Zasebna praksa Božič Nova Gorica

29/03/2026

FENOMEN ZRCALA V ODNOSIH

Grenko, nepriljudno spoznanje je, da ko se nam dogajajo konkretni problemi v lajfu, velikokrat sami prispevamo k njim.

Primer. Ženska po XY letih odnosa odkrije, da ji partner laže, jo vara in si na ta račun izmišljuje zgodbice. Normalno je, da tako spoznanje pelje v stanje notranjega šoka, v željo po zanikanju, v urgenco po takojšnji razrešitvi, v obup, v iskanje rešitve, v željo po izbrisati preteklost in jo nadomestiti z novo prihodnostjo. Ženske smo izrazito relacijska bitja. Odnosi so poseben del naše identitete. Ko se ženski nekaj dramatičnega zgodi v odnosu, odnos običajno postane njena največja prioriteta, v mikrosekundi.

Moški prevara žensko. Moški prizna prevaro. Moški si vzame čas za razmislek. Moški se po razmisleku odločil, da bo temu staremu odnosu dal “še eno” priložnost. Ženska - gre v akcijo. Ženska kliče in piše na različne naslove. Ženska išče terapevta za partnersko terapijo - se pravi, za njiju oba skupaj, kot par.

Tako izgleda, akcija iz ogroženosti, pri ženski. Ko se vse to poleže... ali že vmes, v kolikor je ženska navajena samorefleksije... se ženska začne spraševati o svojem deležu pri vsem skupaj?

Kaj pravzaprav nam vedenje drugih do nas sporoča o nas samih?

Ženska, ki živi s partnerjem, ki laže, vara in si izmišljuje zgodbice, seveda ni nujno hkrati ženska, ki tudi sama kronično laže in si zmišljuje zgodbe in vara - se pravi počne isto kot soprog, na isti način.

Ljudje si velikokrat predstavljajo, da je "zrcalo" v odnosih tole: če je nekdo nasilen do mene, potem sem jaz nasilna do drugih. Če mene nekdo zlorablja, potemtakem jaz zlorabljam druge. Če mene nekdo vara, potem imam jaz v sebi ta isti potencial.

Po mojih izkušnjah temu ni tako. Dejansko, temu je zelo zelo zelo redko tako.

Zrcalo ni "dobesedno" - če bi bilo dobesedno, ne bi bilo zrcalo. Zrcalo pokaže zrcalno sliko. Ne obrne sicer zgoraj-spodaj, obrne pa levo-desno. Ko dvignem levo roko, v zrcalu vidim "desno". Zrcalo pokaže realno optično sliko, ki pa ni enaka temu, kako se doživljamo, ali kako nas vidijo drugi.

V primeru ženske, ki ji mož laže, jo vara in si izmišljuje stvari, je "njen delež" recimo lahko ta, da ženska na določenem delu njenega življenja, bodisi v sedanjosti ali v preteklosti, prikriva določene reči za sproti ali prikriva za nazaj "nekaj" - neko njeno resnico, neko njeno skrivnost.

V tem konteksu imamo potemtakem opravka z dinamiko laži, ki se odzrcali v odnosu. Situacija soproga, ki laže, zrcali dinamiko laži, ki je najverjetneje nezavedno ali pa zavestno prisotna tudi pri njej.

Vprašanje, kakšno resnico prikriva in čemu ter koga ali kaj s tem ščiti, navadno ostaja neodgovorjeno toliko časa, kot ga ženska aktivno namenja partnerju in se ukvarja s partnerjevim problemom laganja in pravljičarstva.

Šele ko se ženska odloči in je pripravljena - kar včasih pomeni "od neznosnega pritiska življenja prisiljena" - pogledati v svoj lastni delež ter prekiniti obsedenost s partnerjevim deležem? Takrat se notranje delo zares začne premikati v produktivno smer. Začne se zarisovati njena sprememba, ki ji bo pomagala, da se premakne naprej po njeni poti, v lajf, ki je smiseln zanjo... in da, končno, gleda, mirno in pogumno in z zlomljenim srcem, kako se v vzvratnem ogledalu oddaljuje pokrajina laži, neiskrenosti, bolečine... odrasle in otroške... once&for all.

Kar se zrcali v odraslih odnosih, je globlja dinamika, ki jo nosimo. Videti jo, razkriti si jo... v skladu s tem spremeniti, kar je treba spremeniti in sprejeti, kar se ne da spremeniti... pomeni dati si možnost premakniti se naprej, konkretno.

Pozdrav,
Tina

Foto: Tim Trad /// Unsplash

28/03/2026

VČASIH JE TREBA POSKRBETI, DA JE NEKDO VEDNO DOMA

Načrtno in neskončno odkrivanje travm z namenom "procesiranja travm" ni nobena poanta notranjega dela. To še posebej velja, ko smo rastli v težkih okoliščinah, ki so nam prinesle kompleksne posttravmatske težave. Ko gremo s tako zgodbo v svojo individualno psihoterapijo, si lahko predstavljam, da si s tem damo možnost, da postopoma zgradimo energijski in simbolni prostor, v katerem se bomo s pomočjo terapevta mirno in pogumno lahko srečevali z notranjimi vsebinami, ki so skozi krizo, ki nas je pripeljala do ideje terapije, že itak začele prihajati "na površje". To lahko potem, globlje v procesu, seveda vodi v smer tega, da se odločimo, da predelamo določene vidike svoje preteklosti - kar pa ni tako samoumevno, kot se sliši. Kot klienti moramo za tako procesiranje namreč najprej imeti v sebi dovolj strukturne stabilnosti. Povedano po domače - poanta ni samo, da se nekako "moramo" znati shendlati sami sebe, ampak da smo že odkrili vidike sebe, v katerih se počutimo na splošno varnejši, mirnejši in s pomočjo katerih življenje dobi barvo, obliko, okuse. V psihoterapiji se ta jedrni občutek sebe lahko ustvarja edino skozi odnos s sočlovekom - s terapevtom. Za ustvarjanje tega občutka ni tehnike in ni zdravila in ne bo nikoli AI tehnologije. Medicina (zdravilo) je edino počasno, less is more, tkanje občutka sebe skozi počasne, vztrajne, redne pogovore, v katerih sebi in sočloveku razkrivamo aspekte svojega kaotičnega (včasih praznega) notranjega sveta. Dialoškost in učenje skozi terapevtski pogovor in odnos je zdravilo v psihoterapevtskem delu. Izgleda kot sedenje in poslušanje in pogovarjanje, dejansko pa je ogromno nevidno psihološko notranje delo. Odnos s terapevtom je maternica notranje transformacije. Ko se enkrat ugenzdimo v takem odnosu, se lahko dogaja rast in skozi to rast se dogaja tudi rast selfa. Da se vrnem na začetek... procesiranje travm ni sveti gral psihoterapije. Procesiranje travm je opcija, ki lahko pomaga, ko je čas zrel in okliščine primerne. Za procesiranje travm namreč ni le pomembno, da poznamo načine, kako se kot klienti umirimo, kako se podpremo sebe v težkih trenutkih. Pomembno je, da imamo že stabilnejši jedrni občutek sebe - in ljudje tega ne zmoremo zgraditi brez nevrobiologije odnosa in "loving feelingsov", kot rečemo (specifično) v psihodinamski telesno usmerjeni psihoterapiji vibracijski snovi, ki tke žive, polne odnose med nami... Ljudje vstopamo v psihoterapijo iz različnih zgodb. Vse to, kar pišem, velja predvsem, ko smo rastli v okoliščinah, kjer so prevladovale zlorabe in manipulacije. Ne pišem o situacijah enkratnih travm, ki se jih da lepo predelati in tudi zelo hitro... Ko smo rastli v konkretno obupnih zgodbah, običajno nimamo stabilnosti v sebi. Ne vemo niti, kaj pomeni, da se počutimo dobro - tega občutka nismo poznali nikoli v življenju, čeprav smo ga verjetno lovili, celo življenje. Izoblikovan jedrni občutek sebe nam ta dober občutek, ki je somatsko-emocionalni in psihospiritualni hkrati, prinese. In procesiranje travm je v tem smislu popolnoma non-sense. Ker... a veste, včasih je potrebno ne le popraviti hišo, ki ni bila nikoli postavljena do konca, hkrati pa so jo še razdejali viharji in vojne. Včasih je treba poskrbeti, da je nekdo sploh - vedno doma. In to je včasih največ, kar naredimo v psihoterapiji. In ja, traja več let, da do tja pridemo. In, vedno izgleda večinoma kot dva človeka v topli in mirni sobi. Eden posluša, drugi govori. Eden včasih kaj vpraša. Včasih kaj komentira, poda robčke in včasih ne poda robčkov in nič ne reče. Večinoma... izgleda vse kot sedenje. V resnici... je potovanje. Skozi vse, kar je edino človeškega v nas.

Lep vikend vsem,
Tina

Foto: Artyom Lisov /// Unsplash

15/03/2026

Živjo.

Si že kdaj opazil/a, kako se tvoje dihanje spremeni, ko si pod stresom?

Pogosto postane hitrejše, bolj plitvo in prsni koš je bolj napet.

Pred kratkim sem poslušal zanimivo epizodo oddaje Frekvenca X na Valu 202 o dihanju. Frekvenca X je oddaja, ki poljudno predstavlja znanstvene teme in pogosto odpira zanimiva vprašanja ter predstavlja nova odkritja sodobne znanosti. Če je še ne poznaš, ti toplo priporočam, da preletiš dolg seznam oddaj. Prepričan sem, da boš v zbirki 750+ epizod zagotovo našel/a kakšno zanimivo temo tudi zase.

Oddaja, ki sem jo poslušal, je bila ena od februarskih epizod z naslovom Sodobni slog življenja nam je nadel nekakšen dihalni steznik (-> https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175195689)

Pritegnil me je naslov, saj je povezoval dve stvari: sodobni način življenja in "nekakšen dihalni steznik". Predvsem me je zanimalo, kako ju bodo povezali in kaj bodo povedali o sicer zelo posrečenem izrazu "dihalni steznik".

Predpostavljal sem, da bo govora o konceptu mišičnega oklepa, ki ga v telesni psihoterapiji poznamo že dolgo časa. O tem so pisali že pionirji telesne psihoterapije, kot sta na primer Wilhelm Reich in njegov učenec Alexander Lowen.

Reichovo temeljno delo o karakternem oklepu je knjiga Character Analysis, ki je izšla že daljnega leta 1933, torej bistveno pred začetkom "sodobnega sloga življenja". Njegova osnovna ideja je bila, da je kronična mišična napetost somatski ekvivalent psiholoških obramb. V tem smislu psihološke obrambe tvorijo t.i. karakterni oklep, telesne obrambe pa mišični oklep. Funkcionalno gledano pa sta oba ena in ista struktura.

Danes vemo - in ni več nobena skrivnost, da veliko kronične napetosti v telesu nastane kot posledica dolgotrajnega stresa, potlačenih čustev in načinov prilagajanja okolju. Te napetosti pogosto omejujejo tudi naše dihanje. Dihanje postane plitvo, zadržano in manj spontano.

Dejstvo, da telo začne delovati, kot da smo si nadeli nevidni dihalni steznik, je v resnici zelo dobra analogila. Ta "steznik" sicer ni direktna posledica sodobnega življenja, res pa je, da nam sodobni način življenja prav nič ne pomaga pri rahljanju tega steznika, temveč ga pogosto samo še dodatno zateguje.

V kolikor te zanima še kaj več o samem mišičnem oklepu, o tem, kako si ga zgradimo, o njegovih sedmih segmentih ali o paradoksu povečevanja mišičnih napetosti s fitnesom - lahko klikneš na link in si več prebereš v članku Zakaj včasih pogovorna psihoterapija ni dovolj (1. del).

-> https://psihoterapijabozic.si/zakaj-vcasih-pogovorna-psihoterapija-ni-dovolj-1-del/

Bi pa rad zapisal še eno pomembno stvar, ki so jo lepo razložili v tej zanimivi oddaji. In sicer, da pri paničnem napadu pogosto ne gre za pomanjkanje kisika, ampak za "preveč dihanja".

Ko človek začne dihati hitro in plitko, iz telesa namreč izdiha preveč ogljikovega dioksida, koncentracija tega v krvi posledično pade in takrat se lahko pojavijo simptomi, ki pogosto spremljajo panični napad:
- vrtoglavica
- mravljinčenje v prstih
- občutek kot da "ne dobimo dovolj zraka"
- občutenje napetost v prsih
- občutek bližajoče se katastrofe

Tudi sam v svoji praksi opažam, da so ljudje na začetku psihoterapije pogosto zmotno prepričani, da jim je v preteklih situacijah paničnih napadov zmanjkovalo kisika. Tega se človek seveda ustraši, paradoksalno začne dihati še hitreje, kar pa stanje zgolj poslabša.

Fiziologija pa je tu, kot je bilo lepo razloženo v epizodi, povsem jasna: kar telo v stanju paničnega napada potrebuje sta upočasnitev in umiritev dihanja, da se koncentracija CO₂ ponovno normalizira.

In to je tudi eden od razlogov, zakaj lahko poznavanje uporabe preprostih dihalnih tehnike preprosto in učinkovito prekine panični napad.

V najinem online vodiču Kako se umirim? (-> https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) lahko med drugim najdeš dve poglavji na omenjeni tematiki, eno je o dihanju in drugo o posameznih segmentih telesa, zraven pa so izbrana somatska-telesna orodja, s katerimi lahko telesu pomagamo, da razrahlja "dihalni steznik", s tem pa postopoma zmanjšamo napetosti, sprostimo telo in se posledično umirimo.

Po najinih izkušnjah iz psihoterapevtske prakse bi lahko rekli, da ljudje, ki imajo ob začetku dela poleg čustvene stiske tudi težave s telesnimi znaki tesnobe, potrebujejo okvirno od 3 do 6 mesecev rednega izvajanja somatsko-telesnih vaj, in v takem časovnem oknu se telo umiri in se vzpostavi nov "osnovni" nivo celostne somatske nevroregulacije. Ker ob tem hodijo tudi na psihoterapijo, lahko vse, kar se jim dogaja, sproti predelujejo na svojih urah in odkrivajo tudi globlje čustvene vzorce, ki so pogosto v ozadju somatskih težav, ki nimajo medicinskega ozadja - in ja, ozadje je v principu psihološko in telesno, torej psihosomatsko.

Toliko za danes.

Lepo te pozdravljam, in dober teden ti želim,

🤘😎👍
←🫁→

Samo

Boleče izkušnje v našem življenju se pogosto »zapakirajo« v tkiva in mišice telesa. Mišični oklep je v resnici naša obramba in zaščita naših ranljivih občutkov in tega, kdo globoko v sebi res smo. Nam pa prav mišični oklep onemogoča, da bi se počutili zdravi, polni energije, notran...

25/02/2026

Oh, vedno. ☺️

///

Ilustracija: Kristina Kamenikova

15/01/2026

Živjo,

ena stvar, ki se mi zdi pri čustveni kapaciteti pogosto spregledana, je to, da ni nekaj danega in fiksnega.

Gotovo poznaš koga, ki rad reče, "tak pač sem”.

V neki meri verjetno vsak od nas kdaj tako razmišlja. In dejansko je tudi res, da se rodimo z različnimi predispozicijami: recimo, nekateri smo bolj reaktivni, drugi bolj stabilni, nekateri se hitreje pomirimo, drugi počasneje.

Rodimo se z določenimi predispozicijami glede marsičesa in to se vidi že zelo zgodaj, pri otrocih, ki se med seboj razlikujejo v tem, kako se odzivajo, kako hitro se pomirijo.

Hkrati pa za čustveno kapaciteto velja, da je odvisna od naše aktivnosti in se skozi življenje oblikuje naprej. Lahko se širi in poglablja — ali pa se s časom oža.

To, ali telo zmore zdržati čustveni val, ali pa se ob vsaki večji obremenitvi hitro sesuje, ni stvar motivacije ali razumevanja. Gre za to, kaj telo zmore nositi in predelati v resničnih situacijah in odnosih.

Kapaciteta se krepi skozi izkušnje, v katerih imamo dovolj varnosti, prostora za regulacijo in možnost, da ostajamo v stiku tudi takrat, ko ni prijetno.

Velja pa tudi obratno.

Dolgotrajna preobremenjenost ali škodljivi načini reguliranja, ki telo odmikajo od zaznave, kapaciteto postopno ožajo.

Človek, ki recimo uporablja droge ali alkohol, si s kemičnimi substancami celo lahko pomaga regulirati občutke in čustva, vsaj na začetku. Sčasoma, z leti pitja, pa se razpon občutenja/ čustev zoži.

Takrat čustva ne izginejo, se pa s toksini poruši biološka baza za občutenje, hkrati pa se izgubi simbolni notranji prostor, v katerem bi človek čustva lahko občutil, nosil, razumel, uporabil...

To ima dolgoročne posledice zanj in seveda za vse njegove odnose.

Vse to se ne zgodi čez noč, tako kot se tudi potem ne popravi čez noč.

Tudi ko nimamo samodestruktivnih navad, imamo še vedno lahko težave z izražanjem čustev ali pa s prenašanjem čustvenih tokov in to se nam hitro pozna v odnosu do sebe in do drugih.

Se pa lahko vsega tega seveda naučimo.

In ker so čustva telesni dogodki, mimo učenja na nivoju telesa pri tem ne gre.

Lep pozdrav,
Samo

PS: Oceni tvojo kapaciteto
-> https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-emocionalno-procesiranje-vprasalnik

Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje: orientacijski vprašalnik s somatsko-telesnimi orodji za razumevanje čustvene kapacitete telesa.

12/01/2026

Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje pomeni, koliko čustvene intenzivnosti telo in živčni sistem zmoreta zaznati, prenesti in se po njej spet sestaviti.

Podobno kot nam kondicija pove, ali zmoremo teči nekaj kilometrov ali se hitro zadihamo, čustvena kapaciteta pokaže, kako se znajdemo v vsakdanjem življenju.

Na primer:
- ali se po konfliktu v službi in po močnem čustvenem odzivu znotraj nas znamo v doglednem času umiriti - ali pa nas situacija drži v napetosti še ure ali dneve,
- ali v partnerskem odnosu zmoremo ostati v stiku in predihati napetost, ali pa se ob prvem notranjem pritisku zapremo, odmaknemo ali reagiramo na kak res butast način,
- ali smo kot starši večino časa lahko odrasli, prisotni - ali pa nas otrokovi čustveni manevri hitro vržejo iz tira, čeprav vemo, da niso namenjeni nam "osebno".

Skratka, čustvena kapaciteta se ne kaže v tem, ali čustva "imamo ali ne", ampak v tem, kako telo čustva zmore nositi, predelati in se po čustvenem valu spet sestaviti - in to ne glede na to, kako motivirani smo ali kako dobro razumemo svoje vzorce in preteklost.

Ta tematika je v novem članku razčlenjena nekoliko bolj sistematično:
kaj čustvena kapaciteta sploh je, od česa je odvisna in kako se skozi življenje lahko širi ali krči.

📚 Članek: Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje
-> https://bit.ly/45JiXP9

Lep pozdrav,
Samo

--
PS. V članku se med drugim dotaknem:
- zakaj čustev ne moremo kar odmisliti
- kako deluje telo kot kontejner za čustvene izkušnje
- kaj vpliva na to, koliko čustvene intenzivnosti zmoremo nositi
- 📝 kako si lahko sam/-a orientacijsko oceniš kapaciteto svojega telesa; na koncu članka je povezava do vprašalnika za samooceno

Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje opisuje, koliko čustvene intenzivnosti telo zmore nositi in predelati ter kako na to vplivajo stres, živčni sistem in somatski pristopi.

09/01/2026

Evo, novo leto je tukaj. V vsem prazničnem kaosu in množici drobnih in manj drobnih opravil, sva s Tino konec lanskega in začetek letošnjega leta preživela presenetljivo umirjeno. Spomnim se, kako sem kakšen teden nazaj prav sedel in opazoval dogajanje v našem domu in v sebi, ter se čudil, od kje ta mirnost v vsem tem vrtincu dogajanja. Ob tem sem hkrati tudi razmišljal, zakaj ljudje norimo kot zmešani v času, ko bi bilo smiselno za trenutek obstati in malo zadihati.

Upam, da si si lahko tudi ti privoščil/a nekaj te počasnosti, ob tem pa tudi občutil/a nekaj te mirnosti, umirjenosti, spokojnosti. Hkrati pa ti želim, da ta občutek traja in da ga raztegneš čim dlje v prihajajoče leto.

Del malih in večjih opravil je bilo tudi finiširanje najinega "bejbita" in tako lahko tudi tebi z velikim veseljem sporočim, da sva pripravila nekaj novega in sicer online vodič z naslovom:

Kako se umirim? -> https://bit.ly/4qCpQdL

Vodič, ki sva ga potrpežljivo sestavljala skupaj, je namenjen vsem, ki ste že preizkušali različne pristope k umirjanju, vendar pa se učinki niso prenesli v vsakdanje življenje, saj telo prepogosto še ostaja napeto, nemirno ali hitro ponovno preplavljeno.

Idejo za ta vodič sem nosil v sebi že kar nekaj časa.

Skozi delo na sebi, leta študija in dela v telesni psihoterapiji - še posebej pa pri raziskovanju koncepta prizemljevanja oziroma groundinga - sem seveda naletel na nešteto načinov, kako se umiriti.

Eni podpirajo to, da se pozornost preusmeri stran od neprijetnih občutkov - da se ljudje zaposlimo z delom, telefonom, serijo ali pa si rečemo »ne razmišljaj o tem«... samo da ne bi čutili napetosti v telesu.

Drugi poskušajo ustvariti distanco do neprijetnih misli - jih analizirajo, relativizirajo, razlagajo sami sebi, zakaj “ni razloga”, da bi bilo hudo. V glavi je morda celo bolj mirno... telo pa pogosto ostaja napeto.

Spet tretji skušajo umiriti preobremenjen um - z dihanjem, meditacijo ali sprostitvijo, ki lahko pomaga, ko pa se vrnemo v vsakdanje situacije, se napetost hitro spet oglasi.

Nekateri načini pa gredo še korak dlje in telo preprosto izčrpajo - z intenzivnim športom, dolgimi treningi ali kakršno koli drugo nenehno aktivnostjo. Za kratek čas se res "umirimo"... v ozadju pa telo pogosto še vedno ostaja v stanju pripravljenosti.

Veliko pristopov k umirjanju sicer lahko pomaga - v določenem trenutku. A na malce daljši, sploh pa na dolgi rok, njihov učinek pogosto ne pride res do telesa.

Tako telesni nemir ostaja prisoten, čeprav se nam zdi, da smo naredili “pravo stvar”.

Pri tem pa je pomembno še nekaj. Namreč - telesni nemir ni napaka. Telesni nemir je pomembna informacija za posameznika. In ni modro in ni niti na dolgi rok vzdržno, da ga ignoriramo ali poskušamo utišati. Pogosto se z nemirom telo poskuša zaščititi - in zaščititi tudi celo našo psiho. In ta fukcija zaščite je lahko prepletena tudi z neprijetnimi telesnimi občutki.

Skozi leta raziskovanja in dela vidim, da se najbolj pomembni premiki zame niso zgodili v velikih prebojih, ampak v tihih, trdnih odločitvah, da grem z nečim naprej na jasen in s sabo poravnan način. Ko so moja dejanja zasidrana v integriteti in imajo smisel, postanejo stabilna. In iz majhnih, vsakodnevnih korakov, ki imajo smisel in so v integriteti s tem, kdo sem, se sčasoma razvije nekaj, kar zdrži.

S Tino sva zato vodič zasnovala tako, kot živiva in iz tega, v kar verjameva.

Delo, ki ti ga skozi to gradivo predlagava, tako gradi na zaupanju, na preprostosti in spoštovanju. Online vodič sva počasi in zavestno gradila okoli koncepta varnosti, saj predobro veva, da se ljudje lahko umirimo šele takrat, ko telo dobi dovolj jasnih signalov v obliki občutka varnosti.

Če tega kar sedaj opisujem ne razumeš dobro, brez skrbi, svaj sva temu v uvodni psihoedukaciji, s katero uvedeva praktično in konkretno gradivo, posvetila posebno pozornost.

Občutek varnosti si namreč ne ustvarimo skozi misli ("moram se prepričati, da je vse ok" / "vse je ok") niti skozi kontrolo nad sabo. Občutek varnosti je celovita notranja in zunanja izkušnja. Več o tem s Tino na jedrnat način poveva v tem online vodiču in pokaževa pot, kako se lahko z nekaj dobronamernega fokusa nase, raziskovanja in časa izgradi nekaj dobrega v odnosu do svojega telesa - in sebe.

Najino izhodišče je, da je telo naš zaveznik in naš najstarejši prijatelj. In najino izhodišče tudi je, da je akcija, ki korenini v integriteti, potrpežljivosti in vztrajnosti, gotova pot do uspeha na katerem koli področju življenja in vedno zmaga nad kakršno koli intenziteto in hipnimi zadovoljitvami.

"Kako se umirim?" je tako lahko tudi zate vstopna točka v še stabilnejši odnos do sebe preko ultimativnega zavezništva z lastnim telesom.

Povezava na vodič Kako se umirim?
klik tukaj -> https://bit.ly/4qCpQdL

Želim ti umirjen vikend,
Samo

21/12/2025

V "spreminjajočih časih", ko nas Življenje sooči z dejstvi, ki se jih ne da (več) spregledati, se lahko hitro znajdemo pred veliko življenjsko izbiro, ki lahko postane tudi velika življenjska stiska.

Težko je predvsem, ko se počutimo, kot da smo pahnjeni v kot, stisnjeni v prešo časa. Ko vemo, da se bomo morali... imperativ... za nekaj konkretno odločiti, prej ali slej. Hkrati.... karkoli vidimo v projekciji, karkoli si zamislimo... nič ni dobro in nič nam ni všeč. Nobena izbira ni dobra, nobena ni po našem okusu, nobena ni lahka. Križišče tako postane krožišče, mi pa lovimo svoj lastni rep.

V takih časih postane nuja, ne luksuz... da si sočutno, do sebe darežljivo dovolimo... in se v popolnem miru sprehodimo skozi različne mentalne perspektive, potonemo skozi plasti občutkov, damo prostor različnim notranjim delom in pogledamo "zadevo" iz različnih vlog, identitet.

Ali se ti zdi, da se moraš za stvari v življenju hitro in nedvomuno odločati?

Odgovor na to lahko odpre veliko nadaljnih raziskovanj o tem, koliko somatsko-čustveno in mentalnega (notranjega) prostora, pravzaprav imaš ZASE, koliko si ga lahko vzameš, na kakšen način, zakaj si ga ne, kako bi lahko drugače, v kakšni intenziteti v vas delujejo notranji psihični in zunanji pritiski, etc.

Mehak, generičen outcome celovitega notranjega dela je vedno tudi globlje, veliko bolj občuteno doživljanje sebe, hkrati bolj kompleksno razmišljanje o sebi, hkrati razvoj teorije uma, se pravi dojemanja tega, kako čutijo in razmišljajo drugi...

Vzeti si čas, da gremo v miru skozi senzacije, občutke, prisluhnemo čustvom, si dovolimo v miru vse razmisliti in pustiti, da se vse "domisli" znotraj nas... in da se senzacije, občutki, čustva in misli povežejo v neko globalno celoto... je dejansko neprecenljiva dragocenost. In ja, ta čas se ne šteje v minutah, niti v urah, ampak v dnevih, včasih v tednih. Biti s sabo in z vsem, kar se dogaja znotraj nas, je čista lepota. Nahrani nas, potolaži nas, olajša nas, podpre nas. Biti s sabo, ostati s sabo, je neprecenljiva veščina. Ohranjati stik s sabo in zavest o sebi in vsem, nam pomaga izbrati, ko se zdi, da nimam pojma, kaj in kako... ter sprejeti odločitve, ki se zdijo na prvi pogled povsem nemogoče.

Križišča so lahko tudi krožišča. To je ok. Dokler ostajamo v aktivnem, toplem, ljubečem stiku s sabo; se opazujemo in spremljamo; si dovolimo občutit vse, mislit o vsem... je vse uredu. Povezani smo s sabo in hkrati z vsem, kar obstaja. S tem smo na nek magičen način varni. Lahko si predstavljamo, da je Vesolje na naši strani in da nas bo podprlo, saj mi podpiramo sebe, na ljubeč, dober, sočuten, zavesten način.

Križišča so del življenja. Znotraj nas obstajajo arhetipske sile, ki nam pomagajo, da se znajdemo na vsakem od njih. Da se odločimo - ko enkrat dozori čas. Te sile znotraj nas so potrpežljive, hkrati modre, hkrati neusmiljene do tega, kar moramo zapustiti in mora iti... ter neskončno podporne do nove smeri, ki se že riše pred nami, skozi naše telo, skozi naše sanje.

Moja supervizorka, mladostna angleška gospa, za katero že leta in leta stalno mislim, da jih ima 73., me je prejšnji teden vprašala ali vem, od kje izvira beseda "sacrifice"... (vem:)... izvira namreč iz besede "sacred", torej: sveto, nekaj svetega.

Ko pride čas za odločitev in ko smo šli skozi vse občutke, misli, perspektive... se lahko potem zgodi izbira. In ta izbira zabriše vse preostale izbire, ki bi lahko bile in ki nikoli ne bodo, saj smo jih žrtvovali - za nekaj novega, za nekaj svetega.

Imejte to v mislih, če ste na križišču, ali ko boste na naslednjem. Zaupajte, tako kot zaupam jaz, da nas življenje podpira in da Pot vedno obstaja. Treba si je dati čas, prenesti kroženje, odprta vprašanja, nevedenje.

Treba je samo dovoliti, da Pot lahko pride v bivanje... da se zgodi, globoko v Nas.

lp,tina

04/12/2025

Ženska se panično boji, da bi bila zavrnjena, izobčena, izločena, razvrednotena.

Zato, še preden bi to lahko storil kdorkoli drug, naredi to sama...

Precizno
zavrne
Sebe.

Po hitrem postopku, z natančnostjo nevrokirurga, izloči svoje najgloblje želje, izobči potrebe in razvrednoti vizije.

Nato.... nadaljuje s svojim "dovolj dobrim" življenjem.

Odpre dnevnik hvaležnosti in se prisili čutiti hvaležnost za nekaj, za kar v resnici ni iskreno hvaležna.

Konfliktna navznoter ostaja nasmejana navzven, njena frustracija pa vztraja, tako kot nezmožnost, da bi se počutila preprosto v redu - mirna in spokojna, močna in pogumna, odločna in jasna in radikalno ljubeča do sebe, kreativna.

"Creative function is the center of the soul and psyche."

Ko zapre dnevnik hvaležnosti, se sama s sabo še malce pomeni, da si dopove, da nima kaj komplicirati, ker res živi uredu.

Da je problem, ki ga ima v življenju, stvar njene razvajenosti, nepotrpežljivosti in, oh, preobčutljivosti.

Ženska se panično boji, da bi bila zavrnjena, izobčena, izločena, razvrednotena.

Zato, še preden bi lahko to storil kdorkoli drug, naredi to sama.

///

𝐌𝐞... 𝐯𝐬𝐞 𝐭𝐨 𝐨𝐛𝐫𝐧𝐞𝐦𝐨.

Zavračanje sebe postane mit, same sebi pa zakon in institucija.

///

𝐏𝐨𝐭 𝐌𝐚𝐭𝐞𝐫𝐧𝐢𝐜𝐞 / 𝐙𝐢𝐦𝐚 𝟐𝟎𝟐𝟔 - link v komentarjih

"Delavnica, ki odpira novo razumevanje, kdo smo ženske, kaj nas je zaznamovalo, kako se bomo osvobodile, kako bomo pridobile svojo izgubljeno moč. Odlična naložba za prihodnost, zame ena najboljših in najbolj uporabnih. Znanja in orodja, ki bi nam morala biti položena že v zibko, so nam končno na dosegu rok. Tina je topla, pristna, izvirna, sočna in pomaga vsaki od nas, da odkrije v sebi svoj dragulj."

- Klavdija, 64

PS. Pot Maternice je pot za svobodomiselne, ki želijo biti še mnogo bolj samosvoje in res uživati v svojem telesu, v izrazu svoje Duše, opremljene s konkretnimi orodji, kako vse to izpeljat.

30/11/2025

Dragi vsi. Sem bila pridna. Spodaj je link na svež članek... Večina žensk, s katerimi delam, ima problem s sprejemanjem svojega telesa, seksualnosti in sebe v partnerstvu. Skozi delo z njimi in ženskimi krogi na Poti Maternice seveda veliko opazujem in razmišljam. Članek "Vzpon arhetipa sintetične ženske" je nastajal postopoma skozi zadnja leta, ko sem na različne načine pisala o ženski psihi in delu na Poti Maternice. No, potem sem se par mesecev nazaj odločila, da stvar sestavim skupaj in sem se lotila. Kako sem prišla do tega, da v končni fazi pišem o arhetipu sintetične ženske, dejansko niti ne vem, kar zgodilo se je, ampak to je narava pisanja. O tem arhetipu nisem nikjer posebej brala ali bila inspirirana, sem pa to besedo "sintetična ženskost" enkrat omenila v neki FB objavi.... in se mi je zdela prav dobra. Moja ljubezen do globinske psihologije sicer sigurno ima nekaj zraven, ampak meni se iskreno zdi, da se mi je ta arhetip kar izrisal, skozi proces. Arhetip sintetične ženske je sicer moderen arhetip in rekla bi, da je začel vzpon konec 80. in v 90.letih, ko se je začela kultura glasbenih videospotov in ko so motnje hranjenja postale mainstream. Z razmahom interneta in socialnih omrežij, sploh pa z napredkom tehnologije, pa je vstopil na sceno na veliko...

Link je v komentarjih. Upam, da vam bo branje prijetno in v razmislek. Pozdravčke in lepe dni, Tina

Ilustracija: Lucy Campbell

17/11/2025

"Popoln obrat, korak naprej, naslednji in še eden, stopam po cesti k njej, ki sem jaz in še nisem jaz."
- R.K.

Stopamo po cesti, ko delamo skupaj, hkrati vsaka čisto zase, zato je važno, da smo vse v Krogu sposobne fizično biti v sebi in delat po cele dneve. In zmožne čustveno poskrbeti vsaka zase. Nobena ne dela ldela namesto druge, kar je v teh Krogih, za razliko od marsikaterih drugih skupin, norma. Vse je skoncentrirano na urjenje "tvojega in mojega" lastnega stika s sabo v stilu odrasle odgovornosti zase. To, hkrati, tudi ni nek industrijski pristop in tudi ničesar fancy ni pri našem delu. Nič. Sama imam vrojen odpor do elitizma, tudi spiritualnega. Pri tem delu sem perfekcionistka, obožujem lepoto in dovršenost. Rada pa ju imam znotraj običajnosti. V njej se počutim svobodna. Zato tudi me delamo simple. In, na tleh, na blazinah, s podprtimi hrbti in v legicah, pajkicah, trenerkah, udobne, z maskaro, brez ali s tremi, itak je vseeno, ker se v vsakem primeru ne fotkamo za objave na social media in se tudi nikoli ne bomo. Naše delo je sveto: je čustveno intimno. V njem delimo, kar morda nikoli nismo govorile z nikomer in niti nismo mislile kadarkoli deliti, čeprav živi v nas že... stoletja? To, da delimo, nas dejansko zdravi. In to, da poslušamo druga drugo, nas dejansko zdravi. In to, da delamo vsaka znotraj sebe, medtem ko delamo vse skupaj, v varnem, varnem polju Kroga, nas tudi zdravi. Skupaj z izkušnjo spoštovanja in preprostega, nenarejenega ženskega tovarištva nam naš prostor-čas pomaga, da se povzpnemo višje,
spustimo globlje in

stojimo, kot razvejan hrast, ukoreninjene v realnosti,
shranimo, kot navidez nedolžna tisa, svoj zdravilni strup,
zaščitimo, kot ogromen glog, svoje meje, once and for all.

Hkrati pa skupaj kar naenkrat vidimo veliko, veliko, veliko
več... in mnogo, mnogo dlje... in v resnična bistva reči.

“Pot Maternice je čas, ki je namenjen samo tebi. Delo, ki bo posledično spremenilo svet. Neizmerno varen prostor, sprejemajoč, poln ženske energije. Life-changing. Pomaga odvreči balast, ki nam ga je svet/družba/družina celo življenje nalagala na ramena, da bomo majhne. Pridne. Vodljive. Pa vemo, da smo lahko toliko več - da je v nas modrost, življenje, ljubezen.”
-Amedea, 37

Si vabljena. Ne splača se čakat januarja 2027. Lajf je preveč dragocen, da bi ga cincale v nedogled. In preveč lepih stvari je, ki so tu, da jih končno začutimo in dojamemo... znotraj🩷

Vse se začne znotraj.

Tina

---

Pot Maternice
9. izvedba
Začnemo: 9. januar 2026
Na voljo še nekaj mest 🩷
Tvoja prijava: link v komentarjih