Oaza sonca - masaže in svetovanje, Lavrica (pri LJ), Dolenjska 373 (LPP: 3B, 3G), Skofljica (2025)

13/10/2025

Terapevtski razteg?
Ah ne, saj raztegujem se doma.
In ko stranka vseeno popusti 😎 , ugotovi, da vseeno ni tako elastična in da je potenciala še precej 😉 .
Zategnjenost se nabira počasi (no, včasih tudi hitro ;) ) in se nanjo privajamo, tako da marsikdo kar pozabi, kako je biti v sproščenem, lahkotnem telesu.

Gibčno in sproščeno telo pa pomembno vpliva tudi na zdravje telesa, ne le na počutje.
Stalna napetost v telesu začenja izpodrivati zdravje, ki mora navsezadnje reči: Pa-pa.
Zato ni odveč primerna skrb zase še preden se ogenj razplamti.

P.S. Pri terapevtskem raztegu gre za sodelovanje: delava oba, zato je učinek večji. Mišico najprej spodbudiva h krčenju in jo nato raztegneva (podaljšava). Stranka opazuje, kako npr. stopalo že pri prvih ponovitvah seže dlje kot 'običajno'.

03/10/2025

SONCE ZA OBLAKI
Ajdinemu sinu Nacetu je bila v njegovih zgodnjih dvajsetih dodeljena diagnoza shizofrenije. Znaki so se začeli že v njegovi puberteti, ko je začutil nesoglasje med njegovima staršema. Starša se sicer nista vidno kregala, navzven so bili celo zgledna družina. Kot občutljiva duša je Nace posrkal vse (zunanjim očem skrite) napetosti in trpel zaradi njih. Ko sta se starša ločila, se je Nacetovo stanje začelo strmo slabšati. Pristal je v bolnišnici in potem vsakič znova, ko so simptomi spet udarili na polno. Ajda ga je vsak dan obiskovala. Nekoč pa je Nacetu sporočila, da tako ne more več naprej, da ne zmore vsak dan prihajati v bolnišnico. Takrat se je šele Nace začel zavedati, da to ni samoumevno. Začel je sam po svojih močeh skrbeti, da se je njegovo stanje začelo izboljševati. Ko je prišel spet nazaj domov, mu je postopoma dajala zadolžitve in mu hkrati dajala občutek varnosti. Ko je prišel 'na zeleno vejo', mu je svetovala, da si najde delo. Pomagala mu ga je poiskati, a obe možnosti je odklonil, zato mu je predlagala, naj si jo najde sam. Njegova izobrazba je vključevala delo z ljudmi, česar pa ni zmogel, zato je to področje odpadlo. Našel si je delo v podjetju za težje zaposljive osebe (bil je invalidsko upokojen). Urejal je okolico, čistil površine in podobna dela, kar mu je popolnoma ustrezalo, predvsem pa to, da ni imel interakcije z drugimi ljudmi. Finančno je postal preskrbljen in Ajdo za denar nikoli ni prosil. Ajda pa je opazila, da se preveč naslanja nanjo, zato mu je omogočila ureditev stanovanja v zgornjem delu hiše, kjer je začel v celoti skrbeti zase.
Prijatelje je ohranil, hkrati pa je bil rad sam, še posebej je rad zašel v gozd ali gore.
Ajdi je bilo kot mami izredno težko, ko je morala sinu postaviti ultimate, a je čutila, da je to edino prav za oba. Dala mu je vedeti, da je odgovoren za svoje življenje in svoja dejanja ter da mora poskrbeti zase, hkrati pa mu je dala vedeti, da je tam, če jo bo kadarkoli rabil. Zavedala se je, da tak občutek varnosti rabi tudi sama, zato ga je ponudila tudi svojemu sinu. Spregledala je tudi, katere napake je sama počela in katere so njene šibke točke ter jih poskušala izboljševati.
Njeni vztrajnost in odločnost sta se obrestovali, saj je Nace postal (kolikor je bilo v dani situaciji možno) samostojna osebnost in ne žrtev svoje diagnoze.

02/09/2025

UMETNOST PODAJANJA MNENJ
V skupini pohodnikov sta se Minka in Suzana pogovarjali o zdravstvenih storitvah ter možnostih preventivnih pregledov, ki jih ponuja zdravstveni sistem. Obe sta se strinjali, da je to velika ugodnost za ljudi in da tega nihče ne bi smel odkloniti, sploh ker s tem potencialno bremenijo zdravstveno blagajno. Minka je dodala, da bi tiste, ki se ne odzovejo vabilom, najraje 'nagajžljala'. Manca, ki je hodila pred njima in je ta pogovor slišala, se je obrnila k njej in ji z nasmehom odgovorila: 'Potem pa me kar 'nagajžljaj''. Obe sta bili presenečeni in sta jo vprašali, zakaj je takega mnenja glede pregledov. Medtem se je oglasila Anja, ki je tudi slišala pogovor, in se z razburjenim glasom pritožila, da nima nobene pravice nikogar gajžlati, če se z njim ne strinja. Minka je odgovorila, da je pač povedala svoje mnenje, Suzana pa je Anjo vprašala, če ji lahko pove, zakaj je takega mnenja. V navalu besed z vseh strani Anja očitno vprašanja ni slišala, zato ji ga je Manca ponovila. Anja je zgolj odrezavo odvrnila, da nima potrebe razlagati o svojih argumentih ter se pomaknila naprej. Minka je Manci pojasnila, da vedno pove svoje mnenje, a ga nikomur ne vsiljuje. Mančin odgovor je bil, da v tem ni težava, saj je izražanje lastnih mnenj res pomembno za kakovostno komunikacijo in odnose. Ni pa bil primeren način oziroma odnos do tistih, s katerimi se ne strinja. Minka se je izgovarjala, da to ni bilo mišljeno osebno in da ni letelo na nobeno od njih. Manca ji je odgovorila, da je vseeno, kako je bilo mišljeno, gre pač za odnos do drugače mislečih. Vse pa so se strinjale z Minkino trditvijo, da tisto, kar človeka razburi, kaže na to, da nečesa v zvezi s to temo pri sebi še nima razrešenega. Če je človek pomirjen sam s sabo in s 'problematičnimi' situacijami, potem bo tudi mirno in samozavestno odreagiral, hkrati pa presodil glede na situacijo, koliko se bo v njo vpletal. Manco sta vprašali, kaj so njeni argumenti za odklanjanje pozivov, in Manca je podala svoje argumente. V umirjenem pogovoru so si izmenjale svoje poglede.
Anjina in Minkina kasnejša komunikacija sicer ni kazala znakov napetosti, a ker se dogodek ni zaključil konstruktivno, ni bilo več tako spontano kot poprej. Zrela komunikacija zahteva zrele osebnosti s pogumom za sprejemanje drugačnih mnenj in spoštovanjem tako svojega kot tujega mnenja. Če tega ne zmoremo, se situaciji izognemo z umikom ali protinapadom.

03/08/2025

NESKONČNOST PRILOŽNOSTI
Srednješolska učiteljica Marinka je na eni od šolskih prireditev pristopila k nastopajoči dijakinji in jo pohvalila za njen nastop. Med nadaljnjim pogovorom je Andrejo vprašala, kako se je znašla njena sestra Monika na novi šoli, kjer je nadaljevala program 3 + 2. Andreja ji je odgovorila, da ji gre dobro in navrgla še, da tam dobi le eno do dve možnosti za popravek ocene, medtem ko je 'pri Vas imela šest do sedem možnosti. Veste, to ni dobro za dijake. Nič dobrega jim s tem ne delate'. Marinko je ta informacija udarila kot strela, kljub temu je pogovor mirno nadaljevala.
Kasneje so se v njeni glavi vrtele misli. Kako je to mogoče? Meni, ki se tako trudim za dijake, da bi čimbolj uspeli v šoli, dijakinja reče, da je teh možnosti preveč. Pošteno rečeno jo je prizadelo. Toliko sem se trudila, dajala možnosti, a sploh niso hvaležni. Ko je vse skupaj premislila, ji je začelo postajati jasno, da jim je posredno dajala vedeti, da so 'butli', ter da je lahko pretirano prilagajanje tudi izraz nespoštovanja.
Tak vzorec, ko je dajala preveč možnosti, je prepoznala tudi v svojem osebnem življenju. Svojemu bivšemu partnerju je dala na tisoče možnosti in novih priložnosti, da bi njun odnos rasel in se razvil v trdno, srečno družinsko življenje. Poskušala ga je na vse kriplje razumeti. Počasi je začela spoznavati, kako neplodno je njeno ravnanje, a je na tihem upala, da bo sprevidel, kako dobra je po srcu in se bo spremenil. A to se ni zgodilo. Po letih 'upanja' se je iztrošila, si pridelala še panične napade, a je uspela uspela zbrati pogum in možnosti zaprla.
Šele ta pogovor z dijakinjo ji je odprl oči, da dajanje neskončnih možnosti ne pomeni spoštovanja do drugih niti do sebe. Ko dijakom (ali komurkoli drugemu) damo omejene možnosti, bodo le-te večinoma jemali bolj resno. Ona je po sedmih možnostih običajno dijaka spustila naprej v naslednji letnik, ne da bi si zares zaslužil. Kaj je sporočila dijakom? Ah, enkrat se bo že naveličala in mi dala tisto dvojko. Tak pristop se naučijo uporabljati tudi v svojem nadaljnjem življenju. Razen pri tistih, ki jih ustavijo.
NE pomeni: Ne bom te reševala, ker verjamem v tvojo moč, ki jo imaš v sebi. Če pa ti dajem nešteto možnosti, ti to tvojo moč odvzemam in ti sporočam, da ne zaupam vate, da si sposoben.
V poplavi socialnih omrežij marsikdo pametuje glede zaključevanja oziroma ocenjevanja. Pišejo peticije, naj se učitelji usmilijo dijakov, naj spregledajo male napake, da bodo lahko dosegli višje ocene, saj se v ozadju lahko skriva bodoči kirurg, na primer. Ob tem pa ne upoštevajo, da ima večina dijakov celo leto priložnosti in čas, da dobi želeno oceno, oziroma nimajo dovolj objektivnih informacij o dejanski situaciji v razredu. Mladi se tako naučijo, da lahko izsiljujejo ali pa ostajajo v svoji pasivnosti, saj pričakujejo, da se jih bo učitelj slej ko prej usmilil in popustil. Na koncu so učitelji veseli že tega, da so dijaki sploh fizično prisotni.
Marinka je začutila veliko olajšanje, ko je dojela, da omejevanje možnosti še ne pomeni, da je trdosrčna ali slaba učiteljica, žena, partnerica, prijateljica. Postavi pa trdnejše temelje za kakovosten odnos in spoštovanje drug drugega.
Kasneje je v novicah zasledila tudi novico, da so nekega mladostnika v Sloveniji za kazniva dejanja obravnavali kar 72-krat, brez da bi imel kakršnekoli vzgojne posledice ali da bi se z njim konkretno ukvarjali. In spet si je zastavila vprašanje: Kakšno sporočilo dobi ta mladenič? Da je v redu. Da meja ni. Da lahko počne, kar se mu zahoče.

01/07/2025

SPOMINI Z DOLGOTRAJNIM ODTISOM
Mnogo odraslih se svojega zgodnjega otroštva ne spomni. Ali so doživeli hude travme, ki so jih potlačili globoko v podzavest, ali pa so imeli mirno otroštvo. Kadar nekdo meni, da je bilo njegovo otroštvo mirno, srečno, ampak ne spomni se ga pa ne, je vzrok morda v tem, da se je stalno prilagajal in poskušal ugajati drugim, samo da ne bi prišel v konflikt s starši ali ostalimi odraslimi. Njegovo otroštvo je bilo srečno, a za ceno utaje samega sebe (razvijal se je po željah odraslih).
Amadejin spomin pa seže globoko v obdobje dojenčice. V živo se spomni, kako je bila v rokah svoje mame Bernarde, ko jo je njena mama Minka želela iztrgati iz njenega naročja. Minka je bila namreč izredno gospodovalna oseba, ki je želela, da se vsi obnašajo tako, kot si je zamislila. Bernarda je zbrala pogum in se s svojim možem proti volji svoje mame odselila na svoje. Bernarda je skušala to odločitev preprečiti s tem, da bi Amadejo zadržala. Ženski sta se nekaj časa ruvali, nato je Amadejini mami uspelo zbežati.
Amadeja meni, da so anskioznost, panične motnje in tesnoba, s katerimi se je srečevala v zgodnji odrasli dobi, posledica tudi tega dogodka, saj je takrat čutila globok strah. To pa je bil le začetek.
Njena mama, Bernarda, ki je bežala od svoje gospodovalne mame, je tudi sama razvila gospodovalno naravo, ki se je z leti stopnjevala. Ta lastnost se je izražala v milejši obliki, a kljub temu je pomembno vplivala na Amadejino življenje. Amadeja je ponovila 'vajo' in se ji je uprla s tem, da se ni uklonila maminim željam v zvezi z njeno poklicno potjo. Nezadovoljstvo in neodobravanje svoje mame pa je čutila šele čez leta. Amadejin takratni upor je bil eden redkih, saj je, v želji po nekonfliktnih situacijah, delovala sodelovalno in pomirjajoče. Sčasoma pa se je začela zavedati, kakšno popotnico si je nabrala, in to že od 'malih nog'. Šla je skozi vse faze jeze, žalosti, razočaranja, obupa, obtoževanja do razumevanja, da jo je ta situacija 'prisilila', da je šla iz cone udobja in se začela postavljati na svoje lastne noge.
Nobena travma ni tako grozna, da bi morali (p)ostati njeni ujetniki.

04/06/2025

ČIGAVA JE POT?

Selma je z možem prišla s trebuhom za kruhom v Slovenijo. Želela sta si ustvariti družino, a ni šlo gladko. Ko po običajni poti ni uspelo, sta se odločila za umetno oploditev. Tudi ta način ni bil uspešen kljub vsem izkoriščenim možnostim. Selma je bila psihično in fizično izmučena. Poleg občutka neuspeha je imela tudi veliko posledic na telesu, ki jih je pripisovala postopkom umetne oploditve. Na vprašanje, ali jo je mož pri tem podpiral oziroma spodbujal, da nadaljujeta s postopki, je odgovorila, da je mož v ničesar ni silil, saj je videl, kaj prestaja, in ji celo rekel, da lahko odstopi. A kljub tej podpori (ki je zelo pomembna!) je vztrajala naprej. Sledilo je skoraj pregrešno vprašanje, ali si iskreno, resnično zares želi(ta) otroke. Po nekaj sekundah tišine se je iz Selme usulo. Izhaja iz bosanske vasi, kjer so tradicionalne vrednote zelo zakoreninjene. Par pač mora imeti otroke. Ko se je Selma slišala, kaj govori, je razumela, da želja po otrocih dejansko ni bila zares njena, pač pa si jih je želela, da bi zadostila pričakovanjem svoje okolice. Ni jih želela razočarati. Ni želela, da ji spodleti. Z otroki bi v njihovih očeh postala tudi spoštovana in vredna. Do takrat je Selma živela po nareku svoje okolice, ne da bi se sploh zavedala sebe, svojih potreb in svoje lastne poti. Za pričakovanja svoje okolice je celo žrtvovala svoje zdravje. To spoznanje ji je prineslo nekakšno olajšanje in boljše razumevanje svoje situacije. Kako je to vplivalo na njeno nadaljnje življenje, pa ne morem razkriti, saj se po enkratnem srečanju najini poti nista več križali.

04/05/2025

SREČA PO MERI EGA
Branko je že nekaj let neuspešno iskal novo službo. Večji del delovne dobe je bil zaposlen v podjetju, kjer je bil direktor njegov oče. Kasneje je imel še nekaj drugih zaposlitev oziroma projektov za krajše obdobje. V tem obdobju se je razvila psihična motnja, zaradi katere je (znotraj svoje družine) postajal vedno bolj agresiven in nevaren, zato se je bila žena primorana ločiti.
Branko se je prijavljal na vodstvene položaje, saj je bil za to izobražen in tudi njegove delovne izkušnje so bile v tej smeri. Bil je vabljen na razgovore, a se na koncu niso odločili zanj. Kljub temu, da je bil že vrsto let neuspešen, ni bil pripravljen spustiti svojih kriterijev. K temu je pripomogla tudi vzgoja ter še vedno prisoten vpliv avtoritativnega očeta, ki je krojil (in še kroji) usodo svojih sinov.
Cene je svoj hobi nadgradil v svoj lasten posel. Zaradi narave dela je bil njegov urnik v popoldanskih urah in med vikendi. Ko je bilo povpraševanje na višku, je ugotovil, da zaradi prezasedenosti trpi njegovo zasebno življenje in da mu to ne ustreza več. Opazil je, da je njegov sovaščan pogosto doma, kadar se pelje mimo. Zanimalo ga je, kje je zaposlen, da ima toliko prostega časa. Odgovor se je glasil: V javni upravi. Cene mu vrne: Zrihtaj mi službo. Nedolgo zatem je začel delati kot smetar v komunalnem podjetju. Zgodaj zjutraj začne in zgodaj popoldne konča, kar mu omogoča, da se popoldne ukvarja še z drugimi dejavnostmi. Poleg tega je delo nestresno, giba se na svežem zraku, potuje po različnih krajih s plačo je zadovoljen … skratka našel si je številne prednosti svoje nove zaposlitve. Najpomembnejša prednost pa je, da lahko več časa preživi s svojo družino.
Ego (v obleki ponosa) nas lahko uniči, lahko pa se umakne in omogoči nove priložnosti za kakovostno, srečno življenje.

RISBA: Abby design

08/04/2025

NA LOVU ZA VZROKOM
Marko je v sklopu okoliščin spoznal Alenko, s katero sta ugotovila, da imata celo skupne prijatelje. Ob naslednjem srečanju ga je vprašala, če bi sodeloval pri pisanju njene knjige, v katero bi zaobjela svoje znanje, ki ga je že delila z drugimi. Marku se je zdela tematika zanimiva in pisana na kožo, prav tako pa je ravno iskal nov izziv. Alenka je predlagala je, da se skupaj še s tretjo članico ekipe umaknejo v kočo, kjer se bodo lahko v miru lotili snemanja gradiva.
Marko naj bi kasneje posneto gradivo prepisal ter oblikoval v smiselno celoto in mu dodal literarno noto. Ko se je vrnil domov, se je lotil dela. Vendar se je po nekaj straneh ustavilo. Začutil je neke vrste odpor, ki si ga ni znal razložiti. Sedel je in buljil v ekran, narediti pa ni mogel ničesar konkretnega. Včasih se je večer zaključil, a v njegovi datoteki je bil dodan le en stavek. Včasih pa je en stavek pisal celo teden, mesec … Vmes se je udejstvoval v različnih projektih, organiziral dogodke, pomagal ljudem na poti njihove rasti, skratka vedno je našel nekaj, kar ga je odmaknilo od pisanja. Ob misli, da še ni zaključil, se je počutil slabo, a ta občutek ni bil zadostna motivacija, da bi se usedel k računalniku. No, saj se je tudi usedel, a želenega rezultata ni bilo. Motiv je manjkal.
Veliko vprašanj se je pojavilo, ki so poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj mu preprečuje, da bi nadaljeval z delom? Kaj znotraj njega mu to brani? Kakšna je motivacija za pisanje? Ali jo sploh ima? Je morda v sami knjigi kaj takega, kar se z njim samim ne sklada?
Poslušal je drobce svojih misli in občutkov. Ujel je svoje razočaranje nad odnosom kolegice, ki se je pokazala v dominantni in celo nepošteni luči, ko so delali skupaj. Vzdušje je sicer bilo v glavnem prijetno in tudi naučil se je veliko novega. Vendar pa je predvsem finančna plat ostala nerazjasnjena. Alenka je stroške bivanja razdelila med vse tri, o nagradi (ali vsaj zadoščenju) za opravljeno delo pa se ni govorilo. Ni se mu zdelo vljudno, da bi načel pogovor o tem, kako bo prihodek razdeljen. Neprijetno mu je bilo tudi, da bo izpadel preveč pridobitniški. Računal je, da se b***a kasneje še sestala in predebatirala, pa do tega nekako nikoli ni prišlo. Ni pričakoval, da bo to donosen projekt, a pričakoval bi vsaj korekten, spoštljiv odnos. Ni predvidel, da bi lahko bila Alenka nekorektna. Tako je v njem tlelo nezadovoljstvo, ki ga je podzavestno odvračalo od njunega skupnega projekta. Priznal si je, da bi ji moral povedati, kaj mu ni bilo všeč oziroma jo spodbuditi, da se jasno izrazita glede svojih pričakovanj. Zaveda se, da mu je težko vprašati, kadar mora poskrbeti zase. Od tega ga je odvračala tudi misel na njen dominanten, avtoritativen nastop. Kljub razočaranju pa ni negiral vrednosti projekta.
Poskušal je biti realen in se je zavedal, da na kolegico ne more prevaliti vse krivde. Poleg tega, da se sam ni znal postaviti zase, je del krivde pripisal tudi svoji nagnjenosti k odlašanju, s katerim se je tudi soočal. Pa vendar odlašanje ni nujno lenoba, je tudi način, s katerim se podzavest izogne neprijetni situaciji.
Ko je s pomočjo introspekcije te vzroke prepoznal in se spopadel z notranjimi ovirami, je končno lahko učinkovito nadaljeval z delom ter ga tudi končal, ne glede na to, da se s kolegico do takrat še vedno nista sestala in razrešila nejasnosti.

FOTO: Engin_Akyurt - Pixabay

05/03/2025

NA VOLJO V PAKETU ...
Mario je glasbenik, ki mu je glasba v mladosti pomagala pri soočanju z nezdravimi odnosi v družini. Kasneje je sicer študiral popolnoma drugo področje, a se je nato odločil, da glasbo postavi na prvo mesto. Sedaj, v svojih zrelih letih spoznava, da glasba ni več njegova rešilna bilka, čeprav jo še vedno ima rad. Čuti, da se bliža mejna točka, ko se bo tehtnica prevesila na drugo stran, tudi zaradi vedno bolj neugodnih ostalih (zunanjih) situacij, ki so povezane z njegovim delom. Ve, kam ga vleče in sicer v smer področja študija. Zaveda pa se, da mu še manjka prilagodljivosti, prilagajanja ter odločnosti za prekinitev starih praks, ki ga vedno bolj ovirajo. Pri starših opaža, kako stalno ponavljata enake napake in o tem celo razlagata drugim - brez kakršnegakoli znamenja, da bi si želela kaj drugače.
Mario je dobil pomoč v obliki žene, ki je v tem pogledu popolno nasprotje. Do 16. leta je odraščala v komuni, brez staršev, brez lastnine, z veliko discipline in v (za nas) spornih pogojih. Verjetno je prispeval tudi njen značaj (saj za sestro to ne velja), da staršem ni zamerila, da so jo zapustili in sedaj za njih lepo skrbi, z vsemi ljudmi neobremenjeno komunicira in se zna prilagoditi vsaki situaciji oziroma spremembi. Tu mu je velik vzgled. Zaradi razmer v komuni (npr. dekleta so spala skupaj, enkrat tu enkrat tam, svojih postelj niso imele, in higienski standardi nekaterih so bili res pod mejo) je razvila obsesivno potrebo po čistoči, ki se je prenesla tudi na otroka. Recimo ko pride Mario domov in ju želi objeti, ga takoj opozorita, da je v 'zunanjih oblekah' in naj se najprej stušira in preobleče. Doma zna žena ustvariti varno zavetje, a po drugi strani ima izziv, kako ju spraviti ven na kakšne oglede, v naravo... Kmalu se začnejo pojavljati vprašanja, kdaj gredo domov. Izredno lepo zna skrbeti za otroka in gospodinjstvo, za kar ji je zelo hvaležen, a ga skrbi za prihodnost otrok. Veliko se pogovarjata o tem in žena ga tolaži, da je zdaj že veliko bolje. Oba(predvsem pa Mario) se zavedata, da več motečih dejavnikov b***a spremenila pri sebi, lažje bo za otroka.
Znala sta si ustvariti ljubeče in podporno okolje, kar je hvalevredno glede na njuno preteklost. Trajalo je sicer veliko let napak in neuspelih razmerij, saj Mario doma ni imel zgleda spoštljivega partnerstva. Njegova starša sta bila 'profesionalca' v poniževanju drug drugega, verbalnem nasilju in kar je še tega, kar ne bi smelo soditi v zrel odnos (na srečo vsaj fizičnega nasilja ni bilo). A Mario je bil odločen, da to preseže.
Življenje nam postreže s pestro paleto težav, izzivov, pomanjkljivosti … ampak vedno pridejo v kompletu z rešitvami. Le da smo včasih preveč osredotočeni na težavo in rešitve niti ne vidimo. Ali pa vidimo tudi v rešitvi še eno, dodatno težavo.

FOTO: Russell Yan / Pixabay

05/02/2025

EKSKLUZIVA ZA TEŽAVE?
Sabina se je znašla v težkem obdobju svojega življenja. Pravzaprav se je začelo, ko je spoznala, kako so njeni dobri družinski odnosi dejansko toksični. Bil je velik šok, ko je ugotovila, da jo mama zgolj izkorišča in da jo je celo življenje skušala oblikovati po svojih željah. Bratu ni mar za Sabino in se obnaša kot da je ni, mamo pa ovija okrog prsta, kadar potrebuje finančno injekcijo. Ob tem odkritju se ji je zdelo, kot da se ji je zrušil svet in bi se najraje kar poslovila od njega. Predvsem pa je mislila, da se to dogaja le njej in da ima samo ona tako smolo v življenju, ker je povsod okrog videla zadovoljne ljudi. V glavi se ji je motalo, da ni sprejeta in ljubljena, da v bistvu sploh nima družine, da se ne more izviti iz okolja, ki jo tlači in mori, ne zmore zgraditi kakovostnega partnerskega odnosa … Ob vsem tem so se začele pojavljati še zdravstvene tegobe.
V osredotočanju na svoje težave sprva niti ni dojela prijateljičine obrazložitve, da žal za svoje težave nima ekskluzive. Vsak je sicer unikaten tudi v naravi svojih težav, vendar pa ima težave prav vsakdo. Tudi (in predvsem) z družino, če se oseba želi osamosvojiti in hoditi po svoji lastni poti. Razlika je le, kako se na težave odzovemo oziroma kako jih rešujemo. Lahko jih vidimo kot velik problem in kot težavo, ki prihaja od zunaj (drugi nam delajo probleme). Lahko pa se obrnemo vase in se vprašamo, zakaj nas je življenje pripeljalo v to oziroma do te situacije. Ne rečejo zastonj, da se vse zgodi z razlogom. S takim odnosom situacijo rešimo manj boleče in hitreje.
Seveda so 'težavna' področja različna. Nekdo z levo roko opravi z družinskimi izzivi, trši oreh pa so mu poslovni izzivi, ali pa finančni. Nekdo drug uživa v svojem poklicu, nima pa sreče v partnerstvu ali pa ima težave s 'prijatelji'.
Marsikdo spretno skriva svoje težave pred drugimi, zato daje vtis, da ima popolno življenje. Prodorno oko pa bere tudi neformalno govorico.
Sabina je začela spreminjati odnos do svoje matere in bolečine, ki jih je doživljala v zadnjih letih ob maminih izpadih, so se manjšale. Začela se je učiti postavljati zase in razumeti, da mama deluje iz svoje bolečine in iz svojih pričakovanj, kakšna naj bi bila njena hčerka. In začela je razumevati, da ji ta situacija pomaga, da se osebnostno okrepi, saj idealne razmere ne podpirajo napredka ... Dosedanja vloga žrtve ji pri tem nič ne pomaga. S tem ko razume, da ni edina s težavami, se tudi manjša možnost, da se smili sama sebi. Namesto da se osredotoča na težave, se je bolj smiselno osredotočati na iskanje rešitev. V bistvu skupaj s težavo običajno dobimo tudi rešitev, vendar jo oseba (ob osredotočanju na svojo težavo) običajno spregleda.
Razumevanje, da se vsak enkrat v življenju znajde v težavnem obdobju, vsekakor ne pomeni naslajanja nad težavami drugih, pač pa zavedanje, da smo vsi v enem čolnu in da je najmanj vsaj, da situacijo vsakega spoštujemo in poskušamo razumeti.

FOTO: malcolm west / Pixabay

03/01/2025

SAJ BOM ...
Marjano bi težko opisali kot osebo, ki se izmika nalogam in odgovornostim. Kar ji je bilo rečeno ali naloženo, je naredila. Ni bila ravno ekspresna dostava, ampak dostavljeno je bilo pravočasno! Če ne bi opravila naloge, bi se počutila zelo neprijetno. Druga zgodba pa je bila, ko je bilo treba storiti nekaj resnično zase. Že pri tako enostavnem opravilu, kot je bil sprehod, je znala briljantno zakomplicirati. Treba je bilo najprej pospraviti posodo, pa 'tega madeža na tleh res ne moremo več gledati', 'samo še na to sporočilo odgovorim, da potem naredim kljukico', mama je (spet) prosila za pomoč na vrtu … Včasih je preveč 'padla' v urejanje zapiskov (ki res niso bili nujni). In potem je začel padati dež ali se je spustila tema, v takem pa res ni prijetno hodit. Podobno se je dogajalo z ostalimi 'projekti', ki so se zadevali nje same. Kolikokrat si je obljubila sproščen ples v dnevni sobi, redno vadbo in meditacijo, poglobljen razmislek o neki temi. Pa kakšno urico neobremenjenega ležanja na ležalnem stolu pred hišo, ne da bi si ji po glavi podile kilometrske kolone misli.
Ampak njen 'šef' Ego jo je tako prefinjeno vodil po stranpoteh, da sploh ni opazila avtoceste. Je pač tiste vrste šef, ki hoče poslušne delavce in ga vsaka njihova 'neposlušnost' razjezi, da še bolj zategne zanko. Ego se dobro počuti v svojem znanem okolju, odloča se glede na pretekle (svoje ali naučene) izkušnje. Neznanega ga je strah. Predvsem pa noče, da bi mi napredovali na svoji duhovni poti, ker bi potem izgubil svojo vodstveno vlogo.
Zato je Marjano spretno vodil stran od tistega, kar bi bilo zanj pogubno, zanjo pa bistvenega pomena za njen napredek. Včasih je mislila, da je ego povezan bolj z nastopaškimi, trmastimi, sebičnimi ljudmi. Sama bi sebe težko opisala kot karkoli od tega, zato je menila, da ona z egom nima težav. A ko je spoznala njegove preobleke in igrice, je vložila ves trud, da se ga je začela čimbolj otresati. Zavestno se je ustavila, ko se je zalotila, da spet daje prednost tisti trenutek nepomembni prioriteti. Ko se je skušala popolnoma posvetiti sebi, je um napadel z vsemi sredstvi. V glavi je bilo pravo bojišče misli. To jo je tako motilo, da se ji je zdelo že nesmiselno izgubljati čas 'zase'. Izgubila je motivacijo in spet šla na stare tire. Ego je bil uspešen pri zategovanju zanke. A Marjani je bilo to dušenje vedno bolj moteče. Tudi nove življenjske situacije so ji pokazale (jo dobesedno prisilile), da mora najti avtocesto. Zbrala je vso voljo, se nehala upirati, se učila obvladovanja svojih misli (ne dajanja pozornosti nanje) in poslušanja (ter upoštevanja!) svoje intuicije. Pomemben del je bil prepoznavanje svojih ran, zaradi katerih se je podzavestno bala posvetiti sami sebi. Preko vzponov in padcev je vedno bolj napredovala in se hkrati učila, da ne sme biti preveč neučakana in nepotrpežljiva.

FOTO: Marcin from Pixabay

02/01/2025

Naredimo in dovolimo si vse, kar je v naši moči, da bo leto 2025 takšno, kot si ga globoko v sebi želmo. Če že ne moremo vplivati na razmere v svetu, vplivajmo vsaj na razmere v svojem notranjem svetu. Več kot bo iskreno, spontano srečnih in zadovoljnih posameznikov, hitreje bo tudi širša družba bolj srečna in zadovoljna 😍.
Prebijmo led!

Oaza sonca - masaže in svetovanje

13/10/2025

03/10/2025

02/09/2025

03/08/2025

01/07/2025

04/06/2025

04/05/2025

08/04/2025

05/03/2025

05/02/2025

03/01/2025

02/01/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Shortcuts

Share

Category