12/11/2025
Zgodbe stopal
🦋 Mija 🦋
Poznam jo, lahko rečem, da dobro. Prišla je drugačna, žalostne oči in brez prave energije.
Vprašam jo, kaj je narobe.
🦋
Kratko in jedrnato mi odgovori:"Kašljam. Že nekaj časa, sploh se ne pozdravim."
Opazim, da ni razpoložena in pustim jo, da si vzame nekaj časa zase. Delam kar pač najbolj znam. Pod prsti čutim marsikaj, a ne govorim. Želim si le, da energija steče.
"Povej, začni govort. Ko boš dala ven iz sebe, bo tudi kašelj prešel." sem ji na kratko odgovorila.
Kot bi pritisnila stikalo, so se ulile solze in besede....
🦋
"Tisti petek se je vse zgrnilo name. Kot bi se zbrali črni oblaki od vsepovsod in nakazovali grozečo nevihto.
Zlomili so me. Besede, dogodki, človek ob meni. Življenje. V tistem trenutku se je nabralo vse, kar sem slabega slutila že dlje časa...
Ulile so se solze in ničesar nisem zmogla več. Besede so ostale neizrečene, srce je bilo kot noro in pritisk v prsih mi je jemal dih. Dušila sem se pod težo trenutka in edino kar sem še zmogla je bil pobeg.
Tako kot vedno, ko na videz uidem okolici a dejansko bežim pred sabo, pred svojimi občutki, pred strahom.. Pa čeprav se zavedam, da gredo z menoj, da bodo tukaj še vedno, tudi ko se bodo solze posušile.
Kako sem preživela noč se niti ne spomnim, a vem, da se nisem ne naspala niti umirila. Solze so bile še vedno tu. Vstala sem zgodaj, odločena, da grem hodit. Težke noge in še težja glava mi nista pustila normalnega dihanja. Borila sem se z mislimi, spomini in čustvi. Utrujena do obisti.
Izbrala sem pot, kjer sem upala, da ne srečam nikogar. Nevihta v meni je še vedno divjala in edino kar sem potrebovala je bil mir. No lahko ptičje petje. Nikakor pa ne začudenih pogledov naključnih sprehajalcev ali bognedaj kakšnega poznanega, ki bo začudeno zrl v moje objokane oči.
Kot bi vesolje začutilo moje željo, se je to tudi zgodilo. Edino ptički so bili moji spremljevalci in od daleč sem slišala cerkvene zvonove. Strmina ni popustila, telo je bilo utrujeno, pljuča niso sodelovala. Težko sem se prebijala skozi gozd, a počasi le začutila rahlo olajšanje. Ja, bolj kot sem se gnala, bolj je bolečina popuščala. Še zdaleč ni izginila. Le nekoliko lažje sem gledala na vse.
🦋
Čas bo naredil svoje.
Veliko korakov me še čaka, veliko vzponov bo potrebnih, da se bom lahko premaknila naprej. Veliko volje.
🦋
A bom zmogla. Vedno sem in tudi tokrat bom.
V dolino sem prišla drugačna. Tako, kot bom tudi iz tega. Ne boljša, ne slabša, le drugačna.
Zato sem tudi zdaj pri tebi.
🦋
Objela sem jo in jo dolgo držala. Trenutno je potrebovala le to. Verjamem, da bo zmogla. 🦋
Tudi refleksna ti pusti sledi. Ne bo vse takoj lažje, lahko je na začetku tudi težje. A postane drugače. Sčasoma boljše in lepše. Spremeniš se in zrasteš. In veš, da je to dobro zate. ❤️
Dobro jutro - naj ti jutro prinese mir.
😍😍😍
Objem,
Mirjana
