04/02/2026
SOBA POBEGA
Kadar je prišla v neprijetno situacijo, je Kristina najraje pobegnila, če ji je le uspelo. Včasih je tudi zamrznila. Ali pa se je začela neprimerno obnašati. Skratka, situacije ni obvladala. Če se je le dalo, se je potencialno problematičnim situacijam že vnaprej izognila. Strinjala se je s predlogi sogovornikov, pa čeprav ni bilo po njeni volji. Ni se potegnila za sošolca, ki so ga zbadali, ker se je bala, da bodo potem na piko vzeli njo. Kot otrok je naredila vse, kar so ji rekli, saj se potem niso kregali nanjo. To 'prakso' je prinesla s seboj v odraslo dobo.
Spominja se razmišljanja iz otroštva, da si ne bi želela, da ona ostane doma, ko bo odrasla. Zakaj? Ker je pri sošolki videla, kako lep kopalniški tepih imajo pred straniščno školjko. Pri njej doma pa so imeli neugleden kos odrezanega tepiha – tekača … uh. Torej bi že takrat raje zbežala od problema kot pa naredila preprosto spremembo: zamenjala tepih.
Odrasli Kristini je ta ujetost postajala vedno bolj nadležna. Začela se je zavedati, da je beg oziroma skrivanje izguba njenega časa in nepotrebno polovičarstvo. Skrivala se je v senci drugih, ki jim je dovolila, da so se odločali namesto nje. Počasi se je krepila odločitev, da to ni življenje, ki si ga želi. Ko se je ozirala nazaj, se ji je zdelo, kot da je v sobi pobega, ko bi rada našla pot ven, a si je ni upala (ali pa se je ni niti potrudila) iskati.
Začela je odklepati vrata za vrati svoje sobe pobega. Za začetek se je lotila situacij z ljudmi, ki ji niso bili zelo blizu. V restavraciji je povedala svoje mnenje, če so jo vprašali; opozorila je uslužbence na pomanjkljivosti ali napake; vrnila je izdelek, ki ni deloval kot bi moral … Pazila je, da je to storila sproščeno vljudno ter da je poudarila tudi kaj dobrega. Da ji je to uspelo, se je morala soočiti s svojimi opaznimi in predvsem potlačenimi strahom, nejevoljo, občutki krivde, jezo, zamerami, občutki nevrednosti ali večvrednosti (odvisno od situacije), užaljenostjo … Dokler je bilo kaj od tega še prisotno, se je čutilo v njenem tonu glasu, artikulaciji, poudarkih, mimiki obraza in telesa, nemirnosti, kar je vplivalo na celotno sporočilnost povedanega. Strah in nelagodje sta jo spremljala še dolgo, a odločenost za spremembo je bila močnejša, kar ji je dajalo pogum, da se je kljub strahu premikala naprej.
Napredovala je korak za korakom. Čeprav se ni dobro znašla v družbi neznanih ljudi, saj ni obvladala navezovanja stikov oziroma 'kramljanja', se je začela udeleževati dogodkov tudi kadar ni našla nikogar, ki bi šel z njo. Med bivanjem v tujini ji je bilo to lažje, saj je bilo v mednarodnem študentskem okolju vzdušje bolj odprto in sproščeno. Doma je potrebovala več časa in poguma ter predvsem samozavesti, da se je otresla strahu, da bo izpadla 'čudno'.
Ni več klecnila pod obtožbami partnerja in ni več prevzemala krivde nase, samo da bo mir.
Ob situaciji s sosedom, ki je naredil pogrom nad njo zaradi nenamerne napake, je bila že dokaj utrjena. Naslednji njegov izpad je sprejela že skoraj popolnoma mirno, saj je na svoji strani naredila vse, kar je lahko, hkrati pa je upoštevala tudi njegovo impulzivnost. Ko sta se kasneje konstruktivno pogovorila, se je njun odnos drastično obrnil v pozitivo. Zdi se ji, kot da je s to izkušnjo odprla pomembna vrata in se znašla bližje izhodu.
Neudobno ji je bilo, ko je bila v neenakovrednem položaju (z lastniki, najemodajalci) … Napredek je bil, da je vsaj povedala, s čim se ne strinja, četudi tega niso upoštevali. Če so pretehtale ostale okoliščine, je pač vzela v zakup, kar jo je motilo.
Na začetku je bilo res naporno. Treba je bilo ostati namesto bežati. Telo se je odzvalo s potenjem, rdečico, tesnobo, tresočim glasom … Ni bila vedno uspešna, ni bila vedno zadovoljna s svojim obnašanjem, delala je tudi napake. A to je del učenja oziroma treninga. Mojster ne pade kar z neba. Danes je hvaležna, da takrat ni podlegla strahu in šibkostim ter si noče niti predstavljati življenja, ki bi ga v tem primeru živela. Morda jo kakšna vrata še čakajo – zaupa, da bo ključ zagotovo našla.
RISBA: Vilkass / Pixabay