05/05/2026
CENA POPOLNOSTI
Valerija je bila podobna marsikateri ženski, ki si želi ustvariti svoj prostor pod soncem. Želela si je biti sprejeta, videna, uspešna. Svoja merila je imela postavljena zelo visoko, v vsem se je trudila biti popolna, saj bi le tako bila zadovoljna s sabo in predvsem drugi z njo. Veliko napora je vložila, da je držala vse niti v vlogah mame, žene, zaposlene ter da je tudi izgledala urejeno in postavno. Zato je precej časa namenila tudi športu, pozimi tedensko osvajala lokalnega tisočaka, poleti nabirala kolesarske in tekaške kilometre. Ob vsem tem pa je skrbela še za vrt.
Tistega leta se je ponovno prijavila na tekaški mali maraton. Skupaj s prijateljico sta se pripravljali in pridno nabirali kilometer za kilometrom. Napočil je dan maratona in Valerija je proslavila še en uspešen športni podvig. Po enem tednu pa je njeno telo popustilo. Dvignila se ji je telesna temperatura, zmanjkovati ji je začelo kisika, vse je kazalo na pljučnico. Preiskave so pokazale bolj točno diagnozo: akutna intersticijska pljučnica. Valeriji so kasneje razložili, da se je lastno telo obrnilo proti njej in da bo potrebna presaditev pljuč. Spodbujali so jo, da se fizično okrepi, da bo lažje prenesla ta poseg. Valerije pravzaprav ni bilo treba spodbujati. Imela je močno voljo, da se izvije iz te neugodne situacije. Nanjo je gledala kot na trenutno stanje. Razumela je, kaj jo je pahnilo v to situacijo. Njena težnja po popolnosti jo je pripeljala čez rob. V želji, da bi imela vse 'pod kontrolo', se je izčrpavala, trošila, saj ji je zmanjkovalo časa za spanje in počitek, ki ga je njeno telo močno potrebovalo. Če je že poskrbela zase, to ni bilo na način, ki bi zares podprl njene resnične potrebe. Na zunaj je seveda bilo vse v redu. Vse je ok. Telo pa se ni več strinjalo. Začelo jo je opozarjati. Ko se je ozrla nazaj, se je spomnila, kako je bila že nekaj mesecev prej utrujena, slabo je spala, po rokah in nogah jo je trgalo. Mislila je, da je to le začasno, da bo že vse v redu. Bila je tako osredotočena na cilj, da ni opazila, da je telesu začelo kritično primanjkovati hranil.
Vendar v tistem času, v vsakdanji težnji po čimveč odkljukanih opravil, ni bilo časa za poslušanje signalov. Zato je telo moralo biti glasnejše, opaznejše. Privilo je pipico. Kapaciteta pljuč se je nevarno zmanjšala. Valerija je lovila sapo. Dihanje je vez z življenjem. Če pobrskamo globlje, so pljuča po kitajski tradicionalni medicini povezana tudi z občutki krivde in pretirano odgovornostjo. Če se opazujemo, lahko ugotovimo, da dihamo s polnimi pljuči takrat, ko se veselimo življenja, smo sproščeni, svobodni, pogumni … plitvo dihanje je pogosto posledica občutka, da smo nevredni življenja (ali česarkoli), da nismo dovolj dobri, da se tako nizko cenimo, da si ne upamo jemati niti zraka …
Pa se vrnimo k Valeriji, ki je zelo hitro ugotovila, da če si je 'skuhala' to stanje, ni nujno, da ga tudi 'poje'. Trenirala je tako fizično kot mentalno in bila zgled tudi gospe iz sosednje sobe s podobno diagnozo, ki pa se je vdala v svojo usodo. Ko jo je zdravstveno osebje skušalo motivirati z informacijo o Valerijinem napredku, ni verjela. Šele ko jo je na njihovo željo Valerija obiskala, si je povrnila zaupanje v svoj napredek.
Valerija je po vrnitvi domov nadaljevala s krepitvijo svojega podhranjenega in od zdravil izmučenega telesa. Vsak dan je naredila kak korak več, poskušala je biti čimveč zunaj, najraje v gozdu. Ob pomoči kisikove pumpice, medicinske stroke in lastne pozitivne naravnanosti je Valerija tako natrenirala svoja pljuča, da na začudenje zdravnikov transplantacija ni bila več potrebna. Zdravniki so ji razložili, da ta diagnoza prinaša smrt ter da se lahko zahvali svoji fizični moči, da je postala prva oseba s to diagnozo, ki je preživela!
Valerijo je prežemala ena sama hvaležnost. Še danes čuti ogromno hvaležnost, da ji je bila dana možnost novega začetka. Njeno vodilo je postalo: Ni pomemben cilj, važna je pot. Svoj uvid, da je do sedaj hodila po napačni poti in da ji je dana nova priložnost, je vzela zelo resno. Začela se je učiti poslušati svoje telo, brati knjige, ki so ji pomagale življenje postaviti na nove temelje, in spoznanja izvajati v praksi. Kaj se je skrivalo za njeno težnjo po popolnosti? Sprejemati se je začela takšna, kot je, in se ni več trudila ugajati drugim. Pravzaprav je ugotovila, da so bila pričakovanja, ki naj bi jih imeli drugi do nje, zgolj njena iluzija. Spoznanje, da so bile te ideje dejansko produkt njenega uma, je bilo pravo olajšanje.
S svojo voljo in vztrajnostjo ter neomajno podporo domačih je Valerija postala medicinski fenomen, o katerem se v medicinskih krogih še razpravlja.
