drugače.

Ko je dražljaj pravi, se začnejo kazati majhne, a zelo pomembne spremembe 🌱
Ramena se zmehčajo, trup ne “potegne” več za glavo, roki začneta sodelovati brez napora. Otrok je bolj prisoten, dih se umiri, napetost popušča. To so trenutki, ko refleks začne izgubljati svojo vlogo.

Ne zato, ker bi ga premagali.
Ampak zato, ker ga telo preprosto ne potrebuje več.

Temu pravimo funkcionalna integracija. Sprememba se ne zgodi samo med vajo, ampak se prenese v branje, pisanje, sedenje in vsakdanje življenje. In kar je najpomembnejše – ostane tudi takrat, ko vaj ne delamo več.

Če želite, v naslednji objavi razložim, kako prepoznati, ali vaja otroku res pomaga pri integraciji ali pa samo utrjuje kompenzacijo. Pokazala bom tudi, na katere znake pri otroku smo pri tem najbolj pozorni.

Napišite NAPAKE PRI VAJAH v komentar, če želite nadaljevanje 👇

Opomba: Primer v objavi je namenjen razumevanju principa in ni nadomestilo za individualno obravnavo.

02/02/2026

Ste tudi vi te dni dobili spričevalo prvega ocenjevalnega obdobja v prvi triadi?

Veliko staršev ob branju opisnih ocen opazi zanimiv vzorec:
otrok razume snov, sodeluje, zna povedati odgovor, pri pisanju in zapisu pa je še veliko nihanja.

To je v prvih treh razredih zelo pogosto in ima jasen razvojni razlog.

Pisanje ni ena sama veščina. Gre za zelo kompleksen proces, pri katerem morajo hkrati sodelovati različni telesni in nevrološki sistemi. Ko kateri od njih še dozoreva, se to najhitreje pokaže prav v grafomotoriki.

Vestibularni sistem skrbi za občutek stabilnosti in ravnotežja. Če telo še išče trdno osnovo, je sedenje in natančno delo z roko hitro naporno. Otrok ima lahko dober miselni tempo, a telo pri tem porabi veliko energije samo za to, da ostane zbrano in stabilno.

Proprioceptivni sistem daje možganom informacijo o položaju rok, prstov in pritiska. Če ta zaznava še ni povsem avtomatizirana, mora otrok pisanje zavestno nadzorovati. To se pogosto pokaže v neenakomerni pisavi, hitri utrujenosti roke ali slabši strukturi zapisa.

Pomembno vlogo ima tudi sodelovanje obeh možganskih polovic. Pisanje zahteva, da ena roka izvaja natančne gibe, druga pa stabilizira telo, hkrati pa mora otrok držati miselni tok in gibanje oči. Če je ta koordinacija še v razvoju, misel pogosto prehiti roko.

Posebno vlogo ima tudi stanje živčnega sistema. Pisanje je za marsikaterega otroka ena bolj zahtevnih šolskih nalog. Ko je živčni sistem bolj napet ali utrujen, se to najprej pokaže v pisavi, številu napak in zmožnosti strukturiranega zapisa.

V takih primerih največ pomaga podpora telesnemu razvoju: več gibanja, več vaj za ravnotežje in zaznavanje telesa, več aktivnosti, ki krepijo stabilnost trupa in ramenskega obroča. S tem se ustvarja podlaga, da lahko tudi roka postopoma postane bolj natančna in manj obremenjena.

Ko se osnovna telesna organizacija izboljšuje, se spremembe pogosto spontano pokažejo tudi pri pisanju. Pisava postane bolj tekoča, zapisi bolj jasni, otrok pa pri tem porabi manj napora.

Opisne ocene v prvi triadi zato velikokrat ne govorijo o znanju, temveč o tem, kako daleč je telo v razvojnem procesu. In to je informacija, s katero lahko otroka zelo dobro podpremo – mirno, razvojno in brez dodatnega pritiska.

Če ste se ob branju opisne ocene tudi sami spraševali, kaj zapisi o pisanju ali koncentraciji pravzaprav pomenijo, lahko svoje vprašanje napišete v komentar.
Takšne razvojne teme so pogoste v prvi triadi in prav je, da jih znamo brati širše – ne samo šolsko, ampak tudi telesno in nevrološko.

01/02/2026

😴 “Mami, ponoči nisem mogel spati … cela soba je smrčala!”

Brin se je danes vrnil z zimovanja s taborniki in mi povedal nekaj, kar mi je res dalo misliti.

V sobi so spali fantje, večina celo mlajši od njega (11 let) – in ponoči je skoraj cela soba smrčala.
Ne en, ne dva. Več njih. Tako glasno, da ni mogel zaspati.

In ja … vprašanje, ki se mi je takoj postavilo (in ki ga pogosto dobim tudi od staršev):

👉 Je to sploh mogoče? Da že tako mladi otroci smrčijo?
👉 In ali je smrčanje pri otroku res “nedolžno”?

Smrčanje pri otrocih ni redkost, ni pa tudi nekaj, kar bi vedno lahko kar odpisali. Pogosto je signal, da se telo ponoči skuša znajti po svoje – z dihanjem, z lego, z napetostjo, z utrujenostjo živčnega sistema.

In to, kar se sliši ponoči, ima zelo pogosto povezavo s tem, kar vidimo čez dan:
– nemiren spanec
– utrujenost zjutraj
– težave s koncentracijo
– dihanje skozi usta
– pogosto “zamašen nos”, povečana žrelnica, odprta usta …

Ne pišem tega zato, da bi kogarkoli prestrašila.
Pišem zato, ker se mi zdi pomembno, da začnemo poslušati tudi noč – ne samo dneva.

👉 Če otrok ponoči smrči, telo nekaj sporoča.
Vprašanje pa je: ga slišimo?

Ste že kdaj slišali otroka smrčati?
Ali pa ste to opazili na kakšnem taboru, šoli v naravi, počitnicah?

💬 Delite, če vam je blizu.
💬 Ali napišite, če želite, da o tem napišem več.

01/02/2026

✨ Vedno znova me fascinira odkrivanje delovanja človeškega telesa.
Še posebej možganskih (kranialnih) živcev in načina, kako telo išče rešitve – tudi takrat, ko se nam te zdijo nelogične ali celo “problematične”.

Pogosto se starši srečamo s kombinacijo:
👉 povečana žrelnica
👉 dihanje na usta
👉 smrčanje, slinjenje, nemiren spanec

In zelo hitro se v prostoru pojavi občutek, da je rešitev črno-bela:
“To je treba odstraniti.”

Pa je res?

Telo zelo redko nekaj “poveča” brez razloga.
Veliko pogosteje si je smiselno zastaviti vprašanje:
Zakaj telo sploh čuti potrebo, da žrelnico poveča?

Eden od odgovorov se skriva v delovanju glossopharyngealnega živca (CN IX) – živca, ki je ključen za senzorni nadzor žrela. Njegova naloga je, da možganom sporoča, kaj se v žrelu dogaja: ali je varno, stabilno, organizirano.

Če so ti signali: nejasni, kaotični, prešibki, možgani to pogosto razumejo kot pomanjkanje informacij. In telo naredi to, kar zna najbolje: kompenzira.

Povečano tkivo v žrelu (tudi žrelnica) lahko tako postane način, kako telo poskuša izboljšati zaznavo in zaščito.

Pri tem imajo pomembno vlogo tudi razvojni refleksi, zlasti:
– kronično aktiven Moro refleks (stalni “alarm”)
– slab položaj glave in vratu
– ustno dihanje, ki dodatno zamegli senzorne signale
– ponavljajoče se okužbe ali refluks

Vse to vpliva na kakovost signalov, ki potujejo po možganskih živcih.
In ko komunikacija ni jasna, telo pogosto odgovori z več – več tonusa, več napetosti, več tkiva.

To ne pomeni, da kirurški posegi nikoli niso potrebni.
Pomeni pa, da včasih ni smiselno najprej odstraniti posledice, ampak razumeti, zakaj jo je telo sploh ustvarilo.

Ko začnemo naslavljati živčno regulacijo, refleksne vzorce, položaj glave, dihanje na nos in senzorno organizacijo žrela, se telo pogosto samo začne obnašati drugače. Bolj umirjeno. Bolj funkcionalno.

In to je tisti del človeškega telesa, ki me vedno znova navduši 💛

Če vas ob branju zanima, kaj konkretno lahko naredite doma, kako podpreti otrokovo dihanje, živčno regulacijo in razvoj na bolj celosten način, mi to z veseljem sporočite.

👉 V komentar lahko napišete »zanima me« ali pa zastavite čisto svoje vprašanje.
Na podlagi vaših odzivov bom z veseljem pripravila nadaljevanje – z razlagami in praktičnimi koraki za starše.

Opomba:
Objava je informativne in izobraževalne narave ter ne predstavlja medicinske diagnoze ali zdravljenja. Ne nadomešča pregleda ali obravnave pri zdravniku ali drugem zdravstvenem strokovnjaku. V primeru zdravstvenih težav se vedno posvetujte z ustreznim strokovnjakom.

31/01/2026

Dr. Jack Kruse, nevrokirurg in zagovornik kvantne biologije, opozarja, da človek preprosto ne more preživeti na Marsu – in to ne le zaradi očitnih tehničnih ovir, kot so nizka temperatura, redka atmosfera ali šibka gravitacija, temveč predvsem zaradi globljih, kvantnih razlogov, ki jih sodobna centralizirana znanost in vesoljske agencije, kot je NASA, nočejo priznati.

Ključni stebri življenja – svetloba, voda in magnetizem – na Marsu popolnoma odpovejo.

Dr. Kruse poudarja, da je Zemljino močno magnetno polje naš naravni ščit pred kozmičnim sevanjem in sončnim vetrom. Brez njega mitohondriji – celčne elektrarne – dobesedno »zgorevajo«. Mars je magnetno polje izgubil pred milijardami let in je danes le suha, rdeča puščava, polna železovega oksida. Če bi človek odšel tja, bi njegovo telo na celični ravni začelo nastajati puščava - dehidriralo bi in oksidiralo.

Mitohondriji proizvajajo struktivirano, devterijsko osiromašeno vodo (DDW), ki je ključna za zdravje, a brez Zemljinega magnetizma ta proces propade. Posledica so pospešeno staranje, razpad heme proteinov (kot citokrom c oksidaza), izguba vode in propad življenja.

Po Krusevih besedah je še pomembnejša svetloba.

Življenje na Zemlji je prilagojeno polnemu spektru sončne svetlobe – vidni, infrardeči in ultravijolični. Na Marsu je Sonce oddaljeno, atmosfera tanka, svetloba šibka in neuravnotežena. To uničuje cirkadiane ritme, leptin-melanokortinske poti in proizvodnjo melatonina.

Že na Zemlji nas umetna modra svetloba in nenaravna elektromagnetna polja (nnEMF) delajo bolne; na Marsu bi bilo to kot življenje v večni modri svetlobi – dehidracija, rak in hitro staranje.

Rastline rastejo le z vodo in soncem, ker so povezane z Zemljo; človek potrebuje enako, a na Marsu tega ni.

Tretji ključni element je voda. Mars je suh kot pepel. Ne gre le za pitno vodo, temveč za metabolično vodo, ki jo mitohondriji ustvarjajo iz protonov in elektronov. Brez Zemljinega magnetnega polja in ustrezne svetlobe ta proces ne deluje.

Telo bi oksidiralo podobno kot marsovska površina – brez strukture, brez koherentne vode.

Kruse pogosto pravi, da je staranje ravno to: prehod iz vodne, koherentne Zemlje v suhi, entropični Mars. Dojenčki imajo 75–80 % vode, starejši le 50–55 % – Mars bi nas pospešil v to smer.

Dr. Kruse meni, da so sanje Elona Muska in drugih o kolonizaciji Marsa zgolj iluzija centralizirane znanosti. Človek je decentraliziran organizem, popolnoma prilagojen Zemlji – ne Marsu.

Če cenimo čas, ki je naš najdragocenejši vir, se moramo izogibati puščavam, Luni in Marsu. Namesto tega naj živimo pod soncem, bosi na Zemlji, v naravnem okolju. To je edina pot do resničnega zdravja – ne vesoljski pobegi, ki nas spremenijo v suhe, bolne lupine.

In za konec še v razmislek: tudi na Zemlji kmalu ne bo dosti boljše.

Toliko zakrivanja sonca (geo-inženiring, chemtrails, dim iz velikih požarov), nenehna izpostavljenost modri svetlobi in nnEMF (5G, Wi-Fi, pametni števci, LED luči) že zdaj uničuje mitohondrije in cirkadiane ritme na planetarni ravni.

To kliče po novi »ledeni dobi« – ne nujno zaradi temperature, temveč zaradi biološke zamrznitve: manj sončne svetlobe, manj strukturirane vode v celicah, manj življenjske sile. Če ne bomo spremenili smeri, bomo Zemljo spremenili v Mars 2.0 – samo da bo še vedno modra, a brez življenja, kot ga poznamo.

29/01/2026

🧠 Zakaj v zdravju pogosto iščemo napačen vzrok? (Einstein - Newton - čas in dr. Jack Kruse)

Vedno znova me fascinirajo razmišljanja dr. Jacka Kruse-a (ameriški nevrokirurg in raziskovalec vpliva svetlobe, časa in okolja na biologijo), ker združujejo fiziko, biologijo in zdravje na način, ki ti dobesedno premakne perspektivo.

Ena izmed njegovih ključnih idej je razlika med korelacijo in vzročnostjo - in zakaj klasična medicina pogosto vidi povezavo med dvema pojavoma in jo razglasi za vzrok, čeprav je resnični izvor težave pogosto drugje - v ritmu, okolju in stanju živčnega sistema.

Primer:
Če opazimo, da ljudje z določenim simptomom pogosto jemljejo neko zdravilo, lahko napačno sklepamo, da je simptom posledica nečesa drugega - v resnici pa oba morda izvirata iz istega globljega neravnovesja.

To me vodi do še globlje ideje: čas ni absoluten.

Newton je verjel, da čas teče enako za vse — linearen, predvidljiv, vzrok → posledica → rešitev.
Einstein pa je pokazal, da je čas relativen — odvisen od energije, hitrosti, gravitacije in opazovalca.

In tukaj Kruse naredi močan preskok v biologijo:
Če čas v fiziki ni absoluten, zakaj bi bil v biologiji?

Telo ne deluje linearno. Ne deluje kot stroj z enim pokvarjenim vijakom. Deluje kot ritmičen, časovno usklajen sistem.

Ko otrok slabo spi, klasičen pristop reče:

“Težava je melatonin.”

Ampak kaj, če melatonin ni vzrok — ampak posledica?
Kaj, če je pravi problem porušen biološki čas zaradi:

umetne svetlobe zvečer
pomanjkanja jutranje sončne svetlobe
stresa
preobremenjenega živčnega sistema
motenega cirkadianega ritma?

Podoben primer vidim pri otrocih z izzivi v vedenju, koncentraciji ali razvoju.
Pogosto se vprašamo:

“Kaj je narobe?” Redkeje pa:

“Kateri ritem v telesu je iztiril?”

Ko je živčni sistem kronično v stresu, ko vagus ne more preklopiti v varnost, ko telo izgubi občutek za dan in noč - simptomi niso vzrok.
So signal, da je orkester telesa razglašen.

Zato me ta pogled tako nagovarja:
Bolezen pogosto ni “okvara enega dela”, ampak časovna in ritmična motnja celotnega sistema.

Ne zdravimo samo simptoma.
Iščemo, kje se je telo odklopilo od naravnega ritma - svetlobe, gibanja, dihanja, varnosti, regeneracije.

Včasih ni pravi odgovor:

“Kaj je vzrok?”

Ampak:

“Kateri časovni signal je bil izgubljen?”

28/01/2026

Myotape obliži – na voljo DO RAZPRODAJE ZALOG!

Dragi starši in podporniki nosnega dihanja 🌿
trenutno so Myotape obliži (tudi otroški) še na voljo v spletni trgovini, do razprodaje obstoječih zalog.

V prihodnjih mesecih bo ponudba odvisna od dobavljivosti in organizacijsko-pravnih sprememb, zato za zdaj ne moremo obljubiti stalne zaloge.

Če ste obliže že uporabljali ali jih želite preizkusiti kot podporo navadam nosnega dihanja in večernim rutinam, jih lahko naročite, dokler so še na voljo.

Hvala za zaupanje 💛 Držite pesti, da najdemo način za nadaljnjo dobavo!
O morebitnih novostih vas bomo pravočasno obvestili.

26/01/2026

🧠 TIHI ATNR: kako otrok kompenzira – in zakaj to ni isto kot integracija

Veliko otrok z neintegriranim (tihim) ATNR na zunaj deluje, kot da “zmore”.
V resnici pa telo pogosto uporablja kompenzacije – načine, kako obiti težavo, ne da bi jo zares rešilo.

Tukaj sta dva pogosta primera iz prakse 👇

📖 Primer 1: Branje in pogled

Otrok pri branju na videz sledi vrsticam, vendar:
👉pogosto nagiba glavo ali telo
👉pomaga si s prstom ali z močnim napenjanjem
👉hitro postane utrujen ali izgubi ritem
👉deluje zbran kratek čas, nato hitro izgubi fokus
👉obraz je pogosto napet (čeljust, ustnice, obrvi)

Navzven izgleda, kot da je stvar v pozornosti ali motivaciji.
V resnici pa telo kompenzira vpliv ATNR – glava, oči in roke še niso povezane na zrel način.

👉 Otrok bere – ampak z veliko notranjega napora.

✍️ Primer 2: Pisanje in drža

Otrok se trudi “lepo sedeti” in pravilno držati svinčnik, vendar:

👉ima eno ramo stalno bolj dvignjeno
👉roka hitro 'otrdi' ali se utrudi
👉trup se obrača, ko obrača glavo
👉po nekaj minutah izgubi stabilnost
👉med nalogo pogosto menja položaj ali se zvija
👉ena stran telesa deluje bolj aktivno kot druga
👉dihanje je plitvo ali skozi usta
👉po šoli deluje izčrpan, razdražljiv ali brez energije
👉pri zahtevnejših nalogah se težave še okrepijo

Starši pogosto slišijo: “Samo bolj se mora potruditi.”
V resnici pa telo še vedno uporablja refleksni vzorec in ga poskuša nadzorovati z voljo.

👉 To je kompenzacija – ne integracija.

💛 Kako izgleda prava integracija?

Ko se ATNR res začne umikati, otrok:

ne potrebuje več tolikšnega napora
sedi bolj naravno, brez opominjanja
bere in piše bolj tekoče
uporablja telo bolj simetrično
porabi manj energije za nadzor in več za učenje

Sprememba se ne zgodi zato, ker se otrok bolj trudi,
ampak zato, ker telo ne potrebuje več starega vzorca.

Če želite, v naslednji objavi pokažem:
➡️ konkreten primer funkcionalne vaje, ki pomaga telesu, da samo opusti tihi ATNR
➡️ kako pri našem pristopu glava vodi, telo pa se reorganizira

Napišite FUNKCIONALNA INTEGRACIJA v komentar, če želite nadaljevanje 👇

Vadbena Klinika z Aljo Malis

10/02/2026

08/02/2026

07/02/2026

06/02/2026

04/02/2026

02/02/2026

01/02/2026

01/02/2026

31/01/2026

29/01/2026

28/01/2026

26/01/2026

Address

Opening Hours

Telephone

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Monday	09:00 - 20:00
Tuesday	09:00 - 16:00
Wednesday	09:00 - 21:00
Thursday	09:00 - 16:00
Friday	09:00 - 15:00