16/04/2026
Včeraj sem se udeležila predavanja, ki ga je organizirala Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije.
Že v srednji šoli sem sanjala o posebnem domu za starejše. O prostoru, kjer ljudje ne le bivajo, ampak živijo. Kjer so prisotne živali, vrt, glasba… kjer se ljudje med seboj poznajo, se pozdravljajo z nasmehom in dneve preživljajo ob plesu, branju in toplini.
Svojo uro predavanje je imela tudi meni res draga Ana Petrič.
Posebna ženska, ki je v dvajsetih letih svojega delovanja s primeri dokazala, da je mogoče. Njeno delo ni le služba, ampak poslanstvo.
- Senzorna terapija
- Likovna terapija
- Izpolnjevanje želja
- Odejice za vozičkarje
- vrtec v domu
- številni drugi projekti.
Vse to niso le ideje – to je realnost, ki jo ustvarja ❤️
Odkar jo poznam, si še bolj želim, da bi tudi na Štajerskem imeli dom, kamor bi ljudje prišli živet zaradi zaposlenih, programov in lepših dni… ne pa zato, ker ne zmorejo več sami.
Pogosto slišimo, da je lažje zakleniti teraso kot postreči obrok in kavico zunaj.
Da je lažje ponuditi pobarvanke za otroke, kot povabiti umetnika in ustvarjati skupaj.
Da je lažje vrteti radio, kot za vsakega posebej ustvariti playlisto spominov.
Ana dokazuje, da je mogoče drugače.
A za spremembe potrebuješ pogum.
Potrebuješ vztrajnost.
In predvsem ljudi – srčne, empatične, delovne in vizionarske.
Takšne, ki verjamejo, da si vsak zasluži dostojno, lepo in polno jesen življenja 💛
