03/02/2026
Hospitalizacija otroka in iluzija kontrole 🌸
Obstajajo izkušnje, ki nas ne vprašajo ali smo pripravljeni ali ne ampak enostavno pridejo in nas hitro postavijo pred vprašanje, koliko stvari imamo zares pod kontrolo in koliko jih jemljem kot samoumevne.
Pretekli teden je življenje poseglo v moj vsakdan z nujno hospitalizacijo otroka. Zdaj, ko je to za mano, si lahko vzamem čas za razmislek in za to, kar se iz tega naučila.
Ko se je svet zožil na bolniško sobo, na čakanje, na izvide in na vprašanja brez jasnih odgovorov, je prišel zelo jasen občutek, da nimam več kontrole in z njim še težje vprašanje : "Kaj sem sploh kdaj imela pod kontrolo."
Kot mama in kot psihoterapevtka se pogosto srečujem z idejo, da je skrb enako kot nadzor in da je odgovornost enako kot imeti stvari pod kontrolo. A v bolnišnici je v trenutku postalo zelo jasno, da nisem jaz tista, ki upravlja z otrokovim telesom, z njegovim imunskim sistemom in z nepredvidljivimi procesi v njem. Bilo je očitno, da živim z določeno iluzijo varnosti, ki se je v trenutku hitro razblinila.
V terapiji veliko govorimo o iluziji kontrole in o tem, kako pogosto je kontrola način, s katerim se branimo pred strahom in nemočjo. Dokler imam občutek, da obvladujem situacijo, mi ni treba v polnosti čutiti, kako zelo me je strah. Ko pa sem sedela ob postelji svojega otroka, je ta obramba hitro odpovedala. Strah je prišel. Ne glede na znanje. Ne glede na izkušnje. Ne glede na to, kako zelo sem si želela ostati mirna.
Prav v tem trenutku resničnosti in ranljivosti se je zgodil pomemben premik. Spoznala sem, da edino kar zares ostane, ni kontrola, ampak prisotnost. Ne morem nadzorovati izida. Lahko pa sem bila tam. Lahko sem sedela ob njem. Lahko sem držala njegovo roko. Lahko sem se zavedala, kdaj me je preplavila panika, in se poskušala vsaj malo vrniti v svoje telo. Lahko sem si priznala, da me je strah.
Ta izkušnja me uči, da moč ni v nadzoru, ampak v zmožnosti biti v stiku z realnostjo takšno, kot je. Krhko. Nepredvidljivo. In dragoceno. Takšni trenutki zelo jasno pokažejo, kako malo imam v resnici pod kontrolo in kako veliko pomeni odnos. Biti ob drugem, ko mu je težko. Zdržati svojo nemoč in kljub temu ne oditi.
Morda je ena od tihih lekcij te izkušnje prav to, da me povabi iz iluzije kontrole v nekaj bolj resničnega. Iz ideje, da moram imeti stvari pod nadzorom, v zmožnost, da ostajam v stiku s tem, kar je. S strahom. Z nemočjo. Z nepredvidljivostjo življenja. Iluzija kontrole me pogosto varuje pred občutki, ki jih je težko nositi. Ko pa pade, ostane možnost za nekaj drugega. Za stik. Za prisotnost. Za odnos. Moč tako ni v tem, da življenje obvladam, ampak da zmorem ostati prisotna tudi takrat, ko se ne da ničesar popraviti in je težko.
