Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja

Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja Sem Sara Pipan, specializantka gestalt psihoterapije.

Naj bo jesen naša učiteljica spuščanja.🍂🍂Čisto vsak letni čas piše svojo zgodbo in prinaša svoja sporočila.Tudi letos sk...
23/09/2025

Naj bo jesen naša učiteljica spuščanja.🍂🍂

Čisto vsak letni čas piše svojo zgodbo in prinaša svoja sporočila.

Tudi letos skozi okno lahko že opazim, kako drevesa spuščajo svoje liste – počasi, mirno, brez večjega odpora .

Vsako leto znova se zavem, kako je meni težko spustiti. Težko je odložiti odnose, ki so nekoč greli, pa danes bolijo. Težko je izpustiti prepričanja, ki so me včasih varovala, a me zdaj utesnjujejo. Težko je odložiti stare vloge, čeprav vem, da me omejujejo.

Ko spustim, vedno začutim bolečino, morda celo praznino, kot da bi nekaj v meni umrlo.

A prav v tej praznini je prostor za novo. Jesen me vsako leto znova opominja, da ne rabim vsega nositi s seboj. Da v odpadanju ni konec, ampak pravzaprav priprava na novo. Da tako kot drevo zaupa, da bo po zimi spet ozelenelo, se lahko tudi jaz naučim zaupati svojemu ritmu rasti.

Jesen me uči, da moč ni v držanju, ampak v nežnem spuščanju in zaupanju, da je tako prav. 🍂🍂

Letos poleti  sem si po 15. letih ponovno nadela morsko masko in se potopila.🌊Pod  gladino morja  je svet drugačen – tiš...
11/09/2025

Letos poleti sem si po 15. letih ponovno nadela morsko masko in se potopila.🌊

Pod gladino morja je svet drugačen – tišji, globlji, poln drobnih skrivnosti, ki jih na površju pogosto spregledam.

Vsak kamenček v morju, vsaka riba, ki je plavala mimo mene, vsaka školjka, ki sem jo našla so me spomnili na mojega notranjega otroka, ki se smeji, raziskuje, se igra. Dolgo sem ga pozabljala. Dolgo sem mislila, da mora odraslost biti resna in premišljena.

Stik z našim notranjim otrokom ni le spomin, je način, kako ostati živ, prisoten in povezan. Pod vodo sem spet začutila, kako pomembno je dovoliti si se igrati, se smejati, se izgubljati in se ponovno najti.

Vsak vdih je stik s sabo, vsak pogled skozi masko pa je most do globin, ki jih sicer skriva vsak od nas.

Ne pozabi, igrivost ni luksuz ampak je način življenja. Dovoli si jo izkusiti.
🌊🌊

Moja skodelicaVčasih si predstavljam sebe kot skodelico.Zjutraj se skodelica napolni. Včasih z upanjem, včasih samo s ko...
16/06/2025

Moja skodelica

Včasih si predstavljam sebe kot skodelico.
Zjutraj se skodelica napolni.
Včasih z upanjem, včasih samo s kofeinom.
Potem pride dan. In iz nje začne teči.

Imam to navado – da dajem.
Tja, kjer me potrebujejo.
Tja, kjer se zdi, da bom nekomu olajšala dan, rešila trenutek, zakrpala razpoke.

In tako nesem del sebe v službo – v neskončne naloge, v odgovore ob urah, ko naj bi že spala.
Potem nesem del sebe družini – v večerje, pogovore, poslušanje, urejanje, umirjanje.
Nato še prijateljem – da sem tam, da poslušam, da pomagam nositi njihovo.
Morda celo svetu – s skrbjo za vse, kar ni prav.

In nekje vmes...
pozabim nase.
Ne na način, da bi si to priznala – ampak na tih način, ki se ne vidi takoj.

Na način, ko neham poslušati svoje telo.
Ko ignoriram tisti tihi "ne zmorem več".
Ko prepričam sebe, da "še to, pa bo mir".
Moja skodelica je vedno odprta za druge.
Ampak čedalje manj vem, kdaj jo polnim.
Ali jo sploh?

Skrb zase ni zmenek s kopeljo in knjigo – vsaj ne zame.
Je odločitev. Včasih težka.
Reči "ne", ko bi bilo lažje reči "ja".
Odložiti krivdo, da ne zmorem vsega.
Zaupati, da se svet ne bo zrušil, če si vzamem uro zase.
Dih. Samoto. Tišino.
Včasih me mora res zmanjkati, da se spomnim, da sem – jaz.
Da si ne želim živeti kot vir, ki se troši, dokler ne izgine.
Ampak kot človek.
Z mejo. Z glasom.
Z dovoljenjem, da sem najprej zase.
In potem za druge.

Naučila sem se, da skrb zase ni razvajanje.
Je odgovornost.
Je tisti trenutek, ko si rečem: »Danes ne bom. Danes bom ob skodelici samo sedela. Z njo. S seboj. Da jo spet napolnim.«

Ker ne morem več prelivati, če sem prazna..
Skrb zase ni sebičnost.
Je predpogoj, da sem sploh še jaz.
Da lahko ljubim. Da lahko dajem – iz polnosti, ne iz praznine.

💗💗💗

Zemlja kot ogledalo notranjega sveta(Ob dnevu Zemlje) 🌍🌍V naravi najdemo veliko simbolike, če smo ji le pripravljeni pri...
22/04/2025

Zemlja kot ogledalo notranjega sveta
(Ob dnevu Zemlje) 🌍🌍

V naravi najdemo veliko simbolike, če smo ji le pripravljeni prisluhniti.

Tla, ki nosijo, ne da bi sodila.
Letni časi, ki se menjajo brez odpora. Drevesa, ki se ne bojijo odvreči listov.

Tudi naš notranji svet je tak – cikličen, plastovit, včasih tih, včasih nevihten.
In tako kot narava ne potrebuje popravljanja ampak predvsem prostor, da je v redu točno tak kot je.

Tudi človek potrebuje varen prostor, kjer sme obstajati tak, kot je. Čutiti tisto kar čuti.

Dan Zemlje je lahko tudi povabilo k stiku. K stiku s sabo. K stiku s telesom. K stiku s čustvi.
Pogosto pozabimo, da se stik z naravo začne z videnjem naše notranje pokrajine.

Vstajenje ni vedno veličastno. Včasih je tiho. Počasno. V sencah. 🌸🌸Velikonočni čas govori o upanju, ki preživi temo. O ...
20/04/2025

Vstajenje ni vedno veličastno. Včasih je tiho. Počasno. V sencah. 🌸🌸

Velikonočni čas govori o upanju, ki preživi temo. O življenju, ki se nežno porodi iz ranjenosti. O vstajenju.

In ko pomislim nase – na obdobja, ko sem bila pogreznjena v svoj mrak – mi postane jasno, da se prava vstajenja zgodijo počasi. Brez fanfar. Brez jasnega "zdaj se je zgodilo".

Na " vstajenje", ne gledam kot na enkratni dogodek, temveč kot na proces ki je pogosto tih, pogosto drugim neviden, pogosto daleč od zunanjih predstav spremembe.

Svetloba pride v majhnih korakih.
v tišini nekoga, ki me je res videl,
v telesu, ki spet malo bolj zaupa,
v dnevu, ko mi ni bilo treba biti "boljša", da bi bila dovolj.

To so majhna a močna znamenja, ki počasi pripravljajo prostor za novo obliko življenja.

Gestalt pristop nas uči, da sprememba prihaja iz sprejemanja tega, kar je. Da rast ni nekaj, kar moramo narediti ampak nekaj, kar se zgodi, ko smo v stiku s sabo, z drugimi, z danim trenutkom in svetom nasploh.

Včasih je vstajenje preprosto to, da se kljub teži znotraj nas usedemo, zadihamo in si rečemo: "Tukaj sem. Živim."

Kot specializantka iz gestalt psihoterapije verjamem, da se sprememba začne tam, kjer si upamo zares biti s tem, kar je. Brez pritiska. Brez mask.

Velika noč me spomni, da je življenje močnejše od smrti. In da tudi v meni in v vseh nas obstaja sila, ki nežno, potrpežljivo, vedno znova izbira življenje.

V tem velikonočnem času ne želim govoriti o vzhičenem veselju, ampak o tistem tihem upanju, ki klije iz globin.

Ker tudi tema je del poti. In vstajenje ne pomeni, da je ni več ampak samo, da ji znamo pogledati v oči in iz nje zrasti.

Mirne praznike.

🌸🌸🌸

Včasih začutim težo, ki ni čisto moja...🥀🥀Ni povezana z enim dogodkom. Ne z eno osebo. Je kot megla, ki se prikrade ob d...
12/04/2025

Včasih začutim težo, ki ni čisto moja...🥀🥀

Ni povezana z enim dogodkom. Ne z eno osebo. Je kot megla, ki se prikrade ob določenih trenutkih – preobčutljivost, krivda, nemir, potreba po nadzoru.

Dolgo sem mislila, da takšna pač sem. Malo preveč čustvena. Malo preveč zaskrbljena. Malo preveč na robu. Potem pa sem prvič prebrala o generacijski travmi – in nekaj v meni je tiho zajokalo.
Končno sem začela razumevati, zakaj. Kot, da bi nekdo prižgal luč, kjer sem dolgo tavala v temi.

Nekaj se je zgodilo pred menoj.
Mojim staršem. Njihovim staršem. Ljudem, ki jih sploh ne poznam po imenu, a nosim njihove sence.
Vse tisto, kar ni bilo predelano, pozdravljeno, izgovorjeno – je ostalo. Kot nevidna nit, ki tke vzorce skozi generacije.

In zdaj sem jaz tukaj.
Z otrokom, ki si zasluži več.
Z mano, ki si zaslužim več.

A proces ni enostaven. Včasih sem polna ljubezni in potrpljenja, drugič pa odreagiram iz bolečine, ki je starejša od mene. V njegovem joku slišim svojega notranjega otroka. V njegovem uporu začutim svojo stisko. In v trenutkih, ko bi morala biti opora, me preplavi občutek, da sem znova tista majhna punčka, ki ne ve, kako naprej.

Ampak zdaj vsaj vem, kaj se dogaja. In to je ogromno.
Zdaj vsaj ne mislim več, da sem "nora" ali "slaba mama".
Zdaj razumem, da nosim zgodbo, ki je večja od mene – a sem tudi tista, ki ima možnost, da jo prepiše in spremeni.

Zato se učim ustaviti. Zadihati.
Se opravičiti svojemu otroku, ko zgrešim.
Biti prisotna – ne popolna.
In počasi, po koščkih, spuščati tisto, kar ni moje.

Travmo sem podedovala. A lahko izberem, da je ne bom več prenašala naprej.
To je moja pot. Na trenutke težka, osamljena ampak tudi srčno smiselna.

Za vse nas, ki smo se kdaj vprašali " kaj je z nami narobe? " Nismo pokvarjeni. Samo ranjeni. In rane se lahko celijo, sploh ko jih pogledamo z nežnostjo, sprejemanjem in ne z obsojanjem.

Nikoli ni prepozno, da se začnemo zdraviti. Za sebe. Za svojega otroka. Za vse, ki pridejo za nami.

🥀🥀

Včeraj smo se družili in povezovali na osrednjem dogodku Festivala zdravja 2025 v Novi Gorici. Zdravje ni le cilj, ampak...
10/04/2025

Včeraj smo se družili in povezovali na osrednjem dogodku Festivala zdravja 2025 v Novi Gorici.

Zdravje ni le cilj, ampak pot, ki jo ustvarjamo vsak dan. 🌸

Zdravje ni statična točka, ampak dinamičen proces. Je kot slika, ki jo nenehno ustvarjamo – vsak dan dodamo nov pomežik, nasmeh, solzo, pogled, nov korak, nov trenutek skrbi zase.

Zdravje ni samo to, da se dobro počutimo v telesu – je tudi, kako se počutimo v mislih, čustvih in odnosih. Je umetnost usklajevanja naših notranjih svetov z zunanjim, sprejemanje svojih ranljivosti in moč v soočanju z življenjskimi izzivi.

Danes sem v okviru Festivala zdravja 2025 izvedla predavanje z naslovom Darilo povezovalne komunikacije : kako pomembno ...
08/04/2025

Danes sem v okviru Festivala zdravja 2025 izvedla predavanje z naslovom Darilo povezovalne komunikacije : kako pomembno je slišati in biti slišan.

Povezovalna komunikacija je kot most, ki povezuje srca in misli.

Jezik življenja ni zgolj izmenjava besed, temveč umetnost, ki nas vabi, da se poglobimo v to, kar čutimo sami in v to, kar čutijo drugi. Gre za iskanje harmonije, kjer se ne trudimo le govoriti, ampak resnično prisluhnemo in začutimo tako sebe kot tudi druge. Smo kot voda, ki se prilagodi posodi, okolju v katerega teče a ob tem ne izgubi svoje resnične biti.

Besede postanejo mostovi, ki jih gradimo med seboj, ne da bi postavljali zidove. Povezovalna komunikacija ni samo iskanje skupnih točk, ampak ustvarjanje prostora, kjer se razlike sprejmejo kot dragoceni del skupne slike.

V tem načinu komuniciranja ni strahu pred ranljivostjo, temveč zavedanje, da le skozi odprtost in iskrenost lahko zares vidimo in razumemo drug drugega. Ko se povežemo z notranjim svetom druge osebe, vse postane bolj polno in pristno – pogovori postanejo plemeniti, odnosi pa globlji, saj vemo, da smo sprejeti v svoji popolni nepopolnost.

🐺🦒❤️

V okviru Festivala zdravja 2025 vas vabim na delavnico, ki bo potekala v torek, 8.4.2025 med 18:00 in 19:00 v prostorih ...
07/04/2025

V okviru Festivala zdravja 2025 vas vabim na delavnico, ki bo potekala v torek, 8.4.2025 med 18:00 in 19:00 v prostorih društva ko-RAK.si na naslovu Gradnikove brigade 47.

Včasih se v pogovorih počutimo, kot da smo vsak na svoji strani. Na delavnici bomo tako :

Raziskali, kaj pomeni povezovalna komunikacija in zakaj je tako pomembna v naših odnosih.

Se naučili aktivnega poslušanja, da bomo res slišali tisto, kar drugi želijo povedati.

Delili orodja za obvladovanje konfliktov, da se ne bomo bali nesoglasij, temveč bomo znali iskati rešitve, ki obogatijo vse.

Se naučili, kako z majhnimi koraki ustvariti globlje in bolj spoštljive povezave.

Če si želite graditi odnose, kjer se čutite slišane, razumljene in spoštovane, bo ta delavnica pravo mesto za vas. Namenjena je vsem, ki želijo izboljšati svojo komunikacijo, tako doma, kot v službi, in ustvariti prostor za resnične pogovore, ki gradijo zaupanje in sočutje.

Delavnico bom vodila Sara Pipan, specializantka gestalt psihoterapije in ustanoviteljica psihoterapevtske pisarne Center Podaj Roko in bom z vami z veseljem delila svoje izkušnje in orodja, ki jih lahko takoj uporabite v vsakdanjem življenju.

Za več informacij sem vam na voljo na telefonski številki 071 484 558 ali elektronskem naslovu info@center-podaj-roko.com.

Dobrodošli

Sara Pipan

Danes sem vstopila v novo desetletje, poslovila sem se od dvojke in toplo pozdravljam trojko. Res so bila dvajseta leta ...
09/01/2025

Danes sem vstopila v novo desetletje, poslovila sem se od dvojke in toplo pozdravljam trojko.
Res so bila dvajseta leta precej razburkana in polna takšnih in drugačnih izkušenj. Od brezskrbnih dni v začetku dvajsetih, ko je resnično samo nebo bilo meja pa do nekoliko resnejši dni zadnjih let. Polno je bilo projektov od študija, do samostojne poklicne poti, gradnje hiše, materinstva, izgub....
Nič in nihče me ne bi mogel prirpaviti na vso to pestrost desetletja, ki je za menoj in hvaležna sem čisto za vsako izkušnjo, ki me je obogatila in iz katere sem zrasla.

Za 30 let, delim 30 spoznanj, ki mi jih je intenzivno delo na sebi v zadnjih 12 letih prineslo.

1. Če želimo videti, moramo gledati s srcem. Bistvo je očem ne vidno.

2. Med tem ali življenje živimo ali pa ga le preživimo je bistvena razlika.

3. Vse kar imamo v lasti je dani trenutek, tukaj in zdaj. Ne dovolimo, da nam strah pred prihodnostjo in obžalovanje preteklosti zakrije sonce sedanje sreče.

4. Ne trudimo se razumeti svojih občutkov. Dovolimo si jih le začutiti in slišati, kaj nam sporočajo.

5. Samo vsak sam lahko nadzoruje svoje življenje. Nesmiselno je prelagati odgovornost za lastno nezadovoljstvo v roke drugih. Vsak si piše svojo zgodbo sam.

6. Pomembno je, da si dovolimo občutiti tako tiste prijetne kot tiste majn prijetne občutke, dele sebe. Samo sonce v naravi pripelje do suše, sam dež pa do poplav.

7. Če bomo želeli ugajati drugim in jim biti všečni bomo izgubili sebe. To kako nas doživljajo drugi je izključno njihova stvar.

8. Vse dokler dihamo lahko delamo spremembe. Sprememba je v resnici v življenju edina stalnica.

9. Edina oseba, ki jo v življenju lahko spremenimo smo mi sami.

10. Nikoli nismo odgovorni za besede, dejanja in čustven svet drugih. Ne rabimo nositi tega bremena.

11. Za travmatske izkušnje, ki smo jih bili deležni skozi odraščanje in v življenju nismo odgovorni. Še kako pa smo odgovorni, kaj bomo s temi izkušnjami naredili- bomo ostali v vlogi žrtve ali začeli prevzemati odgovornost zase in zdraviti ranjene dele sebe.

12. Skrb zase ni sebično dejanje ampak edino odgovorno početje. Če je naša skodelica prazna, iz nje ne bomo mogli prelivati v skodelice sodelavcev, otrokov, prijateljev, partnerjev....saj še zase ne bomo imeli. Edina rešitev je, da s stvarmi, ki nas polnijo skrbimo, da se naša skodelica konstantno polni, saj le tako bomo imeli dovolj zase, višek pa bomo lahko prelili v skodelice drugih.

13. Če delaš kar počneš rad nimaš nikoli občutka, da hodiš v službo. Ne odštevaš dni do vikenda in ne let do penzije ampak enostavno živiš življenje, ki si ga želiš.

14. Kočjaž ustavi se, mudi se! Kadar imamo občutek, da je vsega preveč, da nič ne gre po načrtih je največ kar lahko naredimo, da se za trenutek ustavimo.

15. Pot življenja ni nujno, da nas pelje po mehki travni. Morda je naša pot gorska steza, polna kamnov, skal, lukenj, prepadov...Vendar pa vsaka pot vodi navzgor proti soncu. Gor in dol in dol in gor in spet dol je pot življenja.

16. Vredni smo zato ker smo, ker obstajamo in ne zato ker smo pridni, ubogljivi, tihi, spodobni, poslušni in všečni.

17. Da se sprememba zgodi rabimo čas. Tako kot nam en obisk fitnes ne bo dal želenega fit telesa, rabimo veliko dela na sebi, da dosežemo želeno spremembo.

18. Biti duhoven in v stiku s sabo še zdaleč ne pomeni, da smo vedno pozitivni in drugim všečni. Morda je včasih ravno nasprotno.

19. So dnevi, ki odštevajo naše življenje in so dnevi ki štejejo. Če vsak dan lahko najdemo le eno stvar za katero smo hvaležni, na koncu lahko ugotovimo, da živimo življenje, ki je vredno.

20. Nikoli ne bomo zares svobodni, dokler ne bomo od osvobodili sebe zapora, ki smo si ga sami zgradili.

21. V besedi pomoč se skriva beseda moč.

22. Ko pademo na dno, se lahko le še dvignemo.

23. Bolj kot od nečesa bežimo, bolj hiti za nami. Najlažje je, da izzive, s katerimi se soočamo v odnosih in življenju nasploh sproti naslavljamo in nagovarjamo. Če iz balona sproti spuščamo zrak, je verjetnost, da bo počil, da ga bo razneslo precej manjša.

24. Drugi ne znajo brati naših misli. Če nekaj želim, če nekaj potrebujemo, če nas je nekdo s svojim početjem ali besedami spravil v stisko je pomembno, da o tem spregovorimo. Ne glede na to, koliko nas ima oseba na drugi strani rada, ne zmore brati naših misli. Komunikacija gradi most med nami.

25. Nehajmo sanjati o nasadu vrtnic onkraj obzorja ampak raje začnimo uživati ob pogledu na vrtnice, ki cvetijo pred našim oknom. Najdragocenejše stvari so navadno zastonj in jih imamo tik pred svojim nosem.

26. V slaščičarni moramo prenehati kupovati čevlje. V odnosih kjer smo vedno znova in znova razočarani kjer oseba na drugi strani ne zmore se uglasiti na naše potrebe, nas v odnosu videti ali slišati, je na neki točki pomembno, da zmoremo postaviti mejo in poskrbimo zase. To ne pomeni, da je oseba na druga strani slaba ali pa da so naše potrebe prezahtevne ampak preprosto pomeni, da mi v odnosu iščemo nekaj drugega, kar nam je oseba zmožna dati. V mesnici lahko kupimo slaščice, če pa rabimo čevlje pa le moramo iti do trgovine s čevlji. Še tako dobra tortica ne more nadomestiti čevljev. i

27. Reči ljudem ne, je del skrbi zase, del avtentičnega bivanja. Reči ljudem ne, postaviti ljudem mejo ni sebično dejanje. Sebično pa je pričakovati, da živimo življenje v skladu z pričakovanji in potrebami drugih.

28. Ne bojmo se popolnosti, nikoli je ne bomo zares dosegli. Popolnost ne obstaja. Vedno je še neka dodatna stopnička, še nekaj kar bi lahko boljše naredili. Pomembno je, da se zmoramo sprejeti s svojimi senčnimi deli v red. Pomembno je, da si zaupamo, da smo v nekih danih okoliščina naredili, najboljše kar smo v danem trenutku zmogli.

29. Če nekaj pričakuješ v zameno potem ne daješ amapk menjaš. Dajati moramo na način in v takšni meri, da za to ne pričakujemo plačila ali povrnitve usluge.

30. Indijanci pravijo, da ima vsakdo v sebi dva volka. prevlada tisti, katerega hraniš. Vsi imamo v sebi kreativnost in pasivnost, talente in šibkosti, vero in obup, dobroto in hudobnost. V ospredje potiskamo tisto, kar z mislimi in dejanji hranimo. Ko delamo spremembe se zavestno odločimo, da bomo skočili v reklo in plavali prosti toku, stran od tega kar nam je poznano in domače.

🌈🍭🥳

HVALEŽNOST 🍀🍀🍀Ob zaključku leta sem se tudi sama obrnila nazaj. Že lanskega januarja sem vedela, da leto 2024 ne bo ravn...
05/01/2025

HVALEŽNOST 🍀🍀🍀

Ob zaključku leta sem se tudi sama obrnila nazaj. Že lanskega januarja sem vedela, da leto 2024 ne bo ravno najlažje, mislim pa, da me čisto nič ni moglo pripraviti na vse izzive in izkušnje, ki jih je preteklo leto prineslo na mojo pot.
Pravijo, da se včasih mora vse zrušiti, da lahko začnemo postavljati na novo.

Če bi morala izbrati eno samo besedo s katero sem zaključila leto 2024 in katero želim odnesti s seboj v leto 2025 bi to zagotovo bila HVALEŽNOST.

Opažam, da se ljudje vse prepogosto v pehanju za cilji, često tistimi materialnimi znajdemo na avtopilotu. Preproste stvari nam postanejo samoumevne. Samoumevno nam je, da nas doma nekdo počaka. Samoumevno nam je, da imamo streho nad glavo. Samoumevno nam je, da imamo ljudi, družino, prijatelje, ki nas podpirajo. Samoumevno nam je kosilo na mizi. Samoumevna nam je omara polna oblačili....

Včasih si v pehanju za več in več dovolimo biti še bolj skrajni, celo absurdni. Besni smo ker moramo hišo pospraviti. Naveličani smo ker moramo obiskati bližnje. Na živce nam gre otroški vrisk in to da je dnevna soba spet obrnjena na glavo. Jamramo nad goro cunj, ki naš čaka...

Tudi sama sem se letos po kopici izkušenj, ki na prvo žogo niso izgledale čisto nič lepe vprašala " Kaj hudiča sem slabega v življenju naredila, da sem si privlekla vse te izkušnje, brez kakršnekoli milosti. "

Zdaj na vse te situacije zmorem gledati drugače. Spoznala sem, da ko začnemo prevzemati odgovornost za svoje dobro počutje se življenje zelo spremeni. No življenje se ne kaj dosti spremeni, spremeni se način, kako se mi odzivamo na življenje, na vse preizkušnje, ki nam jih pošilja.
Ko začnemo prevzemati odgovornost zase, iz dojenčka, kar sicer že dolgo nismo več, vendar bi še kar naprej raje jokali in tako izražali, da nam nekaj ni prav začnemo odraščati v odraslo in odgovorno osebo.

Hvaležnost pomeni, da zmoremo videti nekaj več v tem kar se nam v življenju dogaja. Premnogokrat se v življenju srečamo z izzivi, tudi več njih. Če želimo v manj prijetnih okoliščinah poiskati bistvo moramo nanj prenehati gledati, kot na našo kazen ampak priložnost za rast. Tako uspeh kot ne uspeh, tako čast kot sramota, tako rojstvo kot izguba, tako podpora kot izdajstvo so možnosti, ki nas lahko nekaj naučijo, so priložnosti, da zrastemo. Prav vsak trenutek nam življenje predaja neverjetne zaklade, če jih le želimo sprejeti, videti in slišati.

Hvaležnost je zaupanje v življenje samo. To je tista sila, ki nežno travico potisne skozi špranjo asfalta in prav tako potiska tudi naša življenja.

Hvaležnost ni odvisna od tega kar imamo. Ni odvisna od hiše, avtomobilov, znamk oblačil...Hvaležnost je odvisna od našega srca, naše naravnanosti, načina kako se na življenje odzovemo. In prav vsakdo ima tukaj možnost stopiti iz cone svojega udobja in začeti početi stvari drugače.

Dr. Andreja Poljanec je dejala, da če bi se vsakdo za novo leto odločil, da bi kritiziranje in obsojanje zamenjal z hvaležnostjo, bi naredili v družbi velik obrat .

Pod njene besede se z veseljem podpišem ob enem pa vabim vsakega, ki se je prebil do konca zapisa k prakticiranju hvaležnosti. Da smo hvaležni ne rabimo nikamor it, nič novega kupit ampak se samo iskreno vprašati, vsak dan, morda večkrat na dan za kaj vse smo hvaležni in se ob tem zavedati, kaj se v našem telesu dogaja.

🍀🍀

ŽALOVANJE  🥀🥀🥀Skoraj mesec dni je že od izgube, ki me je pustila brez besed. Ob kateri sem umolknila. Za trenutek otopel...
09/09/2024

ŽALOVANJE 🥀🥀🥀

Skoraj mesec dni je že od izgube, ki me je pustila brez besed. Ob kateri sem umolknila. Za trenutek otopela.

Naša nona, ognjišče naše družine je čisto tiho, čisto nepričakovano in čisto v miru zaspala, prav tako kot si je vedno želela.
Za njo je ostala neizmerna bolečina, srce parajoča praznina in gora spominov.

To je bila moja tretja izguba. Vsaka izguba je bila zgodba zase.
- 10 let nazaj se je poslovil meni ljubi stric, takrat mojih sedanjih let. Čeprav sem vedela, da odhaja se s tem nisem želela sprijazniti. Upala sem, da bo preživel. Takrat sem vse skupaj potlačila, kot najstnica nisem drugače znala.
- 7 let nazaj se je po dolgi bolezni poslovil moj nono. Njega sem zmogla spustiti in se od njega posloviti.
- In zdaj je odšla nona.

Ona, ki je bila vedno zdrava. Ona ki je bila vedno aktivna. Ona, ki se je pri 84 obnašala kot mladenka. Ona, ki je še večer pred smrtjo varovala svojega pravnuka. Ona, ki je delal vrt. Ona, ki je še dan prej kuhala in prala. Prav ona, ki bi prisegla, da jih bo dočakala vsaj 100.

Bil je šok. Nisem se mogla sprijazniti. Prve dni nisem sploh funkcionirala. Samo obstajala sem in jokala. Vse ostalo je bilo drugotnega pomena. Večkrat na dan, sem odšla v spodnje nadstropje preveriti, če je res ni.
Stanovanje je bilo isto. Točno takšno, kot ga je pustila. Točno takšno, kot mi je bilo poznano. Še očala so ostala tam na sedežni, ravno tako kot jih je odložila. Stanovanje je še dišalo po njej. Samo nje ni bilo več. Naj se sliši še tako noro, vem pa, da me marsikdo zmore razumeti, čakala sem jo, da bo prišla. Pa ni. In resnica je vedno znova zarezala v srce.

Po pogrebu se je življenje vrnilo v ustaljen ritem...
Kot pravi Slavko Ivančič v svoji pesmi » Ko mene več ne bo »:
Ko mene več ne bo
Bo vse tako kot zdaj
Bo zemlja in nebo
Bo pekel in bo raj
Ko mene več ne bo...
Ko mene več ne bo
Bo smeh otrok ostal
...
Ko mene več ne bo
Bo vse še vedno isto
Te hiše in dvorišča
Ti parki in igrišča
Ko mene več ne bo
Ko mene več ne bo

In zdaj je mesec dni okrog. Bolečina ostaja, praznina postaja resnična.

Pogrešam jo, ko se nekaj lepega zgodi.
Pogrešam jo, ko me nekaj muči.
Pogrešam jo, ko se čemu iz srca nasmejim, ja tudi to počnem.
Pogrešam jo, ko jočem.
Pogrešam jo ob spominih, ki z istim gibom božajo in režejo v srce.

Pravijo, da je žalovanje kot potres. Ko se prvič zatrese zemlja, vse razpade in se podre. Tako je razpadlo in se podrlo vse, kar sem 30 let poznala.
Potem pa pridejo popotresni sunki. Nikoli ne veš, kdaj bo kakšen udaril in kako močan bo. Morda ga sproži pesem. Morda kakšen datum. Morda sončni zahod. Morda spomin. Morda vonj. Sunek pride iz nenada, nič ga ne more napovedati in pusti razdejanje.

Kar na enkrat je udarila realnost, da življenje, ki sem ga poznala od tistega, avgustovskega jutra dalje ne obstaja več. Dolgo me je vleklo v smer, da bi kot mali otroče protestirala in z nogami cepetala, da tega nočem. Da nisem pripravljena spustiti življenja, ki ga poznam. Potem sem se zavedala, da moram oblikovati novo življenje, ne vem ali bo boljše ali bo slabše, zagotovo bo pa drugačno.

Včasih sem ti zjutraj prinesla časopis in se usedem na tla, ja takšna je bila moja navada, ki je nona nikoli ampak res nikoli ni sprejela in malo poklepatala s tabo o dnevu, ki je pred mano. Zdaj zjutraj v tišini spijem kavo in meditiram.

Včasih sem brezskrbno se usedla v avto, zdaj 5x preverim ali imam ključe s seboj, saj zdaj mi vrat nihče več ne bo odprl.

Veliko je sprememb, drobnih navad, ki jih več ni, ki so se prelevile v drugačne navade.

V resnici nisem izgubila le none kot osebe, izgubila sem njeno prisotnost v vsakem aspektu svojega življenja. In ne ne bom molčala o tem, da bo drugim prijetno. Ne bom se pretvarjala, da se njeno življenje ni zgodilo. Spominjala se je bom vsak dan, vsak praznik, vsak trenutek, tudi če bo bolelo.

Jokala bom, ko bom tako čutila.
Tudi kričala bom. Včasih je to edina pot, da dam to bolečino ven.
Včasih bom sedela tiho v kotu.
Včasih na njenem kavču in se je spominjala.
Včasih se bom tudi smejala in zabavala.
Večkrat se bom ustavila. Ne zmorem toliko kot sem prej.
Morda bom zapustila kakšen odnos, ki ne more zdržati resnične mene.
Morda bom odprala vrata kakšnemu novemu odnosu.
Najpomembnejše je, da si bom dovolila biti ranljiva, avtentična.

Ne želim si biti močna in živeti naprej, kot da se nič ni zgodilo. Ne želim imeti vsega pod kontrolo. To nisem jaz.
Želim pa živeti. Želim barvati svoje življenje, morda v drečo, morda v zeleno, kakšen dan tudi v sivo ali črno.
Izbrala bom pogum in govorila o njej. Govorila bom kako izguba vpliva name. Govorila bom o žalosti. Govorila bom o spominih. Govorila bom o oblečini. Govorila bom o strahu. Govorila bom o krivdi. Teža žalovanja je pretežka, da bi jo želela nositi v sebi.

Verjamem in to pišem zato, da sprejmemo, da je prav ranljivost naša največja moč.
Proces žalovanja nikoli ne zares mine, bolečina nikoli ne pojenja, le mi se skozi življenje okrepimo, da težo žalovanja lažje nosimo naokrog.

🥀🥀🥀

Address

Cesta Prekomorskih Brigad 20, Šempeter Pri Gorici
Sempeter Pri Gorici
5290

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja:

Share

Share on Facebook Share on Twitter Share on LinkedIn
Share on Pinterest Share on Reddit Share via Email
Share on WhatsApp Share on Instagram Share on Telegram