25/07/2025
Poznam ljudi, ki so čutili, da jih življenje kliče. Ne z glasnim krikom, ampak s tihim šepetom v srcu. Duše, ki so si upale raziskovati, se odpreti, širiti svojo zavest – in to ne z glavo, ampak skozi prostor srca. Mehko. Nežno. Pogumno.
Spomnim se zgodbe ženske, ki je v svoji tišini slišala klic divjine. V njej se je nekaj premaknilo. Njena notranja Trnuljčica – tista, ki je dolgo spala – se je počasi prebudila. In princ, moški del v njej, je končno stopil v svojo moč. Bil je čas. Bila je pripravljena.
Njena zgodba ni edina. Veliko je teh duš, teh ljudi, ki se spomnijo: da nismo od tu. Da smo zvezdni otroci. Da imamo v sebi zapis, spomin na mir. In ko se ta mir prebudi, se vse spremeni. Svet se umiri. Misel se ustavi. Oči zasijejo. Kot bi končno pogledal v svet – ne z dvomom, ampak z gotovostjo.
In ko stopimo skupaj, ko postanemo mir, se svet začne zdraviti. In ob nas so naši vodniki. Delfini. Tiho, a mogočno nas vodijo v prostor, kjer ni meja. V prostor, kjer smo končno – to, kar smo.
