https://www.facebook.com/598874433643219/

Joga Štala, Ronkova Ulica 4, Slovenj Gradec (2025)

08/12/2025

Ne glede na to, kako obdani smo s trkanjem na pomembnost prakse hvaležnosti, je ta večkrat zelo suha. V smislu, da jo težko začutimo s celim telesom, okusimo.

Da so same besede, fraze, ki ne črpajo iz občutenja, temveč iz glave in racionalizacije tega, za kar vemo, da naj bi čutili hvaležnost.

Včasih ima tudi to svoje mesto, kadar smo odrezani od čutenja tudi racionalni priklic hvaležnost ima določen učinek – podobno počnemo s prakso maitri – ljubeče naklonjenosti. Včasih samo ponavljamo besede in mogoče nam zvenijo tuje. Mogoče se ne počutimo niti približno ljubeče naklonjeni do sebe in sveta, ampak nas šele praksa omehča. Tudi to je včasih namen.

Včasih pa je dobro imeti tudi obratno prakso.

Da kadar se skozi telo organsko pojavi občutenje hvaležnosti (ali ljubeče naklonjenosti) se okopamo v tem občutenju in ga podaljšujemo, naredimo še intenzivnejšega. Kot da zamrznemo odtekanje časa in pustimo, da se celotno telo prežame s to hvaležnostjo ali s to ljubečo naklonjenostjo. Da ne gre za nekaj mimobežnega, ampak trenutek podaljšamo in vtisnemo v telo.

Sama to pogosto delam, ko otroci zaspijo in je najbolj možno občutiti čisto neokrnjeno hvaležnost. V trenutku pozabim na trud, ki je bil vložen v prepričevanje, da je čas za spanje, majhne in velike upore, ki so del tega in se stisnjena med dve speči telesi celostno maceriram v hvaležnosti za ta trenutek.

In kot vsaka hrana, ki ji pustimo čas, da se prepoji z začimbami, tudi taki trenutki, ki jih podaljšamo in celostno doživimo, imajo dolgoročen vpliv. Odtisnejo se v telo in nam pomagajo začutiti hvaležnost, ljubečo naklonjenost, ko nam okolje ne postavlja idealnih pogojev.

Podobno lahko ustavljamo čas in okopamo v lepoti, dobroti, čemurkoli nam polni srce. Naj ne bo mimobežno, raztegnimo, povečajmo jih čez vse meje dobrega okusa😊 kot nam macerirajo vse slabo – z nenehnim poročanjem iz vseh zornih kotov o dogodkih, ki šokirajo, ki jih potem še ponavljamo v pogovorih in tako odtisnemo globje in globje v možgane, telesa…

Možgani naj bi bili tako ali tako bolj nagnjeni k pomnjenju slabih spominov (Vem, da je o tej temi dolgo nazaj pisala Tina (Košir), ampak bi težko našla link, v glavi mi je ostala slika cveta, kako lahko občuteno lepoto nad svežim cvetom ali pa vonjem zime podaljšam in zavestno vtisnem v telo, da bo skozi čas vse lepo, dobro, čudežno preželo več mojega uma in tako morda opazim vedno več lepega, dobrega, čudežnega, kar polni in posledično več takšnega tudi ustvarim..)

To ne pomeni, da si zatiskamo oči pred nesrečami, vojnami, trpljenjem, pomeni pa, da se odmikamo od spirale maceriranja v vsem slabem in pričakovanju vsega slabega, kar nas lahko doleti.
Pisala sem že o slabi vesti, ki jo verjetno večina med nami ima, ker živimo preskrbljeno, varno in nemoči, ki jo morda čutimo ob trpljenju drugih.

Ampak odpiranje oči za vse dobro, čudežno in lepo, kopanje v hvaležnosti in gojenje ljubeče naklonjenosti lahko tudi okrepi zavedanje naše moči pri soustvarjanju lepšega sveta za vse.

Maham, Blažka

04/12/2025

Zelo rada delam z nosečnicami. Delno zato, ker je še vedno tako čudežno, da v sebi kreiramo novo življenje, delno pa zato, ker bolj kot se kot družba razvijamo, več pripomočkov kot »moramo« imeti pred prihodom otroka, več kot je pregledov, testov, manj je dejanske povezanosti z zemljo, naravo, telesom med tem obdobjem.
Ker je seznam priporočil za to obdobje kar dolg, se nam morda zdi, da je se tako ali tako preveč ukvarjamo z nosečnostjo, da smo konstantno pod drobnogledom, da ima vsak za nas kakšen nasvet kaj bi lahko, da potem v času, ki nam ostane (in ko ne kljukamo nakupovalnega seznama ali urejamo popolne sobice) skušamo živeti svoje običajno življenje brez definicije nosečnosti.

Rada bi vsaki podarila čas, da se ustavi.

Če kdaj, je sedaj čas, da se povežeš s svojim telesom.
In to je najmočnejše protibolečinsko sredstvo, ki ga lahko uporabiš med porodom. Da si resnično v telesu. Ja, ravno obratno od učinka večine protibolečinskih sredstev, ki te želijo odrezati od telesa. Ampak telo je tisti portal skozi katerega se rodi otrok. Telo in ima moč in vsa orodja, da te pripelje na drugo stran. Poleg hormonov je eno najmočnejših dih.

Nikamor ne rabiš iti, je pa potrebno, da si vzameš čas. Za dih, za gib, za čutenje.

Je pa marsikateri lažje, če je pri tem vodena. V prostoru, ki je ločen od vsakdanjega življenja in z časom namenjenim samo za to.
Praksi se lahko pridružiš kadarkoli, pocukaj me na jogastala@gmail.com. Ne potrebuješ nobenih pripomočkov ali predznanja, samo željo po stiku s sabo, svojim telesom, otročičem in dihom.

Maham, Blažka

27/11/2025

Medtem, ko so trgovine že mesec nazaj okrasile police, smo se (vsakokrat kakšen dan bolj zgodaj) ovedli, da prihajajo prazniki. Zanimivo je, da množica obveznosti (zaključki, otroški sejmi, nakupi, čistilne akcije..) polnijo naše urnike, medtem, ko iz urnikov z lahkoto črtamo čas zase. (Okej, izjema so frizerji, manikure, pedikure in podobne zadeve, ampak to je je vedno izjema pri času zase😊)

Na novoletne spiske zaobljub dopišemo telovadbo, meditacijo, tek, sprehode v naravi in potem z lažjo vestjo, da smo vse to pospravili v prihodnost december polnimo s pričakovanjem prihajajočih sprememb, namesto s tem, kar je tukaj sedaj.

Hrepenenje, ki poganja praznične nakupe, stremljenje k popolni mizi, zamenjevanje prisotnostjo s iskanjem popolnih daril, dekoracij in božičnih foto seans. Mogoče bo prikupna božična slika ujemajočih pižam čez leta izbrisala ves stres, ki je dejansko obkrožal ta čas, prelisičila naš spomin in ga preoblikovala v sliko samo. Bleščeče nasmehe ovite v rdeče pižame. Ja, včasih lahko tako prelisičimo preteklost in jo narišemo drugače.

Ampak ne moremo prelisičiti časa.
Obstajamo samo v tem trenutku. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni, vse, kar je resnično je sedaj.
In če tvoje telo sedaj rabi sprehod, mu tista obveza o sprehodu 1. januarja ne bo nič pomagala.

Pomiri pa naš um, da smo vse spravili v skrbno načrtovan urnik, kdaj je čas za akcijo in kdaj si lahko oddahnemo. Ali bo telo sodelovalo ali ne, pa je je loterija😊

Letos rednih praks med 22. decembrom in 4. januarjem ni, zato pa imamo 22. decembra ob 18.30 prav poseben dogodek namenjen odlaganju, sprejemanju, čutenju in bivanju v trenutku. Pustili bomo nepospravljene omare, nepopolna darila in vse znižane izdelke, ki smo jih spregledali in se prepustili vodenemu sproščanju po principu joga nidre. Družili se bomo od 75-90 minut, odvisno od končnega klepeta😊. Mesta so omejena, prispevek za letošnje jogijske sopotnike je 11 €, za vse ostale pa 14 €. Če želiš biti zraven, mi piši na jogastala@gmail.com.

Maham, Blažka

25/11/2025

O tem sem že pisala, pa vseeno še enkrat, ker se tako pogosto vrtimo okoli tega. Še vedno imamo nekje v glavi zakopano pravilo, da za prakso potrebuješ vsaj uro do uro in pol časa. In za večino je to največja ovira, zakaj je njihova praksa omejena na tisti tedenski obisk studia, čas. Seveda je super, če imaš čas, prostor in predvsem disciplino, da večkrat tedensko 90 minut prijateljuješ s svojo blazino.
Ampak.
Ni pa nujno.

S stališča joge tako ali tako namen ni, da je naša praksa omejena na blazino in da je naš vsakdan vzporedna nepovezana realnost, kjer pač smo, medtem ko vso pozornost, zavedanje, prisotnost, ljubečo naklonjenost oblečemo samo na blazini za namen prakse. Naj bo praksa le poligon za več prisotnosti, zavesti, ljubeče prijaznosti v vsakdanjem življenju.

Če zmoremo pozorno dihati medtem ko čakamo na zeleno luč, mehčati telo med zobozdravstvenim pregledom, pozorno poslušati in ostati prisotni v pogovoru, je to tista resnična praksa in ne naših 90 minut na blazini. Naj se eno preliva v drugo in naj nam da praksa na blazini odpre prostore, da svetloba osvetli tudi vseh ostalih x ur izven blazine.

V smislu dihanja, meditacije je tudi 5 minut več kot nič. Vsaka minuta šteje. In minuto, ki jo v dnevu lahko pogrešimo imamo vsi, ne glede na to, kako polna so naša življenja. Se je pa potrebno spomniti. Zato je včasih fajn uvesti rituale. Recimo, da si vedno zjutraj vzameš pet minut ali pa pred spanjem. Med kuhanjem kave. In ni potrebno, da imamo v glavi posebne dihalne tehnike. Samo pozornost. Čutiš tla, telo, dih.

Gibalno, pa nam je tako jasno, da več otočkov raznolikega gibanja kot ustvarimo v dnevu, tednu, bolje je. In večina stvari je tako smešno preprostih, da jih spregledamo v iskanju strukturiranih vadb in programov. Če si postaviš preprost cilj, da se trikrat na dan za deset minut pregibaš, sem prepričana, da bo to ustvarilo veliko razliko v počutju in majhno razliko v pomanjkanju časa.
Tudi pri počitku, kadar odložiš telefon in zavestno odlagaš telo proti tlom, lahko že 5 minut odločilno vpliva na preostanek dneva.

Upam, da ta teden uloviš nekaj minut in jih položiš v dih, gib ali počitek.
Maham, Blažka

20/11/2025

Prejšnji teden smo se razvajali na zvočnem potovanju. In vedno so vonjave in ritualnost tega, ko se skupaj usedemo v krog, da položimo svojo prisotnost tako svete, pa vendar čisto običajne. Nepretenciozne. Vsak v svoji trenerki s svojim šopom neurejenih las:).

In potem se zavijemo vsak v svoj kokon, da vsak zase in skupaj odplujemo skozi zvok. Tokrat sem si dejansko bolj želela plesat in pet kot ležat. Nekaj v meni obupno želi kričat, mogoče jokat, mogoče se smejat brez povoda, brez konca in kraja. Nekaj nerazumljivega je v kontekstu zavestnega prepuščanja vonju in zvokom, nikoli ne veš, kam te pelje in čigava je energija, ki se želi izraziti skozi tebe.

To me pelje nazaj na izkušnjo holotropnega dihanja (Velosimed). Zelo močno sem čutila silo, ki želi živeti skozi mene. Kot da so v meni reke, ki jim sama postavljam jezove. In verjetno so. V vsakem izmed nas je življenje, ki želi teči skozi nas in zato obupno želimo cepetati, jokati, se smejati, brezglavo plesati – včasih to pomeni izraziti lastno silo, včasih pa silo, ki nas vse povezuje v celoto. Vso krivdo, ker smo nemočno prepleteni z okoliščinami, ki enim dajejo, drugim vzamejo, bolečino sveta in tudi radost, sočutje, hrepenenje po pripadanju. (Od integracijskega procesa po holotropnem dihanju je tudi tale mandala, ki ji je bilo sicer namenjeno, da ostane v predalu, danes pa se pretihotapila na svetlo).

Zadnje mesece skušam čim bolj počasi brati knjigo Pripadanje. Da je ne zmanjka prehitro. In me nosi, skozi besede in skozi sanje.
"Spadate na ta svet. Nekaj večjega vas je privedlo v ta trenutek in na to mesto, kjer trenutno stojite. Veže vas gonilna sila dolge linije preživelih pred vami. Vaša zgodba je spletena iz njihovih drobnih smrti, ki so jim sledila nova življenja, in iz vseh izrazov ljubezni, iz katerih so vzklila. Delujete v skladu z divjim zmagoslavjem narave. Vaše življenje je bilo stesano skozi pogoje slehernega letnega časa in z nevidno sveto danostjo" (Toko-pa Turner).
Bolj kot prej čutim, da nas vleče nazaj v neko izgubljeno pripadanje. Ne samo večjemu smislu, temveč tudi zemlji, nebu in drug drugemu. Drobec tega so tudi naše prakse.
Prav posebna prihaja v decembru. Za vse tiste, ki vas kliče v krog.

Če se vrnem na zvočno potovanje, včasih ravno v mirovanju lažje začutiš vse tisto, kar ne moreš izrazit, kar ne veš, da klije ali pa gnije. In včasih je ok, da ne kričiš, migaš, ampak pustiš v tišini, da občutiš vse. In pustiš, da pripada.

Maham, Blažka

17/11/2025

Te ne jesen vsak dan znova zadane? Ampak danes je deževalo in je bil učinek dvojni. Najprej so me kot vedno zadele barve – nekaj posebnega je v letnih časih, ki so spreminjajoči ali pa porajajoči, kot pomlad in jesen. Poletje in zima imata v sebi nekaj brezčasnega, kot da ju lahko zadržimo ali pa kod da nas včasih držita tako močno, da se zdi, da bo trajalo večno (kot vročina ali mraz).

Jesen in pomlad sta drugačna, brez utvar o tem, da lahko karkoli zadržimo, z jasnostjo prehajanja iz dneva v dan v drugačno osupljivost. Kot da ni nikoli dovolj časa, dovolj čutov, da bi zaobjeli vso čarobnost. In če jo, le za hip uzremo, je naslednji trenutek že spremenjena v nekaj drugega. Ničesar ni moč posedovati, niti odtisa pogleda, dotika barv, vonjav, brez da razpremo roke in se vnaprej odpovemo želji, da bi trajalo malo dlje. Lahko pa se čim več ustavljamo v čudenju in dovolimo, da se nas videno dotakne. Da vdihujemo tudi milino narave in se ne ustavljamo samo, kadar je neizprosna.

Zelo radi razpravljamo o moči narave, ko ta ruši, uničuje, razdira, veliko manj pozornosti pa ji namenjamo, ko navdihuje. Ali pa je ta pozornost preveč mimobežna, da bi utegnili ob njej zadihati.

In potem pride dež.

Dež je v mojem pojmovanju globoko povezan z radostjo. S tem, da lahko stojiš sredi naliva in te močijo kaplje. Veliko bolj me poveže z ustavljanjem kot sonce. Morda zato, ker v dežju vsi hitijo, da se skrijejo in je potem občutenje ustavljanja bolj intenzivno. Ali pa zaradi občutka svobode. Lahko se skrijem pod dežnik ali pa stojim na dežju. Lahko čim hitreje stopim pod streho ali stojim sredi odprtega neba. In ko izberem manj logično odločitev, v resnici zaznam, da tudi, če stojim sama sredi dežja, lahko izberem pot, ki je zame bolj radostna od tiste, ki jo izbira večina. In da kdaj drugič morda izberem dežnik ali streho.

Zdi se mi škoda, da smo določene stvari pustili v domeni otrok. Packanje po blatu, stanje na dežju v neprimernih oblekah, skakanje po lužah, obešenje po drevesih, plazenje po vseh štirih. Veliko več barv lahko dodamo, ko si dovolimo včasih preprosto najprej biti in pustimo kot pravi Mary Oliver »nežni živali, svojemu telesu, ljubiti, kar ljubi«.

06/11/2025

Čemu se zavezujemo?

Zdi se, da je v času, ko nam pozornost uhaja na več koncev hkrati vedno težje držati svoje zaveze. En dan se nam zdi pametno, da bi tekali, drug dan vidimo izjemne rezultate azijskega pilatesa, pa kliknemo še to, čez en teden nas kliki privedejo do novega čudeža, ki bo življenje spremenil tudi nam.

Verjetno nihče ni čisto imun, da ga ne bi v trenutkih šibkosti ujelo brezciljno klikanje. Kako pa je z zavezami?

Tistimi, ki jih nihče ne preverja, ki od nas ne terjajo posledic, če jih čez čas opustimo in zamenjamo za drugo?

Vsaka novo navada naj bi potrebovala 100 dni, da se usidra v naš vsakdan. Teh 100 dni, pa jo je potrebno ščititi pred izgovori, pred zamenjavo, pred opustitvijo. To ne pomeni, da se moramo ne glede na to, koliko nam stvar ustreza držati nečesa, če smo se za to odločili. Nikakor. Je pa priporočljivo, da vztrajamo vsaj 100 dni z novo navado, preden zaključimo, da potrebujemo nekaj novega. Ni pa to nujno.

Slikica zgoraj je iz romarske poti v Santiago de Campostela pred uf, petnajstimi leti, na delu, kjer ljudje na gomilo obešajo spominke, pomembne predmete. Nimam pojma, kaj je obeleževal prstan, ki sem ga pustila (možnost je, da je bil edini predmet, ki sem ga imela in sem nanj prilepila pomen). Ko hodiš, samo hodiš, obenem, pa se vsak dan znova odločiš za pot naprej.

Obstaja pa tudi druga plat. Da se preveč navežeš na pot. Da zaveza prehoditi postane močnejša kot hoditi. Ego ima za vsakega pripravljen drugačen kavelj – nekatere treplja po rami in nagovarja, da se trudijo manj, druge sili, da teptajo šepet telesa v pehanju za tem, kar smo si zadali. Kako najti ravnovesje med obema?

Ja, vračam se k zavedanju. Ne glede na to, o čem pišem se vračam k temu, da se učimo slišati, čutiti, prepoznati. Mogoče ne bi smela reči učimo, temveč, da obujamo tisto modrost, ki je že v nas.

In včasih to pomeni, da je potrebno vztrajati, ko želimo odnehati in drugič to pomeni, da se je potrebno ustaviti, ko želimo naprej preko vseh trupel – no, predvsem preko lastnega.

Tako da je, zaveze pozdravljam, ampak objete s tenkočutnim samo-zavedanjem.

Če te kliče, da se zavežeš praksi v naši oazi miru, odpiram novo dopoldansko skupino ob ponedeljkih 8.30. Nekaj prostora je še v skupinah ponedeljek 17.20 in četrtek 18.00.

Maham, Blažka

03/11/2025

Še tole dopišem, pa vas prepustim miselni fleksibilnosti;)

Zadnjič sem omenjala pasivno raztezanje (ki ima svoje mesto) – posebej ko smo dovolj ponižni, da se ustavimo tik pred mejo, ki jo določa telo. Ker kar si navsezadnje želimo, je funkcionalno telo – in ne telo, ki bo na praksi osupnilo vse prisotne s svojo zmogljivostjo, naslednji dan (ali pa čez nekaj let) pa lizalo rane v domačem zavetju😊. Je pa težko, ko glava še vedno misli, da globje kot smo, bolj smo napredovali.

Aktivno raztezanje nam pomaga razumeti končna območja giba – na nek način gradimo možganom zemljevid, v veliko primerih jih reprogramiramo (saj glava vedno želi iti do konca in čez – posebej, če smo navajeni pasivnega raztezanja). Obenem krepimo in gradimo stabilnost in uporabno mobilnost.

Kako pa potem povečevati (funkcionalno) gibljivost?
V ravnovesju med stabilizacijo, mobilizacijo sklepov in krepitvijo ter relaksacijo mišic. Vedno kadar se osredotočimo preveč v eno ali drugo smer (klasična gugalnica te vrste bi bila raztezanje in povečevanje gibljivosti ali vaje za moč in nabiranje mišične mase na drugi strani) se ravnovesje poruši in hitro omejitve pokukajo na plano tudi v vsakdanjem življenju.

Super je kombinirati oboje in se včasih zabavati z zaznavanjem, kam želi glava iz navade prestaviti telo in kje se ustavimo, ko potujemo z zavedanjem in poslušanjem telesa.
Včasih se ravno s tem, ko si postavimo mejo in raziskujemo znano gibanje z novimi omejitvami odpre čisto nov svet doživljanja telesa in prakse. Čisto preprosta vaja za vse, ki ste udomačeni v predklonu in so noge brez težav iztegnjene je, da nog ne iztegujemo, ampak jih pustimo aktivne (v akciji kot da iztegujemo) in pokrčene. Kar naenkrat morajo delati še druge mišične strukture, ki so se navadile malo spočiti v predklonu;).

Maham, Blažka

O mobilnosti in stabilnosti sklepov, fajn razlaga tudi tukaj https://tineserazin.si/mobilnost-in-stabilnost-sklepov/

Več o raztezanju tudi tukaj https://www.julesmitchell.com/stretching-and-muscle-control/

30/10/2025

Nadaljujem o mejah.

Ljudje s hipermobilnimi sklepi pogosto težje zaznavajo gibanje okončin in sklepov. Ker so podporne strukture okoli sklepa preohlapne je ta ugovor telesa omejen. Zelo pogosta pretirana mobilnost je lahko videna v komolčnem sklepu in vsi tisti, ki vam notranja stran komolcev kar naprej uhaja naprej veste, kako nemogoče je to začutiti v telesu brez da s pogledom preverjamo, kje so komolci.

Torej predpostavimo, da smo ekstremno gibčni, pijemo kavico in noga nam udobno počiva za glavo. (Ravno to pozo sem pogosto opazila na socialnih omrežjih s pripisom takole jogiji beremo knjigo). Torej imamo to zmogljivost telesa, da spravimo nogo tja (verjetno s pomočjo rok). Vprašajmo pa se, zakaj? Kako nam bo ta obseg giba služil v vsakdanjem življenju? Kot pri osebnih mejah, velja podobno za telo kot opominja Brea Johnson »just because you can, doesn't mean that you should« (William C. Taylor).

Spomnim se predavanj iz jogijske filozofije v Indiji in vprašanja - vprašaj se, zakaj skačeš? (četudi je bila jogijska filozofija del programa Ashtanha joge in tam se seveda skače skozi iz in v predklon, je bilo vprašanje zelo na mestu). Just because you can, doesn't mean that you should.

Ali torej spoštovanje mej pomeni, da telesa – živčnega sistema nikoli ne izzivamo v cono rahlega neudobja? Treniranje, kako razširiti področje varnega, kako se počutiti varnega v situacijah, ki jih telo dojema kot nevarne« je seveda tudi pomembna razširitev prakse. O tem kdaj drugič.

Ampak vedno je prvi pogoj poznavanje svojih mej. In zavedanje, prepoznavanje tega, kar nam telo sporoča kot predpogoj tega.

Do naslednjič, Blažka

27/10/2025

Meje, torej.

Verjetno sem že pisala, kako slavljena v jogi je gibčnost (če si pri tem še mlad in lep, še toliko bolje). Poglobiti se v določeno asano se pogosto enači s poglobitvijo prakse – poškodba ni več poškodba, ampak odpiranje.

Sama gibčnost je grobo rečeno odvisna od mobilnosti sklepov (torej obseg gibanja v sklepu, gibljivosti in moči mišice, zdravja sklepa). Gibljivost mišice (mišična sposobnost raztega) je veliko bolj odvisna od živčnega sistema kot same mišice.

Kot pravi nevrolog Oliver Sacks je dejansko »večji del možganov je posvečenih gibanju kot jeziku. Jezik je le majhna stvar, ki sedi na vrhu tega ogromnega oceana gibanja«. Z gibanjem upravlja živčni sistem in njegova naloga je, da poskrbi za to, da smo varni.

Ko gremo v gib počasi, z zavedanjem – telesu sporočamo, da je gib varen. Vseeno pa obstaja meja – stopnja mišične napetosti v položaju je odgovor živčnega sistema, ki odloča o tem, kakšen obseg giba je varen.
Ampak ni nujno, da to mejo spoštujemo - včasih sporočila telesa ne čutimo, včasih čutimo, ampak želimo iti preko..

Tudi zato, ker je gibčnost in vsi občutki poglabljanja v položaj tako slavljena, pogosto hočemo preko meje, ki jo sporoča telo. Ali pa se nam preprosto zdi, da je to namen prakse – da se dobro pretegnemo. In dober razteg moramo dobro čutiti. Kajne?

Ja in ne. Občutek raztega, ki ga iščemo pogosto dosežemo z zunanjo silo (trakovi, rokami, gravitacijo), torej v obliki pasivnega raztega.
Vsako poglabljanje raztega preko meje povečuje možnost za poškodbo, zato je zaznavanje mej ključno za trajnostno prakso.
Obstaja pa torej možnost, da meje telesa ne zaznamo. Bodisi zaradi mnogih let prakse, ko smo se navadili iti preko, bodisi zaradi hipermobilnosti v določenih sklepih.

Ni naključje, da da ohlapnost meja v telesnem smislu pogosto odseva v izven telesa. Še kdo tu, ki težko postavlja meje, ki ji ne Ne gre zlahka iz jezika?
Pogosto gre znotraj in zunaj z roko v roki. Poslušanje telesa in upoštevanje notranjih impulzov za mejne območje gibanja, lahko pomaga vzpostaviti trajnostno doživljanje sebe in občutka za to, kaj je zame ok in kaj ne. Brez občutka, da moja zavrnitev omejuje drugega - z zavedanjem, da zavedanjem mojih meja vzpostavljam pogoje za odnos z drugimi.

Do naslednjič.
Maham, Blažka

Joga Štala

08/12/2025

04/12/2025

27/11/2025

25/11/2025

20/11/2025

17/11/2025

06/11/2025

03/11/2025

30/10/2025

27/10/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category