Lička gor, Celostna psihologinja za odrasle, otroke in družine

02/11/2025

❤️

Prvega novembra se spominjamo ljubljenih, ki jih ni več med nami, prav tako pa se pogovarjamo o žalovanju. 39-letni Viki Pavlič je pred dvema letoma ostal sam s sinovoma, po tem ko jim je kruta bolezen v le dveh mesecih vzela ženo in mamo.

29/10/2025

“Mamica bo zdaj naredila… Babica bo prinesla…” To je čisto naravno, dokler je otrok še majhen in se uči jezika. Ampak, ko otrok že razume, kdo je “jaz” in kdo “ti” (ponavadi po 2. ali 3. letu), je pomembno, da preidemo na pravo rabo zaimkov….. Zakaj?Ker...pomaga pri razumevanju jezika... ker, krepi socialno zavedanje (“kdo govori, kdo posluša”), ker gradi otrokovo zavedanje sebe (“jaz sem jaz”).

Če starši/soronikii/bližnji/okolica predolgo vztrajajo pri tretji osebi, lahko zmede otroka in včasih celo ohranja distanco med staršem in otrokom. Prav tako lahko otrok težje loči npr. mamo kot osebo od mame, ki je vedno v funkciji njega. Če se otrok tega ne uči iz odraslih vzorcev, kasneje težje poveže občutek “jaz sem jaz” z besednim izrazom. Zato…ko otrok začne govoriti in razumeti, je čas za “jaz bom, ti boš”.

23/10/2025

In,ko te bo naslednjič vprašala si samo zapomni, da rabi tebe in tvojo prisotnost. ❤️☺️

21/10/2025

21/10/2025

Vedno je treba nekomu povedat!

20/10/2025

Kaj v meni kliče po spremembi in česa se bojim izgubiti, če jo sprejmem?

13/10/2025

Kolikokrat si bila tista, ki zna, ki zmore, ki prevzame, a si pri tem pozabila čutiti sebe, svoje telo, svoj dih? Včasih smo ženske tako dolgo v moči, da pozabimo kako je biti v mehki moči… v zaupanju, v dotiku, v prisotnosti… In, ko moškemu ne pustimo, da vodi… to pogosto ni zato, ker ne bi želele, ampak, ker smo preveč utrujene, da bi sploh še čutile, da lahkoo.. Nepovezane s seboj. S svojim telesom. A stik se začne tam, kjer si dovoliš spustiti narzor… Kjer si dovoliš biti ranljiva… nežna,topla… in hkrati tako…ŽIIIVAAAA. ❤️

12/10/2025

Kaj, če ne bi bilo vprašanja kdaj? Ampak kako?

Kako spoznati? Kako preboleti? Kako se potisniti naprej, ko je najtežje? Kako spoznati sebe v kupu bolečine, v kupu neprespanih noči, v kupu predanih besed, ki niso zmogli doseči do srca tistih, ki jih najbolj potrebujejo.

Kako in kdaj? Kdaj v ritmu naprej in kdaj se potisniti onkraj tega kar boli, kar tiho šepeta in kar daje težo vsemu kar bremeni. Svoboda …. kako si jo dati, ko si v krogu in ne spiš… kako odpustiti… kako spustiti…

So stvari, so situacije, ki nikoli ne dobijo odgovora na naš kaj in zakaj. Na naš kdaj in kako. A, če v teži bolečine spoznaš sebe, svoje potrebe in želje, svojo vrednost… najdeš pot, ki ve kam. Pot, ki ve kako naprej. Pot, ki razume. Pot, ki prisluhne, tudi, če je tišina tako zgovorna in vztrajna, da notranji glas vseeno seže onkraj tega.

Glas… veš tisti, ki ti prišepne… ne rabiš vedno vedeti kdaj in zakaj in kako… Ker, če zares prisluhneš sebi, svojemu razumevanje svobode veš kam in kako. A veš, če si upamo stopiti po svoji poti pa je drugo. Samo veš kaj? Jaz vem, da ti si.

Objem, Amadea

10/10/2025

08/10/2025

Ne bom pisala: “Samo pogumno, vse bo dobro.” Ne bom pisala: “Imej se rad/a..” Ker vem, da bi si to vsi želeli pa velikokrat ne gre. Ker vem, da teoretično nam je večini jasno kako bi moralo biti, pa velikokrat ne gre. Ker tolikokrat poskušamo, pa ne zmoremo. Ker se ujamemo v dnevu, kjer je vse videti “v redu”, a znotraj nas nekaj tiho šepeta…nekaj manjka.

V zadnjem času srečujem vedno več ljudi, ki se počutijo prazne, čeprav imajo ljudi okoli sebe. So nasmejani, urejeni, polni obveznosti, a v tišini dneva se razleze občutek nepovezanosti. Osamljenosti.

A osamljenost ni vedno to, da smo sami. Včasih je to občutek, da nas nihče zares ne vidi…Da nas slišijo, a ne razumejo…..Da smo obdani z ljudmi, pa see počutimo kot opazovalci lastnega življenja. Osamljenost ni samo tišina. Je občutk praznine, ki se razleze po telesu, ko svet okoli nas ne sliši več našega diha.

Osamljenost je lahko tudi v partnerskem odnosu. V družini. V službi. Med prijatelji. Včasih ima obraz smeha, tistega, ki zakriva tišino, ki boli. Je tisti trenutek, ko smo sredi ljudi, pa se zdi, kot da nas ni. Ko imamo vse, a pogrešamo stik. Ko se v nas naseli občutek, da nimamo nikogar, na kogar bi se zares lahko naslonili.
In, ko traja dlje časa, pušča sledi…...iz nas počasi vleče barve. Najprej se odmakne veselje, potem umirjenost. In tudi, če poskušamo, delamo, beremo, se družimo….. nekaj še vedno manjka. Tisti občutek topline, bližine, ki pomiri.

Ko smo dolgo osamljeni, naše telo to čuti. Postane utrujeno, napeto, nemirno. Naša duša se skrči, ne zato, ker bi bila šibka, ampak zato, ker si želi, da bi jo kdo znova nežno razprl.
In kaj lahko storimo? Hm… spet teoretično.. ja rad se mej.... valda, saj nam je jasno, kajne? Sam f**k, ko včasih ne gre… ko ne znamo.. ko ne čutimo.. ko ne slišimo, vidimo niti sami sebe.

In mogoče k začetku?....Da osamljenost ni sramota, ampak klic po povezanosti. Da ni nekaj, kar je treba hitro odpraviti, ampak nekaj, kar nas uči, da pogrešamo stik. Nato, da si dovolimo iskrenost. Vsaj v enem odnosu. Ena iskrena beseda lahko prebije zid, ki ga gradimo leta. En objem lahko pove več kot tisoč razlag.

Mogoče ne potrebuješ spremeniti celega sveta. Mogoče potrebuješ le trenutek tišine, v katerem si priznaš: “Želim si biti viden/a. Želim si biti slišan/a. Želim si biti povezan/a.”.....Hrpenenje po tem, da bi nekdo sedel poleg nas, brez velikih besed. Da bi začutil, da nismo sami v tem občutku praznine. In ravno tam, v tem priznanju…. se začne čudež. Ne velik, ne glasen. Ampak tisti resnični. Tisti, ki ti počasi vrača občutek doma….v sebi in z drugimi.

Če te je ta zapis našel, verjemi, nisi sam/a….In prav tam, v tistem trenutku priznanja, da nas boli, tam se začne počasi tkati nit povezanosti. Najprej s sabo. Potem z drugimi. Počasi. Nežno. Resnično. Danes.Z enim korakom bližje sebi.

Objem, Amadea

, najprej zase.

22/09/2025

Hvala vsem za povabilo, krasno organizacijo in topel občutek. Močen objem do vseh vas in do vseh škratkov, ki se jih še danes spomnim kot, da je včeraj. Hvala za vaše zgodbe, ranljivost... Kot sem že omenila, sem ponosna, da ste se mamice združile! Verjamem, da boste s svojo podporo marsikatero mamico, starša ali sorodnika podprle na najboljši možni način. Vaše zgodbe, izkušnje in empatija bodo obogatile marsikatero srce. Mamice, otrok z MAS in govorno-jezikovnimi motnjami, ki si želite podporo, kontaktirajte društvo ali pa pišite meni in vas usmerim do njih.

02/09/2025

Včasih je dovolj že to, da si dam prostor za zapis. In ne… tu ni prostor za slovnično pravilno pisanje… samo pišeš… ja, lahko čečkaš, daš vejico manj ali preveč….Pisanje dnevnika je moj način, da se vrnem k sebi. Na papirju zlagam svoje misli, solze in radosti…in vse dobi prostor. Papir nikoli ne prekinja, nikoli ne sodi. ❤️☺️✨