17/12/2025
ZIMA IN UMETNOST UPOČASNJEVANJA
Še jutri delam, potem pa si bom vzela večjo pavzo.
Čas za upočasnitev, za družino, za tišino in prisotnost. Brez urnikov, brez nenehnega “moram” ali "samo še to". Najkrajše dni v letu si želim preživeti v stiku s sabo.
Zelo zanimivo je, koliko ljudi mi v zadnjem času govori podobno...
Da letos ne čutijo želje po velikih praznovanjih, razkošnih kosilih, izletih in potovanjih. Da si ne želijo še več dogajanja, ampak v bistvu manj. Hrepenijo po miru. Po počasnem tempu. Po domu - kraju, kjer si lahko spočijejo in napolnijo baterije.
In ob teh pogovorih vedno znova pomislim: morda je prav ČAS danes največje razkošje.
Bliža se zima. Zima, ki nas vsako leto znova vabi v drugačen ritem.
Narava se umakne, drevesa odvržejo liste, živali varčujejo z energijo. Vse se obrne navznoter.
In vendar mi pogosto delujemo, kot da letni časi za nas ne veljajo – nadaljujemo z enako hitrostjo, z enakimi pričakovanji do sebe. V tem decembrskem času si pogosto nakopljemo še več vsega.
Letos spet listam knjigo Wintering in se pustim navdihovati. Mogoče tudi sama rabim opomnik, da so obdobja umika, tišine in počasnosti nujna. Ne kot znak šibkosti, temveč kot modrost. Zima – zunanja ali notranja – ni nekaj, kar je treba le “preživeti” in čim hitreje dati skozi. Je dragocen čas, ko se nekaj v nas celi, zori, pripravlja na novo pomlad.
Morda zato letos tolikokrat slišim:
»Ne želim več. Želim manj.«
Manj hitenja. Manj dražljajev. Manj pritiska. In več občutka, da je v redu poskrbeti zase, poslušati svoje telo in spoštovati svoj naravni cikel.
Ravno o tem bomo govorile na psihoterapevtski skupini za ženske. Raziskovale bomo kako biti bolj sočutne do sebe in bolje skrbeti zase. Vabljena, če te teme že dolgo kličejo - začnemo 5.1. Prosto je le še eno mesto.
In ti... Sprejemaš vabilo k upočasnitvi ali se mu upiraš?