VitaVera - Psychotherapy, Mindfulness & Perinatal support

23/10/2025

Bravo, Slovenija! ⚘️ Čeprav sem glede Zakona o psihoterapevtski dejavnosti precej previdna in se ne strinjam z vsemi predlogi, v sebi čutim UPANJE. Upanje, da bo psihoterapija dobila zasluženo mesto v našem prostoru, da bo dostopna najbolj ranljivim in varna. To pa bo mogoče le s strogo postavljenimi standardi.
Ne gre mi z glave oseba v hudi stiski, ki sem jo srečala pred nekaj dnevi: zloraba na zlorabo, celo življenje, (čudežno) brez diagnoze duševne motnje, torej za naš sistem "zdrava" = ne potrebuje pomoči. Travme, ki jih je doživela, so kot iz grozljivke, rada bi se rešila tega bremena, saj močno vpliva na vsa življenjska področja. Redne psihoterapije pa si ne more privoščiti...
Takih primerov je ogromno. Če bo zakon prinesel kaj dobrega zanje, je že zaradi tega bilo vredno 🙏

𝗭𝗔𝗞𝗢𝗡 𝗢 𝗣𝗦𝗜𝗛𝗢𝗧𝗘𝗥𝗔𝗣𝗘𝗩𝗧𝗦𝗞𝗜 𝗗𝗘𝗝𝗔𝗩𝗡𝗢𝗦𝗧𝗜 𝗝𝗘 𝗦𝗣𝗥𝗘𝗝𝗘𝗧!

Danes je pomemben dan za psihoterapijo v Sloveniji. Zakon, ki ureja naš poklic in psihoterapijo utemeljuje kot znanstveno vedo, je bil potrjen v Državnem zboru.

Slovenska krovna zveza za psihoterapijo pozdravlja ta prvi in nujni korak k večji strokovnosti, varnosti uporabnikov in razvoju psihoterapije kot samostojne in priznane pomoči ljudem.

Hvala vsem, ki ste na svoj način prispevali k temu zgodovinskemu dosežku!

22/10/2025

O BREZPLAČNEM TRETMAJU S TERAPEVTSKIMI UČINKI
Ali si kdaj spala pod milim nebom? Objela drevo? Brezciljno tavala po naravi, ne da bi gledala uro ali telefon? Ali si kdaj šla v gozd in kričala s polnimi pljuči? S solznimi očmi ganjenosti opazovala spektakel narave?
Kdaj pa si se ti nazadnje bos sprehajal po travi? Opazoval zvezdne utrinke in si potihem nekaj zaželel? Se ulegel na zemljo brez podlage pod seboj? Se spomniš, kdaj si vklopil vse čute in bil stoprocentno v stiku z lepoto, ki te obdaja? Začutil svojo majhnost ob veličastnosti narave?
Če se ti za večino naštetega zdi, da ti je povsem tuje... Potem obstaja velika verjetnost, da živiš povsem odklopljeno od narave. In najbrž tudi od sebe. Upam si trditi, da stres kar precej razžira tvoje življenje. Ker življenjski slog, v katerem narava nima svojega mesta, ruši naše psihofizično ravnovesje. Slabi ne le naš imunski sistem, pač pa tudi našo odpornost proti stresu. S tem si odvzemamo možnost, da bi lahko na enostaven način delali na preventivi.
Stik z naravo pa ni le preventiva. Ima tudi terapevtske učinke. Raziskave kažejo, da naravno okolje uravnava živčni sistem, niža raven kortizola in spodbuja občutek notranjega ravnovesja. V naravi se telo regenerira, um pa resetira. Pogosto lahko opažamo, kako se naše premlevanje končno umiri in misli se zbistrijo. Teža v prsnem košu popusti, lahko zadihamo s polnimi pljuči.
Zdi pa se, da je naše človeštvo na vse to pozabilo. Čedalje bolj brišemo to vez z naravo, kot da nismo več del nje. Zapiramo se v naša stanovanja, ždimo v naših mestih, vozimo se v naših prevoznih sredstvih... Kot da bi živeli v nekem mehurčku. In ko rabimo sprostitev, "odklop", ure in ure buljimo v zaslone. Gremo v nakupovalne centre. Se prepričamo, da potrebujemo raznorazne estetske storitve, umetne nohte, drage tretmaje - ker tako "skrbimo zase". Pa v bistvu le podpiramo potrošniški sistem, ki nam prodaja laž, da bomo z raznimi stvarmi in storitvami zapolnili ta občutek nezadovoljstva, praznine, odtujenosti... Ki pa se vedno bolj poglablja.
Zato sem tu s prijaznim opomnikom: obstaja kraj, kjer se res lahko odpočijemo, odklopimo, sprostimo. Kraj, kjer smo vedno podprti in sprejeti, vsako sekundo našega življenja. Kraj, kjer ob vsakem obisku prejmemo brezplačen tretma s terapevtskimi učinki. To je narava, to je naš dom.

Deli, če se strinjaš in bi rad širil/a to sporočilo.

10/10/2025

5 NASVETOV OB SVETOVNEM DNEVU DUŠEVNEGA ZDRAVJA

ČE IŠČETE PSIHOTERAPIJO, BODITE PREVIDNI.
V Sloveniji je to področje zaenkrat še neregulirano, kar pomeni, da se lahko vsak oglaša za psihoterapevta. Ko kdo išče priporočila za psihoterapijo na raznih forumih, se namesto nje promovira vse sorte "terapij": energije, kristali, cvetlice, ni da ni. Nič narobe, le da to ni psihoterapija.
VELIKO LAHKO ZASE NAREDITE TUDI SAMI.
Pravzaprav lahko zase nekaj naredite le vi. Psihoterapevt (ali kdo drug) vas lahko pri tem podpre, toda korake delate sami. Enako velja glede preventive. Čeprav je načeloma zelo koristno, da iščemo kvalitetne vsebine glede psihologije, odnosov in osebne rasti, lahko to včasih vodi do še večjega pritiska (sploh pri perfekcionistih). Spomnite se, da včasih še kako velja zlato pravilo "manj je več" in da je vaš notranji kompas najdragocenejši vodnik.
DOBRO SKRBITE ZA SVOJE TELO.
Vaše telo je vaš dom. Negujte ga. Z njim delajte previdno, nežno in spoštljivo. Poslušajte in upoštevajte njegove meje. Večkrat na teden preverite kaj vam telo sporoča in kaj potrebuje. Hrana, spanje, gibanje - to so trije osnovni stebri telesnega blagostanja, ki jih vedno naslovim tudi na psihoterapiji.
NE SAMODIAGNOSTICIRAJTE SI DUŠEVNIH MOTENJ.
Če pa ste že dobili kje diagnozo/etiketo se spomnite, da ste v prvi vrsti človek. Edinstveno bitje z edinstvenimi potrebami in edinstveno potjo zdravljenja. Ne glede na vse ste vi največji ekspert glede vašega življenja in posledično tudi glavni odločevalec. Na prvem mestu ste vi in ne tisti, ki "zdravi" (ne glede na to kdo je).
NE IZOLIRAJTE SE, V SKUPINI JE MOČ.
Zelo hitro lahko zapademo v osamljenost, sploh če se počutimo drugačne od večine. Lahko se celo prepričamo, da ne spadamo nikamor in nas nihče ne more razumeti. Ob tolikšnih primerih na psihoterapiji si velikokrat mislim, da bi se morali moji klienti spoznati med seboj, pa bi ugotovili, da obstaja cela čreda črnih ovc! Če se vam zdi, da razmišljate drugače kot večina, da ne spadate v "sistem", da imate drugačne vrednote...najdite sebi podobne ljudi in se povežite.

01/10/2025

VSAKA DRUŽINA NOSI (TEMNE) SKRIVNOSTI
Vsaka družina ima skrivnosti. To so tiste stvari, o katerih se nihče ne želi pogovarjati. Včasih jih pozna le ena oseba v celotni družini, včasih več družinskih članov. Včasih jih poznajo vsi, čeprav se o njih nikoli ni govorilo na glas. Katere so te "grde", "umazane", "sramotne" stvari, o katerih se v širši družini ne govori in se jih najraje pomete pod preprogo?

Stara mama je dvakrat šla delat splav. Dedi je pil, včasih pijan tudi pretepal doma. Stric je naredil samomor. Svakinjo je v otroštvu otipaval njen brat. Teta ne more imeti otrok. Oče je nezakonski otrok, "pankrt" se je takrat reklo. Sestra se je v otroštvu rezala. Brat in njegova žena sta že pet let ločena pod isto streho. V babičini družini je bilo toliko otrok, da so tri sestre oddali samski teti. Bratranec je poln dolgov zaradi iger na srečo. Mama že petnajst let ne govori z brati, skregali so se za dediščino. Sestrična ima afero s poročenim moškim.

To je le nekaj primerov "skrivnosti", ki grozijo, da bi se ugled družine umazal. Ali pa da bi se porušilo družinsko ravnovesje, ki temelji na prikrivanju. Kaj pa je skupni imenovalec vseh naštetih situacij? Sram. In ravno sram sili celoten družinski sistem, da se o nekaterih zadevah ne govori. Bog ne daj, da bi se izvedelo - kaj bodo drugi rekli?

Toda kaj se dogaja v družini, ko nekatere bolj ali manj hude stvari ostajajo skrite, neizrečene, nepredelane? Odvisno od stopnje prikrivanja in od tega, koliko je huda neka travma, bodo te skrivnosti potihem rušile družinski sistem. Krhale bodo odnose med člani in njihov občutek varnosti v družini. Prihajalo bo do medgeneracijskega prenosa travm. Ponavljali se bodo eni in isti vzorci (ko delam s klienti genogram - družinsko drevo se v našem slovenskem prostoru najpogosteje pojavljajo alkoholizem, nasilje, samomori in spori ob dediščini, ki se prenašajo iz generacije v generacijo). Včasih se bodo te nepredelane vsebine izražale v obliki simptomov, bolezni (telesnih ali duševnih). Vse dokler ne bo kdo začel stvari predelovati.

Zelo zanimivo je opazovati, kaj se dogaja pri osebah, ko na psihoterapiji naslovimo te družinske skrivnosti. Včasih se morajo najprej boriti z občutkom, da so izdali svojo družino. Da je tako zelo narobe na glas povedati, da so se dogajale hude stvari. Pri tem jim vedno rečem, da še nisem srečala družine, ki ne bi nosila nekih težkih skrivnosti. In da velikokrat ravno tiste družine, ki so na zunaj popolne, imajo največ umazanije pod preprogo. To, da so se zgodile neke težke stvari še ne pomeni, da je družina slaba. In če to povemo na glas še ne pomeni, da imamo svojo družino manj radi. Ne gre za obtoževanje, gre za grajenje realne slike in identitete, za predelovanje prtljage, ki je postala preveliko breme, za prekinjanje disfunkcionalnih vzorcev, za možnost izbire in zdravo razmejevanje. In, ko je čas zrel za to, gre za odpuščanje in spuščanje.

08/09/2025

O REKI ŽIVLJENJA IN UPORABI TELESA V PSIHOTERAPIJI
Psihoterapijo najpreprosteje definiramo kot "pogovor, ki zdravi". In res je, večino časa se psihoterapevt in klient pogovarjata o najrazličnejših temah. Toda včasih pogovor ni dovolj. Mogoče zato, ker je klient zelo "v glavi" in nima stika s telesom. Ali pa zato, ker se je potrebno lotiti predelovanja kakšne travme. Včasih rabimo bolje aktivirati klientovo nezavedno... Ali pa enostavno začutiti in pogledati stvari z drugega zornega kota. Zato je moja pisarna polna rekvizitov, ki mi pomagajo na točki, ko pogovor ni dovolj.
Posebno ljuba mi je analogna metoda "Reka življenja", s pomočjo katere celotno naše življenje lahko pogledamo z druge perspektive. Ugotavljamo kakšne krize smo že uspešno prebrodili, kaj smo se iz njih naučili, kdo nam je stal ob strani in kakšna je naša vizija prihodnosti. Vijuge na vrvi, ki simbolizira reko življenja, predstavljajo izzive in težka obdobja, ki so del vsake reke in vsake življenjske poti. Tako kot reka tudi mi lahko vedno najdemo pot naprej, čeprav na to radi pozabljamo...
Dragoceno mi je, ko dobim od klientov pozitivno povratno informacijo ob seansah, ki vključujejo kreativne metode in delo s telesom. Zadnjič mi je neka gospa rekla, da se je nekaj v njej globoko premaknilo, ko je s celim telesom začutila situacijo, v kateri se počuti brezizhodno. Še bolj pa ji je pomagalo, da je s celim telesom prišla v stik s svojimi viri in z vizijo prihodnosti, kakršno si želi. Njena drža se je vzravnala, zadihala je s polnimi pljuči in na obrazu se ji je narisal nasmeh, medtem ko so tekle solze ganjenosti.

28/08/2025

V STIKU S SABO ~ SKLOP SREČANJ ČUJEČE MEDITACIJE IN SOMATSKIH TEHNIK ZA SPROŠČANJE NAPETOSTI

Si želiš zmanjšati vpliv stresa, ki ti jemlje energijo? Zadihati globoko in umiriti svoje telo? Se ustaviti in vzpostaviti stik s sabo?

Če čutiš, da je čas, da prenehaš bežati pred napetostmi in si dovoliti trenutke prisotnosti, je ta program zate.

Od 22. septembra bom vodila 6 srečanj namenjenih vsem, ki želijo bolje obvladovati stres ter ponovno najti prizemljenost, prisotnost in lahkotnost v vsakdanjem življenju.

✨ V majhni skupini (število mest je omejeno) bomo raziskovali:

~ Čuječnost (mindfulness): vaje prisotnosti za umiritev uma in vračanje v sedanji trenutek

~ Somatske tehnike: preproste in učinkovite telesne prakse za sproščanje napetosti in uravnavanje živčnega sistema

Ne bo šlo za teorijo, temveč za konkretna orodja, ki jih boš lahko uporabil/a v svojem vsakdanu.

✨️ Kaj boš pridobil/a s tem programom?
✔ Več umirjenosti in prizemljenosti
✔ Manj stresa in tesnobe
✔ Bolj umirjen živčni sistem
✔ Praktične tehnike za soočanje s stresom
✔ Globlji stik s samim seboj

📅 Začetek: ponedeljek, 22. 9. ob 17h
🌀 Trajanje: 6 srečanj
👥 Način dela: telesne vaje in meditacija v majhni skupini
📍 Lokacija: Studio Vitavera, Šempeter pri Gorici
💠 Prispevek: 120€ za celoten program

Če čutiš, da je prišel čas, da prenehaš živeti v stalni napetosti in se naučiš vračati v svoj notranji center, te toplo vabim, da se pridružiš in se prepustiš.
👉 Piši mi v zasebno sporočilo za več informacij ali prijavo.

18/08/2025

KO TELO KRIČI: "USTAVI SE!"

Večkrat v življenju sem doživela obdobja, ko mi je telo tiho šepetalo.
Kronična utrujenost, pogosti glavoboli, nespečnost, razdražljivost.
Na začetku so to bili nežni, skoraj neopazni znaki. A jaz sem imela druge stvari. Naloge. Skrbi. Obveznosti.
In sem jih ignorirala.

Potem pa je prišel zlom. Lahko v obliki bolezni, hude tesnobe, krize - skratka nekaj, kar me je prisililo, da sem se ustavila. In šele takrat sem začela resnično poslušati.

Mogoče se je tudi tebi že zgodilo.
Tisti trenutek, ko telo neha šepetati in začne kričati. Ne zato, da bi nas kaznovalo, temveč da bi nas rešilo. Kajti v vsaki napetosti, vsakem bolečem mestu, vsaki stiski v prsnem košu se skriva sporočilo, ki si želi biti slišano.

☀️ Kaj je čuječnost (mindfulness)?
Je umetnost vračanja k sebi.
Ustaviti se – še preden nas v to prisili telo. Usmeriti pozornost v sedanji trenutek – v dih, občutke, misli – brez presojanja. Z nežnostjo. In s pogumom.

🧘‍♀️ Čemu služi vadba čuječnosti?
✔ Da preprečimo stres, preden preraste v bolezen
✔ Da bolje spimo in živimo z več jasnosti in lahkotnosti
✔ Da poglobimo stik s sabo in z drugimi
✔ Da se naučimo bivati z vsem, kar je – brez bežanja

Čuječnost ne spremeni sveta "tam zunaj", lahko pa spremeni naše doživljanje vsega, kar se nam dogaja.
Je povabilo, da upočasnimo in se vrnemo k modrosti telesa.

✨ Kmalu bom objavila več o srečanjih, kjer bomo spoznavali čuječo meditacijo in tehnike uravnavanja stresa. Namenjena so vsem, ki si želijo več stika, umirjenosti in navzočnosti v vsakdanjem življenju.
Gre za dostopen, konkreten in globoko preobrazben proces v majhni skupinici.

Če čutiš, da je čas, da nehaš ignorirati samega sebe, ostani v stiku – kmalu sledi več informacij.

07/08/2025

ŽELIM SI LE, DA BI MOJ OTROK BIL SREČEN

Na prvi pogled je to povsem logičen stavek, poln dobrih namenov. Vsak si za svojega otroka želi le najbolje in najlepše. Le kdo ne bi privoščil sreče svojemu ljubljenemu bitju? Pa vendar... a sploh vemo, kaj je sreča? In še pomembnejše: je sreča res najvišji cilj, največ kar šteje v življenju?
Včasih si mislim, da otroku ni kaj dosti v pomoč, ko posluša o tej sreči in kako je njegovim staršem pomembno, da je vesel. Lahko bo celo čutil pritisk, da mora biti dobre volje. Kar pa je še huje, njegova čustvena paleta se bo lahko bistveno zožala, če bo začel verjeti, da je edino veselje zaželeno. Za zdrav razvoj pa otrok potrebuje jasno sporočilo, da so vsa čustva sprejemljiva.
Velikokrat tudi v svoji praksi poslušam zaskrbljene starše, ki tožijo, kako jim je težko gledati otrokovo trpljenje. Tudi ob povsem normalnih situacijah, kot je na primer jutranje upiranje pred vrtcem. "Ne želim iti, ni mi všeč tam, jokala bom..." Seveda bi kot starši najraje "odstranili" problem oziroma vir nelagodja in s tem obvarovali otroka pred neprijetnimi občutki... Ali pa obvarovali sebe? Opažam namreč, da je pogosto največji izziv ravno to, da starš ne zdrži ob "trpečem" otroku. Da ne zmore ostati z njim in z njegovimi težkimi občutki. Vendar je ravno to ena izmed temeljnih nalog staršev: da ohranimo notranjo stabilnost, ko je otrok v čustvenem viharju, da mu pomagamo zregulirati občutke in da gradimo njegovo kapaciteto za soočanje s široko paleto čustev in izkušenj - tudi tistih manj prijetnih. Tako vzgojimo otroka, ki bo kos življenju z njegovimi neštetimi izzivi.
Zato, da kot starši negujemo to stabilno držo, pa potrebujemo čuječnost. To je stik s sabo - s svojimi čustvi, telesnimi senzacijami in mislimi. Obvladati moramo osnove samoregulacije, saj brez te ne moremo ponuditi varne baze otroku. In nazadnje, mogoče lahko malenkost naravnamo naš smerokaz: naša naloga ni, da otroku ponudimo srečo, temveč da ga opremimo za življenje.

P.S. če čutiš, da bi se rad/a naučil/a tehnik samoregulacije in čuječnosti, spremljaj naslednje objave. Pripravljam časovno in finančno dostopen šest-tedenski program, ki bo fokusiran prav na to.

03/08/2025

🤰🤱 O LETU UPOČASNITVE IN POLNE PRISOTNOSTI

Pred letom dni sem se ustavila.
Ne zaradi poklicne odločitve, ampak zaradi nečesa veliko globljega: rodilo se je (še eno) novo življenje. In z njim tudi nov način čutenja, poslušanja, bivanja.

Materinstvo me je, predvsem v prvih, intenzivnejših mesecih, znova popeljalo popeljalo v kraje, ki jih že dolgo nisem obiskala na takšen način. V telo, v čustva, v razpotegnjeni in skrivnostni čas neprespanih noči.
Naučilo me je počasnosti, prisotnosti, moči majhnih trenutkov. In tudi tega, kako težko je včasih preprosto biti z vsem, kar je. Ne da bi ves čas razmišljala o prihodnosti, o tisočih opravkih, o vsem kar "čaka".

Zdaj se vračam k delu. Spremenjena in z drugačno energijo - gotovo bolj upočasnjeno, bolj čuteče.

V tem letu sem bolj kot kdaj koli prej začutila, kako zelo potrebujemo prostor, kjer lahko prisluhnemo sebi, zadihamo, se začutimo.
Prostor, kjer ni treba ničesar dokazovati. Le biti.

Iz te izkušnje se je rodil moj novi projekt:
tečaj čuječnosti, ki se bo začel septembra.
Nežno in globoko povabilo, da se vrneš domov – k sebi.

V naslednjih dneh bom delila več podrobnosti.
Če tudi ti čutiš, da je čas, da se vrneš k sebi… spremljaj naslednje objave. 🌿

01/07/2025

Ko ženske (podjetnice) združimo moči, lahko nastane nekaj resnično dobrega! Vesela sem, da sem se odzvala povabilu na zaključno srečanje ZaupamSi, namenjeno nosečnicam in mamicam na porodniški. Organizatorke Ana Miklavčič, Mihela Nanut Kranjc in Špela Frančeškin so celo leto ustvarjale varen prostor za deljenje izkušenj v tem čudovitem, a hkrati kompleksnem in izzivov polnem obdobju.
Na tokratnem srečanju smo kot gostje bile povabljene ženske iz različnih strok, ki tako ali drugače podpiramo mamice in otročke. V mojem "psihoterapevtskem kotičku" se je ustavilo nekaj mamic s svojimi vprašanji in dilemami. Odprle so se razne teme: vzgoja, otroški jok, prepoznavanje lastnih vzorcev, žalovanje...
Hvaležna sem za povabilo in tkanje novih vezi (saj vemo, psihoterapija je osamljen poklic...) 🌟

P.S. hvala tudi Srčni utrinki - fotografija za ujete trenutke 📷

10/06/2025

O PRETIRANI POŽRTVOVALNOSTI STARŠEV
Verjamem — čeprav se še vedno učim — da dober starš ni tisti, ki otroka postavi v središče vseh svojih ciljev in se popolnoma žrtvuje, ampak tisti, ki zna zanj ljubeče skrbeti, ne da bi pri tem izgubil samega sebe. Ne govorim o strogi izbiri med otrokovim in starševim blagostanjem: jasno je, da vzgoja zdravega otroka zahteva čustveno prisotnost — solidno, stalno, včasih tudi vseobsegajočo.

A kljub temu se mi zdi pomembno ohranjati ravnotežje: ko starš popolnoma zanemari svoje želje, strasti in identiteto izven starševske vloge, tvega, da otroku posreduje popačeno predstavo o ljubezni in odnosih. Skrajno poenostavljeno bi jo lahko povzeli takole: "Ko imamo nekoga radi, izgubimo sebe." Druga posledica je lahko ta, da začne otrok sebe doživljati kot središče sveta - tudi kasneje, ko to ni več "normalno" (določena mera egocentričnosti je razvojno značilna pri malih otrocih).

Škoda pa nastane tudi v tem, da otrok nima priložnosti spoznati svojih staršev v celoti — kot posameznike s svojimi strastmi, sanjami, službami, prostočasnimi aktivnostmi... Kot ljudi, ki doživljajo tesnobo, dvome, krize in stres - a znajo te občutke zregulirati in jih ne nalagajo otrokom, saj so poleg starševstva ohranili tudi svoje vire, ki jim pri tem pomagajo. In nenazadnje kot osebe, ki dan za dnem poskušajo loviti to presneto izmuzljivo ravnovesje med skrbjo zase in občutki krivde. Ravno zaradi slednjih se namreč veliko staršev "izniči" in s tem zažene ves ta začaran krog. In uganete kdo potem pokasira krivdo? Otroci, ker od staršev dobijo implicitno (včasih tudi eksplicitno) sporočilo: "Nezadovoljen sem s svojim življenjem in to zaradi tebe. Nič mi ne uspe narediti zase. Vse in še več dajem za otroke, jaz pa sem na zadnjem mestu."

Biti starš torej ne pomeni le ščititi in usmerjati, temveč tudi ponuditi zgled pristnega življenja, v katerem skušamo najti krhko ravnotežje med starševsko predanostjo in osebno identiteto.

P.S. danes se je skrb zase udejanjila pri frizerju, vendar želim poudariti, da to NI in NE SME biti edini način. Predvsem ženske smo prevečkrat zasipane s sporočili, da moramo skrbeti za svojo zunanjost, se "razvajati" (poglejte kako v zadnjem desetletju cvetijo raznorazni saloni z miljon storitvami - 99% namenjenih ženskam). S tem preveč krepimo miselnost, da je to vsesplošni recept za boljši odnos do sebe in za premagovanje stresa. No, to je sicer dobra tema za naslednjič - zaenkrat le še to: skrb zase je širok pojem, ki obsega vse ravni naše identitete, ne samo telesno. Lahko je preprosto uživanje tišine, počasnost, brezdelje...

In ti, znaš poskrbeti zase? Kako?

08/05/2025

ALI SO OTROCI RES TAKŠNO BREME?
Nekaj zanimivega se zgodi, ko se starši malih otrok zberemo skupaj in poklepetamo. Poskusite biti pozorni na to, kako hitro se začnemo pritoževati. "Naporno je, nič ne počivam!", "Ah, ne govori. Pa ta mali skoz leze k nama v posteljo.", "Nimam časa za nič...", "Ta mala sta mi spila živce", "Poglej kakšno je pri nas, kot da bi se raztreščila bomba" ... Otroci so večinoma zraven, poslušajo. Nekateri se mogoče vprašajo ali so res tako grozni. Nekateri še močneje ponotranjijo negativno sliko o sebi (in bodo v prihodnje delovali v skladu z njo!). Pojavijo se lahko tudi občutki krivde. Na njih pade breme, ki v bistvu ni njihovo.

Zakaj pravim, da ni njihovo? Kot prvo zato, ker si niso sami izbrali, da pridejo na svet. Za to smo se odločili mi, starši - torej moramo mi sprejeti odgovornost zanje. Vedeli smo, da bo naporno! In nič ni narobe, da kdaj potarnamo, pa vendar ni treba tega pojavljati kot mantro vsakič, ko nas kdo vpraša kako smo. Še manj pa vpričo otrok. Zaslužijo si jasen občutek, da smo veseli, da so na svetu. Kot drugo pa se vprašajmo ali so res otroci krivi za našo utrujenost, napetost, stres in slabo voljo? Ali imajo mogoče tudi služba, prehiter tempo, konfliktni odnosi, pretirana uporaba telefona kaj pri tem?

Za konec pa še to: čez nekaj desetletij bodo ravno ti naporni dnevi z malimi otroki vaš najdragocenejši spomin. ♥️