VitaVera - Psychotherapy, Mindfulness & Perinatal support

14/04/2026

Z veseljem delim, da sem zaključila 1. stopnjo izobraževanja iz metode EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing) ✨

EMDR je sodobna, znanstveno podprta terapevtska metoda, ki pomaga pri predelavi travmatičnih izkušenj in globoko zakoreninjenih čustvenih blokad. Temelji na povezavi med telesom, živčnim sistemom in spominom – in omogoča, da se “zataknjene” izkušnje končno razrešijo.

👉 Za kaj se uporablja?
EMDR je zelo učinkovit pri:
– travmah (tako velikih kot “manjših”, a ponavljajočih se)
– anksioznosti in paniki
– stresu in izgorelosti
– negativnih prepričanjih o sebi
– čustvenih blokadah, ki nas držijo nazaj

👉 Zakaj EMDR?
Klasična “pogovorna terapija” pogosto deluje na ravni razumevanja – vendar travma ni le zgodba, ki jo lahko razložimo. Shranjena je v telesu in živčnem sistemu. Zato zgolj pogovor pogosto ni dovolj.

EMDR omogoča, da telo in možgani dokončajo proces, ki je bil v preteklosti prekinjen – brez potrebe po dolgotrajnem analiziranju.

👉 Kaj so koristi?
– hitrejša in globlja predelava travme
– zmanjšanje čustvene intenzivnosti spominov
– več notranjega miru in stabilnosti
– boljši stik s sabo in svojim telesom
– integracija preteklih težkih izkušenj

Zanimivo je, da je EMDR v mnogih državah po svetu že dolgo uveljavljena in široko uporabljena metoda, medtem ko je v Sloveniji še vedno relativno malo poznana.

Zame osebno je to izjemno močno orodje, ki dopolnjuje moje delo s čuječnostjo, telesom in, seveda, s sistemsko psihoterapijo. Tisti manjkajoči košček, ki bo dodal vrednost in učinkovitost terapevtskemu procesu, predvsem v okviru predelave travme.

02/04/2026

SITUACIJE, KO SEM SE KOT PSIHOTERAPEVTKA ŽELELA POGREZNITI V ZEMLJO... 2.DEL

Včeraj sem se izpostavila z nekaj "sramotnimi" dogodki, ki naj bi se zgodili v moji psihoterapevtski karieri. Ker je bil 1. april, je veliko ljudi mislilo, da se šalim, sploh ob povabilu, naj v komentarje zapišejo katera izmed situacij se jim zdi najverjetneje realna.

No, zdaj je čas za resnico. Vse tri situacije so se zares zgodile.

Zmotila sem se glede klientovega imena in ga napačno nagovorila. Kaj sem naredila? Opravičila sem se in povedala, da me res spominja na drugo osebo, ki je v podobni situaciji - tako sem uporabila zdrs za normalizacijo, povezovanje in dodajanje vidikov.

Čisto zares sem bleknila "Kdo je to?", ko je klientka pred leti omenila Natašo Pirc Musar. Vem, osnovna splošna kultura, še vsak otrok najbrž ve, kdo je to. V tem primeru se nisem opravičila, sem pa razložila, da le delam v Sloveniji, živim pa za mejo in celo moje življenje se tam odvija. Niti volim ne v Sloveniji in ne poznam slovenske politične scene. Sem se pa od takrat naprej začela malenkost bolj informirati glede teh stvari, tako da me je nerodna situacija le nekaj naučila... Klientka pa je spoznala del moje identitete in korenin, o katerih niti slutila ni.

In ja, zares se mi je spalo, medtem ko mi je klientka govorila. Bila sem v 8. tednu nosečnosti in naenkrat nisem več mogla držati odprtih oči, glava mi je padala dol. Čutila sem tudi, da se me nekaj loteva (res sem naslednje jutro obležala z vročino). Zelo mi je bilo nerodno. In ta zdrs si še danes najtežje oprostim - ker vsak si zasluži psihoterapevta, ki je 100% pri stvari. Ampak v tistem trenutku me je telo izdalo. Klientka (poznali sva se že nekaj let) je bila zelo sočutna in je sprejela moje opravičilo. Odprli sva temo avtentičnosti in skrbi zase, tako da sem spet utilizirala ta droben trenutek za raziskovanje in povezovanje.

Zakaj sem se odločila podeliti te situacije? Gotovo ne zato, da bi si delala slabo reklamo... Niti ne samo zato, da bi izpostavila svojo človeško, zmotljivo plat. Glavni namen je, da dobite občutek kaj se da narediti, ko pride do takih nerodnih trenutkov. Tudi svojim klientom vedno ponavljam, da cilj ni to, da ne bi več delali napak... pač pa to, kako po zdrsih znova popravimo odnos ali - še bolje - jih uporabimo za razkrivanje svoje nepopolnosti in za globlje povezovanje, kar ima vselej dober terapevtski učinek.

01/04/2026

SITUACIJE, KO SEM SE KOT PSIHOTERAPEVTKA ŽELELA POGREZNITI V ZEMLJO...

Ja, človek sem in kot vsi tudi jaz kdaj kiksnem, udarim mimo, naredim kako neumnost, se zmotim, se ne zmorem zadržati... Skratka, se spravim v neroden položaj. Veliko sem razmišljala, ali bi sploh podelila nekaj svojih "zdrsov", češ "kaj si bodo drugi mislili", "mogoče bom izpadla nekompetentno" in podobno. No, pa sem zbrala pogum in se odločila, da vam to predstavim na malo bolj igriv način in se sama pošalim na svoj račun. 😆
Zato me zanima, za katero izmed spodnjih situacij misliš, da se mi je zares zgodila?

1. Klienta sem nagovorila z drugim imenom. Na partnerski terapiji. Izgledalo je približno takole: "Matej, kaj pa ti začutiš, ko tvoja žena tako zajoka?" Smrtna tišina. Oba imata nek čuden pogled. V sekundi, ki se je zdela neskončna, sem dojela, da on sploh ni Matej...

2. Spalo se mi je. Medtem ko mi je klientka govorila. Nisem mogla držati glave ravno gor, oči so se mi zapirale. Vsak atom svoje energije sem poskusila vložiti v to, da bi ostala budna in pri stvari. In ja, ona je to opazila.

3. Klientka mi je govorila o tem, da so imeli v službi zelo pomemben dogodek, na katerega so se dolgo pripravljali, saj jih je prišla obiskat Nataša Pirc Musar. In jaz vprašam: "Aha, kdo pa je to?"

Evo, zdaj pa zapiši v komentar, katera situacija se ti zdi resnična - 1., 2. ali 3.? (možnih je več odgovorov) 🙈

Jutri razkrijem pravilni odgovor! 🫣

29/03/2026

KDO HODI K MENI NA PSIHOTERAPIJO?
Marca teče deveto leto začetka psihoterapetvskega dela in četrto leto ustanovitve zasebne ambulante Vitavera.
V teh štirih letih (z izjemo porodniške), odkar delujem v svoji pisarni v Šempetru, se je name obrnilo 87 ljudi. Nekateri so prišli samo na uvodno srečanje, nekateri so ostali nekaj mesecev ali celo let, nekateri so z mano že od vsega začetka. Večina jih je prišlo samih, določeni pa s partnerjem, starši ali drugimi bližnjimi.
V velikanski večini so k meni prihajale ženske. Potrjuje se, da še vedno veliko lažje poiščejo pomoč in imajo glede psihoterapije manj zadržkov kot moški. Rekla bi, da je povprečna starost mojih strank v teh letih bila malenkost nižja od moje. Nekaj otrok, veliko najstnikov, še največ pa mladih odraslih, nato tu pa tam kdo v zrelih letih ali celo v penziji.
Najpogostejše težave? Anksiozne motnje, težave v odnosih, nizka samozavest, izzivi v poporodnem obdobju, travme. Slednje najpogosteje izvirajo iz družinskega okolja, kar bi nas kot družbo moralo pošteno pretresti in nam dati misliti. Vedno znova me žalosti, ko vidim kakšno težko prtljago nosijo od doma nekatere osebe, pa se jim domači še posmehujejo, ker hodijo na psihoterapijo...
Kaj pa najlepši trenutki? Ko mi klienti s ponosom povejo, da jim je uspelo narediti velik korak naprej. Ko po dolgih letih prekinejo toksično zvezo in znova začutijo svojo moč. Ko pride do drobnih, a globokih trenutkov stika, s solznimi očmi in tišino ali pravo besedo, ki zadene točno pravo mesto... Ko se poslavljamo in proslavljamo premike in zmage.
In če bi me vprašali: "Kdo hodi k tebi na psihoterapijo?", bi odgovorila: LJUDJE. Taki, drugačni, a vedno z globoko željo po spremembi.

20/03/2026

Veliko vas ne ve, da že nekaj časa razvijam projekte tudi izven psihoterapevtskega konteksta - predvsem kar se tiče čuječnosti, meditacije, skrbi zase. No, pa je prišel čas, ko si želim na tem mestu deliti tudi ta košček svoje dejavnosti.
Pred kratkim sem se vrnila iz potovanja na Maldivih. Daleč od luksuznih rezortov, na malem lokalnem otočku, kjer je glavna atrakcija podvodni svet s svojimi koralnimi grebeni, morskimi psi, mantami, želvami, delfini... Spremljala sem skupino čudovitih ljudi, ki so se prišli potapljat na vdih v ta morski raj.
Moj mali prispevek bogatemu programu je bila meditacija s poudarkom na dihanju, zavedanju telesa in notranjih občutkov. Ker je v tistih dneh ravno izbruhnila vojna, sem naslovila tudi to temo - kako krepiti svoje notranje sidro in ohranjati stabilnost v negotovosti...
Veliko podobnih projektov me še čaka, zaradi česar sem ustvarila Instagram profil . Moje poslanstvo je širiti zavedanje o tem, kako telefoni in socialna omrežja vplivajo na naša življenja ter kako lahko to bolje doziramo. Preko svojega psihoterapevtskega znanja, življenjskih izkušenj in čuječe drže želim ljudi znova povabiti v stik s sabo in naravo. V ta namen bom organizirala delavnice in odmike (retreate) v Sloveniji in po svetu, s poudarkom na digitalnem detoksu.
Tako da evo, to je moje neuradno povabilo, da mi sledite tudi na Instagramu, kjer se odvija neka čisto drugačna zgodba kot tu - manj terapevtsko obarvana, ampak ravno tako moja, naša, življenjska. 🩵

16/03/2026

STE OPAZILI, KAJ SE ZGODI Z LJUDMI OB VSAKI VEČJI KRIZI?

Februar 2020 - začetek pandemije.
Februar 2022 - začetek vojne v Ukrajini.
Februar 2026 - začetek vojne v Bližnjem Vzhodu.

Zanimivo, kajne? Chatgpt ne zna pojasniti kako to, da so zadnje večje svetovne krize izbruhnile konec zime (razen s tem, da je to čas prehladov in dober timing za začetek vojne).

Meni pa se zdi očitno, da so te krize ciklične in med seboj povezane - bolj kot kadarkoli prej. Živimo v dobi, ko ekonomija, politika, energija, finance in tehnologija ekstremno sovplivajo druga na drugo. Vsako nihanje se takoj pozna na globalni ravni. In po vsaki večji krizi, ostane sistem pod stresom še dolgo po tem, kar ustvarja idealen teren za naslednjo krizo. Tako se zdi, da prihajajo krize v valovih in kar ni konca.

Kaj pa se dogaja z nami, ljudmi, ob vsem tem? Vsaka kriza vedno znova razkrije nekaj zelo zanimivega: močno polarizacijo v družbi. Na družbenih omrežjih se skoraj takoj začnejo borbe in oblikujejo tabori.
Za ali proti.
Mi ali oni.
Prav ali narobe.

Pravzaprav je to zelo človeško. Ko se svet zdi nevaren in negotov, ljudje iščemo jasnost. Potrebujemo občutek, da pripadamo skupini in da smo na “pravi strani”. Toda socialna omrežja ta mehanizem še okrepijo.
Algoritmi nagrajujejo najbolj čustvene, najbolj ostre, najbolj konfliktne objave. In s tem dosežemo paradoks našega časa: namesto, da bi ob velikih svetovnih krizah stopili skupaj in se še bolj povezali, se gremo vojno.

Toda obstaja tudi druga možnost. Namesto da nas krize potisnejo še globlje v delitve, nas lahko povabijo k nečemu težjemu...
K malo več poslušanja.
K malo več ponižnosti pred kompleksnostjo sveta.
K temu, da ostanemo ljudje – tudi takrat, ko se vsi okoli nas prepirajo, kdo ima prav.

In v takšnih časih se mi zdi še pomembneje vračati se k dihu, k telesu in k notranji stabilnosti.
Sveta okrog nas ne moremo umiriti.
Lahko pa začnemo pri sebi.

Kako vi doživljate ta čas?

23/02/2026

Hello everyone! I'm on vacation until March 11th. Send me a DM or an email (don't call!)

20/02/2026

ALI MI LASTNE TEŽKE IZKUŠNJE POMAGAJO PRI TERAPEVTSKEM DELU?

Nesprejetost. Motnje hranjenja. Medvrstniško nasilje. Spolni napad. Toksično razmerje. Samodestruktivnost. Izguba starša. Anksioznost in panični napadi. Medgeneracijski prenos travme. To in še marsikaj sem dala skozi. Prvič se tako izpostavljam, in to z jasnim namenom: ne da bi se komurkoli smilila. Jaz sebi se ne. Ne več. Že dolgo ne gledam več nase kot na žrtev, pač pa kot na nekoga, ki je doživel en majhen delček vseh možnih težkih preizkušenj, ki nas lahko doletijo v življenju. Kaj je torej namen tega zapisa? Refleksija o tem, kaj zame kot psihoterapevtko pomenijo te izkušnje.
S tem uvodom bi rada odprla pomembna vprašanja, ki sem si jih tudi sama večkrat zastavila: Ali mi te izkušnje kaj pomagajo pri psihoterapevtskem delu? Ali mi je zaradi njih lažje razumeti sočloveka v stiski, še posebej, če doživlja podobno situacijo? Ali je takšna vrsta empatije dovolj, da lahko govorimo o terapevtskih učinkih? Po letih študija, lastne psihoterapije in dela z ljudmi v stiskah lahko rečem... ODVISNO. Marsikdo, ki se odloči za ta poklic, je doživel hude rane. To nas po eni strani lahko približa ljudem, razvije se posebna občutljivost, visok nivo sočutja. Po drugi strani pa bi bilo skrajno neprofesionalno in celo nevarno, če bi na druge vedno gledali skozi očala svojih težkih izkušenj, se pretirano poistovetili, jim dajali nasvete iz pozicije "Vem kako ti je, tudi jaz sem dala to skozi". Ker v resnici ne vemo, kako je drugi osebi, kaj zares doživlja in kaj točno ji je lahko v pomoč. In ker ne vemo, moramo vstopiti v NJEN svet in malce zapustiti svojega.
Velikokrat slišim, da ljudem, ki doživljajo raznorazne stiske, ponujajo pomoč osebe, ki so "dale isto skozi". Velikokrat v zameno za denar. To je zloraba. Izkušnje niso dovolj, da bi lahko nekoga celostno in profesionalno obravnavali in ga podprli. Pravzaprav lahko - še enkrat poudarjam - celo zavirajo terapevtski proces. Sploh v primeru, ko niso predelane in integrirane s strani tistega, ki ponuja podporo.
Belo na črnem bom zapisala nekaj, kar najbrž zveni malce kontroverzno: težke izkušnje so precenjene! Sploh kot merilo kompetentnosti pri pomagajočih poklicih. Seveda, lahko nam omogočijo globljo občutljivost in razumevanje v povezavi z določenimi temami. Mogoče je najbolj dragoceno to, da smo lahko živ dokaz, kako neprecenljiv je lahko psihoterapevtski proces, saj res zdravi, opolnomoči, spreminja.
Sem pa še vedno prepričana, da lahko stojim ob strani ljudem v najrazličnejših stiskah, tudi takih, ki se me nikoli niso direktno dotaknile. Ker je empatija univerzalna. Ker je to moje poslanstvo. Ker želim z odprtostjo in radovednostjo vstopiti v svet sočloveka. Homo sum, humani nihil a me alienum p**o / Človek sem, nič človeškega mi ni tuje (Terencij).

16/02/2026

Vabljeni ✨️

☕ 𝗛𝗢𝗦𝗣𝗜𝗖𝗞𝗔𝗙𝗘, 𝗵𝗶𝗽𝗻𝗼𝗽𝘀𝗶𝗵𝗼𝘁𝗲𝗿𝗮𝗽𝗶𝗷𝗮 ☕
📅 V 𝘁𝗼𝗿𝗲𝗸, 𝟭𝟳. 𝗳𝗲𝗯𝗿𝘂𝗮𝗿𝗷𝗮 𝟮𝟬𝟮𝟲, 𝗼𝗯 𝟭𝟳. 𝘂𝗿𝗶 vabljeni na srečanje Hospickafe v Goriški knjižnici, kjer se bomo pogovarjali o 𝗵𝗶𝗽𝗻𝗼𝗽𝘀𝗶𝗵𝗼𝘁𝗲𝗿𝗮𝗽𝗶𝗷𝗶, nezavednem kot viru samozdravljenja, ustvarjalnosti in učenja.
🎤 Gost bo 𝗱𝗿. 𝗠𝗶𝗿𝗮𝗻 𝗠𝗼ž𝗶𝗻𝗮, priznani psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, univerzitetni profesor in strokovni pisec, ki uporablja hipnozo pri svojem kliničnem delu že petintrideset let.

👉 Dogodek bo v dvorani knjižnice. Lepo vabljeni.
--
Organizatorji: Slovensko društvo Hospic, enota Nova Gorica, v sodelovanju z Goriško knjižnico

19/01/2026

Here’s one true thing about me:
I’ve never been good at social media.🫣
For years, I didn’t know what to do with this profile.
Every attempt came with pressure.
The algorithm shouting at me: grow, monetize, optimize.
And my body saying: no.
“I can’t do this. It’s too much. I don’t want to live like this.”
Meanwhile, offline, something else was happening.
I’ve been working as a psychotherapist for years.
Listening. Observing.
And what I see — in therapy rooms, in families, in everyday life — is a society exhausted by constant stimulation.
Digital addiction is quietly eroding our attention, our relationships, our nervous systems.
And yes, our future.🤍
So I made a decision.
If I’m going to be here, it’s for this reason only:
to talk about what’s happening to us — and how to come back.
Back to the body.
Back to presence.
Back to a life that feels grounded, calm, alive.
This is not about quitting technology.
It’s about remembering that the real world exists beyond the screen.🤍
This is my way of merging what I know and what I love:
psychotherapy, mindfulness, nature, travel, and real human experiences.🤍
I don’t have a perfect strategy.
But I do have a clear intention.
And that’s where this journey begins.🤍

16/01/2026

❗️❗️❗️Vse, ki ste mi v prejšnjih dneh pisali na naslov info@vitavera-therapy.com obveščam, da zaradi tehničnih težav nisem prejela vaših sporočil. Zdaj je stanje urejeno, zato vas prosim, da mi email pošljete še enkrat. Lahko se oglasite tudi tu ali pošljete sms na 071300310. Odgovorim čimprej. Hvala za razumevanje.

30/12/2025

MORDA BO TO LETO, KO IZBEREMO ČAS

Če si tesnoben, naj bo to leto mirnejše.
Če žaluješ, naj čas počasi omili bolečino.
Če si osamljen, naj se spletejo nove, globoke vezi.
Če si nezadovoljen, naj bo dovolj poguma za spremembo.
Če si preutrujen, naj bo to leto upočasnjevanja in počitka.
Če si zmeden, naj se pot pred tabo razjasni.
Če si prestrog do sebe, naj pride več sočutja in mehkobe.
Če si preobremenjen, naj bo prioriteta postavljanje mej.
Če si izgorel, naj se v tebi znova prižge iskrica živosti.
Če si ranljiv, naj boš obdan z varnostjo in toplino.
Če si v prehodu, naj bodo tvoji koraki pogumni in odločni.
Če si že dobro, naj bo v letu 2026 dovolj prostora, da to tudi začutiš.

Morda letos ne potrebujemo več ciljev, več načrtov ali več dokazovanja.
Morda potrebujemo več časa.
Časa, da smo.
Časa, da zadihamo.
Časa, da življenje spet začutimo od znotraj.

In morda je že to dovolj.