https://www.facebook.com/130958700312267/

Salon Oblak, Novo Mesto (2025)

Privoščite si sprostitev in lepotičenje svojega telesa. Naša prednost je, da se vse terapije izvajajo ročno, brez električnih naprav, katere lahko še dodatno bremenijo naše telo in okolje.
....za boljše počutje in lepši izgled - SALON OBLAK

06/03/2025

- M O J Č A S -

Imaš dobro uro in pol časa? Ne?
Kaj pa če rečem, da gre za tebe? Še vedno ne? Aha, ta teden ne...
Kaj pa če rečem, da gre za tvojega otroka? Hmmm... mogoče, ampak samo pol ure?

V redu. Če ga trenutno nimaš, popolnoma razumem – vsak ima svoj ritem in prioritete.
A ob vsem tem ne pozabi nase. Ob vseh stvareh, ki se zdijo nujne in pomembne, si vzemi trenutek tudi zase.

- Upaj si › ustavi se -

Vsakič, ko začutiš potrebo po piškotu, jabolku, kavi, oreščku, malici, prigrizku, napitku… ali pa obratno, ko telo res potrebuje hrano ali pijačo ti pa ga stadaš in se držiš strogih diet – se nežno vprašaj:
* Kaj trenutno čutim? *

Pred čem se skrivam, bežim... ?? Kaj rabim zamašiti, utišati, prikriti...?
Vzemi si pet minut.
Vsedi se in se zazri v rožo, drevo ali svoje dlani.

- Dovoli si, da tvoje telo spregovori. -

Verjemi, da je včasih manj strašno prisluhniti notranjemu glasu v našem telesu v našem mogočnem templju, kot pa nenehno bežati in se vrteti na istem mestu.

- Vprašaj svoje telo, kaj bi ti rado sporočilo. -
› In verjemi, odgovorilo ti bo. ‹

Pomembna je le ena stvar:
Da se imaš rad/a – točno takšno/takšnega, kot si.
S temi občutki. Naj bo to žalost, bolečina, sram… ali pa veselje, zdravje, ljubezen.
Ni pomembno, kaj čutiš. Pomembno je, da začutiš in se zavedaš, da je to tvoje in del tebe. In da imaš dovolj moči, da greš skozi to. Vse je človeško in del nas. Sprejmi te občutke.

- Sprejmi sebe. -

Bodi hvaležna⁄en za to življenje, ki te je vsak dan pripravljeno naučiti nekaj novega.

Spodaj delim še en luškan podkast.
https://www.youtube.com/watch?v=Df2EOfcO1co

- Vzemi si trenutek zase! -

- H V A L A -

28/02/2025

👉 "Naša ranljivost ni šibkost – je most do nekoga, ki se morda ravno zdaj počuti izgubljenega in v naših besedah najde upanje."

Ni se nam treba dokazovati. Ni nam treba tekmovati z drugimi – ne s sodelavci, partnerji, sosedi, sošolci, ljudmi iz socialnih omrežij, ne z "Instagram popolnostjo" ali motivatorji.

Dovolimo si biti unikatni.

Zdelo bi se, da imamo vse, kar potrebujemo – a kljub temu se včasih počutimo izgubljene v poplavi vsega.

Kaj pa, če bi si dovolili trenutek miru?
Če bi si dovolili začutiti?

te spomnim – vedno je pravi čas za nove korake.

Danes preprosto bodi ti. Bodi vesel-a, sproščen-a, pojdi ven na svež zrak, prisluhni naravi, zapoj, zapleši, začuti trenutek. Ni treba, da je popolno – dovolj je, da je tvoje. 💛

Kaj pa tebi v življenju prinaša občutek miru in povezanosti?

22/02/2025

- Ujeta med strahom in željo po svobodi. -

V meni se prepletajo ujetost, odpor, slaba vest, občutek krivde... Strahovi, ki me držijo nazaj. Stara prepričanja, ki me tiho obvladujejo.

Zadnje dni so spet na pohodu veliki "mojstri": strahovi, tesnoba, panika, zakrčenost, sram, žalost... In spet je prišel čas, da se ustavim, pogledam v sebe in vprašam te "mojstre", od kod prihajajo.

Zaznala sem jih globoko v sebi. A niso bili novi.
Spomnili so me na občutke iz preteklosti, na tiste noči, ko sem se zbujala prestrašena, z glavo polno temnih misli. Ko sem bila po vsem, kar je bilo za menoj, tako izčrpana, nemočna, v bolečini, v strahu... a sem kljub vsemu sedla na posteljo, začela tapkati, jokati in predelovati vse, kar mi je tisti trenutek prišlo na misel.

Takrat nisem imela moči za pisanje ali meditacijo.
Predvsem pa nisem imela več časa za beg ....beg v; delo, izobraževanje, šopingirnaje, , hrano, seks, pozornost, šport, alkohol, droge, soc.omražja, TV, igre na srečo, ...in vse možne odvisnosti, lahko bi naštevala v nedogled (a čas za izgovore in beg je potekel). Občutki, obdani s solzami, so kar bruhali na plano. Včasih je trajalo ure, včasih tedne. A vedno je bilo vredno. Vedno je prišlo olajšanje.

Sčasoma sem začela početi še druge stvari: terapije, vadbe, predihavanja... in vsak korak je prinesel spremembo. Tudi kadar je bilo težko, so bile stvari vedno boljše.

Z delom v salonu sem imela priložnost spremljati vas in opazovati, kako se naše čustvene izkušnje in telesna stanja povezujejo. To me je spomnilo na spoznanja Gabora Matéja, ki pogosto poudarja, kako potlačena čustva in travme vplivajo na naše telo. Sčasoma sem začela odkrivati, kako bolečine, kožne težave, gubice ali drugi telesni simptomi pogosto izvirajo iz naših notranjih čustvenih vzorcev in travm. S pomočjo vseh vas, ki ste mi zaupali, ter z lastno radovednostjo, učenjem in podporo učiteljev sem postopoma začela bolje razumeti, kako naše telo odraža naše misli in občutke. Vedno sem želela pomagati in ta želja me je spodbujala k raziskovanju. Vse to znanje in izkušnje so mi pomagale tudi osebno, zato sem zelo hvaležna – sebi, svoji družini in vsem, ki so bili del tega procesa in so⁄ste še vedno.

Te dni pa me je na tla spravilo spoznanje, da imam slabo vest, ker bi rada zaživela.

Slabo vest, ker bi rada bila: 💛 zdrava, 💛 kreativna in ustvarjalna, 💛 vesela in srečna, 💛 učinkovita, koristna, 💛 zaljubljena, ljubljena, 💛 ker bi rada potovala … preprosto jaz.

Kot da si ne upam več sanjati. Kot da me nekaj drži na mestu.

A kljub temu vem, da je to del procesa.

Življenje ni nekaj, kar enkrat "popravimo" in nato ostanemo mirni za vedno. Rast, preizkušnje, soočanja… vse to je del nas. A na nas je, da se naučimo te občutke videti drugače, jih prepoznamo in se nanje odzovemo na nov način.

Spoznavam, da ni vse, kar nas boli, nujno slabo. Tudi ta bolečina nosi svojo moč in priložnost za rast. Ko se naučimo stopiti izven svojih omejitev, odkrijemo notranjo moč, katero vedno nosimo v sebi.

Zato si postavljam vprašanja, ki me vodijo naprej:
👉 Komu sem zvesta, ko se kaznujem?
👉 Kateri del mene se boji sprememb?

Ni lahko.
Ja, boli. Včasih je "bolečina" neznosna
Zahteva čas, zaupanje, podporo.

A na koncu, ko si pogledamo v oči in si dovolimo rasti, je vredno.

In kar je najpomembnejše: Tega ne rabimo početi sami.

Si upaš prositi za pomoč?

Ljudje pogosto ne znamo slišati bolečine.
Bojimo se je.
Izogibamo se ji.
Tako pri sebi, kot pri drugih.

A zavedaj se, da nekdo te vedno sliši. Samo odločiti se moraš, da si tudi ti resnično želiš spremembo in da si resnično želiš biti slišana⁄slišan.

💛

Ko to pišem, vem, da bo prišlo do nekoga, ki točno to potrebuje v tem trenutku. In to je največ, kar lahko damo – s svojo izkušnjo pomagati nekomu, da se lažje najde, da se sliši in si zaupa. Če si to ti, veš, da nisi sama/sam.

O b j e m
💛

18/02/2025

💛 Ko največji sodnik ni svet okoli tebe, ampak ti sam/a.

Včasih sem mislila, da me omejuje svet okoli mene. Da so drugi tisti, ki me zadržujejo. Ampak najbolj glasni in najostrejši sodniki niso zunaj – so v meni. Ti tihi, včasih nevidni glasovi, ki mi šepetajo:

"Nisi dovolj."
"Poglej, kako drugi znajo, ti pa..."
"Si prepozna."
"Si preveč lena."
"Ne bo ti uspelo."

Slišim jih. Tako zelo živi so. Včasih jih niti ne zaznam kot glasove, ampak kot občutke: tesnobo, napetost v telesu, občutek, da ne morem zadihati s polnimi pljuči. Kot da nekaj v meni nenehno drgeta, v pripravljenosti na boj ali umik.

Dolgo sem mislila, da je to samo strah pred mnenjem drugih. Da se bojim zavrnitve, neuspeha, tega, da ne bom sprejeta. Ampak potem sem dojela, da me najbolj ne boli to, kar bi lahko rekli drugi – temveč to, kar si govorim sama.

Moje lastne misli so me ranile bolj kot kdorkoli drug.

Moji lastni notranji glasovi so me prepričevali, da nisem dovolj, da si ne zaslužim, da nisem vredna. In to je bila največja bolečina – ker so bile te besede nekoč izrečene, ponavljane, zapisane v meni tako globoko, da sem jih vzela za resnico.

A danes vem: to niso resnice. To so naučeni glasovi preteklosti.

Ne izginejo čez noč. Se pa lahko z njimi pogovarjam. Jih opazujem. Ne dovoljujem jim več, da vodijo moje življenje.

Ne bom lagala – včasih še vedno pridejo. Še vedno mi šepetajo. Ampak danes se znam slišati. Znam stopiti korak nazaj in reči: "Aha, spet si tu. Ampak veš kaj? Tokrat te ne bom poslušala."

Danes se odločam drugače.

Danes si rečem:
💛 Bravo. Poglej, kako daleč si prišla.
💛 Vem, da se bojiš, a vseeno hodiš naprej.
💛 Lahko si dovolim rasti – brez pritiska, brez perfekcionizma, brez občutka, da sem kaj zamudila.

Če te kdaj preplavijo tvoji lastni glasovi dvoma – veš, da nisi sam/a. Tudi jaz jih slišim. Ampak veš kaj? Niso ti in niso tvoja resnica. ✨

👉 Se tudi ti kdaj ujameš v lastne glasove dvoma? Kako se soočaš z njimi?

16/02/2025

Po dveh letih in pol, ki so bili preplet preizkušenj, okrevanja, dvomov in globokih spoznanj, se vračam – drugačna. 🌿

Nekaterih stvari ne bom več počela. Nekaterih tudi ne želim več. In nekatere bom začela čisto na novo.

Je strašljivo? Seveda.
Je vznemirljivo? Še bolj.
Je vredno? Brez dvoma.

A zakaj se včasih tako bojimo spremembe? Zakaj nas lahko mir, ljubezen in stik s seboj prestrašijo bolj kot kaos, ki ga poznamo? Svet nas je naučil, da moramo biti vedno zaposleni, produktivni, stimulirani – zato se lahko notranja tišina zdi tuja, celo neprijetna.

A ravno v njej se skriva nekaj globokega. Nekaj, kar nam lahko da tisto, kar smo ves čas iskali.

Ne vem še, kam me bo ta pot peljala. Ne vem vseh odgovorov – in to mi je všeč. Vem pa, da bom sledila notranjemu glasu, občutku in ljubezni.

Live what you love. ❤️

Če si tudi ti v fazi prehoda, negotovosti, izgubljenosti ali na začetku nove poti, vedi, da nisi sam/a. Skupaj rastemo, učimo se in pogumno stopamo naprej. ✨

V prihodnje bom delila več o tej poti in novih spoznanjih. Veselim se te povezave, pogovorov in izražanja, ki je zame nekaj čisto novega – malo neznanega, a neskončno vznemirljivega. 💫

Address

Novo Mesto
8000

Website

facebook.com

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Salon Oblak posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Salon Oblak:

Salon Oblak