Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja

Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja Sem Sara Pipan, specializantka gestalt psihoterapije.

V okviru Festivala zdravja 2026 v Novi Gorici vas vabim na brezplačno predavanje z naslovom Od krika do stika – zdravlj...
19/04/2026

V okviru Festivala zdravja 2026 v Novi Gorici vas vabim na brezplačno predavanje z naslovom Od krika do stika – zdravljenje ran, ki se prebujajo v starševstvu.

Predavanje odpira prostor za razmislek o tem, kaj se dogaja v nas, ko odnos z otrokom postane zahteven. Starševstvo pogosto ne odpre le vprašanj vzgoje ampak tudi naše lastne izkušnje, načine regulacije in odzivanja, ki so se oblikovali že zelo zgodaj.

Na srečanju bomo govorili o razvojni travmi, čustveni regulaciji in delovanju živčnega sistema ter raziskovali, kako lahko prav v trenutkih napetosti postopoma ustvarjamo več razumevanja, več miru in več stika , najprej s sabo in potem tudi z otrokom. Predavanje vključuje tudi prostor za vprašanja in krajšo izkustveno refleksijo.

Predavanje bom vodila Sara Pipan, magistra psihosocialnega svetovanja, magistrantka psihoterapevtske znanosti in specializantka gestalt psihoterapije ter ustanoviteljica psihoterapevtske pisarne Center Podaj Roko.

Srečali se bomo v četrtek, 23. aprila 2026 ob 18.00
v prostorih Društva Korak, Gradnikove brigade 47, Nova Gorica.

Udeležba je brezplačna, zaradi lažje organizacije pa so zaželene prijave na:
elektronski naslov: sara.pipan@gmail.com ali telefonsko številko 071 484 558

Če začutite, da bi vsebina lahko nagovorila tudi koga od Vaših sodelavcev, staršev ali znancev, bom vesela, če vabilo delite naprej.

Lepo vabljeni,
Sara Pipan

Otroci nas ne potrebujejo popolnih. Potrebujejo nas resnične.

Hospitalizacija otroka in iluzija kontrole 🌸Obstajajo izkušnje, ki nas ne vprašajo ali smo pripravljeni ali ne ampak en...
03/02/2026

Hospitalizacija otroka in iluzija kontrole 🌸

Obstajajo izkušnje, ki nas ne vprašajo ali smo pripravljeni ali ne ampak enostavno pridejo in nas hitro postavijo pred vprašanje, koliko stvari imamo zares pod kontrolo in koliko jih jemljem kot samoumevne.

Pretekli teden je življenje poseglo v moj vsakdan z nujno hospitalizacijo otroka. Zdaj, ko je to za mano, si lahko vzamem čas za razmislek in za to, kar se iz tega naučila.

Ko se je svet zožil na bolniško sobo, na čakanje, na izvide in na vprašanja brez jasnih odgovorov, je prišel zelo jasen občutek, da nimam več kontrole in z njim še težje vprašanje : "Kaj sem sploh kdaj imela pod kontrolo."

Kot mama in kot psihoterapevtka se pogosto srečujem z idejo, da je skrb enako kot nadzor in da je odgovornost enako kot imeti stvari pod kontrolo. A v bolnišnici je v trenutku postalo zelo jasno, da nisem jaz tista, ki upravlja z otrokovim telesom, z njegovim imunskim sistemom in z nepredvidljivimi procesi v njem. Bilo je očitno, da živim z določeno iluzijo varnosti, ki se je v trenutku hitro razblinila.

V terapiji veliko govorimo o iluziji kontrole in o tem, kako pogosto je kontrola način, s katerim se branimo pred strahom in nemočjo. Dokler imam občutek, da obvladujem situacijo, mi ni treba v polnosti čutiti, kako zelo me je strah. Ko pa sem sedela ob postelji svojega otroka, je ta obramba hitro odpovedala. Strah je prišel. Ne glede na znanje. Ne glede na izkušnje. Ne glede na to, kako zelo sem si želela ostati mirna.

Prav v tem trenutku resničnosti in ranljivosti se je zgodil pomemben premik. Spoznala sem, da edino kar zares ostane, ni kontrola, ampak prisotnost. Ne morem nadzorovati izida. Lahko pa sem bila tam. Lahko sem sedela ob njem. Lahko sem držala njegovo roko. Lahko sem se zavedala, kdaj me je preplavila panika, in se poskušala vsaj malo vrniti v svoje telo. Lahko sem si priznala, da me je strah.

Ta izkušnja me uči, da moč ni v nadzoru, ampak v zmožnosti biti v stiku z realnostjo takšno, kot je. Krhko. Nepredvidljivo. In dragoceno. Takšni trenutki zelo jasno pokažejo, kako malo imam v resnici pod kontrolo in kako veliko pomeni odnos. Biti ob drugem, ko mu je težko. Zdržati svojo nemoč in kljub temu ne oditi.

Morda je ena od tihih lekcij te izkušnje prav to, da me povabi iz iluzije kontrole v nekaj bolj resničnega. Iz ideje, da moram imeti stvari pod nadzorom, v zmožnost, da ostajam v stiku s tem, kar je. S strahom. Z nemočjo. Z nepredvidljivostjo življenja. Iluzija kontrole me pogosto varuje pred občutki, ki jih je težko nositi. Ko pa pade, ostane možnost za nekaj drugega. Za stik. Za prisotnost. Za odnos. Moč tako ni v tem, da življenje obvladam, ampak da zmorem ostati prisotna tudi takrat, ko se ne da ničesar popraviti in je težko.

KAKO ZBUDITI OTROKA V SEBI ? 🙃🙃V preteklih dneh smo bili v toplicah, na drugem koncu Slovenije, kjer je bil sneg.Pogled ...
19/01/2026

KAKO ZBUDITI OTROKA V SEBI ? 🙃🙃

V preteklih dneh smo bili v toplicah, na drugem koncu Slovenije, kjer je bil sneg.

Pogled skozi okno na teraso apartmaja me je za trenutek ustavil.
Belo. Tiho. Kot zimska pravljica.

V trenutku se je prebudil moj notranji otrok.
Ni bilo razmišljanja, ali je pametno, ali je pravi čas, ali je mrzlo, ali se nam morda kam mudi. Že sem bila zunaj.

Najprej sem si rekla, da grem samo malo pogledat.
Potem sem se dotaknila snega.
Najprej previdno, samo malo.

Potem pa vedno bolj pogumno.
Kepe. Smeh. Moker rokav.
In snežak, ki ni bil popoln – ampak je bil naš.

Takrat sem zelo jasno začutila,
da to ni bila samo igra.
Bil je stik.

V gestalt terapiji veliko govorimo o otroku v nas.
Ne kot o metafori, ampak kot o zelo živi, aktivni plasti naše izkušnje, našega bivanja.
Notranji otrok ni nekaj, kar bi ostalo nekje zadaj, v preteklosti.
Je del nas, ki še vedno čuti, zaznava, se veseli, se boji, se igra.
In predvsem – potrebuje odnos.

Ko ta del potisnemo stran,
ko rečemo, da ni časa, da ni prostora, da ni primerno,
takrat ne odraste on.
Ampak otrdi odrasli del nas.

Odrasli brez stika z notranjim otrokom postane funkcionalen,
a pogosto prazen.
Učinkovit, a tog.
Odgovoren, a brez radosti.

Igra na snegu me je spomnila,
kako malo je včasih potrebno.
Ne analiza.
Ne razlaga.
Ne moraliziranje.
Samo dovoljenje.

Dovoljenje, da si neroden.
Da si moker.
Da se smejiš brez posebnega razloga.
Da narediš snežaka, ki stoji malo postrani.

To je prostor, kjer se v gestaltu zgodi nekaj zelo pomembnega-
kontakt.
Pristen stik s sabo, s telesom, s trenutkom.
Tukaj in zdaj.
Brez cilja. Brez popravljanja sebe.

Ko negujemo notranjega otroka,
ne bežimo od odraslosti.
Ravno nasprotno –
postajamo bolj celostni odrasli.

Takšni, ki znamo čutiti in hkrati nositi odgovornost.
Ki znamo postaviti mejo, ne da bi pri tem poteptali sebe.
Ki znamo biti resni, ne da bi se odpovedali igrivosti.

Snežak se bo stopil.
Sneg bo izginil.
A tisti občutek –
da si živ,
da si v stiku,
da si za trenutek res tukaj –
ostane.

In morda je to največje darilo, ki ga lahko damo sebi.
Dovoliti si, da otroka v sebi ne zapustimo.
Da mu kdaj rečemo:
»Pridi. Greva malo na sneg.«

🥳🙃

KAJ SE LAHKO NAUČIM OD SRNE? 🌸🌸Stala sem na Jelenovem grebenu in opazovala srne. In sem tudi sama za trenutek obstala.Sr...
12/01/2026

KAJ SE LAHKO NAUČIM OD SRNE? 🌸🌸

Stala sem na Jelenovem grebenu in opazovala srne.
In sem tudi sama za trenutek obstala.

Srne niso hitele.
Najprej so samo bile tam.
S telesom.
Z ušesi.
Z očmi.

In nekaj se me je dotaknilo.

Kako pogosto ta trenutek v sebi preskočim.
Kako hitro grem v odziv.
V razlago.
V umik.
V prilagajanje.

Spomnila sem se pogovorov, ki bi jih lahko končala drugače.
Stavkov, izrečenih prehitro.
Ne zato, ker bi jih res mislila,
ampak ker so besede kar same zlete iz ust.

Srne so samo bile.
Najprej so gledale.
Brez naglice.
Kot da si dovolijo preveriti,
kaj se dogaja okoli njih
in kaj se dogaja v njih.

Jaz pa včasih zaznam šele kasneje.
Ko je že mimo.
Ko je telo napeto.
Ko pride tisti znani občutek –
»lahko bi bilo drugače.«

Telo si zapomni.
Ve, kdaj bi potrebovalo še malo časa.
Še en vdih.
Še en korak nazaj.

Moje telo nosi stare zgodbe.
Nosi izkušnje, ko ni bilo prostora za zaznavo.
Ko je bilo treba reagirati takoj.
In to je ostalo.

Zato danes včasih odreagiram,
še preden sploh vem, kaj čutim.
In potem mi telo govori po svoje –
z nemirom,
z napetostjo,
z utrujenostjo.

Ob srnah se spomnim, da imam izbiro.
Da si lahko vzamem droben premor.
En vdih.
En pogled okoli sebe.
En stik s telesom.

Srna si ta čas vzame.
Najprej zazna.
Potem se premakne.

In morda lahko tudi jaz kdaj poskusim tako.
Ne popolno.
Samo malo počasneje.

Naslednjič, ko me nekaj zadene,
ko začutim pritisk v prsih,
si bom dovolila najprej zaznati.
In šele potem odgovoriti, reagirati, se odzvati.

Morda bo odgovor mehkejši.
Morda bom ostala tiho.
Morda bom rekla isto –
a iz drugega mesta.

In to je zame dovolj.

🌸🌸🌸

Ob začetku novega leta vam iz srca želim, da bi le to bilo v nižji prestavi. 🌸🌸Ob začetkih pogosto govorimo o ciljih,o n...
05/01/2026

Ob začetku novega leta vam iz srca želim, da bi le to bilo v nižji prestavi. 🌸🌸

Ob začetkih pogosto govorimo o ciljih,
o načrtih, smeri, spremembah...
O tem, kam naj bi šli in kaj vse bi morali še postoriti.

V meni se ob vsem tem vedno znova oglasi nekaj drugega.
Potreba po tem, da se ustavim.

Zdi se mi, da živimo, kot da smo ves čas v vožnji po klancu navzgor.
Z gasom do konca.

Tega tempa telo ne razume.
Odnosi ga ne zdržijo.
Tudi duša ne.

Moji cilji letos so zato preprosti.
Manj pritiska.
Več tišine.
Več počasnosti.

Kot bi hotela življenje voziti v nižji prestavi.
Ne zato, ker ne zmorem,
ampak ker želim videti pot
in ljudi ob sebi.

V terapevtskem delu vedno znova srečujem ljudi, ki niso pokvarjeni ampak izčrpani.
Posameznike, ki ne potrebujejo še enega cilja, ampak prostor, kjer lahko zadihajo.

Novo leto zame ni pospešek.
Je zavestna odločitev, da stopim malo počasneje in da si dovolim ostati tam, kjer sem.

Morda je to dovolj.

🌸🌸🌸

Naj bo jesen naša učiteljica spuščanja.🍂🍂Čisto vsak letni čas piše svojo zgodbo in prinaša svoja sporočila.Tudi letos sk...
23/09/2025

Naj bo jesen naša učiteljica spuščanja.🍂🍂

Čisto vsak letni čas piše svojo zgodbo in prinaša svoja sporočila.

Tudi letos skozi okno lahko že opazim, kako drevesa spuščajo svoje liste – počasi, mirno, brez večjega odpora .

Vsako leto znova se zavem, kako je meni težko spustiti. Težko je odložiti odnose, ki so nekoč greli, pa danes bolijo. Težko je izpustiti prepričanja, ki so me včasih varovala, a me zdaj utesnjujejo. Težko je odložiti stare vloge, čeprav vem, da me omejujejo.

Ko spustim, vedno začutim bolečino, morda celo praznino, kot da bi nekaj v meni umrlo.

A prav v tej praznini je prostor za novo. Jesen me vsako leto znova opominja, da ne rabim vsega nositi s seboj. Da v odpadanju ni konec, ampak pravzaprav priprava na novo. Da tako kot drevo zaupa, da bo po zimi spet ozelenelo, se lahko tudi jaz naučim zaupati svojemu ritmu rasti.

Jesen me uči, da moč ni v držanju, ampak v nežnem spuščanju in zaupanju, da je tako prav. 🍂🍂

Letos poleti sem si po 15. letih ponovno nadela morsko masko in se potopila.🌊Pod gladino morja je svet drugačen – tiš...
11/09/2025

Letos poleti sem si po 15. letih ponovno nadela morsko masko in se potopila.🌊

Pod gladino morja je svet drugačen – tišji, globlji, poln drobnih skrivnosti, ki jih na površju pogosto spregledam.

Vsak kamenček v morju, vsaka riba, ki je plavala mimo mene, vsaka školjka, ki sem jo našla so me spomnili na mojega notranjega otroka, ki se smeji, raziskuje, se igra. Dolgo sem ga pozabljala. Dolgo sem mislila, da mora odraslost biti resna in premišljena.

Stik z našim notranjim otrokom ni le spomin, je način, kako ostati živ, prisoten in povezan. Pod vodo sem spet začutila, kako pomembno je dovoliti si se igrati, se smejati, se izgubljati in se ponovno najti.

Vsak vdih je stik s sabo, vsak pogled skozi masko pa je most do globin, ki jih sicer skriva vsak od nas.

Ne pozabi, igrivost ni luksuz ampak je način življenja. Dovoli si jo izkusiti.
🌊🌊

Moja skodelicaVčasih si predstavljam sebe kot skodelico.Zjutraj se skodelica napolni. Včasih z upanjem, včasih samo s ko...
16/06/2025

Moja skodelica

Včasih si predstavljam sebe kot skodelico.
Zjutraj se skodelica napolni.
Včasih z upanjem, včasih samo s kofeinom.
Potem pride dan. In iz nje začne teči.

Imam to navado – da dajem.
Tja, kjer me potrebujejo.
Tja, kjer se zdi, da bom nekomu olajšala dan, rešila trenutek, zakrpala razpoke.

In tako nesem del sebe v službo – v neskončne naloge, v odgovore ob urah, ko naj bi že spala.
Potem nesem del sebe družini – v večerje, pogovore, poslušanje, urejanje, umirjanje.
Nato še prijateljem – da sem tam, da poslušam, da pomagam nositi njihovo.
Morda celo svetu – s skrbjo za vse, kar ni prav.

In nekje vmes...
pozabim nase.
Ne na način, da bi si to priznala – ampak na tih način, ki se ne vidi takoj.

Na način, ko neham poslušati svoje telo.
Ko ignoriram tisti tihi "ne zmorem več".
Ko prepričam sebe, da "še to, pa bo mir".
Moja skodelica je vedno odprta za druge.
Ampak čedalje manj vem, kdaj jo polnim.
Ali jo sploh?

Skrb zase ni zmenek s kopeljo in knjigo – vsaj ne zame.
Je odločitev. Včasih težka.
Reči "ne", ko bi bilo lažje reči "ja".
Odložiti krivdo, da ne zmorem vsega.
Zaupati, da se svet ne bo zrušil, če si vzamem uro zase.
Dih. Samoto. Tišino.
Včasih me mora res zmanjkati, da se spomnim, da sem – jaz.
Da si ne želim živeti kot vir, ki se troši, dokler ne izgine.
Ampak kot človek.
Z mejo. Z glasom.
Z dovoljenjem, da sem najprej zase.
In potem za druge.

Naučila sem se, da skrb zase ni razvajanje.
Je odgovornost.
Je tisti trenutek, ko si rečem: »Danes ne bom. Danes bom ob skodelici samo sedela. Z njo. S seboj. Da jo spet napolnim.«

Ker ne morem več prelivati, če sem prazna..
Skrb zase ni sebičnost.
Je predpogoj, da sem sploh še jaz.
Da lahko ljubim. Da lahko dajem – iz polnosti, ne iz praznine.

💗💗💗

Zemlja kot ogledalo notranjega sveta(Ob dnevu Zemlje) 🌍🌍V naravi najdemo veliko simbolike, če smo ji le pripravljeni pri...
22/04/2025

Zemlja kot ogledalo notranjega sveta
(Ob dnevu Zemlje) 🌍🌍

V naravi najdemo veliko simbolike, če smo ji le pripravljeni prisluhniti.

Tla, ki nosijo, ne da bi sodila.
Letni časi, ki se menjajo brez odpora. Drevesa, ki se ne bojijo odvreči listov.

Tudi naš notranji svet je tak – cikličen, plastovit, včasih tih, včasih nevihten.
In tako kot narava ne potrebuje popravljanja ampak predvsem prostor, da je v redu točno tak kot je.

Tudi človek potrebuje varen prostor, kjer sme obstajati tak, kot je. Čutiti tisto kar čuti.

Dan Zemlje je lahko tudi povabilo k stiku. K stiku s sabo. K stiku s telesom. K stiku s čustvi.
Pogosto pozabimo, da se stik z naravo začne z videnjem naše notranje pokrajine.

Vstajenje ni vedno veličastno. Včasih je tiho. Počasno. V sencah. 🌸🌸Velikonočni čas govori o upanju, ki preživi temo. O ...
20/04/2025

Vstajenje ni vedno veličastno. Včasih je tiho. Počasno. V sencah. 🌸🌸

Velikonočni čas govori o upanju, ki preživi temo. O življenju, ki se nežno porodi iz ranjenosti. O vstajenju.

In ko pomislim nase – na obdobja, ko sem bila pogreznjena v svoj mrak – mi postane jasno, da se prava vstajenja zgodijo počasi. Brez fanfar. Brez jasnega "zdaj se je zgodilo".

Na " vstajenje", ne gledam kot na enkratni dogodek, temveč kot na proces ki je pogosto tih, pogosto drugim neviden, pogosto daleč od zunanjih predstav spremembe.

Svetloba pride v majhnih korakih.
v tišini nekoga, ki me je res videl,
v telesu, ki spet malo bolj zaupa,
v dnevu, ko mi ni bilo treba biti "boljša", da bi bila dovolj.

To so majhna a močna znamenja, ki počasi pripravljajo prostor za novo obliko življenja.

Gestalt pristop nas uči, da sprememba prihaja iz sprejemanja tega, kar je. Da rast ni nekaj, kar moramo narediti ampak nekaj, kar se zgodi, ko smo v stiku s sabo, z drugimi, z danim trenutkom in svetom nasploh.

Včasih je vstajenje preprosto to, da se kljub teži znotraj nas usedemo, zadihamo in si rečemo: "Tukaj sem. Živim."

Kot specializantka iz gestalt psihoterapije verjamem, da se sprememba začne tam, kjer si upamo zares biti s tem, kar je. Brez pritiska. Brez mask.

Velika noč me spomni, da je življenje močnejše od smrti. In da tudi v meni in v vseh nas obstaja sila, ki nežno, potrpežljivo, vedno znova izbira življenje.

V tem velikonočnem času ne želim govoriti o vzhičenem veselju, ampak o tistem tihem upanju, ki klije iz globin.

Ker tudi tema je del poti. In vstajenje ne pomeni, da je ni več ampak samo, da ji znamo pogledati v oči in iz nje zrasti.

Mirne praznike.

🌸🌸🌸

Včasih začutim težo, ki ni čisto moja...🥀🥀Ni povezana z enim dogodkom. Ne z eno osebo. Je kot megla, ki se prikrade ob d...
12/04/2025

Včasih začutim težo, ki ni čisto moja...🥀🥀

Ni povezana z enim dogodkom. Ne z eno osebo. Je kot megla, ki se prikrade ob določenih trenutkih – preobčutljivost, krivda, nemir, potreba po nadzoru.

Dolgo sem mislila, da takšna pač sem. Malo preveč čustvena. Malo preveč zaskrbljena. Malo preveč na robu. Potem pa sem prvič prebrala o generacijski travmi – in nekaj v meni je tiho zajokalo.
Končno sem začela razumevati, zakaj. Kot, da bi nekdo prižgal luč, kjer sem dolgo tavala v temi.

Nekaj se je zgodilo pred menoj.
Mojim staršem. Njihovim staršem. Ljudem, ki jih sploh ne poznam po imenu, a nosim njihove sence.
Vse tisto, kar ni bilo predelano, pozdravljeno, izgovorjeno – je ostalo. Kot nevidna nit, ki tke vzorce skozi generacije.

In zdaj sem jaz tukaj.
Z otrokom, ki si zasluži več.
Z mano, ki si zaslužim več.

A proces ni enostaven. Včasih sem polna ljubezni in potrpljenja, drugič pa odreagiram iz bolečine, ki je starejša od mene. V njegovem joku slišim svojega notranjega otroka. V njegovem uporu začutim svojo stisko. In v trenutkih, ko bi morala biti opora, me preplavi občutek, da sem znova tista majhna punčka, ki ne ve, kako naprej.

Ampak zdaj vsaj vem, kaj se dogaja. In to je ogromno.
Zdaj vsaj ne mislim več, da sem "nora" ali "slaba mama".
Zdaj razumem, da nosim zgodbo, ki je večja od mene – a sem tudi tista, ki ima možnost, da jo prepiše in spremeni.

Zato se učim ustaviti. Zadihati.
Se opravičiti svojemu otroku, ko zgrešim.
Biti prisotna – ne popolna.
In počasi, po koščkih, spuščati tisto, kar ni moje.

Travmo sem podedovala. A lahko izberem, da je ne bom več prenašala naprej.
To je moja pot. Na trenutke težka, osamljena ampak tudi srčno smiselna.

Za vse nas, ki smo se kdaj vprašali " kaj je z nami narobe? " Nismo pokvarjeni. Samo ranjeni. In rane se lahko celijo, sploh ko jih pogledamo z nežnostjo, sprejemanjem in ne z obsojanjem.

Nikoli ni prepozno, da se začnemo zdraviti. Za sebe. Za svojega otroka. Za vse, ki pridejo za nami.

🥀🥀

Address

Cesta Prekomorskih Brigad 20, Šempeter Pri Gorici
Sempeter Pri Gorici
5290

Website

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Center Podaj Roko - psihoterapija in alternativne metode zdravljenja:

Shortcuts

Share

Category