08/07/2025
KAJ NAM GOVORI TELO
Če se kot otrok narcisa ne obrneš tudi sam v narcizem, boš skozi leta v sebi nakopičil dovolj (predanega, na eni točki pa samega sebe poganjajočega) zla, da boš resno zbolel - duševno, telesno ali oboje.
Ko se je meni v 5. razredu OŠ začelo dogajati še vrstniško nasilje, je bilo vsega skupaj za moje telo že preveč (pri starosti 10 let, ko načeloma še pokamo od zdravja in energije!). Pojavila se je nespečnost; zaprtje, hudi krči in nato driska; povišan krvni tlak; težave z dihanjem, podobne astmi; glavoboli.
Sami tipični znaki duševne stiske.
Zdravnica seveda ni ugotovila ničesar. Živa duša ni povezala vsega naštetega s travmami, ki sem jih bila deležna.
Pri 20 sem dobila diagnozo zamaščena jetra. Pri 23 diagnozo depresija (ki je zagotovo zamujala vsaj 6 let). Sledil je gestacijski diabetes, ki je pri mojih 33 prerasel v sladkorno bolezen tipa 2. V obdobju od 20. do 38. leta sem imela po trikrat letno vnetje mehurja, občasno skupaj z vnetjem ledvic. Po trikrat tedensko tako hude glavobole, da je zalegel samo ketonal. Ves menstrualni ciklus (od 15. do 47. leta) noro boleče, noro obilne menstruacije s pridruženo drisko v prvih treh dneh in hudimi bolečinami v križu - diagnozo policističnih jajčnikov (in posledično neplodnost) sem dobila pri 25. letu. Nenehno sem se redila, ne glede na vnos hrane in količino gibanja. 2018, ko je moja hči po dolgoletnem in še trajajočem vrstniškem nasilju doživljala zlom za zlomom (prenos medgeneracijske travme!), sin pa nizal eno delinkventno dejanje za drugim in bil zlasti do nje in mene zelo nasilen, nekajkrat tudi fizično (prenos ...!), se mi je depresija hudo poslabšala, pridružili sta se ji anksioznost s paničnimi napadi in agorafobija. Nespečnost je privedla do po 20-urnih bedenj, ki jim je sledil po 12-urni spanec - in ponovitev cikla. Bila sem tako sesuta, da sem se med hojo zaletavala v pohištvo. Kognicija je tako padla, da mi je psihologinja naredila test za demenco (ki pa ni pokazal demence). Pojavljali so se mi "fleši" - za delček sekunde sem videla grozljive prizore in/ali slišala grozljivo kričanje več ljudi - pri čemer sem vedela, da niso resnični, a vseeno je bilo grozno.
In ves ta čas sem čustveno oskrbovala svojo od mojega rojstva naprej umirajočo mater - tudi moja otroka sta jo, a takrat že precej manj. To je mdr. izgledalo tako, da če smo ji povedali karkoli težkega, kar se nam dogaja, smo morali potem mi tolažiti njo, ker ona tega ne bo preživela, ker jo tako skrbi in se tako sekira, da cele noči ne spi. Niti enkrat nisem slišala od nje: "Kako si pa ti? Kako se spopadaš z vsem tem? Ti lahko kako pomagam? Žal mi je, da je tako hudo. Verjamem vate. Dovolj dobra mama si." Slišala sem, da sem kot mama popolnoma odpovedala, da mi nismo nobena družina, da samo spim, da sem otroka razvadila ...
Tako sem ji potem nehala pripovedovati karkoli o sebi in nas. Na vsako vprašanje (kako sta otroka, kako jima gre v šoli ...) sem odgovorila z nevtralnim glasom: "V redu." Seveda pa je bilo davno prepozno, da bi lahko to zares pomagalo - pomagalo je le toliko, da med najinim pogovorom nisem dobila paničnega napada, izpada besa in/ali joka, večurnega tresenja in popolne psihofizične izčrpanosti.
In taki telesni odzivi - in težave in bolezni - so tipični znak, DOKAZ, če hočete, da smo bili travmirani. Da smo odraščali ob motenih starših. Telo si vse zapomni! Naš um so zlahka sprogramirali, telesa niso mogli! Um (ne moj odrasli del, ampak otroški um, naseljen z grozljivimi obrambnimi mehanizmi) mi je še danes zmožen reči, kako je mama uboga, kako sem jaz najslabša hči, kako sem nehvaležna, pa vse mi je dala, kako se mi bo moje ogabno ravnanje maščevalo itd. Ta trenutek, ko vse to tipkam, imam mrzle prste in se tresem - KER TELO SI ZAPOMNI TRAVMO! Ker o tem ne smem govoriti, sicer bom umrla! Ker kršim zakone, ki so mi bili vgravirani v DNK še pred rojstvom! Po snemanju oddaje pri Zvezdani Zvezdana Mlakar, po vrnitvi domov, sem se štiri ure tresla, lovila sapo, jokala in vpila, prepričana, da je z mano konec! Konec! Zakaj? Ker sem govorila, ker sem lagala!!! Pa v oddaji sploh nisem niti omenila, kdo je "moj" narcis! A telo se je odzvalo, ker sem si drznila o tem javno spregovoriti! Program v mojih možganih je javljal same alarme in errorje! Ker sem lagala, ker sem se delala ubogo, ko pa mi vendar nič ne manjka, vse imam na zlatem pladnju, jaz, izkoriščevalka, lenoba, nesposobnica, pa obtožujem druge! Ni večjega izmečka tega sveta - no, razen mogoče Hitlerja.
Taki se ne rodimo. Take nas naredijo. Tako nas sprogramirajo.
Telo in čustva pa ne znajo lagati. Se ne dajo docela sprogramirati. Zato javljajo. Vpijejo. Ponikajo. Norijo. Zbolijo.
Kadar imate take in podobne psihosomatske težave (še cel kup jih je, avtoimunske bolezni, alergije itd.), kadar že ob misli, da bi poskrbeli zase in dali prednost sebi, doživljate paniko ali vas odnese v disociacijo, kadar žge v želodcu, je kamen v trebuhu, teža na prsih, cmok v grlu, bolečine v križu in ramenih, zbadanje v mečih, šumenje v ušesih, glavoboli ali migrene itd. itd. - je to jezik telesa. Telo govori: "Ne morem več. Desetletja si skladiščil/-a vame vso grozo, ki si jo doživljal/-a. Vsa bremena, ki niso tvoja. Vso odgovornost in krivdo, ki nista tvoji. Vso žalost, svojo in od drugih. Vso jezo, ki ni smela nikdar na dan. Ves sram, ki ti je bil predan. Pridno sem skladiščilo vse to, saj me je veliko skupaj. Pljuča so ogromen organ. Črevesje še večji. Tudi koža je velik organ. Tlačilo sem stvari tudi v jetra, ledvice, trebušno slinavko, jajčnike/prostato, prsi, vrat, glavo ... A ne morem več. Preveč je. Tečem na zadnji črtici pomožnega generatorja. Ugašam."
Stroka potem temu reče izgorelost.
Sama sem se iz težke depresije, anksioznosti in agorafobije izvlekla s pomočjo AD-jev ter ogromno dela na sebi s pomočjo terapij, takih in drugačnih, ter samostojnega dela. Tudi številne druge težave so s tem izginile ali se močno omilile (npr. glavobol imam enkrat mesečno ali še redkeje; vnetje mehurja sem imela v zadnjih desetih letih le dvakrat itd.). Hkrati sem se priučila tehnik, kako preživeti v narc. odnosu, in tudi tega, da lahko v narc. odnosu samo PREŽIVIŠ. Ne moreš zares odrasti, se zaceliti, dozoreti, se začutiti, kaj šele zacveteti. Samo močna distanca, najbolje pa čisti rez pomagata, da se dejansko sploh imaš možnost pokrpati in sestaviti.
TELO je torej izjemno močen in realen pokazatelj travme in Resnice. Obrambe uma bodo še poskušale: "Le kaj ti je tako hudega naredila?" Ali pa: "Pa saj to je mama, halo! Edina, ki jo imaš." In celo - kar je verjetno čisto res: "Saj ni vedela in še zdaj ne ve, kaj (ti) dela." Ja, ampak ta resnica nam čisto nič ne pomaga. To je tako, kot če bi nas ustrelil duševno omejen človek. Pojma ne bi imel, kaj je pištola in kaj je storil - a mi bomo vseeno umrli!
Poslušajmo alarme in jezik telesa.
