14/10/2024
Otrok joče, dajmo mu telefon.
Dojenček se noče previjati, dajmo mu telefon.
Otrok trmari, dajmo mu telefon.
Otrok se dolgočasi, dajmo mu telefon.
Hočemo imeti malo miru, dajmo mu telefon.
Otrok ne je, dajmo mu telefon.
Otroku damo telefon, samo da je mir, da ne rabimo prenašati njegovega joka, njegovega tečnarjenja in trmarjenja.
Kako naj bo otrok v stiku s svojimi čustvi? Vsakič, ko je doživljal čustva, smo ga zamotili s telefonom.
Kako naj otrok prenaša najmanjše frustracije, neuspehe, dolgčas? Kako naj bo potrpežljiv? Vsakič, ko mu ni bilo prijetno, je dobil v roke telefon.
Kako naj bo otrok v stiku z drugimi, kako naj bo sposoben ustvarjati odnose, reševati konflikte? Ob vsaki skupni večerji, skupnem izletu z avtom, čakanju v vrsti v trgovini, skupnem času s prijatelji, je imel v roki telefon.
Če želimo, da bo otrok empatičen, mora biti v stiku s seboj, z vsemi svojimi čustvi. Šele ko občuti in razume svoja čustva, se je sposoben vživeti v druge.
Ustvarjamo otopele generacije, nezmožne ustvarjanja odnosov, nezmožne biti tukaj in zdaj, v stiku s samim seboj, nezmožne prenesti najmanjše frustracije, negativna občutja.
Mogoče je telefon res najbolj priročna in poceni varuška, dolgoročno pa povzroča “emocionalnega raka”. Da o razdiralnih posledicah zasvojenosti, medvrstniškem nasilju in iskanja lastne vrednosti na socialnih omrežjih sploh ne govorim.
Ideje, kako otroku pomagati razumeti čustva in jih izražati, kako verjeti vase in vztrajati, čeprav je včasih težko, lahko najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic
