11/01/2026
Verjamem, da rabijo stvari svoj čas.
Da ne gre vse na hitro.
Da tisto, kar je pravo, rabi čas, da dozori.
Ne verjamem v to, da moraš vse takoj pokazati, razložiti ali dokazati z rezultati.
Nekatere stvari se najprej zgodijo znotraj.
V svetu, kjer se ves čas mudi, kjer se primerjamo z drugimi in imamo občutek, da moramo ves čas nekaj delati, jaz izbiram drugače.
Izbiram, da upočasnim.
Da poslušam sebe.
Da ne silim v stvari samo zato, da bi ustrezala.
Metulj zame ni samo lepa podoba.
Je opomnik.
Da ni treba hitet.
Da ni treba bit ves čas močna.
Da ni treba tlačit občutkov stran.
Prav je, da ne gre vse takoj ven.
Prav je, da še nimaš odgovorov.
Prav je, da si občutljiva.
To ni slabost. To je smerokaz.
Nič ni narobe s tabo, če čutiš globoko.
Nič ni narobe, če tvoja pot ni ravna in hitra. To ne pomeni, da zamujaš.
Pogum je že to, da sprejmeš, kar te je pripeljalo do sem.
Še večji pogum pa je, da se odločiš, kdo želiš biti naprej ne glede na preteklost.
Spremembe rabijo čas.
Včasih tišino.
Včasih temo.
Včasih samo pavzo.
In to ni izgubljen čas. To je del poti.
In jaz ustvarjam prostor za ljudi, ki rabijo iti počasneje.
Ki rabijo iti globlje.
Ki rabijo bit bolj iskreni do sebe.
Ker sprememb ne moreš izsiliti na silo.
Lahko jih samo spoštuješ, spremljaš in pustiš, da se zgodijo.
Če si tukaj, mogoče ni naključje.
Mogoče tudi ti rabiš prostor, kjer ni treba hiteti.
Tukaj si lahko taka, kot si...
