Oaza sonca - masaže in svetovanje, Lavrica (pri LJ), Dolenjska 373 (LPP: 3B, 3G), Skofljica (2026)

23/12/2025

Slovo dajemo še enemu letu (in prvi četrtini stoletja). Potrudili smo se, da bo v naši osebni zgodovini zapisan s črkami, s kakršnimi smo si ob tem času pred letom želeli, kajne?
Iskrena hvala vam, da ste bili manjši ali večji, a pomemben delček moje zgodovine.
Hvala tudi vsem, ki ste 'sodelovali' v mesečnih, resničnih življenjskih zgodbah, da mi ni bilo treba za navdihe prosit UI-ja ali brskat po drugih virih😉 . Zgodbe si prizadevajo biti podane čim bolj realistično, brez olepšavanja. Morda je katera spodbudila tudi vas h kakšnemu, četudi malemu premiku.
Te dneve pa se poleg zahval z vseh vetrov zgrinjajo tudi želje. Želje pa same po sebi niso dovolj, čeprav so dobronamerne in podporne. Da lahko zares zaživijo, moramo - jah, pač ... - poskrbeti kar mi sami.
Torej - uspešno in lahkotno uresničevanje prejetih in lastnih želja vam želim!

Pa radostne praznike si ustvarimo.

07/12/2025

Čas obdarovanj je (spet) tu. Če menite, da boste z darilnim bonom za katero od mojih storitev razveselili svojo/-ega obdarovanko/-ca, je rešitev skoraj na dlani .
Decembra za darilne bone velja 20 % popust 😉.

Redne cene:
Klasična masaža 60 min: 45 €, 80 min: 50 €
Oaza sonca 60 min: 55 €, 80 min: 60 €, 110 min: 80 €
(sem spadajo vse ostale terapevtske obravnave: terapevtska masaža, miofascijalne točke, terapevtski razteg, refleksnoterapevtska masaža stopal in dlani, ventuze, masaža za nosečnice ...)

Veliko veselja in radosti vam želim.

03/12/2025

SLADOLED Z VROČIMI MALINAMI
Klara in Marko sta se spoznala v svojih zrelih letih, ko sta imela vsak za seboj že neuspešen zakon. Marko ji je predlagal, naj se preseli k njemu, kar je sprejela, saj sta želela še bolj graditi na njunem odnosu. Nekega popoldneva, ko se je ravno odpravljala od doma, je zazvonil telefon. Na drugi strani je (po pozdravu) slišala: Klara, mi smo se odločili, da nam boš skuhala kosilo. Klara bi pred leti takoj odvihrala v kuhinjo in začela kuhati kosilo za Marka ter njegovo hčerko Anito in partnerja Tima, ki so prenavljali stanovanje v mestu. A tokrat je bilo drugače, saj je bilo za njo nekaj let preučevanja svojih lastnih napak v prejšnjem zakonu in partnerstvu, ko je bila vedno na voljo drugim. Ugotovila je tudi, da sta obe s sestro imeli enak 'tip' moškega z značilnostmi narcisizma. Dolgo je rabila, da je 'prišla k sebi'. Prepoznavanje, učenje in postavljanje mej ter zmožnost biti avtentična in stabilna je postajalo zanjo zdravilno in dobrodejno. Hkrati pa se je urila tudi v veščinah nenasilne komunikacije.
Odkrivala je, kaj partnerstvo zares pomeni in kaj si drug drugemu lahko podarita in omogočita ter kako ohraniti tudi svoj osebni prostor. To je zahtevalo odprto komunikacijo z Markom. Odvrgla je tudi svoje dotedanje občutke podrejenosti, manjvrednosti, vlogo 'služkinje', ki bi se lahko spet pojavili glede na to, da je 'priseljenka'. Kljub temu je bila včasih v dvomih, ali ravna prav in če ni morda prezahtevna, če si ni svoje kriterije postavila previsoko.
Njene izkušnje in spoznanja so vodila v odgovor, da je njihova želja prišla tik pred zdajci in da ima drug, zanjo pomemben, opravek. Zbodel jo je tudi način, s katerim je Marko sporočil njihovo namero. Oni so se odločili, da bo skuhala za njih. Niso ji niti dali možnosti odločanja. Marsikomu bi se to zdela njena kaprica, a kakovost odnosov se skriva v detajlih. Najbrž Marko res tega ni rekel iz kakšnih slabih namenov, bolj verjetno pa iz naučenosti oziroma v slogu, ki ga je poznal.
Marko je brez slabe volje sprejel njeno odločitev in se poslovil. Klara je potem vseeno dokuhala kosilo, ki ga je sicer imela že pripravljenega za njiju z Markom.
Ko so kasneje prišli, siti in prašni, sta želela Anita in Tim uporabiti njuno kopalnico, da se okopata. Klari to ni bilo všeč, saj kopalnica ni bila očiščena, predvsem pa zato, ker je imel Tim kožne izpuščaje, kar se je Klari … gnusilo. A pravi razlog je bil dejansko v tem, da med njima z Anito ni bilo sproščenega odnosa. Anita je ni sprejemala, do nje se je obnašala zviška in se vedla kot da sta tekmici. Klara je čutila težke energije med njima, zato je težko obvladala svoj odnos do Anite. Prav tako je težko gledala, kako se Anita manipulativno vede do svojega očeta, ga ovija okrog prsta, da se Marko kar topi, in kako je pod vplivom svoje, prav tako manipulativne mame, Markove bivše žene. Klara bi si želela boljši odnos, a ni šlo.
Prišel je dan, ko sta Markovi hčerki prišli na obisk. Marko je iz hladilnika prinesel maline, ki sta jih obe oboževali. Maline je Klara prinesla s svojega vrta in je imela z njimi drug namen. Stisnila je ustnice, hkrati pa dobila idejo. To je lahko priložnost, da stori korak naprej in gre še malo bolj ven iz svoje cone udobja. 'Kdo bi želel sladoled?' 'Mmmmmm' se je razlegalo. 'Kdo bi želel sladoled z vročimi domačimi malinami?' Zvoki odobravanja so bili še močnejši, sploh od Anite, ki je oboževala to sladico. Klara je pripravila sladico in jo prinesla k mizi. Najprej jo je ponudila Aniti in jo pospremila z besedami: 'S temi malinami lahko začneva od začetka, če se strinjaš.' Anita jo je začudeno pogledala, pogledala je tudi svojo sestro in vprašala s široko odprtimi očmi: 'Kako?' 'Naj bo tale sladoled prelomnica, za nekaj novega, da začneva najin odnos iz nule.' Čez nekaj trenutkov je še dodala: ' Da sva z vajinim očetom zdaj skupaj mogoče komu to ni povsem všeč, toda tako je. Zaenkrat je tako. In oba bi si želela, da to sprejmete'. Hčerkina pogleda sta bila pritrdilna, podporna. Čutiti je bilo olajšanje. In res, od takrat naprej je njihov odnos bistveno boljši.
Lahko bi Klara pustila, da se stvari odvijajo po svoje in bi se napetost med njima še naprej stopnjevala. A Klara je želela, da dobri odnosi niso le teorija, pač pa tudi praksa – realnost. Tudi če Anita ne bi sprejela njene ponudbe, bi bila pomirjena, saj je naredila vse, kar je v njeni moči.
Klarina moč ni izhajala zgolj iz izkušenj in modrosti, temveč tudi iz sposobnosti, da je prepoznala in razumela občutke - svoje in tuje - ter z njimi ravnala z jasnostjo in z občutkom. S sladoledom z vročimi malinami je razrahljala napetost in ustvarila prostor za bolj zrele in iskrene odnose.

FOTO: Dollopofcream.com

27/11/2025

Hrbet je daleč najpogostejši vzrok obiska salona. Ni presenetljivo, saj nam dela precej težav .. No, pravzaprav mu tudi mi delamo precej težav --- Tako poleg terapije paše še pogovor glede življenjskih navad, ki vplivajo nanj.
Medtem pa je hrbet deležen terapije, ki se izvaja ali na posebnem, ergonomsko oblikovanem stolu, ali na masažni mizi, največkrat pa kar na obojem. Vsak pripomoček ponuja svoje prednosti in vsak omogoča drugačno izpostavitev tkiv hrbta.
Pritiski na fascijalne točke, terapevtski razteg, ventuze, terapevtska masaža sprostijo tkiva hrbta, kar osvobodi tudi sklepe (vključno z vretenci). Izboljšajo pretok krvi, kisika, energije, limfe, zmanjšajo pritisk na živčna vlakna, in s tem pripomorejo k lajšanju (ali odpravi) marsikatere težave: bolečine v v vratu, išias, mravljinčenje v rokah in/ali nogah, težave s čutili, otopelost, okorelost, zbadanje … Predvsem pa pride tisti občutek lahkotnosti in sproščenosti (ki ga je marsikdo že pozabil).

12/11/2025

Roke so dostikrat precej zanemarjen del telesa (no, lahko obstajajo tudi še kakšni drugi zanemarjeni deli, ampak o tem kdaj drugič ...). Na vrsto običajno pridejo šele, ko zahtevajo svojo 'pozornost' - zaradi preobremenjenosti, napetosti, poškodbe ... Takrat se jih lotim z različnimi metodami: fascijalnimi točkami, terapevtskim raztegom, terapevtsko masažo, refleksnoterapevtsko masažo, da ponovno začnejo pridobivati svojo funkcijo, svojo lahkotnost.
Najboljše pa je, ko taiste metode uporabim v preventivne namene, s katerimi pravočasno preprečujemo, da bi se težave razvile v kaj resnega. Preventiva je pač najboljša kurativa :). Pa še precej bolj paše. Pogosto slišim, da je škoda, da tega že prej niso preizkusili, ker je taaakoooo dobro. Ampak - nikoli ni prepozno ... itak 😉

03/11/2025

PRILOŽNOSTI, KI JIH PONUDI TRAGEDIJA
Sara in Maks sta bila strastna zakonca. Na smrt sta se imela rada in na smrt sta se znala skregati in zliti na drugega vso svojo bolečino. Maksu je bilo delo pomembna vrlina, zato je vedno našel kakšno delo doma ali pri drugih. Ker je znal prijeti za skoraj vsako delo, je imel vedno priložnosti za dodaten zaslužek. Tako je bil pogosto odsoten. S tem se je izognil družinskim obveznostim, hkrati pa zaslužil za njihove skupne dopuste, ki so se jih vsi veselili.
Saro je mučila njegova vzkipljivost ter nespoštovanje do nje, ki je prihajalo vedno bolj do izraza. Ko je želela o tem z njim spregovoriti, se ni želel pogovarjati in je vso odgovornost prelagal nanjo. Ko je omenila, da jo skrbi, ker noben dan ne mine brez piva in cigarete, se je razjezil, da on alkoholik zagotovo ni, saj lahko neha kadarkoli hoče. Ampak zakaj bi?
Menjavala so se obdobja, ko sta se imela odlično, in obdobja, ko bi se najraje raztrgala. To se je kazalo tudi na otrocih, saj so nekateri kazali vedenjske motnje in si celo poskušali vzeti življenje (kar je bil predvsem klic na pomoč). Sara je bila že na tem, da skupaj z otroci odide od njega. Po ultimatu ji je uspelo, da sta skupaj odšla k terapevtu. Nekatere teme sta odprla, vendar je bil Maks čustveno tako ranjen ter nezmožen in nepripravljen pogledati vase in v svoje bolečine, da učinki terapij niso trajali dolgo. Kaditi je sicer prenehal, a od piva se nikakor ni hotel posloviti. Kreganje je bilo na dnevnem redu. Sara ni več vedela kaj storiti, imela ga je rada in znala sta se imeti zelo lepo, a v sebi je trpela, zraven pa so trpeli njuni otroci. Še nekajkrat je poskusila, da bi poiskala pomoč, a je bilo vedno proti Maksovi volji.
Nekega dne pa je Maks Sari predlagal, da obiščeta skupnega znanca, terapevta. Tokrat so bile terapije drugačne. Sara je začutila, da Maks zdaj resno misli narediti spremembo. Postal je izredno pozoren in ljubeč, začel je brati knjige, ki jih je prej odklanjal, kreganje se je zmanjšalo na minimum. Kot da bi vedel, da bodo to njihovi zadnji skupni trenutki, saj je leto zatem tragično preminil. Ta tragedija je dokončno pretresla njihov svet. Kakršenkoli že je bil njihov oče in mož, je bil njihov oče in mož – ki je imel tudi svojo prijetno stran obraza. Bolečina jih je še bolj povezala. Kljub temu, da je Saro začela mučiti depresija, je vedela, da mora živeti naprej in poskrbeti zase in za otroke, ki so bili večinoma v obdobju, ko bi najbolj potrebovali očetovsko figuro. V najtežjih trenutkih se je spomnila njunega zadnjega leta, saj je takrat začela čutiti njegovo spoštljivost do nje. Tudi ona se je spremenila, saj ni več 'težila' in bila zadirčna. Začutila je, da je to tisto, po čemer je hrepenela dolga leta. Počutila se je, kot da bi bila sveže poročena!
Vsaka tragedija prinese tudi priložnost za napredek in odpre nova vrata, predvsem vrata vase. Sara je prepoznala, da je v partnerstvu z Maksom tudi sama naredila kar nekaj napak, ki se jih prej ni zavedala. Tako kot Maks je tudi ona prinesla v zakon svojo 'doto' od doma. Ko je najhujša bolečina minila, je tudi sama začela spoznavati in zdraviti sebe. Kot strela z jasnega jo je zadelo, da je pod krinko bolečine po izgubi moža pravzaprav skrivala svoje potlačene bolečine iz preteklosti. Do tega spoznanja je vso 'krivdo' za svoje odzive, razpoloženje, ne-aktivnost pripisala žalovanju.
Njeno otroštvo je bilo pod vplivom navzven hladnega in avtoritativnega očeta. Njegova največja vrednota je bila delo, prijatelj pa (kot pri Maksu) alkohol. Sara je vklopila preživetveno funkcijo v obliki ugajanja, s čimer je prenehala slediti svojim željam in potrebam, tolažila pa se je s hrano, zaradi katere je dobivala obline, ki so bile v baročni dobi zelo zaželene. Začela je prepoznavati, kje so njene meje in kaj potrebuje. Spoznala je, da živi od enega ekstrema do drugega, kar jo izredno izčrpava, zato se je učila zmernosti. S svojimi najstniki je še vedno imela izzive, a si je tudi dovolila, da so ji pokazali, kje ima še potencial za izboljšanje. Otroke je situacija oblikovala v bolj zrele osebe, ki na življenje ne gledajo več površinsko. Čeprav je umsko to težko razumeti, so začenjali razumevati, da je očetov oziroma možev odhod omogočil njihovo hitrejšo osebnostno in duhovno rast.
Sara se zaveda, da nič v življenju ni naključnega ter da nima smisla objokovati svoje situacije in se upirati načrtu svoje duše. S svojo srčnostjo, pozitivnostjo in voljo do življenja sledi svetlobi na koncu tunela.

Foto: Jenkyll / Pixabay

13/10/2025

Terapevtski razteg?
Ah ne, saj raztegujem se doma.
In ko stranka vseeno popusti 😎 , ugotovi, da vseeno ni tako elastična in da je potenciala še precej 😉 .
Zategnjenost se nabira počasi (no, včasih tudi hitro ;) ) in se nanjo privajamo, tako da marsikdo kar pozabi, kako je biti v sproščenem, lahkotnem telesu.

Gibčno in sproščeno telo pa pomembno vpliva tudi na zdravje telesa, ne le na počutje.
Stalna napetost v telesu začenja izpodrivati zdravje, ki mora navsezadnje reči: Pa-pa.
Zato ni odveč primerna skrb zase še preden se ogenj razplamti.

P.S. Pri terapevtskem raztegu gre za sodelovanje: delava oba, zato je učinek večji. Mišico najprej spodbudiva h krčenju in jo nato raztegneva (podaljšava). Stranka opazuje, kako npr. stopalo že pri prvih ponovitvah seže dlje kot 'običajno'.

03/10/2025

SONCE ZA OBLAKI
Ajdinemu sinu Nacetu je bila v njegovih zgodnjih dvajsetih dodeljena diagnoza shizofrenije. Znaki so se začeli že v njegovi puberteti, ko je začutil nesoglasje med njegovima staršema. Starša se sicer nista vidno kregala, navzven so bili celo zgledna družina. Kot občutljiva duša je Nace posrkal vse (zunanjim očem skrite) napetosti in trpel zaradi njih. Ko sta se starša ločila, se je Nacetovo stanje začelo strmo slabšati. Pristal je v bolnišnici in potem vsakič znova, ko so simptomi spet udarili na polno. Ajda ga je vsak dan obiskovala. Nekoč pa je Nacetu sporočila, da tako ne more več naprej, da ne zmore vsak dan prihajati v bolnišnico. Takrat se je šele Nace začel zavedati, da to ni samoumevno. Začel je sam po svojih močeh skrbeti, da se je njegovo stanje začelo izboljševati. Ko je prišel spet nazaj domov, mu je postopoma dajala zadolžitve in mu hkrati dajala občutek varnosti. Ko je prišel 'na zeleno vejo', mu je svetovala, da si najde delo. Pomagala mu ga je poiskati, a obe možnosti je odklonil, zato mu je predlagala, naj si jo najde sam. Njegova izobrazba je vključevala delo z ljudmi, česar pa ni zmogel, zato je to področje odpadlo. Našel si je delo v podjetju za težje zaposljive osebe (bil je invalidsko upokojen). Urejal je okolico, čistil površine in podobna dela, kar mu je popolnoma ustrezalo, predvsem pa to, da ni imel interakcije z drugimi ljudmi. Finančno je postal preskrbljen in Ajdo za denar nikoli ni prosil. Ajda pa je opazila, da se preveč naslanja nanjo, zato mu je omogočila ureditev stanovanja v zgornjem delu hiše, kjer je začel v celoti skrbeti zase.
Prijatelje je ohranil, hkrati pa je bil rad sam, še posebej je rad zašel v gozd ali gore.
Ajdi je bilo kot mami izredno težko, ko je morala sinu postaviti ultimate, a je čutila, da je to edino prav za oba. Dala mu je vedeti, da je odgovoren za svoje življenje in svoja dejanja ter da mora poskrbeti zase, hkrati pa mu je dala vedeti, da je tam, če jo bo kadarkoli rabil. Zavedala se je, da tak občutek varnosti rabi tudi sama, zato ga je ponudila tudi svojemu sinu. Spregledala je tudi, katere napake je sama počela in katere so njene šibke točke ter jih poskušala izboljševati.
Njeni vztrajnost in odločnost sta se obrestovali, saj je Nace postal (kolikor je bilo v dani situaciji možno) samostojna osebnost in ne žrtev svoje diagnoze.

02/09/2025

UMETNOST PODAJANJA MNENJ
V skupini pohodnikov sta se Minka in Suzana pogovarjali o zdravstvenih storitvah ter možnostih preventivnih pregledov, ki jih ponuja zdravstveni sistem. Obe sta se strinjali, da je to velika ugodnost za ljudi in da tega nihče ne bi smel odkloniti, sploh ker s tem potencialno bremenijo zdravstveno blagajno. Minka je dodala, da bi tiste, ki se ne odzovejo vabilom, najraje 'nagajžljala'. Manca, ki je hodila pred njima in je ta pogovor slišala, se je obrnila k njej in ji z nasmehom odgovorila: 'Potem pa me kar 'nagajžljaj''. Obe sta bili presenečeni in sta jo vprašali, zakaj je takega mnenja glede pregledov. Medtem se je oglasila Anja, ki je tudi slišala pogovor, in se z razburjenim glasom pritožila, da nima nobene pravice nikogar gajžlati, če se z njim ne strinja. Minka je odgovorila, da je pač povedala svoje mnenje, Suzana pa je Anjo vprašala, če ji lahko pove, zakaj je takega mnenja. V navalu besed z vseh strani Anja očitno vprašanja ni slišala, zato ji ga je Manca ponovila. Anja je zgolj odrezavo odvrnila, da nima potrebe razlagati o svojih argumentih ter se pomaknila naprej. Minka je Manci pojasnila, da vedno pove svoje mnenje, a ga nikomur ne vsiljuje. Mančin odgovor je bil, da v tem ni težava, saj je izražanje lastnih mnenj res pomembno za kakovostno komunikacijo in odnose. Ni pa bil primeren način oziroma odnos do tistih, s katerimi se ne strinja. Minka se je izgovarjala, da to ni bilo mišljeno osebno in da ni letelo na nobeno od njih. Manca ji je odgovorila, da je vseeno, kako je bilo mišljeno, gre pač za odnos do drugače mislečih. Vse pa so se strinjale z Minkino trditvijo, da tisto, kar človeka razburi, kaže na to, da nečesa v zvezi s to temo pri sebi še nima razrešenega. Če je človek pomirjen sam s sabo in s 'problematičnimi' situacijami, potem bo tudi mirno in samozavestno odreagiral, hkrati pa presodil glede na situacijo, koliko se bo v njo vpletal. Manco sta vprašali, kaj so njeni argumenti za odklanjanje pozivov, in Manca je podala svoje argumente. V umirjenem pogovoru so si izmenjale svoje poglede.
Anjina in Minkina kasnejša komunikacija sicer ni kazala znakov napetosti, a ker se dogodek ni zaključil konstruktivno, ni bilo več tako spontano kot poprej. Zrela komunikacija zahteva zrele osebnosti s pogumom za sprejemanje drugačnih mnenj in spoštovanjem tako svojega kot tujega mnenja. Če tega ne zmoremo, se situaciji izognemo z umikom ali protinapadom.

03/08/2025

NESKONČNOST PRILOŽNOSTI
Srednješolska učiteljica Marinka je na eni od šolskih prireditev pristopila k nastopajoči dijakinji in jo pohvalila za njen nastop. Med nadaljnjim pogovorom je Andrejo vprašala, kako se je znašla njena sestra Monika na novi šoli, kjer je nadaljevala program 3 + 2. Andreja ji je odgovorila, da ji gre dobro in navrgla še, da tam dobi le eno do dve možnosti za popravek ocene, medtem ko je 'pri Vas imela šest do sedem možnosti. Veste, to ni dobro za dijake. Nič dobrega jim s tem ne delate'. Marinko je ta informacija udarila kot strela, kljub temu je pogovor mirno nadaljevala.
Kasneje so se v njeni glavi vrtele misli. Kako je to mogoče? Meni, ki se tako trudim za dijake, da bi čimbolj uspeli v šoli, dijakinja reče, da je teh možnosti preveč. Pošteno rečeno jo je prizadelo. Toliko sem se trudila, dajala možnosti, a sploh niso hvaležni. Ko je vse skupaj premislila, ji je začelo postajati jasno, da jim je posredno dajala vedeti, da so 'butli', ter da je lahko pretirano prilagajanje tudi izraz nespoštovanja.
Tak vzorec, ko je dajala preveč možnosti, je prepoznala tudi v svojem osebnem življenju. Svojemu bivšemu partnerju je dala na tisoče možnosti in novih priložnosti, da bi njun odnos rasel in se razvil v trdno, srečno družinsko življenje. Poskušala ga je na vse kriplje razumeti. Počasi je začela spoznavati, kako neplodno je njeno ravnanje, a je na tihem upala, da bo sprevidel, kako dobra je po srcu in se bo spremenil. A to se ni zgodilo. Po letih 'upanja' se je iztrošila, si pridelala še panične napade, a je uspela uspela zbrati pogum in možnosti zaprla.
Šele ta pogovor z dijakinjo ji je odprl oči, da dajanje neskončnih možnosti ne pomeni spoštovanja do drugih niti do sebe. Ko dijakom (ali komurkoli drugemu) damo omejene možnosti, bodo le-te večinoma jemali bolj resno. Ona je po sedmih možnostih običajno dijaka spustila naprej v naslednji letnik, ne da bi si zares zaslužil. Kaj je sporočila dijakom? Ah, enkrat se bo že naveličala in mi dala tisto dvojko. Tak pristop se naučijo uporabljati tudi v svojem nadaljnjem življenju. Razen pri tistih, ki jih ustavijo.
NE pomeni: Ne bom te reševala, ker verjamem v tvojo moč, ki jo imaš v sebi. Če pa ti dajem nešteto možnosti, ti to tvojo moč odvzemam in ti sporočam, da ne zaupam vate, da si sposoben.
V poplavi socialnih omrežij marsikdo pametuje glede zaključevanja oziroma ocenjevanja. Pišejo peticije, naj se učitelji usmilijo dijakov, naj spregledajo male napake, da bodo lahko dosegli višje ocene, saj se v ozadju lahko skriva bodoči kirurg, na primer. Ob tem pa ne upoštevajo, da ima večina dijakov celo leto priložnosti in čas, da dobi želeno oceno, oziroma nimajo dovolj objektivnih informacij o dejanski situaciji v razredu. Mladi se tako naučijo, da lahko izsiljujejo ali pa ostajajo v svoji pasivnosti, saj pričakujejo, da se jih bo učitelj slej ko prej usmilil in popustil. Na koncu so učitelji veseli že tega, da so dijaki sploh fizično prisotni.
Marinka je začutila veliko olajšanje, ko je dojela, da omejevanje možnosti še ne pomeni, da je trdosrčna ali slaba učiteljica, žena, partnerica, prijateljica. Postavi pa trdnejše temelje za kakovosten odnos in spoštovanje drug drugega.
Kasneje je v novicah zasledila tudi novico, da so nekega mladostnika v Sloveniji za kazniva dejanja obravnavali kar 72-krat, brez da bi imel kakršnekoli vzgojne posledice ali da bi se z njim konkretno ukvarjali. In spet si je zastavila vprašanje: Kakšno sporočilo dobi ta mladenič? Da je v redu. Da meja ni. Da lahko počne, kar se mu zahoče.

01/07/2025

SPOMINI Z DOLGOTRAJNIM ODTISOM
Mnogo odraslih se svojega zgodnjega otroštva ne spomni. Ali so doživeli hude travme, ki so jih potlačili globoko v podzavest, ali pa so imeli mirno otroštvo. Kadar nekdo meni, da je bilo njegovo otroštvo mirno, srečno, ampak ne spomni se ga pa ne, je vzrok morda v tem, da se je stalno prilagajal in poskušal ugajati drugim, samo da ne bi prišel v konflikt s starši ali ostalimi odraslimi. Njegovo otroštvo je bilo srečno, a za ceno utaje samega sebe (razvijal se je po željah odraslih).
Amadejin spomin pa seže globoko v obdobje dojenčice. V živo se spomni, kako je bila v rokah svoje mame Bernarde, ko jo je njena mama Minka želela iztrgati iz njenega naročja. Minka je bila namreč izredno gospodovalna oseba, ki je želela, da se vsi obnašajo tako, kot si je zamislila. Bernarda je zbrala pogum in se s svojim možem proti volji svoje mame odselila na svoje. Bernarda je skušala to odločitev preprečiti s tem, da bi Amadejo zadržala. Ženski sta se nekaj časa ruvali, nato je Amadejini mami uspelo zbežati.
Amadeja meni, da so anskioznost, panične motnje in tesnoba, s katerimi se je srečevala v zgodnji odrasli dobi, posledica tudi tega dogodka, saj je takrat čutila globok strah. To pa je bil le začetek.
Njena mama, Bernarda, ki je bežala od svoje gospodovalne mame, je tudi sama razvila gospodovalno naravo, ki se je z leti stopnjevala. Ta lastnost se je izražala v milejši obliki, a kljub temu je pomembno vplivala na Amadejino življenje. Amadeja je ponovila 'vajo' in se ji je uprla s tem, da se ni uklonila maminim željam v zvezi z njeno poklicno potjo. Nezadovoljstvo in neodobravanje svoje mame pa je čutila šele čez leta. Amadejin takratni upor je bil eden redkih, saj je, v želji po nekonfliktnih situacijah, delovala sodelovalno in pomirjajoče. Sčasoma pa se je začela zavedati, kakšno popotnico si je nabrala, in to že od 'malih nog'. Šla je skozi vse faze jeze, žalosti, razočaranja, obupa, obtoževanja do razumevanja, da jo je ta situacija 'prisilila', da je šla iz cone udobja in se začela postavljati na svoje lastne noge.
Nobena travma ni tako grozna, da bi morali (p)ostati njeni ujetniki.

Oaza sonca - masaže in svetovanje

23/12/2025

07/12/2025

03/12/2025

27/11/2025

12/11/2025

03/11/2025

13/10/2025

03/10/2025

02/09/2025

03/08/2025

01/07/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Shortcuts

Share

Category