VitaVera - Psychotherapy, Mindfulness & Perinatal support

20/03/2026

Veliko vas ne ve, da že nekaj časa razvijam projekte tudi izven psihoterapevtskega konteksta - predvsem kar se tiče čuječnosti, meditacije, skrbi zase. No, pa je prišel čas, ko si želim na tem mestu deliti tudi ta košček svoje dejavnosti.
Pred kratkim sem se vrnila iz potovanja na Maldivih. Daleč od luksuznih rezortov, na malem lokalnem otočku, kjer je glavna atrakcija podvodni svet s svojimi koralnimi grebeni, morskimi psi, mantami, želvami, delfini... Spremljala sem skupino čudovitih ljudi, ki so se prišli potapljat na vdih v ta morski raj.
Moj mali prispevek bogatemu programu je bila meditacija s poudarkom na dihanju, zavedanju telesa in notranjih občutkov. Ker je v tistih dneh ravno izbruhnila vojna, sem naslovila tudi to temo - kako krepiti svoje notranje sidro in ohranjati stabilnost v negotovosti...
Veliko podobnih projektov me še čaka, zaradi česar sem ustvarila Instagram profil . Moje poslanstvo je širiti zavedanje o tem, kako telefoni in socialna omrežja vplivajo na naša življenja ter kako lahko to bolje doziramo. Preko svojega psihoterapevtskega znanja, življenjskih izkušenj in čuječe drže želim ljudi znova povabiti v stik s sabo in naravo. V ta namen bom organizirala delavnice in odmike (retreate) v Sloveniji in po svetu, s poudarkom na digitalnem detoksu.
Tako da evo, to je moje neuradno povabilo, da mi sledite tudi na Instagramu, kjer se odvija neka čisto drugačna zgodba kot tu - manj terapevtsko obarvana, ampak ravno tako moja, naša, življenjska. 🩵

16/03/2026

STE OPAZILI, KAJ SE ZGODI Z LJUDMI OB VSAKI VEČJI KRIZI?

Februar 2020 - začetek pandemije.
Februar 2022 - začetek vojne v Ukrajini.
Februar 2026 - začetek vojne v Bližnjem Vzhodu.

Zanimivo, kajne? Chatgpt ne zna pojasniti kako to, da so zadnje večje svetovne krize izbruhnile konec zime (razen s tem, da je to čas prehladov in dober timing za začetek vojne).

Meni pa se zdi očitno, da so te krize ciklične in med seboj povezane - bolj kot kadarkoli prej. Živimo v dobi, ko ekonomija, politika, energija, finance in tehnologija ekstremno sovplivajo druga na drugo. Vsako nihanje se takoj pozna na globalni ravni. In po vsaki večji krizi, ostane sistem pod stresom še dolgo po tem, kar ustvarja idealen teren za naslednjo krizo. Tako se zdi, da prihajajo krize v valovih in kar ni konca.

Kaj pa se dogaja z nami, ljudmi, ob vsem tem? Vsaka kriza vedno znova razkrije nekaj zelo zanimivega: močno polarizacijo v družbi. Na družbenih omrežjih se skoraj takoj začnejo borbe in oblikujejo tabori.
Za ali proti.
Mi ali oni.
Prav ali narobe.

Pravzaprav je to zelo človeško. Ko se svet zdi nevaren in negotov, ljudje iščemo jasnost. Potrebujemo občutek, da pripadamo skupini in da smo na “pravi strani”. Toda socialna omrežja ta mehanizem še okrepijo.
Algoritmi nagrajujejo najbolj čustvene, najbolj ostre, najbolj konfliktne objave. In s tem dosežemo paradoks našega časa: namesto, da bi ob velikih svetovnih krizah stopili skupaj in se še bolj povezali, se gremo vojno.

Toda obstaja tudi druga možnost. Namesto da nas krize potisnejo še globlje v delitve, nas lahko povabijo k nečemu težjemu...
K malo več poslušanja.
K malo več ponižnosti pred kompleksnostjo sveta.
K temu, da ostanemo ljudje – tudi takrat, ko se vsi okoli nas prepirajo, kdo ima prav.

In v takšnih časih se mi zdi še pomembneje vračati se k dihu, k telesu in k notranji stabilnosti.
Sveta okrog nas ne moremo umiriti.
Lahko pa začnemo pri sebi.

Kako vi doživljate ta čas?

23/02/2026

Hello everyone! I'm on vacation until March 11th. Send me a DM or an email (don't call!)

20/02/2026

ALI MI LASTNE TEŽKE IZKUŠNJE POMAGAJO PRI TERAPEVTSKEM DELU?

Nesprejetost. Motnje hranjenja. Medvrstniško nasilje. Spolni napad. Toksično razmerje. Samodestruktivnost. Izguba starša. Anksioznost in panični napadi. Medgeneracijski prenos travme. To in še marsikaj sem dala skozi. Prvič se tako izpostavljam, in to z jasnim namenom: ne da bi se komurkoli smilila. Jaz sebi se ne. Ne več. Že dolgo ne gledam več nase kot na žrtev, pač pa kot na nekoga, ki je doživel en majhen delček vseh možnih težkih preizkušenj, ki nas lahko doletijo v življenju. Kaj je torej namen tega zapisa? Refleksija o tem, kaj zame kot psihoterapevtko pomenijo te izkušnje.
S tem uvodom bi rada odprla pomembna vprašanja, ki sem si jih tudi sama večkrat zastavila: Ali mi te izkušnje kaj pomagajo pri psihoterapevtskem delu? Ali mi je zaradi njih lažje razumeti sočloveka v stiski, še posebej, če doživlja podobno situacijo? Ali je takšna vrsta empatije dovolj, da lahko govorimo o terapevtskih učinkih? Po letih študija, lastne psihoterapije in dela z ljudmi v stiskah lahko rečem... ODVISNO. Marsikdo, ki se odloči za ta poklic, je doživel hude rane. To nas po eni strani lahko približa ljudem, razvije se posebna občutljivost, visok nivo sočutja. Po drugi strani pa bi bilo skrajno neprofesionalno in celo nevarno, če bi na druge vedno gledali skozi očala svojih težkih izkušenj, se pretirano poistovetili, jim dajali nasvete iz pozicije "Vem kako ti je, tudi jaz sem dala to skozi". Ker v resnici ne vemo, kako je drugi osebi, kaj zares doživlja in kaj točno ji je lahko v pomoč. In ker ne vemo, moramo vstopiti v NJEN svet in malce zapustiti svojega.
Velikokrat slišim, da ljudem, ki doživljajo raznorazne stiske, ponujajo pomoč osebe, ki so "dale isto skozi". Velikokrat v zameno za denar. To je zloraba. Izkušnje niso dovolj, da bi lahko nekoga celostno in profesionalno obravnavali in ga podprli. Pravzaprav lahko - še enkrat poudarjam - celo zavirajo terapevtski proces. Sploh v primeru, ko niso predelane in integrirane s strani tistega, ki ponuja podporo.
Belo na črnem bom zapisala nekaj, kar najbrž zveni malce kontroverzno: težke izkušnje so precenjene! Sploh kot merilo kompetentnosti pri pomagajočih poklicih. Seveda, lahko nam omogočijo globljo občutljivost in razumevanje v povezavi z določenimi temami. Mogoče je najbolj dragoceno to, da smo lahko živ dokaz, kako neprecenljiv je lahko psihoterapevtski proces, saj res zdravi, opolnomoči, spreminja.
Sem pa še vedno prepričana, da lahko stojim ob strani ljudem v najrazličnejših stiskah, tudi takih, ki se me nikoli niso direktno dotaknile. Ker je empatija univerzalna. Ker je to moje poslanstvo. Ker želim z odprtostjo in radovednostjo vstopiti v svet sočloveka. Homo sum, humani nihil a me alienum p**o / Človek sem, nič človeškega mi ni tuje (Terencij).

16/02/2026

Vabljeni ✨️

☕ 𝗛𝗢𝗦𝗣𝗜𝗖𝗞𝗔𝗙𝗘, 𝗵𝗶𝗽𝗻𝗼𝗽𝘀𝗶𝗵𝗼𝘁𝗲𝗿𝗮𝗽𝗶𝗷𝗮 ☕
📅 V 𝘁𝗼𝗿𝗲𝗸, 𝟭𝟳. 𝗳𝗲𝗯𝗿𝘂𝗮𝗿𝗷𝗮 𝟮𝟬𝟮𝟲, 𝗼𝗯 𝟭𝟳. 𝘂𝗿𝗶 vabljeni na srečanje Hospickafe v Goriški knjižnici, kjer se bomo pogovarjali o 𝗵𝗶𝗽𝗻𝗼𝗽𝘀𝗶𝗵𝗼𝘁𝗲𝗿𝗮𝗽𝗶𝗷𝗶, nezavednem kot viru samozdravljenja, ustvarjalnosti in učenja.
🎤 Gost bo 𝗱𝗿. 𝗠𝗶𝗿𝗮𝗻 𝗠𝗼ž𝗶𝗻𝗮, priznani psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, univerzitetni profesor in strokovni pisec, ki uporablja hipnozo pri svojem kliničnem delu že petintrideset let.

👉 Dogodek bo v dvorani knjižnice. Lepo vabljeni.
--
Organizatorji: Slovensko društvo Hospic, enota Nova Gorica, v sodelovanju z Goriško knjižnico

19/01/2026

Here’s one true thing about me:
I’ve never been good at social media.🫣
For years, I didn’t know what to do with this profile.
Every attempt came with pressure.
The algorithm shouting at me: grow, monetize, optimize.
And my body saying: no.
“I can’t do this. It’s too much. I don’t want to live like this.”
Meanwhile, offline, something else was happening.
I’ve been working as a psychotherapist for years.
Listening. Observing.
And what I see — in therapy rooms, in families, in everyday life — is a society exhausted by constant stimulation.
Digital addiction is quietly eroding our attention, our relationships, our nervous systems.
And yes, our future.🤍
So I made a decision.
If I’m going to be here, it’s for this reason only:
to talk about what’s happening to us — and how to come back.
Back to the body.
Back to presence.
Back to a life that feels grounded, calm, alive.
This is not about quitting technology.
It’s about remembering that the real world exists beyond the screen.🤍
This is my way of merging what I know and what I love:
psychotherapy, mindfulness, nature, travel, and real human experiences.🤍
I don’t have a perfect strategy.
But I do have a clear intention.
And that’s where this journey begins.🤍

16/01/2026

❗️❗️❗️Vse, ki ste mi v prejšnjih dneh pisali na naslov info@vitavera-therapy.com obveščam, da zaradi tehničnih težav nisem prejela vaših sporočil. Zdaj je stanje urejeno, zato vas prosim, da mi email pošljete še enkrat. Lahko se oglasite tudi tu ali pošljete sms na 071300310. Odgovorim čimprej. Hvala za razumevanje.

30/12/2025

MORDA BO TO LETO, KO IZBEREMO ČAS

Če si tesnoben, naj bo to leto mirnejše.
Če žaluješ, naj čas počasi omili bolečino.
Če si osamljen, naj se spletejo nove, globoke vezi.
Če si nezadovoljen, naj bo dovolj poguma za spremembo.
Če si preutrujen, naj bo to leto upočasnjevanja in počitka.
Če si zmeden, naj se pot pred tabo razjasni.
Če si prestrog do sebe, naj pride več sočutja in mehkobe.
Če si preobremenjen, naj bo prioriteta postavljanje mej.
Če si izgorel, naj se v tebi znova prižge iskrica živosti.
Če si ranljiv, naj boš obdan z varnostjo in toplino.
Če si v prehodu, naj bodo tvoji koraki pogumni in odločni.
Če si že dobro, naj bo v letu 2026 dovolj prostora, da to tudi začutiš.

Morda letos ne potrebujemo več ciljev, več načrtov ali več dokazovanja.
Morda potrebujemo več časa.
Časa, da smo.
Časa, da zadihamo.
Časa, da življenje spet začutimo od znotraj.

In morda je že to dovolj.

17/12/2025

ZIMA IN UMETNOST UPOČASNJEVANJA

Še jutri delam, potem pa si bom vzela večjo pavzo.
Čas za upočasnitev, za družino, za tišino in prisotnost. Brez urnikov, brez nenehnega “moram” ali "samo še to". Najkrajše dni v letu si želim preživeti v stiku s sabo.

Zelo zanimivo je, koliko ljudi mi v zadnjem času govori podobno...
Da letos ne čutijo želje po velikih praznovanjih, razkošnih kosilih, izletih in potovanjih. Da si ne želijo še več dogajanja, ampak v bistvu manj. Hrepenijo po miru. Po počasnem tempu. Po domu - kraju, kjer si lahko spočijejo in napolnijo baterije.

In ob teh pogovorih vedno znova pomislim: morda je prav ČAS danes največje razkošje.

Bliža se zima. Zima, ki nas vsako leto znova vabi v drugačen ritem.
Narava se umakne, drevesa odvržejo liste, živali varčujejo z energijo. Vse se obrne navznoter.
In vendar mi pogosto delujemo, kot da letni časi za nas ne veljajo – nadaljujemo z enako hitrostjo, z enakimi pričakovanji do sebe. V tem decembrskem času si pogosto nakopljemo še več vsega.

Letos spet listam knjigo Wintering in se pustim navdihovati. Mogoče tudi sama rabim opomnik, da so obdobja umika, tišine in počasnosti nujna. Ne kot znak šibkosti, temveč kot modrost. Zima – zunanja ali notranja – ni nekaj, kar je treba le “preživeti” in čim hitreje dati skozi. Je dragocen čas, ko se nekaj v nas celi, zori, pripravlja na novo pomlad.

Morda zato letos tolikokrat slišim:
»Ne želim več. Želim manj.«
Manj hitenja. Manj dražljajev. Manj pritiska. In več občutka, da je v redu poskrbeti zase, poslušati svoje telo in spoštovati svoj naravni cikel.

Ravno o tem bomo govorile na psihoterapevtski skupini za ženske. Raziskovale bomo kako biti bolj sočutne do sebe in bolje skrbeti zase. Vabljena, če te teme že dolgo kličejo - začnemo 5.1. Prosto je le še eno mesto.

In ti... Sprejemaš vabilo k upočasnitvi ali se mu upiraš?

13/11/2025

ZIMA VABI: USTAVI SE. ❄️🧘‍♀️

Ko se narava umiri in se obrne navznoter, tudi nas povabi, da upočasnimo.
Zima je čas počitka, refleksije in tihega vračanja k sebi. A pogosto se temu ritmu upiramo – nadaljujemo v naglici, dokler telo in um ne začutita izčrpanosti.

Vabljeni na srečanje tik pred zimskim solsticijem, kjer bomo spregovorili o tem, kako skrbeti zase v zimskem času, kako spoštovani svojo potrebo po počitku in delovati v sozvočju z naravo.

Dogodek bomo zaključili z vodeno meditacijo ob svečkah, z namero prisotnosti in skrbi zase, ter s skodelico toplega čaja v dobri družbi.

📅 Kdaj: sobota, 20. december, 16.00–18.00
📍 Kje: Projekt D Studio, via del Seminario 12, Gorica
🧘‍♀️ Vodi: Nina Grudina, psihoterapevtka in učiteljica čuječnosti
✉️ Prijave: info@vitavera-therapy.com
🏷Prispevek: 30€

Število mest je omejeno!
Toplo vabljeni ✨️

11/11/2025

KAJ PONUJAM IN ZAKAJ POČNEM TO, KAR POČNEM ✨️

Moja primarna dejavnost je psihoterapija. Kot sistemska psihoterapevtka delam s posamezniki, pari in družinami - največ sicer individualno. Sprejemam tudi otroke in mladostnike in podpiram njihove družine.
Specializirana sem tudi v perinatalni podpori, kar pomeni, da se pogosto name obračajo ženske in pari pred in po porodu.
Zadnja leta me vse bolj vleče tudi v skupinsko delo. To ne zajema nujno le skupinske psihoterapije, pač pa tudi učenje sprostitvenih tehnik, vodenje meditacij, čuječnost... Tako v obliki rednih srečanj kot tudi v obliki posameznih dogodkov, delavnic in retreatov.

Pa še par besed o tem, zakaj vse to počnem. Ravno včeraj je k meni na novo prišla najstnica in me vprašala zakaj sem se odločila za ta poklic. Prvič sem na to pomislila, ko sem bila stara trinajst let in sem se znašla v hudi stiski. Takrat mi je nekdo s pomočjo rednih pogovorov zelo pomagal... in rekla sem si, da če se bom kdaj rešila iz težav, bom tudi jaz nekega dne to dala drugim. Takih trenutkov je bilo kasneje še veliko - vse me je vleklo v to smer, dokler nisem jasno začutila, da je to res moja pot, moje poslanstvo, moj smisel. V čast mi je biti sopotnica mnogim ljudem v stiski in jih podpreti na njihovih korakih k boljšemu življenju.

📸 Dominique Pozzo Photography

30/10/2025

ČAS ŽALOVANJA, PONOVNO 🕯🖤
Bližajo se dnevi, ko se spominjamo naših bližnjih, ki jih ni več. Dnevi, ki so za marsikoga prepojeni z žalostjo, še posebno, če je izguba sveža. Spet za nekatere so to dnevi, v katerih pravzaprav ne vedo kaj čutijo ali najraje ne bi nič čutili.
Žalovanje ni linearen proces. Pogosto se manifestira v valovih. In je veliko več kot le žalost. Žalovanje je lahko tudi jeza. Ali pa obžalovanje. Premlevanje, kaj vse bi naredili drugače, če bi s to osebo imeli še eno priložnost, še nekaj več časa. Mogoče strah, da bi izgubili še koga, zdaj ko smrt poznamo malo bolj od blizu. Včasih je žalovanje lahko tudi hvaležnost. In tihi sklep, da želimo postati boljši, da počastimo preminulo osebo in njen vzor.
Žalovanje pa je lahko tudi to, česar si nikoli ne bi upali izreči na glas. Da je pokojna oseba pustila za sabo toliko ran, ki jih ne moremo odpustiti. Da pravzaprav ničesar ne čutimo, ker tudi ničesar ni bilo, čeprav bi moralo biti. Da čutimo olajšanje ob tem, da nekoga ni več. Da je življenje brez te osebe lažje.
Bližajoči dnevi nam ponujajo priložnost, da se zazremo vase. Da stopimo v stik z občutki glede smrti in minevanja, ki jih mogoče ves čas potiskamo stran. Da se vprašamo, kje smo v tem procesu žalovanja. Vabijo nas, da malce obsedimo v tišini - sami s sabo ali s tistimi, ki jih ni več med nami. Zbrani, umirjeni, prisotni... kar je v nasprotju s hrupom in zabavo današnje popularne "noči čarovnic". Ker je smrt del naše človeške izkušnje in pridejo trenutki, ko se tega malo bolj zavedamo. In ti dnevi so tiho vabilo k temu.