Zasebna praksa Božič Nova Gorica

27/12/2025

Ko ljudje rečejo "kako si hladna", to običajno ni nedolžna observacija.

Običajno je konkretno sporočilo, da jim manjka naše čustveno delo, hkrati pa je na potiho razglašeno pričakovanje, da bi čustveno delo pač moralo biti opravljeno, prijetna "toplina" pa na razpolago.

Čustveno delo?

-Pazim, kako povem, da se ja kdo ne bi počutil nelagodno.
-Razlagam, da upravičim, zakaj sploh nekaj rečem.
-Sekiranje, ker govorim premalo "mehko".
-Vedno kličem prva in na pet mojih klicev pride (mogoče) en njen.
-Stvari ne povem, kot jih mislim, ker vem iz izkušenj, da bom kaznovana s tiho mašo.

Prej ali slej pride čas, ko se ženska odloči, da bo nehala bejbisitat občutke drugih.

Ko je ženska sama preživela težke reči v odnosih, ji je ta naravni razvoj zelo težko sprejeti. Poteza "ne bom skrbela za tvoje občutke", ima namreč v doživljanju in razumevanju ženske, ki je bila sama prizadeta v odnosih, psihopatski prizvok. Zveni najmanj egocentrično, vsaj brezbrižno, zagotovo "nesočutno", lahko pa celo nevarno - za druge, pa tudi zanjo samo, seveda.

Razumeti je potrebno, da je poanta katerih koli "težki reči" v odnosih - običajno so to razne permutacije nasilja - vsakič znova problem meje in integritete. Meje so kršene, integriteta nespoštovana. Hkrati živimo v družbi, kjer čustva postajajo valuta, s katero se trguje na veliki skali. Čustva, najbolj humana in naravna človeška stvar, so tako po novem res uporabljena povsod - o njih se govori na veliko zasebno in v poslu, z njimi se skritno manipulira, zasebno in v poslu, hkrati se jih pričakuje, zasebno in v poslu. Kar je bil včasih primat razuma, so sedaj postala čustva - vse je nekako prepojeno z njimi ali pa bi moralo biti.

"Kako si hladna" je navadna manipulacija. Nihče pri zdravi pameti, z neko osnovno moralo in z neko osnovno empatijo, ne bi od drugega človeka nikoli "zahteval" čustev. Ali čustvene topline. Ali jo pričakoval, njeno odsotnost pa potihoma sankcioniral skozi očitek.

Ko nam naslednjič kdo reče, da smo hladne? Nam ni treba tega vzeti niti kot žalitev niti kot kompliment. Lahko je zgolj informacija, skozi katero se nam je približala psihična realnost sogovornika in sveže spoznanje o nivoju odnosa, ki ga imamo z njim.

lpt

21/12/2025

V "spreminjajočih časih", ko nas Življenje sooči z dejstvi, ki se jih ne da (več) spregledati, se lahko hitro znajdemo pred veliko življenjsko izbiro, ki lahko postane tudi velika življenjska stiska.

Težko je predvsem, ko se počutimo, kot da smo pahnjeni v kot, stisnjeni v prešo časa. Ko vemo, da se bomo morali... imperativ... za nekaj konkretno odločiti, prej ali slej. Hkrati.... karkoli vidimo v projekciji, karkoli si zamislimo... nič ni dobro in nič nam ni všeč. Nobena izbira ni dobra, nobena ni po našem okusu, nobena ni lahka. Križišče tako postane krožišče, mi pa lovimo svoj lastni rep.

V takih časih postane nuja, ne luksuz... da si sočutno, do sebe darežljivo dovolimo... in se v popolnem miru sprehodimo skozi različne mentalne perspektive, potonemo skozi plasti občutkov, damo prostor različnim notranjim delom in pogledamo "zadevo" iz različnih vlog, identitet.

Ali se ti zdi, da se moraš za stvari v življenju hitro in nedvomuno odločati?

Odgovor na to lahko odpre veliko nadaljnih raziskovanj o tem, koliko somatsko-čustveno in mentalnega (notranjega) prostora, pravzaprav imaš ZASE, koliko si ga lahko vzameš, na kakšen način, zakaj si ga ne, kako bi lahko drugače, v kakšni intenziteti v vas delujejo notranji psihični in zunanji pritiski, etc.

Mehak, generičen outcome celovitega notranjega dela je vedno tudi globlje, veliko bolj občuteno doživljanje sebe, hkrati bolj kompleksno razmišljanje o sebi, hkrati razvoj teorije uma, se pravi dojemanja tega, kako čutijo in razmišljajo drugi...

Vzeti si čas, da gremo v miru skozi senzacije, občutke, prisluhnemo čustvom, si dovolimo v miru vse razmisliti in pustiti, da se vse "domisli" znotraj nas... in da se senzacije, občutki, čustva in misli povežejo v neko globalno celoto... je dejansko neprecenljiva dragocenost. In ja, ta čas se ne šteje v minutah, niti v urah, ampak v dnevih, včasih v tednih. Biti s sabo in z vsem, kar se dogaja znotraj nas, je čista lepota. Nahrani nas, potolaži nas, olajša nas, podpre nas. Biti s sabo, ostati s sabo, je neprecenljiva veščina. Ohranjati stik s sabo in zavest o sebi in vsem, nam pomaga izbrati, ko se zdi, da nimam pojma, kaj in kako... ter sprejeti odločitve, ki se zdijo na prvi pogled povsem nemogoče.

Križišča so lahko tudi krožišča. To je ok. Dokler ostajamo v aktivnem, toplem, ljubečem stiku s sabo; se opazujemo in spremljamo; si dovolimo občutit vse, mislit o vsem... je vse uredu. Povezani smo s sabo in hkrati z vsem, kar obstaja. S tem smo na nek magičen način varni. Lahko si predstavljamo, da je Vesolje na naši strani in da nas bo podprlo, saj mi podpiramo sebe, na ljubeč, dober, sočuten, zavesten način.

Križišča so del življenja. Znotraj nas obstajajo arhetipske sile, ki nam pomagajo, da se znajdemo na vsakem od njih. Da se odločimo - ko enkrat dozori čas. Te sile znotraj nas so potrpežljive, hkrati modre, hkrati neusmiljene do tega, kar moramo zapustiti in mora iti... ter neskončno podporne do nove smeri, ki se že riše pred nami, skozi naše telo, skozi naše sanje.

Moja supervizorka, mladostna angleška gospa, za katero že leta in leta stalno mislim, da jih ima 73., me je prejšnji teden vprašala ali vem, od kje izvira beseda "sacrifice"... (vem:)... izvira namreč iz besede "sacred", torej: sveto, nekaj svetega.

Ko pride čas za odločitev in ko smo šli skozi vse občutke, misli, perspektive... se lahko potem zgodi izbira. In ta izbira zabriše vse preostale izbire, ki bi lahko bile in ki nikoli ne bodo, saj smo jih žrtvovali - za nekaj novega, za nekaj svetega.

Imejte to v mislih, če ste na križišču, ali ko boste na naslednjem. Zaupajte, tako kot zaupam jaz, da nas življenje podpira in da Pot vedno obstaja. Treba si je dati čas, prenesti kroženje, odprta vprašanja, nevedenje.

Treba je samo dovoliti, da Pot lahko pride v bivanje... da se zgodi, globoko v Nas.

lp,tina

04/12/2025

Ženska se panično boji, da bi bila zavrnjena, izobčena, izločena, razvrednotena.

Zato, še preden bi to lahko storil kdorkoli drug, naredi to sama...

Precizno
zavrne
Sebe.

Po hitrem postopku, z natančnostjo nevrokirurga, izloči svoje najgloblje želje, izobči potrebe in razvrednoti vizije.

Nato.... nadaljuje s svojim "dovolj dobrim" življenjem.

Odpre dnevnik hvaležnosti in se prisili čutiti hvaležnost za nekaj, za kar v resnici ni iskreno hvaležna.

Konfliktna navznoter ostaja nasmejana navzven, njena frustracija pa vztraja, tako kot nezmožnost, da bi se počutila preprosto v redu - mirna in spokojna, močna in pogumna, odločna in jasna in radikalno ljubeča do sebe, kreativna.

"Creative function is the center of the soul and psyche."

Ko zapre dnevnik hvaležnosti, se sama s sabo še malce pomeni, da si dopove, da nima kaj komplicirati, ker res živi uredu.

Da je problem, ki ga ima v življenju, stvar njene razvajenosti, nepotrpežljivosti in, oh, preobčutljivosti.

Ženska se panično boji, da bi bila zavrnjena, izobčena, izločena, razvrednotena.

Zato, še preden bi lahko to storil kdorkoli drug, naredi to sama.

///

𝐌𝐞... 𝐯𝐬𝐞 𝐭𝐨 𝐨𝐛𝐫𝐧𝐞𝐦𝐨.

Zavračanje sebe postane mit, same sebi pa zakon in institucija.

///

𝐏𝐨𝐭 𝐌𝐚𝐭𝐞𝐫𝐧𝐢𝐜𝐞 / 𝐙𝐢𝐦𝐚 𝟐𝟎𝟐𝟔 - link v komentarjih

"Delavnica, ki odpira novo razumevanje, kdo smo ženske, kaj nas je zaznamovalo, kako se bomo osvobodile, kako bomo pridobile svojo izgubljeno moč. Odlična naložba za prihodnost, zame ena najboljših in najbolj uporabnih. Znanja in orodja, ki bi nam morala biti položena že v zibko, so nam končno na dosegu rok. Tina je topla, pristna, izvirna, sočna in pomaga vsaki od nas, da odkrije v sebi svoj dragulj."

- Klavdija, 64

PS. Pot Maternice je pot za svobodomiselne, ki želijo biti še mnogo bolj samosvoje in res uživati v svojem telesu, v izrazu svoje Duše, opremljene s konkretnimi orodji, kako vse to izpeljat.

30/11/2025

Dragi vsi. Sem bila pridna. Spodaj je link na svež članek... Večina žensk, s katerimi delam, ima problem s sprejemanjem svojega telesa, seksualnosti in sebe v partnerstvu. Skozi delo z njimi in ženskimi krogi na Poti Maternice seveda veliko opazujem in razmišljam. Članek "Vzpon arhetipa sintetične ženske" je nastajal postopoma skozi zadnja leta, ko sem na različne načine pisala o ženski psihi in delu na Poti Maternice. No, potem sem se par mesecev nazaj odločila, da stvar sestavim skupaj in sem se lotila. Kako sem prišla do tega, da v končni fazi pišem o arhetipu sintetične ženske, dejansko niti ne vem, kar zgodilo se je, ampak to je narava pisanja. O tem arhetipu nisem nikjer posebej brala ali bila inspirirana, sem pa to besedo "sintetična ženskost" enkrat omenila v neki FB objavi.... in se mi je zdela prav dobra. Moja ljubezen do globinske psihologije sicer sigurno ima nekaj zraven, ampak meni se iskreno zdi, da se mi je ta arhetip kar izrisal, skozi proces. Arhetip sintetične ženske je sicer moderen arhetip in rekla bi, da je začel vzpon konec 80. in v 90.letih, ko se je začela kultura glasbenih videospotov in ko so motnje hranjenja postale mainstream. Z razmahom interneta in socialnih omrežij, sploh pa z napredkom tehnologije, pa je vstopil na sceno na veliko...

Link je v komentarjih. Upam, da vam bo branje prijetno in v razmislek. Pozdravčke in lepe dni, Tina

Ilustracija: Lucy Campbell

22/11/2025

Ko se soočimo z zmedo v naših srcih, v umu in v odnosih, prej ali slej pridemo do tega, da v kolikor želimo karkoli premakniti, spremeniti, potem moramo (moramo!) dojeti utečene vzorce, s katerimi odrekamo ljubezen in sebi in drugim.

Običajno to pomeni, da se soočimo sami s sabo in naredimo iskreno introspekcijo dogajanja v sebi in okoli sebe ter se prej ali slej odločimo spremeniti, kako ravnamo s sabo in z drugimi.

Z vsem tem gradimo novo verzijo svoje realnost.

Nova različica naše realnosti je povsem odvisna od zgoraj omenjenega celovitega notranjega dela, hkrati od konkretne spremembe vedenja in hkrati od moči, da zdržimo celoten prehod od A, starega stanja, do B, novega stanja.

Klasični problem vsake konkretne življenjske spremembe je, da se tipično ne zgodi hitro, še manj pa hipno. Obstaja konreten most med zunaj in zunaj, med notranjo doživljajsko realnostjo in zunanjo manfestno realnostjo, in ta most je cela reč. Potrebno se ga je zavedati, ga graditi, ga videti, ga vzdrževati, predvsem pa zelo zaupati vanj.

Zaupanje v ta most je, at the end of the day, namreč edini način, da se zares premaknemo iz stanja A v stanje B.

Za vzdrževanja tega mostu je potrebno zavedanje, hkrati pa globoka vera. V slovenskem jeziku ima izraz vera pretirano religiozno konotacijo, da bi bil dober in primeren za ta opis, vendar drugega dobrega še nisem našla, zato uporabljam tega - globoka vera. Dejansko gre bolj za globoko zaupanje in v angleščini je ustrezen primerljiv izraz "faith".

Naša pripravljenost ohranjati globoko vero, ko prečimo most, tudi ko se soočamo s hudimi dvomi, strahovi, skrbmi in kaosom? Absolutno določa rezultat naše spremembe ter definira kako in ali pridemo do točke B.

Kaos, skrbi, strahovi in dvomi so absolutno neizogiben del vsake transformacije, vsake globoke spremembe, ki se dogaja v bistvu našega bitja. Včasih rečemo, da je z leti, s "kilometrino", seveda vsaka sprememba lažja, ampak moja izkušnja je, da ko gre za globinsko transformacijo, ko se spreminja nek temeljni vidik naše realnosti, to prinese s sabo tak energijsko-emocionalni kaos, da nobena kilometrina ne pomaga. Ko smo zares v vrtincu, ga moramo predvsem predihati. Štekamo običajno kasneje, za nazaj.

Kaos je v kontekstu transformacije vedno dobra novica. Izziv ga je vzdržati in modro odpeljati, a ko se prenehamo bojevati in se spustimo v trenutek, vstopimo v stanje nečesa svetega. Vstopimo v čudež opazovanja in sprejemanja, znotraj katerega se materija znotraj in zunaj začne organizirati sama od sebe, povsem misteriozno. To sem videla neštetokrat v svojem življenju in v življenjih drugih.

Globoka vera, ki, še enkrat, nima res nič z religijami, je tista, ki nam pomaga in držati in poganjati premik od Starega k Novemu. Od A, do B. Dejansko je kot mišica. Bolj kot vadimo, močnejša postaja. Vedno več prenese, vedno več jo je. Dokler?

Nam nekega poznojesenskega dne postane tako naravna kot dihanje.

Sporočilo je, da preprosto moramo vztrajati. Rešili bomo tudi to težavo. Bolečina in kaos b***a minila. Vse gre naprej. V ozadju vsega JE ljubezen. In v vsem tem SMO skupaj. Vsi se učimo, vsak zase, in vsak od nas trenira svojega "zmaja". Ljudje imamo izjemno sposobnost, da se lahko naučimo, kako ga udomačiti in se ga naučiti uporabljati v svojo dobrobit, s toplo namero in globokim zaupanjem v dobrobit vseh nas.

Lep vikend vsem,
Tina

17/11/2025

"Popoln obrat, korak naprej, naslednji in še eden, stopam po cesti k njej, ki sem jaz in še nisem jaz."
- R.K.

Stopamo po cesti, ko delamo skupaj, hkrati vsaka čisto zase, zato je važno, da smo vse v Krogu sposobne fizično biti v sebi in delat po cele dneve. In zmožne čustveno poskrbeti vsaka zase. Nobena ne dela ldela namesto druge, kar je v teh Krogih, za razliko od marsikaterih drugih skupin, norma. Vse je skoncentrirano na urjenje "tvojega in mojega" lastnega stika s sabo v stilu odrasle odgovornosti zase. To, hkrati, tudi ni nek industrijski pristop in tudi ničesar fancy ni pri našem delu. Nič. Sama imam vrojen odpor do elitizma, tudi spiritualnega. Pri tem delu sem perfekcionistka, obožujem lepoto in dovršenost. Rada pa ju imam znotraj običajnosti. V njej se počutim svobodna. Zato tudi me delamo simple. In, na tleh, na blazinah, s podprtimi hrbti in v legicah, pajkicah, trenerkah, udobne, z maskaro, brez ali s tremi, itak je vseeno, ker se v vsakem primeru ne fotkamo za objave na social media in se tudi nikoli ne bomo. Naše delo je sveto: je čustveno intimno. V njem delimo, kar morda nikoli nismo govorile z nikomer in niti nismo mislile kadarkoli deliti, čeprav živi v nas že... stoletja? To, da delimo, nas dejansko zdravi. In to, da poslušamo druga drugo, nas dejansko zdravi. In to, da delamo vsaka znotraj sebe, medtem ko delamo vse skupaj, v varnem, varnem polju Kroga, nas tudi zdravi. Skupaj z izkušnjo spoštovanja in preprostega, nenarejenega ženskega tovarištva nam naš prostor-čas pomaga, da se povzpnemo višje,
spustimo globlje in

stojimo, kot razvejan hrast, ukoreninjene v realnosti,
shranimo, kot navidez nedolžna tisa, svoj zdravilni strup,
zaščitimo, kot ogromen glog, svoje meje, once and for all.

Hkrati pa skupaj kar naenkrat vidimo veliko, veliko, veliko
več... in mnogo, mnogo dlje... in v resnična bistva reči.

“Pot Maternice je čas, ki je namenjen samo tebi. Delo, ki bo posledično spremenilo svet. Neizmerno varen prostor, sprejemajoč, poln ženske energije. Life-changing. Pomaga odvreči balast, ki nam ga je svet/družba/družina celo življenje nalagala na ramena, da bomo majhne. Pridne. Vodljive. Pa vemo, da smo lahko toliko več - da je v nas modrost, življenje, ljubezen.”
-Amedea, 37

Si vabljena. Ne splača se čakat januarja 2027. Lajf je preveč dragocen, da bi ga cincale v nedogled. In preveč lepih stvari je, ki so tu, da jih končno začutimo in dojamemo... znotraj🩷

Vse se začne znotraj.

Tina

---

Pot Maternice
9. izvedba
Začnemo: 9. januar 2026
Na voljo še nekaj mest 🩷
Tvoja prijava: link v komentarjih

09/11/2025

💜Se kdaj zavedaš, da med vsemi milijardami ljudi dejansko obstajajo taki, ki bi te želeli imeti radi, ker si res fajn? Si lahko predstavljaš, da je nekomu zelo zelo mar zate - ne za s*ks s tabo, za tvoje talente, pamet ali finance, ampak ker želi vedeti, kdo pravzaprav si? Kako razmišljaš, kako občutiš, kaj si želiš, česa nočeš, kaj ceniš, kaj obožuješ, kaj te navduši do neba? Balkanke ali napolitanke? Džus s smetano ali brez? Čokolino ali čokolešnik? K čemu pravzaprav stremiš, kaj ti je vredno?

Bučke, she said........

Številne do vse od nas, ki se vsedemo v Krog na Poti Maternice, smo se žal veliko prezgodaj soočile z bolečino izgube in zavrnitve. Bilo je tako zgodaj, da smo od vedno visceralno dvomile v ljubezen, saj nikakor nismo mogle vplivati na to, kako so se zavrnitve in izgube presnovile znotraj nas. Naše oči so tako mogoče čisto običajne, živahne, a v ozadju imajo, ko dobro pogledaš, en tak odblesk črnine, ki jih dela različne od večin in včasih celo prestraši... Kar je, roko na srce, detajl ob dejstvu, da nam je vse izgube in zavrnitve, ki smo jih kadarkoli doživele, uspelo na koncu in od samega začetka stkati v eno samo, v zavrnitev Sebe.

:/

“Pot Maternice” delam zato, da lahko "take" končno najdemo mir in varnost, da spregovorimo v svojem jeziku, s svojimi forami, s svojimi "preobčutljivostmi". Da gremo potem v notranje delo in skupaj rudarit v plasti Radikalne Ljubezni.

Pot Maternice je delo, ki rodi žensko zlato - vsakič znova.

Znotraj tega našega dela postane Maternica večdimenzionalni portal, skozi katerega se stabilizira tvoj občutek Sebe. To v praksi pomeni več reči, ena praktično pomembnejših pa je, da nehaš nihati v občutenju sebe, saj vedno bolj zgoščaš občutek, kdo pravzaprav res si. V principu je enostavno. Sila, ki biva v nas, nam je dana s tem, ko smo se rodile kot ženske in bila nam je odvzeta s tem, ko smo se rodile v družbi, kakršna je. Naša moč leži v tem, da to Silo vzamemo nazaj - v svoj trebuh, v svoje roke, v svoj um, brez pogajanj, brez kompromisov, brez kakršnih koli faking "če".

"Prihodnost," sem enkrat nekje prebrala, "pripada tistim, ki si upajo verjeti v lepoto svojih sanj."

And I couldn't agree more...

///

Pot Maternice /// Zima 2026
Vpis odprt: link v komentarjih

t💜

23/10/2025

Na ta deževen jesenski večer imam zate spet nov članek. S Tino sva se dogovorila, da bova napisala vsak svoje razmišljanje o AI in kako vidiva njen vpliv na različne aspekte naših življenj in evo, tu je moj zapis. V dobi umetne inteligence, ki pospešeno avtomatizira rutinska opravila s tem da piše, ureja, komunicira, programira, ustvarja aplikacije, vse v nekaj trenutkih, se mi pojavlja ključno vprašanje: Ali sploh še obstajajo področja, kjer AI ne bo nadomestila človeka in kaj nas pravzaprav definira kot ljudi?

V članku se dotikam pet področij, od samospoznavanja, čustvene pismenosti, notranje poravnanosti, duhovnosti do zdravih odnosov, ki jih AI po mojem mnenju ne bo nikoli nadomestila. Kaj meniš, sem zajel vse? Vabljen/a k branju in razmisleku!

Samo

-> https://psihoterapijabozic.si/ai-in-pet-stvari-ki-ostanejo-cloveku/

AI je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi, zakomplicira ali zagreni, ne mora pa živeti našega življenja namesto nas. Naše življenje je v osnovi somatsko-telesna realnost ter povsem naša lastna odgovornost.

23/10/2025

"Bolj pomembno, kot da sem, je, da ugajam.
Tu... nisem zase, sem za druge. Izgubljam se.
Varnost dobim v razdajanju,... v več razdajanja.
In... v kontroliranju mojih potreb, za katere je bolje, da jih niti ne zaznam. Ker... tudi ko jih zaznam, se od njih v stotinki sekunde odmaknem.
Rajši se kontroliram sama.. preden bi me lahko, spet, kdorkoli drug."

///

Vse ženske ne nosimo te arhetipske zgodbe. Nekatere jo. Tiste, ki jo, lahko izkopljemo predor, odpremo portal in odidemo onkraj krivde, sramu, hromečega strahu - pred kaznijo.

“You have to imagine something that doesn’t exist and dig a cave into the future and demand space. It’s a territorial hope affair. At the time, that digging is utopian, but in the future, it will become your reality.”
— Björk

///

lpt

21/10/2025

Napovedujemo.
🤍

///

“Delavnica Pot Maternice je bila zame 'totalna revolucija'. Vajena sem dela v duhovnih in terapevtskih skupinah, desetletja v več državah, a Tinina Pot Maternice je presegla vsa moja pričakovanja in tudi mojo najbujnejšo domišljijo. Že dolgo sem v menopavzi, a še vedno sem potiho iskala neko manjkajočo kvintesenco, sveti Gral. Hvaležna sem svoji intuiciji, ki me je naposled privedla na to Pot, kjer se pravzaprav vse steka in pomirja v točko odrešitve, povratka k sebi, končno k viru neusahljivega življenja... " - Monika🤍

18/09/2025

Stari, čas je, da prenehaš reševati vse sam!

Ta teden sem zopet naletel na moškega, ki je po pogovoru prišel do zaključka, da je itak vse odvisno od njega in da mora vse izzive rešiti sam.

Sama ideja, da je vse odvisno od nas, ni nujno napačna, navsezadnje moramo na koncu spremembe resnično izpeljati sami.

Ampak dokler ti je kristalno jasno, kaj moraš narediti, pa tega vseeno še vedno ne narediš in če ne uspeš toliko slediti sebi, da bi vedel, kako se v kritičnih situacijah zares počutiš, potem ostajaš ujet v zanki. Dejstvo!

Če pa si pripravljen stopiti iz te zanke je spodaj članek, ki sem ga sicer napisal že pred časom, a je njegova vsebina še vedno aktualna in zimzelena. V njem opišem tri pomembne korake, ki vodijo moškega iz spirale neprijetnih občutkov in frustracij.

💪😎👍

Samo

Iz kaosa negativnih čustev in frustracij te pripeljejo trije koraki. Eden izmed njih je ta, da si poiščeš pomoč in podporo. To ni kapitulacija. Je dejanje velikega in zelo pogumnega Srca.

05/07/2025

Kako si?

Kako je?

To vprašanje slišimo (in postavljamo) dnevno...

Kako pa ti običajno odgovoriš nanj? Si med tistimi, ki odgovorijo na kratko - z "dobro" ali "slabo"? Sam pogosto slišim ljudi tudi reči, da imajo "dober" ali pa "slab dan"...

Se kdaj vprašaš, kaj s takimi vprašanji in odgovori sploh sporočamo?

Na videz gre za stik s sočlovekom, za neko zanimanje zanj, a pogosto se vse zaključi že pri teh besedah. Vprašanje in odgovor obstaneta v zraku kot nekakšen vljudnostni ritual, ki pa nima zares neke prave vsebine... Če mene vprašaš, je tako spraševanje lahko celo žaljivo, kajti če nekoga vprašaš kako je... in se zadovoljiš s takim odgovorom, te v resnici niti ne zanima zares, kako človek zares je. Se pravi, da je brezveze, da ga to sprašuješ...

Zanimivo je, da se pogosto niti ne zavemo, kako hitro se zadovoljimo s takšnim avtomatskim odgovorom, pri sebi in pri drugih. Rečemo, da imamo slab dan, a se ne vprašamo, kaj to zares pomeni... in spregledamo pomembne notranje procese, ki bi si zaslužili veliko več naše pozornosti.

Vse to notranje bogastvo tako zamešamo pod eno splošno, površinsko oznako, ki je sicer lahko priročna, a pogosto tudi prazna.

--

Jezik s katerim opisujemo, ubesednjujemo svoje lastno počutje seveda vpliva tako na stik s sabo kot na stik z drugimi.

Ko znamo prepoznati in ubesediti raznolike čustvene odtenke, se šele lahko odpre veliko globlja komunikacija navznoter in navzven. Ljudje smo bitja odnosov in komunikacije... in res zadovoljujoča komunikacija je vsebinsko bogata, celovita. In uporaba smiselnih besed, ki dejansko opišejo, kaj čutimo, ima svoj veliko vlogi pri tem, medtem ko nas površinski opisi, kot sta "dobro" ali "slabo", pogosto povsem oddaljijo od resničnega stika s seboj, s svojo notranjo izkušnjo in seveda tudi z drugimi...

Vabim te, da prebereš moj nov članek.

-> https://psihoterapijabozic.si/imas-spet-slab-dan/

Verjamem, da te bo opolnomočil in tudi spodbudil, da boš naslednjič, ko boš imel/a "slab dan", pogledal/a vase malce drugače. Ali pa da boš, ko ti nekdo reče, da je "uredu", vprašal/a kako besedo več. Si vzel/a več časa, šla/šel še malo naprej in s tem odprl/a globlji prostor za stik, priložnost za nekaj bistveno bolj resničnega.

Prijetno branje ti želim!

Samo

Rečeš, da imaš slab dan – pa je to res? Odkrij, kaj tvoje »slabo počutje« v resnici lahko pomeni in zakaj te lahko tak jezik odtuji od lastnega doživljanja.