02/04/2020
Pogosto vprašanje med starši je, ali se moram vmešavati v igro sorojencev. Še posebej, če je med njima velika starostna razlika.
Mi pravimo da ne. Zakaj ne?
Skozi igro se sorojenca zbližujeta na svoj povsem unikaten spoj, ki ga b***a imela celo življenje. Bolj grobi prijemi starejšega ali udarjanje in porivanje pride dosti kasneje predvsem zato, ker smo skozi njun priv stik že dodajali dozo previdnosti in strahu bodisi za mlajšega ali pretirano starejšemu, da naj pazi. To povede v čutenje starejšega, da ni dovolj vreden in zmožen. Mlajši pa ob tem neverbalno zaznava energijsko paleto, kjer zaznava strah. In začaran krog se začne.
Potrebno je uvidetei, da je otrok po svoji naravi željno sočuten a še ne zna biti nežen, željno je ljubeč, ematičen, skrben.
Če mu le dopustimo, da po svojih zmožnostih to razišče in pokaže se bo nadgrajevala vsa paleta sočutnosti, nežnosti, empatičnosti, pozornosti, upoštevanja.
Starši potrebujemo dovoliti otrokoma to vez in jo ne usmerjati. Otroka med seboj b***a uravnala vsa čutnozaznavna polja. Škodovali si b***a le takrat, ko je eden izmed njiju ali oba odvzet od naravnih inpulzov spoznavanja in mora preden sploh razišče že paziti, da bo nežen, a kaj je to sploh še ne razume niti ne zmore skozi premikanje to udejaniti. Ima pa po tem neusahljivo potrebo, ki ga žene da to preizkuša. Prvi stiki niso nikoli škodljivi. Razen kadar že v naprej starejšemu dopoveujemo kako mora paziti na mlajšega, biti nežen in počasi. S temi besedami dosežemo ravno nasprotni učinek.
Kadar starejšemu dopustimo prvi kontakt presenečenja in spoznavanja, se vse lepo uredi samo po sebi in navdušeno lahko spoznavate kako starejši otrok razvija vse željene kvalitete.
To vse velja tudi za povsem nove relacije spoznavanja, bodisi novih prijateljev, predmetov.
Starši moramo predhodno poskrbeti, da se otrokova naravna želja izraža in preizkuša, kjer sproti lahko krepi žejlene omenjene odnosne kvalitete.