28/01/2026
Na letalu je po hodniku tekal majhen deček.
Gor in dol. Smejal se je. Bil je glasen. Nemiren.
Ljudje so se začeli spogledovati.
Nekateri so zavijali z očmi.
Nekdo je celo rekel: »A starš sploh ne zna vzgajati otroka?«
Tudi jaz sem pomislila:
Zakaj ga ne ustavi? Zakaj mu ne postavi meje?
Potem sem pogledala očeta.
Sedel je na svojem sedežu.
Gledal je sina.
In se mu nasmehnil.
Kot da si misli:
»Kako se lepo igra.«
Ni kričal.
Ni mahal.
Ni ga klical nazaj.
In takrat sem opazila…
Bil je na invalidskem vozičku.
In delno gluh.
Ni bilo, da mu je vseeno.
Ni bilo, da ne bi želel.
Ni mogel.
In v tistem trenutku me je zadelo.
Kolikor hitro sodimo.
Kolikor hitro si ustvarimo zgodbo v glavi.
Brez da poznamo resnico.
Obsojati način življenja drugega pogosto škodi predvsem nam samim.
Gnev, ki ga nosimo v sebi, počasi razjeda — kot tihi rak za dušo in telo.
Obsojanje pogosto prihaja iz lastnih ran, strahov,
neizživetih želja in občutka, da “nisem dovolj”.
Ko nekoga sodimo, v resnici pogosto govorimo o sebi,
ne o njem in izgubljamo stik s svojo pristnostjo.
Kot dula to vidim pogosto.
Ženske, ki jih ocenjujejo.
Starše, ki jih obsojajo.
Odločitve, ki jih nihče ne pozna v celoti.
Vsaka nosečnost ima svojo zgodbo.
Vsak porod ima svoje ozadje.
Vsaka družina nosi nekaj, česar od zunaj ne vidiš.
Zato si vedno znova želim izbrati razumevanje namesto sodbe.
Sočutje namesto obsojanja.
Vprašanje namesto zaključka.
Ker nikoli ne vemo, kaj nekdo nosi s sabo.
In se znova spomnimo pogledati širšo sliko —
za bolj razumevajoč, bolj človeški, iskreni, spoštljivi, lepši svet.
Ker smo vsi povezani.
V bolečini, v rasti, v sočutju.
Vsi za enega — eden za vse. ✨