11/04/2022
TI POVEM ZGODBO?
V vasi ni bilo službe, ki bi bila bolj zaničevana in slabše plačana, od službe vratarja v bo**elu. Toda moškemu, ki je to delo opravljal ni preostalo nič drugega.
Nikoli se namreč ni naučil brati in pisati, nikoli se ni ukvarjal z ničemer drugim. To delo je opravljal, ker je to prej počel že njegov oče, pred njim pa njegov oče. Že desetletja je bo**el prehajal od očetov na sinove, prav tako mesto vratarja.
Ko je stari lastnik umrl, je posel prevzel mladenič nemirnega duha, ki je bil ustvarjalen in podjeten. Odločil se je, da bo bo**el posodobil. Obnovil je sobe, nato pa zbral osebje, da bi jim dal nova navodila.
Vratarju je rekel:
"Od danes naprej je tvoja naloga, poleg vratarskega dela, tudi pisanje tedenskih poročil. Zapisuj si koliko strank pride k nam vsak dan, vsako peto stranko pa vprašaj kako je zadovoljna in kaj bi spremenila. Enkrat tedensko mi oddaj poročilo, s pripombami, ki se ti zdijo pomembne."
Moškega je kar zmrazilo. Vedno je rad delal, toda…
"Zelo rad bi vam ustregel gospod,« je zajecljal »ampak jaz ne znam brati.. in tudi pisati ne."
"Ah, kako mi je žal! Kot boš razumel ne morem plačati nekoga drugega, da bi to počel namesto tebe, prav tako pa ne utegnem čakati, da se naučiš brati in pisati…"
"Ne morete me odpustiti gospod, to služno odpravljam že celo življenje, enako kot je to pred mano počel moj oče in pred njim moj ded…"
"Razumem te, a ti ne morem pomagati. Dobil boš lepo odpravnino, s katero boš preživel, dokler si ne poiščeš drugega dela. Žal mi je, želim ti veliko sreče."
Moškemu se je podrl svet, Nikoli si ni mislil, da bi se mu lahko zgodilo kaj takšnega. Prvič v življenju je ostal brez dela. Kaj bo sedaj? Kaj sploh še lahko počne?
Spomnil se je, da je včasih v bo**elu za silo popravil kakšno posteljo, ki se je razrahljala, ali kakšno drugo pohištvo. Pomislil je, da bi to lahko počel začasno, dokler mu kdo ne ponudi druge službe. A preden prične z delom, bo moral kupiti novo škatlo z orodjem. Za to bo porabil del denarja, ki ga je dobil kot odpravnino. Žal pa v njegovi vasici ni trgovine z železnino. Po orodje bo moral z mulo potovati dva dni, do najbližjega mesta. "Tudi prav, saj imam čas." si je rekel in se odpravil na pot. Vrnil se je s čudovito škatlo, polno orodja.
Ni si še sezul čevljev, ko je nekdo potrkal na njegova vrata. Bil je sosed.
"Slišal sem, da si si kupil novo orodje. Bi mi lahko posodil kladivo? Vrnem ti ga jutri zjutraj, da boš lahko pričel z delom."
Moški se je strinjal in sosedu posodil kladivo.
Naslednje jutro se je sosed vrnil:
"Kladivo še vedno potrebujem. A mi ga lahko prodaš? Plačam ti novo pot v mesto in iz njega, ter novo kladivo zase. Kaj praviš?"
Moški se je strinjal in ponovno zajezdil mulo. Ko se je vrnil, ga je pred hišo že čakal drugi sosed.
"Pozdravljen prijatelj! Slišal sem, da si sosedu prodal kladivo. Tudi jaz potrebujem nekaj orodja. Pripravljen sem ti plačati štiri dni poti in novo orodje. Bi se odpravil ponj sam, a nimam časa. Svoje kmetije ne morem zapustiti za toliko časa."
Nekdanji vratar je sosedu prodal orodje in se zamislil. Na naslednjem nakupu je tvegal nekoliko več svojega denarja in nakupil nekaj dodatnih kosov orodja. Tako bo prihranil čas in pot, ko bo kdo spet potreboval njegove usluge.
Po vasi se je hitro razvedelo, kaj moški počne.
Cel teden je zbiral naročila, nato se pa odpravil v mesto in nakupil vse, kar so zahtevale njegove nove stranke.
Sčasoma je ugotovil, da bi prihranil več časa in denarja, če bi orodje lahko nekam shranjeval. Najel je skladišče.
Kmalu je razširil vhod in uredil izložbo. Postal je ponosni lastnik prve vaške železarne. Ni več potoval, saj so mu iz mesta sami pošiljali nove izdelke.
Glas o trgovini se je razširil udi v sosednje vasice, ki so bile več dni poti oddaljene od mesta.
Obiskali so ga lokalni strugarji in se ponudili, da bi zanj izdelovali kladiva, dleta, pa žeblje, primeže in druge izdelke.
V desetih leti je moški s poštenim delom razširil svoje delo in postal bogataš. Bil je tako bogat, da je zgradil in svoji vasi podaril šolo.
Ob otvoritvi je župan priredil veliko zabavo, v čast prijaznemu ustanovitelju. Po večerji ga je ravnatelj objel in mu dejal:
"Z velikim ponosom in hvaležnostjo vas prosim, da nam naklonite čast in se podpišete na prvo stran dnevnika nove šole."
"Z veseljem bi to storil«, je dejal moški, »a ne znam pisati. Nepismen sem."
"Vi?« se je začudil župan." Ne znate brati in pisati? Zgradili ste vendar industrijski imperij. Prevzet sem! Sprašujem se, kaj bi šele naredili, če bi znali."
"Lahko vam povem." je odvrnil možakar.
"Če bi znal brati in pisati… bi bil vratar v bo**elu."
Jorge Bucay – Vratar v bo**elu
