Sabrina - zdravilna moč družine, Mozirje (2025)

12/12/2025

𝑺𝒆 𝒐𝒃𝒋𝒆𝒕𝒊 𝒗 𝒔𝒗𝒐𝒋𝒊 𝒕𝒆𝒎𝒊, 𝒔𝒑𝒖𝒔𝒕𝒊𝒕𝒊 𝒐𝒅𝒗𝒆č𝒏𝒐 𝒊𝒏 𝒐𝒅ž𝒂𝒍𝒐𝒗𝒂𝒕𝒊

December je čas teme in globokega počitka. Nege v zavetju, kjer se nahrani naše bitje. Čas globoke refleksije.

Živimo v družbi, ki poveličuje le rojstvo novega in presežnega, uspešnost brez meja in zanemarja vprašanja o resničnih zmogljivosti našega telesa. Poveličujemo optimizem brez realnih in zasidranih korenin v globoki veri vase, poveličujemo srečo, ki je nikoli zares ne ulovimo in imamo nešteto razlag, zakaj še nismo tam, kjer bi morali biti. Vse teži k neomajni sreči, nasmejanosti, zmogljivosti brez kančka utrujenosti, delanju presežka za vsako ceno, četudi ga ne potrebujemo za večji osebni blagor.

Ne zavedamo se, da s tem pomembno posegamo v naravo svojega telesa in celostnega stvarstva. Nič ne more samo rojevati, ustvarjati, nič večno cveteti, ploditi. Narava terja počitek brezkompromisno. Zamrzne zemljo, jo naredi zbito in trdo. Varčno preusmeri in usahne življenjske sokove dreves. Zaledeni potoke. Poveča temo, zmanjša luč.

Nismo več od narave, del nje smo, narava je v nas, iz nje prihajamo. Kako zaobiti to, da ne bi vplivalo na naše zdravje, mirnost in srčno ustvarjalnost? Nemogoče.

Tako postanemo begunci. Izgnanci na begu, ves čas na begu - za srečo, za lepim, za presežnim, za uspešnim, za svetlobo, za lučjo, za toploto ... V resnici bežimo le pred seboj. Bežimo pred svojimi zaledenelimi potoki duše, bežimo pred svojo zbito zemljo, ki nas vabi, da ugledamo svoje korenine, bežimo pred temo, ker nam ni tako lepa, kot svetloba.

A uiti je težko brez posledic, ki jih pogosto ljudje oziramo za nazaj, za leta, desetletja nazaj. Led namreč enkrat popoka. Enkrat vendarle poči ... in na plano privre cunami vsega, kar je tiho tlelo v zatišju. Kar ni bilo dovolj pomembno, lepo, fino, priznano in pomembno za občutiti in pogledati. Narava v nas nas prisili, da vidimo in ne pogledamo več stran, krpamo prekinjene stike z nekoč nam dragimi ljudmi, kričimo iz strtih src, prosimo za še eno možnost in da bi lahko zavrteli čas nazaj. Ker sedaj vemo - kaj vse bi bilo drugače, kaj vse, oh, ko bi le ...

S seboj se lahko najbolj ranljivo in pristno srečamo le tako, da se zazremo v minljivost, smrt, žalovanje. Le iz odžalovanega, spuščenega, zaceljenega lahko vzklije novo življenje in globoka pomirjenost s seboj in z življenjem. V hitenju težko gradimo temeljno, kar nam je vredno. V begunstvu stežka postavljamo trdno hišo lastni duši in trdno zavetje svojim otrokom.

Pomembno je oboje.
Luč je prelepa.
In tema tudi.

Tema rojeva védenje, rojeva modrost, ki od veke vekomaj poganja kolo življenja. Temu kolesju ne moremo ubežati. Kar dozori v temi pa ob svetlobu še bolj zažari in ta luč greje vse, ki se nam približajo. Postanemo ognjišče, kurišče dobrega za svet.

Naj nas ravno tema, v katero nas vabi narava v decembrskem času, prebuja v negovanju tistega, kar je - ob vseh zunanjih lučeh v tem času - ostalo nepotolaženo in prezrto. Vsak del nas je pomemben. Mogoče se bomo v tem srečali tudi s svojim otrokom, ki nas s svojim milim glaskom že lahko dolgo, predolgo kliče k sebi. A nismo imeli časa, ni se nam zdelo bistveno. A vse, kar je preslišano in zapuščeno, čaka objem. Če teh toplih rok ni, če ni ušesa za posluh in srca za sočutje - se tudi naše srce spremeni v trpek ledeni zid, ušesa se zamašijo z glasovi notranjih preganjalcev, nasmeh pa postane grenak. Življenje izgublja vitico navdušenja, radosti, igrivosti in - globokega smisla, za kaj sploh živeti. Bolečina preraste v rano, ki se zagnoji in celjenje terja veliko časa. Slišimo in uvidimo jo lahko le v trdi temi. Tam, kjer smo sami s seboj.

Ko dobi rana našo pozornost - vse, kar prejme ljubečo pozornost! - dobi vnovič in znova priložnost za začetek, za dih, za rast in razvoj. Otrok najde naročje, v katerem se iz krča stisnjenosti in prestrašenosti razpira kot metulj. Uči zaupanja v svet, v drugega, ki ga ne bo več zapustil. Ta drugi smo danes mi sami sebi. Ta mati. Notranja mati, ki objame in ne izpusti nikoli več. Ki ne priganja, temveč razume, podpira in tolaži.

Danes si lahko dam tisto, kar globoko in resnično potrebujem.

30/11/2025

Dragi moji, hvala vam za bogato leto, ki je tudi mene peljalo skozi veliko spreminjanje. 🦋✨
Za vse klientke, udeleženke seminarjev, za vse, s katerimi smo se srečali, se objeli in si ostali v srcu in spominu. Hvala vsem vam, ki podpirate moje pisno delo in berete knjige.

Z velikim mirom se oziram v novo poglavje, ki je pred nami vsemi ... 🪽

Naj vas ta čas teme podpre tudi s podpornim čtivom. Knjiga je namreč najlepše darilo zase in za drugega! Srčno vabljeni k nakupu, v kolikor začutite, da bo slednje razveselilo vaše ali drugo, vam ljubo, Srce. ♥️ Z brezplačno poštnino in lastnoročnim podpisom ter posvetilom po želji sta na voljo knjigi, ki ste jih bralci in bralke v teh letih izjemno lepo sprejeli. 🙏

Več lahko najdete na povezavi https://www.sabrina.si/seminarji/izdelki/

Še zadnjič pa lahko zakupite tudi oba odmevna in čudovito sprejeta, navdihujoča, izobraževalna Simpozija s številnimi krasnimi predavatelji - Kam greš, Človek? in Moč ženske. 🌹 Kmalu več Simpoziji zaradi celovite spletne prenove ne bodo več na razpolago.

Iz Srca Vam želim vse dobro.

29/10/2025

Srce je vselej zmožno znova ljubiti

Spominjanje ne domuje le v možganih. Spomin prebiva v vsaki celici našega telesa, v vsakem tkivu je doma, v mišicah nas spodbuja k sproščanju ali nenadzorovanem krčenju. Domuje v očeh, ki zrejo v svet, v maternici, ki od nekdaj pomni vse naše žensko in tudi širše človeško bistvo, domuje v dlaneh, s katerimi negujemo ali kaznujemo, dajemo in prejemamo, s katerimi grobo vzamemo ali radostno podarjamo, ki stisnejo v tolažeč objem ali udarjajo. Spomin domuje v glasu, ki se dviga ali utihne. Globoko skrit spomin naše zgodbe pride najbolj živo na plano takrat, ko rodimo nekaj vrednega zase in negujemo novo življenje.

Spomin je vrlina našega srca. Le srce pomni našo zgodbo življenja, le srce je zmožno tako globokega celičnega spominjanja vsega, kar je bilo doživeto in vzeto nase.

Srce pa je tudi notranji vodič, ki kot kompas usmerja svojo iglo tja, kjer je naša srčna pot, tja, kjer je za nas dobro, lepo, negujoče, hranljivo. Zelo pogosto so njegove izbire nekaj čisto drugega od tistih, ki jih izbiramo mi zase. Takrat se oglasi. Z udarci, bolečino, stiskanjem, dušenjem, utrujenostjo, boleznijo. Srce bo naredilo vse, zares vse, da nas obdrži na naši poti. Ne zanima ga vse tisto, za kar se pehamo ljudje v vsakdanu. Srce ne zmore toliko kot um, ves čas nas vabi v tisto, kar resnično smo in zmoremo ta trenutek. Tako nam ne ploska ob še eni diplomi, priznanju, vidnem uspehu, slavi in nizanju vsega in še več. Prav tako se srce duši v pretiranem sočutju, krivdi in žrtvovanju za druge, ob nošenju čustvenih težav sveta na svoje prsi, v nenehnem dajanju brez dna, v preveliki pridnosti, ugajanju, v nenehni ustrežljivosti in prijaznosti, s čimer si želimo pridobiti naklonjenost in pozornost drugega, a na tej poti izgubimo sebe. Srce tudi ne preživi v trpljenju in priganjanju, saj je izmučen od bitk in dokazovanja, izmučen vojak pa ne zmore več čutiti nič. In tako se zapre tudi naše srce.

Ker pa ima srce spomin, je vselej, zares vselej spet in ponovno zmožno ljubiti, to nas uči ravno otrok, ki premore najbolj čisto, nedolžno, umito ljubezen, ki se odpira za drugega. To deklico nosimo v sebi za vselej, ne glede na vse hudo, kar je lahko zmaličilo našo pristnost, lahko pa da smo tudi me storile nekaj hudega drugemu. Življenjska sila nas kliče k razbitju te mučne verige, ki pogosto v svoj krčevit objem ujame več rodov in generacij. Marsikaj lepega, dobrega, rodovitnega, ustvarjalnega pa se tako nikoli ne more roditi. Ujetniki smo vsi.

Le srčna bližina pa nosi moč odpuščanja, nikoli um. Tako je ravno srce tisto, ki vabi tako storilca kot žrtev v premirje, v katerem b***a oba srca zopet zmogla zadihati. Slednje nas vabi iz vloge žrtve, sploh če smo bili mi tisti, ki smo prizadeti, prizadetost pa v dolgih letih rojeva le še več nemiru, zamer in grenkobe. Žrtev bo vselej izstavljala davek za vse, kar je pretrpela. V ta strupeni krog ujame vse svoj bližnje, ki ji morajo služiti. Veriga se z žrtvijo torej ne razklene, temveč le krepi.

Srce trpi, saj ne zmore več ljubiti, saj mora najprej odpustiti. Proces odpuščanja pa je pogosto lahko zelo dolgotrajen življenjski proces. Vabi nas v brezno vseh težkih občutkov, krivde, nemoči, groze, ki smo jo stisnile v srce. Ko ta občutja predelamo, ustvarjamo prostor za ljubezen, ki zmore vzkliti znova. Srce se ob poravnavi pomiri. Srce zmore tisto, kar si mi le stežka priznamo, saj želimo imeti prav, želimo dokazati, se ne ustavimo v bitki za povračilo hudega, nerazrešeno grenkobo iz prejšnjih rodov pa prenašamo naprej na mlajše rodove. A poglejmo v naravo. Tudi zemlja, še tako zbita in trda, kliče po rojevanju, dajanju življenja naprej. A zemljo moramo najprej preorati, kjer z veliko silo povlečemo na površje ravno tiste plasti, ki so bivale spodaj, ta zemlja je skrita in zbita, temna, nenahranjena, polna kamnov. Tako se izpostavi svetlobi, vodi, hranilom, ki jo spodbujajo k rodovitnosti. Nato zemljo razvlečemo, kot da bi česali njeno grobo površino sem in tja, grabimo in grabimo, s skrbnostjo in s časom pa se tudi še tako velike in zbite grude razletijo v drobna zrna prsti. Tako je pripravljena za seme novega. Tudi človeška narava ni popolnoma nič drugačna.

Srce nas bo vselej tiho spraševalo: Kaj je najbolj grozno, boleče, hudo, kar se prenaša skozi moje rodove, kje smo ujeti, kje stisnjeni, kje neizživeti? Kako stare korenine ima to, kar me razjeda in ne pusti živeti, po čem globoko hrepenim in kaj me resnično vzradosti in oživlja?

Ko smo pripravljeni videti vse hudo, vse tisto, kar je v našem rodu celo grozljivo in najgrše, sprejmemo slednje tudi kot del sebe. To so tudi moje korenine, iz tega sem vzklila, to nosim. Čas je, da to priznam, da je tukaj, da obstaja, da kliče po premirju, tako zelo kliče po negi in preobrazbi.

Globoko preobrazbo pa lahko doživimo le ob srčni pozornosti z drugim človekom. V odnosu, kjer se počutimo toliko varne, da lahko počasi razpiramo srčne lističe svoje zgodbe, drugi pa ne zbeži, se ne prestraši, nas ne zavrne in zavrže, temveč zdrži z nami in nas sprejema, opogumlja, ljubi - v takšnem odnosu domuje bližina, ki zdravi in ozdravi še tako ranjeno srce, potrebno tolažbe.

In takšno srce zmore odpustiti.

Se dvigniti k višku!

In znova in zopet in spet - ljubiti.

05/10/2025

Oče nam s svojo moško esenco podarja oči širnega sveta, ki zrejo na nas. Očetove oči nam podarijo krila in pogum, da jih zmoremo razpreti.

Te oči so lahko očarane, zaljubljene, dehteče od videnih lepot, ponosne. Lahko pa se ozirajo tja, kjer nas ni, kjer ne moremo ali ne zmoremo biti, se odpirajo v tla in ne vidijo naših darov. Tako ponotranjimo, da smo vredne še manj kot nič, premalo za naklonjenost drugega, premalo za to, da bi nas ljubil drugi, le komu bi lahko bile sploh vredne, pomembne, zanimive, kaj še čudovite, navdihujoče. Krila, ki prodirajo v višave, če pa v njihovo moč nihče ni verjel, lahko mnogo let ostanejo skrbno poravnane, zlite s trupom, celo zakrnele. Živimo ne vedoč, da jih sploh imamo.

Moški, ki se nas v življenju globoko dušno - in ne le telesno - dotaknejo, so poslani z globljim namenom, da nam zakrnela krila odlepijo od utrujenega telesa, jih razprejo in poženejo sokove ženskega telesa v na novo prebujeno živost. Po takšnem stiku ženske nismo več enake, ne moremo biti. Zdaj vemo, da imamo krila. In doživele smo oči, ki so nas uzrle v ženski esenci, oči, ki niso gledale v tla in nas pobile v majhnost, oči, ki so nas častile, oboževale.

29/09/2025

Mati nam v rojstnem mleku pomembno podarja Glas, s katerim bomo skozi življenje govorile sebi in o sebi.

Ta glas, to mleko, se pretaka v številnih generacijah, nato ga žejne pripadnosti drugemu iz dojke izpijemo tudi me same.

Ni usoda, ni kazen, je darilo. Za katerega pogosto preteče velik del življenja, da ga prepoznamo kot takega. Prej odvijamo celofane, ki so objeli glas življenja, da bi ga zaščitili in varovali. Nismo celofani, smo vsebina - to darilo.

Ta Glas, to mleko skozi leta in leta preživetja v okolju, ki nam je najbolj domače, globoko integriramo kot lastni Jaz, kot nekaj, kar sem jaz sama v polnosti. Ta Glas lahko objema še tako prezebla srca, ljubkuje utrujeno telo, tolaži solze novorojenega bitja, presežno ljubi in ljubi Presežno, brez krča zapuščenosti, samosti, nas neguje, vabi k živosti in prebujenosti, k lepemu. Tako ponotranjimo, da je življenje dobro z nami, da lahko zaupamo v ljudi, ki so tukaj za nas, da se lahko nanje opremo, ko smo v stiski in nas ne bodo zavrgli kot ceneni predmet, zapustili, verjamemo, da smo vredne lepega in obilnega.

Lahko pa ponotranjimo Glas, ki grobo riba našo kožo, ne pozna počitka, se zažira v krivdi, nikoli dovolj ne gara, da bi si prislužil drobec užitka. Stežka se naslonimo na drugega, v svojih kosteh pa smo same, srce je ovito v krč zime, ki ne popusti tudi takrat, ko nas drugi nadvse ljubijo in so tukaj za nas. Ta zima je premočna in stežka verjamemo, da se lahko prepustimo porajajoči se pomladi, soncu in božajočim se travam pod svojimi stopali, brez da bi ostale na preži in stisnjene, saj smo se naučile verjeti, da ni nikogar, ki bi nas imel rad takšne, kot smo. Zato verjamemo, da moramo nekaj biti, nekaj postati, se razdati za drobtinico ljubezni, pozabiti nase in povzdigovati drugega.

V žensko nas oblikujejo prehodi, skozi katere potujemo ženske. Veliko je rojstev, veliko je smrti. V žensko nas prebudijo tudi mnoge ženske, naše matere, številne matere, ki v nas prepoznajo in vidijo tisto, kar je mogoče naša lastna mati prezrla, ni zmogla negovati. Lahko da bomo potrebovale dolgo časa, nekaj let, včasih celo življenje, da bomo ponotranjile Glas, ki neguje, nas dviga k višku. Naj nas to ne ustavi, ne pahne v obup, temveč le v posodo hvaležnosti za vsak blagor, v katerega se scela potopimo. Da vso doto rojstne zemlje integriramo (in ne le miselno ponotranjimo ali pa se prepričujemo) kot blagor, je potrebno veliko življenjskega zorenja, na tej poti se učimo prepoznavati tudi skozi oči drugega in ne le svoje.

In izberemo pot negovanja, ne razdiranja.

24/09/2025

Kako živeti, kako preživeti, če naše roke nikoli niso bile vzete v toplo naročje, kako pripraviti dlani, ki niso izkusile ljubezni, ki bi tudi z nami ostala, da se odprejo, se z golim zaupanjem predajo v rokah drugega?

Življenje se lahko spremeni v lovljenje metulja. Lovljenje nečesa, kar naj bi nas izpolnilo, osrečilo, prebudilo, razcvetelo. Tečemo za tem metuljem, oh, kako je lep, kako čudovito prhuta okoli mene! Njegove barve so omamne, njegova krila se tako ponosno razpirajo, se pustijo občudovati, tako lahkoten je, skrivnostno privlačen. Tako neulovljiv. Moramo ga dobiti, trudimo se, tekamo sem in tja, zasopihano se spočijemo za trenutek in se poženemo v vnovični tek še preden se nam oglasi razjedajoča se krivda, da nismo naredile še dovolj, da še nismo na cilju, da še nismo ulovile, da še nismo … Česa nismo ulovile? Kaj še nismo? Kdo še nismo?

Če zmoremo objeti vse natanko tako, kot je, je to milost. Sčasoma postane naša modrost. Tista, ki nas budi in obdrži na naši poti, ne glede na vse. Vemo, kdo smo, zakaj smo to, kar smo in kam gremo, kaj bomo negovale. Spoštujemo preteklost in se priklonimo življenju. Naša zgodba se zato ne more primerjati z nikogaršnjo. Tako si nehamo želeti metuljevih kril, nehamo se pehati, gnati, želeti, hrepeneti, loviti brez prestanka. Vse imamo že zdaj, sedaj to tudi vemo, in tisto, kar je, lahko objamemo in se odpiramo v vsem, kar skozi leta nismo postavile na svetlobo. Naj se nahrani, naj se zalije, naj se pognoji. Le takšno življenje, ki je kljub bolečini vzeto med tople dlani, potolaženo, priznano, premore celjenje, požene vitice dostojanstva, poguma, vere vase in zaupanja.

❤ Drage Dame. Po dolgem času naša Akademija Samouresničenja odpira vrata za svež šopek žensk (mesta so zaradi kvalitete dela zelo omejena), ki si želijo stopiti v poseben, integriran proces notranjega zorenja. Več informacij najdete na spletni strani. Dobrodošle.

03/09/2025

Ko zberemo ves notranji pogum in zaplujemo s tokom reke, ne vedoč, kam bo šla, kje zavila, kakšen ritem ima (Mar Duh kolesa Smrt-Rojstvo-Smrt res daje jamstvo, kdo bomo na tej poti postali in kaj bo ostalo z nami?), odpremo vrata pristnosti in Resničnemu (o)Srečevanju. Ki plemeniti, ki žarči, ki pravi "tu sem, da Sijem, da se z Ljubeznijo dotikam Senc, se s svojo Resničnostjo dotikam drugega, se mu odpiram." Le odprta, ranljiva Srca imajo oči, ki vidijo. In ko so naša Srca videna, se - oh, kako čudežno! - navkljub vsemu, kar so prestala, začno odpirati tudi drugemu. Vsak trenutek smo drug drugemu pričevalci novorojene Živosti.

08/08/2025

Tale dlan ni moja.
Je od bralke, ki mi je velikodušno poslala to fotografijo.

Tudi to nebo ne pripada meni. Čeprav čutim, močno čutim to silo Stvarstva v sebi. Sem iz nje. Vsi smo - to nebo. Tako prepustno in ranljivo, hkrati odraz veličine moči in razsežnosti. Pravira.

Tudi ta knjiga, te vrstice, ki molijo izpod dlani in izpod neba ... ne, ne lastim si jih. Pa čeprav je na njej moje ime. Čutim le močan pretok, ki se mora uglasiti, ubesedovati, v pravem trenutku poroditi. Kaj je sploh naše? Bolj kot čutim silo Stvarstva v sebi ter bolj kot se moje dlani vsak dan dotikajo zemlje in nežnih travnih bilk šelestečega gozda, manj potrebujem, manj si želim, po manj hrepenim, manj pričakujem, manj si lastim, bolj sem bogata.

In bolj sem živa, svobodneje stopajo moja stopala, močneje ljubim, globlje vidim, neslišno zaslišim.

V tem trenutku čutim globok HVALA vsem vam, drage bralke, ki ste me s takšnimi fotografijami to poletje resnično obdarile v mojem nabiralniku. Hvala za vaše misli, pisma, čutenja ob prebiranju knjige Pesem pozabljenih mater, namenjene vpogledu v ženske rane in zdravljenje. Vidim, da vas njene vrstice in sporočila spremljajo na vaših najrazličnejših Poteh.

In vse Poti ... če jih tenkočutno slišimo in pretanjeno izberemo ... vodijo, se stekajo le v Eno stezo. Pogosto je takšna, da jo spregledamo, obraščena s praprotjo, skrita pred pogledi. Tja, pojdimo tja. Mogoče se srečamo ... s Seboj.

Ob svojem večjem medijskem in socialnem umiku čutim še toliko večji blagor za vse, kar je bilo, se ustvarilo, rodilo v vseh teh letih. Hkrati tudi za tisto Sabrino, verzijo mene, ki ji maham, jo spuščam. Ta trenutek zmorem opazovati z razdalje. Veliko vidim, veliko čutim. In vse to potrebuje svoj čas. To je Sveti čas. Ko pride, ne smemo hiteti, temveč stopati v najmehkejših copatkih, da ne posegamo v Novo Rojstvo. Počasi jo puščam za sabo, tako drugačno obzorje se sluti na vidiku. In razpoke rojevajo nove zgodbe in nove začetke.

Knjiga Pesem pozabljenih mater: Ženske rane in pot do celovitosti je na voljo tukaj https://www.sabrina.si/pesem-pozabljenih-mater/
Poštnino vam častim, hkrati pa je vsaka knjiga tudi podpisana. ❤

Vse dobro.
Z Ljubeznijo.

10/06/2025

Srčna hvala za tako lepo povabilo in prostor, ki ga je revija Sensa in knjižna rubrika Izbrano z Mirelo, podelila knjigi Pesem pozabljenih mater v tokratni poletni tiskani izdaji. ❤

Sem počaščena ob teh besedah in recenziji!

07/05/2025

Pustiti sled

Ne bojmo se svetlobe, ki pod lučjo postavi naše rane.
Samo ne bojmo se.

Nekaj časa nam je težko ob pogledu na razbrazdano meso naše duše, nekaj časa jočemo, tulimo, praskamo, stiskamo kolena k sebi. A med žalovanjem, ki je neizogiben (a hkrati največkrat spregledan in na silo 'pohitren'!) del zdravljenja, se bo naredila krasta.

Sčasoma bo postala suha in odpadla. Pod njo ne bo več rane, bo nova koža, zaceljena Bit.

Ne bojmo se ran, ki pridejo na površje.
Ne bojmo se svetlobe, ki jih ožarči in razgali.

Bojmo se tistih ran, za katere smo začeli verjeti, da jih ni.

Tiste rane ... so skrite. Brez krast, brez krikov, brez tuljenja in solz. Pogosto skrite za nasmihanjem, pridnostjo, ugajanjem, žrtvovanjem za druge, zadušitvijo lastnega glasu, reševanjem.

Tiste rane se zagnojijo. In z njimi lahko živimo, celo kar dobro preživimo številna leta. Lahko da - na videz - brez večjih posledic.

Le nekaj umanjka ...

Počutimo se brez smisla. Ne čutimo, smo otopeli in ohromljeni. Ne objema nas veličastna živost. Ne prevzame nas več smeh otroka. Ne zagorimo več ob pogledu na partnerja. Nimamo volje. Naše meso je postalo trdo, pretrdo. Duh se ne iskri, ne zapolni več prostora, ko vstopimo. Nimamo več želja in potreb, če pa že, pa se kaj hitro najdejo na neuresničenem spisku želja za 'tik pred smrtjo'.

Ja, o marsičem sem razmišljala ... Ker sem ob izdaji knjige Pesem pozabljenih mater prejela globoko vprašanje.

"Kaj je vaše vodilo v življenju?"

Pa sem se ustavila, veste. Ker, če sem čisto iskrena, bi težko rekla, da imam poseben moto, posebno vodilo za to, kar živim in delujem.

A zanimivo, nekaj je prišlo skozi mene ...

"Pustimo sled!"

Samo ne ustavimo se nekje v medprostoru, nekje v sivini, nekje v tihi enakosti, prikimavanju.

Oh, je težko, ni tako lahko, kot se sliši!

Ta sled je na preizkušnji vsak dan. Ob številnih mamljivih ponudbah lačnih plenilcev sodobnega sveta.

A ta sled se ne ozira na bleščice, na hitre zadovoljitve, na hitre užitke, na bedni in navidezni staž brez vsebine!

Ne, ta sled pušča globljo brazdo. Doživljenjsko delo je njen temelj.

In kliče ...

Tukaj sem.

Pomembna sem.

Vredna sem svoje Poti.

Za svojo Pot sem jaz najpomembnejša, le jaz jo lahko hodim, prehodim. Le jaz lahko pustim to sled, če si dovolim biti tako pogumna, da ji sledim.

Življenje me ljubeče podpira.

Sledim Srčnim vzgibom, ki kot bilke pronicajo iz moje iskrene, dušne namere, pa četudi bom zaradi tega izločena in zasmehovana, kritizirana in sama.

Delam tisto, kar prinaša dobro za Svet, kar plemeniti, kar pušča sled življenja za potomce.

Za to, da pustimo sled, pa moramo ovržti vse laži, maske, vloge, preživetvenem mehanizme malega otroka, vse krče, primeže ohromljenosti, vse zvestobe bolečini, s katero smo se ovenčali tekom svoje življenjske poti in je naša popotnica že iz najbolj ranljivih let otroštva.

Se odpreti za nova krila.

In poleteti proti Soncu.

Samo proti Soncu!

(odlomek iz aktualnega Pisma)

***********
Vabim vas, da se pridružite mesečnim Pismom, v katerih boste prejemali na mail bogate zapise, razmišljanja in izobraževalne vsebine za vašo rast. Vabljeni k brezplačnemu vpisu na posebna Pisma na moji spletni strani www.sabrina.si

Pesem pozabljenih mater lahko prejmete in vanjo vpogledate na spodnji povezavi. Nakup je oplemeniten tudi z brezplačno poštnino! Naj služi, zdravi, preobraža ... https://www.sabrina.si/pesem-pozabljenih-mater/

❤ ❤

02/05/2025

PreLepi, polni dnevi. 🌹 Poleg potepanja po naravi, nabiranja rožic na divjih travnikih, opazovanja Lune, spuščanja ladjic ob žuborečem potočku, občudovanja srnic, iskanja čričkovih luknjic, čudenja metuljevim plesom, izdelovanja glinenih polžkov z mojo ljubo malo hčerkico💕 …

… je moja Pot zavila tudi do Založbe Primus, ki je čudovito natisnila prve izvode knjige Pesem pozabljenih mater, katere smo z Ljubeznijo in skrbnostjo pripravili za vas! 🙏

Pakiranje je bilo zares lepo doživetje, saj mi je delala družbo tudi moja Odelija. Čudila se je kupom knjig in pakiranje pospremila z igranjem na šamanski boben in druga glasbila. Ni kaj, tile paketi so res “požegnani” z lepo energijo. ☺️ No, pa tudi mojo pisavo je večkrat velikodušno pokomentirala - da pa res ne pišem lepo in da res ne razume, zakaj bi podpisovala knjige. Hihi! 💕

Dragi moji, s hvaležnostjo maham in mi je lepo pri Srcu, ker roma toliko prednaročniških knjig v teh dneh do vas. Naj zdravijo, služijo v dobro na vaših Poteh!

Seveda, mnogi ste mi pisali glede naročil, zato vas vabim kar k povezavi, kjer najdete vse zbrano in tudi lahko pokukate v notranjost knjige: https://www.sabrina.si/pesem-pozabljenih-mater/

Vse dobro do vas!

24/04/2025

Dragi moji.

Globoko sem ganjena in hvaležna od vseh vaših pisem, zahval, pohval, številnih naročil nove knjige, ki prihaja. Pesem pozabljenih mater. Knjiga o izrazito ženskih ranah in poti v osebno zorenje, prehajanje k ženski - celoviti, samouresničeni.
V oči bomo pogledale svoji materi in v njih našle - sebe. Tudi in predvsem sebe. Knjiga zato zelo neposredno nagovarja ravno odnos med materjo in hčerjo, ki je zaradi kolektivnih in individualnih ženskih ran, travm izrazito prizadet. A sama čutim, da je čas - da pogledamo ranam v oči, jih spustimo skozi Srce in telo. In se odpremo Poti zdravljenja, kamor nas vabijo. To je zame v srčiki tudi samomaterinjenje. Knjiga torej vabi na pot, na potovanje. Če čutite, drage dame, da je čas in da vas slednje pokliče - vam le iz Srca želim pot, polno notranjih darov. Zase, za svoje hčere. In za vse odnose, ki se jih s svojim bistvom dotikate. Ker saj veste - ko cveti ženska, cveti cel svet. Kakor se godi ženski, se godi celi družini. Pomembno je, da smo dobro. In da pogumno celimo tisto, kar nas je skozi življenje in žensko zgodbo prednic trpko ranilo. Imamo to moč. Res jo imamo. S tem jo predajamo tudi našim hčeram. Le kaj je bolj podpornega za potomce, kot opazovati žensko na njej lastni poti novih izbir - podpornih in negujočih ...

❤

S hvaležnostjo bi podelila tudi besede, ki so jih ob prebrani knjigi Pesem pozabljenih mater namenile velike ženske, ki ustvarjajo, rojevajo izjemen stvaritve v našem prostoru. Počaščena sem ob besedah, ki so pospremile rojstvo knjige v svet ...

»𝐾𝑜 𝑗𝑒 𝑑𝑒𝑘𝑙𝑖𝑐𝑎 𝑣 𝑛𝑎𝑠 𝑛𝑎ℎ𝑟𝑎𝑛𝑗𝑒𝑛𝑎, 𝑝𝑟𝑒𝑠𝑘𝑟𝑏𝑙𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑚𝑖𝑟𝑗𝑒𝑛𝑎, 𝑢𝑠𝑡𝑣𝑎𝑟𝑖𝑚𝑜 𝑣 𝑠𝑒𝑏𝑖 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑖 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟, 𝑖𝑧 𝑘𝑎𝑡𝑒𝑟𝑒𝑔𝑎 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜 𝑜𝑑𝑟𝑎𝑠𝑡𝑒𝑚𝑜 𝑣 𝑍̌𝑒𝑛𝑠𝑘𝑒, 𝑘𝑖 𝑑𝑜𝑠𝑡𝑜𝑗𝑎𝑛𝑠𝑡𝑣𝑒𝑛𝑜 (𝑧𝑎)𝑠𝑖𝑗𝑒𝑗𝑜 𝑣 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑖 𝑣𝑒𝑙𝑖𝑐̌𝑎𝑠𝑡𝑛𝑖 𝑧̌𝑒𝑛𝑠𝑘𝑖 𝑚𝑜𝑐̌𝑖, 𝑚𝑜𝑑𝑟𝑜𝑠𝑡𝑖 𝑖𝑛 𝑐𝑒𝑙𝑜𝑣𝑖𝑡𝑜𝑠𝑡𝑖. 𝐷𝑎𝑛𝑎𝑠̌𝑛𝑗𝑖 𝑠𝑣𝑒𝑡 𝑝𝑜𝑡𝑟𝑒𝑏𝑢𝑗𝑒 𝑡𝑎𝑘𝑒 𝑧̌𝑒𝑛𝑠𝑘𝑒, 𝑑𝑎 𝑏𝑖 𝑠𝑒 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜 𝑝𝑟𝑒𝑜𝑏𝑟𝑎𝑧𝑖𝑙 𝑣 𝑣𝑎𝑟𝑒𝑛 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟, 𝑘𝑗𝑒𝑟 𝑏𝑜𝑚𝑜 𝑣𝑠𝑖 𝑧̌𝑖𝑣𝑒𝑙𝑖 𝑣 𝑚𝑖𝑟𝑢, 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑒𝑧𝑛𝑖, 𝑠𝑜𝑧̌𝑖𝑡𝑗𝑢 𝑖𝑛 𝑜𝑏𝑖𝑙𝑗𝑢. 𝑍𝑎𝑡𝑜, 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑎 𝑆𝑎𝑏𝑟𝑖𝑛𝑎, ℎ𝑣𝑎𝑙𝑎 𝑧𝑎 𝑡𝑣𝑜𝑗𝑒 𝑑𝑒𝑙𝑜, 𝑠 𝑘𝑎𝑡𝑒𝑟𝑖𝑚 𝑛𝑒𝑝𝑟𝑒𝑐𝑒𝑛𝑙𝑗𝑖𝑣𝑜 𝑝𝑟𝑖𝑠𝑝𝑒𝑣𝑎𝑠̌ 𝑘 𝑢𝑠𝑡𝑣𝑎𝑟𝑗𝑎𝑛𝑗𝑢 𝑡𝑒𝑔𝑎 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟𝑎.« - Dr. Saša Krajnc

»𝑃𝑜𝑔𝑢𝑚𝑛𝑎 𝑘𝑛𝑗𝑖𝑔𝑎, 𝑘𝑖 𝑠𝑒 𝑧𝑎𝑧𝑟𝑒 𝑛𝑎𝑟𝑎𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡 𝑣 𝑜𝑐̌𝑖 𝑡𝑒𝑚𝑒 𝑖𝑛 𝑣 𝑛𝑗𝑖ℎ 𝑢𝑧𝑟𝑒: 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑙𝑜𝑏𝑜. 𝐾 𝑡𝑒𝑚𝑢 𝑝𝑎 𝑝𝑜𝑣𝑎𝑏𝑖 𝑡𝑢𝑑𝑖 𝑏𝑟𝑎𝑙𝑐𝑒. 𝐼𝑧𝑏𝑖𝑟𝑎 𝑗𝑒 𝑛𝑎𝑠̌𝑎 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑡 𝑝𝑟𝑎𝑣 𝑡𝑎𝑘𝑜, 𝑎 𝑣 𝑠𝑝𝑟𝑒𝑚𝑠𝑡𝑣𝑢 𝑆𝑎𝑏𝑟𝑖𝑛𝑖𝑛𝑒 𝑚𝑜𝑑𝑟𝑜𝑠𝑡𝑖 𝑠𝑒 𝑡𝑎 𝑝𝑟𝑜𝑐𝑒𝑠 𝑘𝑎𝑧̌𝑒 𝑘𝑜𝑡 𝑠𝑜𝑐̌𝑛𝑎 𝑝𝑢𝑠𝑡𝑜𝑙𝑜𝑣𝑠̌𝑐̌𝑖𝑛𝑎 𝑛𝑒𝑖𝑧𝑐̌𝑟𝑝𝑛𝑖ℎ 𝑚𝑜𝑧̌𝑛𝑜𝑠𝑡𝑖 𝑜𝑝𝑙𝑎𝑗𝑎𝑛𝑗𝑎 𝑖𝑛 𝑧𝑜𝑟𝑒𝑛𝑗𝑎. 𝑇𝑜𝑝𝑙𝑜 𝑝𝑟𝑖𝑝𝑜𝑟𝑜𝑐̌𝑎𝑚!« - Dr. Tina Košir

»𝑆𝑎𝑏𝑟𝑖𝑛𝑖𝑛𝑎 𝑘𝑛𝑗𝑖𝑔𝑎 𝑗𝑒 𝑒𝑛𝑎 𝑛𝑎𝑗𝑝𝑜𝑚𝑒𝑚𝑏𝑛𝑒𝑗𝑠̌𝑖ℎ 𝑧𝑎 𝑑𝑣𝑖𝑔 𝑧𝑎𝑣𝑒𝑠𝑡𝑖 𝑖𝑛 𝑜𝑝𝑜𝑙𝑛𝑜𝑚𝑜𝑐̌𝑒𝑛𝑗𝑒 𝑣𝑠𝑒ℎ 𝑧̌𝑒𝑛𝑠𝑘 𝑡𝑒𝑔𝑎 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑎, 𝑘𝑖 𝑛𝑒 𝑏𝑖 𝑚𝑜𝑔𝑙𝑎 𝑝𝑟𝑖𝑡𝑖 𝑣 𝑏𝑜𝑙𝑗 𝑝𝑟𝑎𝑣𝑒𝑚 𝑐̌𝑎𝑠𝑢.« - Manja Potocnik

»𝑃𝑟𝑒𝑏𝑒𝑟𝑖𝑚𝑜 𝑘𝑛𝑗𝑖𝑔𝑜 𝑖𝑛 𝑛𝑎𝑟𝑒𝑑𝑖𝑚𝑜 𝑛𝑒𝑘𝑎𝑗 𝑚𝑎𝑙𝑒𝑔𝑎, 𝑘𝑎𝑟 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜, 𝑑𝑎 𝑏𝑜𝑚𝑜 𝑠𝑎𝑚𝑒 𝑧̌𝑖𝑣𝑒𝑙𝑒 𝑣 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑢, 𝑣 𝑘𝑎𝑡𝑒𝑟𝑒𝑚 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑎 𝑧̌𝑒𝑛𝑠𝑘𝑎 𝑚𝑜𝑐̌ 𝑏𝑖𝑣𝑎 𝑏𝑟𝑒𝑧 𝑠𝑡𝑟𝑎ℎ𝑢, 𝑑𝑎 𝑏𝑖 𝑏𝑖𝑙𝑎 𝑢𝑛𝑖𝑐̌𝑒𝑛𝑎. 𝑁𝑎𝑟𝑒𝑑𝑖𝑚𝑜 𝑡𝑜 𝑡𝑢𝑑𝑖 𝑧𝑎 ℎ𝑐̌𝑒𝑟𝑒 𝑖𝑛 𝑠𝑖𝑛𝑜𝑣𝑒, 𝑘𝑖 𝑝𝑟𝑖ℎ𝑎𝑗𝑎𝑗𝑜 𝑧𝑎 𝑛𝑎𝑚𝑖.« - Vesna Juvan

❤

Naj bo to še moje zadnje povabilo k nakupu po znižani ceni v okviru predprodaje. Le še nekaj dni, v ponedeljek se namreč izteče. Nato moramo 'po pravilih' imeti knjigo na voljo po redni ceni. Tokrat pa jo lahko prejmete s popustom kot tudi še z brezplačno poštnino. Seveda, štejejo le nakupi, ki so tudi plačani do ponedeljka, 28. aprila zvečer.

V knjigo pa lahko tudi pokukate in začutite njeno vsebino. Vse vam je dostopno na tej strani https://www.sabrina.si/pesem-pozabljenih-mater/

Z Ljubeznijo in veliko hvaležnostjo.💗

Sabrina - zdravilna moč družine

12/12/2025

30/11/2025

29/10/2025

05/10/2025

29/09/2025

24/09/2025

03/09/2025

08/08/2025

10/06/2025

07/05/2025

02/05/2025

24/04/2025

Address

Website

Alerts

Shortcuts

Share

Category