18/02/2025
💛 Ko največji sodnik ni svet okoli tebe, ampak ti sam/a.
Včasih sem mislila, da me omejuje svet okoli mene. Da so drugi tisti, ki me zadržujejo. Ampak najbolj glasni in najostrejši sodniki niso zunaj – so v meni. Ti tihi, včasih nevidni glasovi, ki mi šepetajo:
"Nisi dovolj."
"Poglej, kako drugi znajo, ti pa..."
"Si prepozna."
"Si preveč lena."
"Ne bo ti uspelo."
Slišim jih. Tako zelo živi so. Včasih jih niti ne zaznam kot glasove, ampak kot občutke: tesnobo, napetost v telesu, občutek, da ne morem zadihati s polnimi pljuči. Kot da nekaj v meni nenehno drgeta, v pripravljenosti na boj ali umik.
Dolgo sem mislila, da je to samo strah pred mnenjem drugih. Da se bojim zavrnitve, neuspeha, tega, da ne bom sprejeta. Ampak potem sem dojela, da me najbolj ne boli to, kar bi lahko rekli drugi – temveč to, kar si govorim sama.
Moje lastne misli so me ranile bolj kot kdorkoli drug.
Moji lastni notranji glasovi so me prepričevali, da nisem dovolj, da si ne zaslužim, da nisem vredna. In to je bila največja bolečina – ker so bile te besede nekoč izrečene, ponavljane, zapisane v meni tako globoko, da sem jih vzela za resnico.
A danes vem: to niso resnice. To so naučeni glasovi preteklosti.
Ne izginejo čez noč. Se pa lahko z njimi pogovarjam. Jih opazujem. Ne dovoljujem jim več, da vodijo moje življenje.
Ne bom lagala – včasih še vedno pridejo. Še vedno mi šepetajo. Ampak danes se znam slišati. Znam stopiti korak nazaj in reči: "Aha, spet si tu. Ampak veš kaj? Tokrat te ne bom poslušala."
Danes se odločam drugače.
Danes si rečem:
💛 Bravo. Poglej, kako daleč si prišla.
💛 Vem, da se bojiš, a vseeno hodiš naprej.
💛 Lahko si dovolim rasti – brez pritiska, brez perfekcionizma, brez občutka, da sem kaj zamudila.
Če te kdaj preplavijo tvoji lastni glasovi dvoma – veš, da nisi sam/a. Tudi jaz jih slišim. Ampak veš kaj? Niso ti in niso tvoja resnica. ✨
👉 Se tudi ti kdaj ujameš v lastne glasove dvoma? Kako se soočaš z njimi?
