Joga Štala

03/02/2026

Na žalost se besede vedno pojavijo brez papirja.

Neobčutljive na ne-zapisljivost, neobčutljive na pozabe, minevanje. Pojavijo se ravno zato, da bi ostale neizrečene zataknjene za robove možganskega debla. No, ali pač se pojavijo od preobilja branja. Ko množica besed nekontrolirano vstopa v moje telo v ihti, v strahu, da me noč prehiti in ne bo več časa, da preberem do konca. Od kar imam otroke moram svoje branje nadzorovati. Ker me posrka. Ne samo časovno, ampak tudi osebnostno. Podobno kot nekoč ob recimo nočnem učenju matematike, zabriše meje med mano in knjigo, med mano in številkami, na sicer prijeten način, ampak precej neozaveščen.

Sem tu, ampak me ni, razširjam se v matematične formule ali v prizore, moj notranji monolog postane podaljšek knjige kot da hkrati s knjigo pojem avtorjev slog, ritem, postanem ona in obeenem postanem zgodba, ki se piše sama vase. Pišem in sem napisana.
V zadnjem tednu, tednih, ko sem spet malo popustila svoji razvadi in pustila besedam, da ukradejo moj um, sem razmišljala, ali je drugače, če me ukradejo črke, če se zapletem v zgodbo, kot pa če me ukradejo vesoljci. Ne, ne vesoljci, kot če pustim čas med brkljanjem po telefonu. Če dam na stran čas, ki teče v obeh primerih in teče v vseh primerih, obstaja bistvena razlika.

In ja, ni to, da je eno družbeno zaželeno in drugo ne.

Prvo me spodbuja, oživlja, kot da v mojem umu odpre nove kanale, nove možnosti in več življenja. Drugo me otopi. Življenje ne teče skozi mene, temveč zunaj mene. Ne morem se ga dotakniti in četudi me obsipa s podobami in zvoki me od njih odreže. Spreminjajoče podobe gledam skozi okno, medtem ko mi knjiga okno odpre in me vpleta v svoje črke, tišine, podobe.

Vseeno oboje ob prekomerni uporabi prikliče nekakšno odrezanost od telesa. In telo je tisto, ki vedno biva v sedanjosti, in ki slej kot prej pokliče nazaj, če ne z zaležano roko, pa s tem, da te lulat.

Da se naučiš prisluhniti impulzom telesa, je prvi korak k sebi. In če ti telefon (ali knjiga😊) ne sledi tudi na wc, je to dobra priložnost, da samo si.

Kako malo je potrebno.

Maham, Blažka

02/02/2026

Majhne spremembe na urniku -

v ponedeljek (danes!) začnemo 17.30 z začetnim tečajem, sledita dve nadaljevalni praksi
18.35 - 19.55 in 20.00 - 21.15

Začetnemu tečaju se še lahko pridružiš, za nadaljevalne prakse pa me pocukaj - se še najde kakšno mesto v ponedeljek 20.00 (eno mesto), v sredo 17.45 (eno mesto) in četrtek 18.00 (eno mesto).

Maham, Blažka

30/01/2026

29/01/2026

Vsakemu, ki želi priti na prakso vedno svetujem, da najprej preizkusi.

Čim bolj odprto, brez zacementiranosti, da ti nekaj mora biti všeč, ker ti ustreza termin, ker hodi prijateljica, ker si se odločila, da rabiš gibalno aktivnost in je ravno to priletelo mimo.

Zakaj?

Najprej zato, ker kot sem že pisala, mi je pomembno, da je moj način vodenja, govora, tišine, dotika v sozvočju s tabo. Je pač tako, da četudi si včasih želimo, da nam je nekaj všeč, nas lahko zmoti določen glas, pogled – že tako ali tako, tudi če začutimo, da nam nekdo ustreza, pridejo dnevi, ko nam iz tega ali onega razloga gre vse na živce in nas lahko odbija in zmoti že mimobežna kretnja. S tem zavedanjem, je fajn, da se ne silimo v nekaj, kar nam je že na začetku odbijajoče – ker se zavedamo, da bodo prišli dnevi, ko se nam ne ljubi, ko imamo odpor in takrat je fajn, če je izhodišče iz katerega pri osebi in praksi izhajamo pozitivno😊

V začetku prejšnjega semestra sem recimo imela na praksi tri osebe, ki so se odločile, da trenutno ne bodo hodile. Dvema je bilo premalo intenzivno, eni preveč. Ista praksa. Različen sprejem.

Ko prideš prvič, pridi z odprtimi čuti in se poveži s tem, kako ti je. Vsak ima možnost neobvezujočega preizkusa, da potipamo, ali te praksa lahko podpre. Če ti ni všeč častim, v primeru, da se odločiš nadaljevati, pa je všteta v izbrani cikel.

Naslednji teden se začenja nov semester. Začetna skupina je v ponedeljek 17.30 in ima še eno prosto mesto.

Dodajam pa še eno krajšo uvodno uro v četrtek 17.00, ki je odprta za vse, ki želite videti, ali vam paše potovati v svet joge z mano.

Če imaš kakšno vprašanje, me pocukaj tukaj ali na 041 299 873.

Se veselim,
Blažka

27/01/2026

V manjših krajih smo včasih prisiljeni izbrati svojo prakso glede na to, kar je pač na voljo v določenem terminu in lokaciji. Ker ni tolikšne izbire, morda tudi manj premišljujemo o tem, ali mi določen učitelj odgovarja. Zato so prakse tudi bolj zamenljive – ko se pojavi nekaj, kar bolj ustreza našemu urniku, nam ni takšen problem zamenjati kot takrat, ko se navežemo na človeka, ki prakse vodi.

Prav ali narobe, joga je tudi praksa v nenavezanosti, seveda, ampak osebno, sem, kadar mi je bil učitelj res fajn razvila navezanost, zato sem pri istem učitelju lahko obiskovala različne prakse, nivoje.

Velikokrat nas privlači določen glas, uporaba besed ali pa ritem same prakse, ki je edinstven glede na določenega učitelja – bodisi nas vabi v drugačno občutenje sveta kot smo ga vajeni in nas vabi v novo izkušnjo, ali pa podobno našemu in nas privlači domačnost. Karkoli že je, dejstvo je, da je mnogokrat sama praksa podvržena vsemu temu: terminu, lokaciji in kompatibilnosti z učiteljem.

Kaj učimo je neločljivo prepleteno s tem, kako učimo in obenem s tem, kdo smo.

Po drugi strani pa v skupini vsak prispeva svoj delček, vsaka skupina ima malo drugačno atmosfero in kot sopotniki jo ustvarjamo vsi skupaj, vsakokrat znova.

Kako pa ti zbiraš prakse? Glede na lokacijo, termin, prostor?

Maham, Blažka

27/01/2026

https://www.youtube.com/watch?v=geH_b4qxVYg&list=PL-HvxCN6LbEtKhlSDDndY8mdupqTbTlgn

my tiktok live friends have been asking me to record some extended trumpet videos for youtube and someone had come up with the name coulou's cafe. i really e...

24/01/2026

Odločitev, da odvijemo svojo blazino pogosto ni enostavna.

Je nekoliko lažje, kadar sledimo tradicijam, kjer ni toliko prostora za čutenje - disciplinirano se pojavimo na blazini vsak dan ob zori in sledimo točno določenemu zaporedju.
Sledenje svojim občutjem in temu, kaj trenutno potrebujem prinaša številne prednosti - ampak tudi pasti.
Pripraviti se moramo na glasek, ki nas bo prepričeval, da je potrebno napisati samo še eno sporočilo, pomiti posodo, gledati serijo, ki se bo torej upiral temu, čemur želiš slediti. Kako torej vedeti, kaj v resnici potrebuješ?

Nekateri pravijo, da vsaka nova navada potrebuje 100 dni prakse (in discipline), da jo udomačimo. Ta čas je potrebno vztrajati in šele po stotih dneh naj bi presojali, ali prakso, navado obdržimo, ali ne.
Pogosto se namreč zgodi, da se v novosti zaženemo, potem pa nas mine po parih tednih ali mesecu. Zato je fajn vztrajati malo dlje in v tem času ignorirati tisti del, ki bi raje nekaj novega, drugega. (Pa četudi se pojavimo na blazini za deset minut, naj bo tistih deset minut prežetih z zavedanjem, prisotnostjo).

V kontekstu vodenih praks to pomeni, da je začetni tečaj zaključena celota štirih (včasih treh) mesecev in zelo pomembna mi je ta zaveza sopotnikov, da vztrajamo skozi daljše obdobje srečevanja. Zato pa je prvo srečanje namenjeno temu, da preverite, ali vam praksa sploh ustreza preden se zavežete tečaju. Tečaj je oblikovan kot spoznavanje mojega načina dela, uvajanje vašega telesa v gibe in v moj način vodenja. Mimogrede seveda tudi osvojimo osnovne asane, nastavitve telesa in dihalne tehnike - bolj važno pa mi je, da se usidrate nazaj v svoje telo in se mu korak za korakom naučite prisluhniti in prakso prilagoditi sebi. In v tem pogledu smo vedno začetniki in mojstri obenem - saj nihče drug ne živi v vašem telesu in ga ne pozna bolje, obenem pa nas, ne glede na število let na blazini, vse pogosto odnaša izven svojih teles, občutkov, iz sedanjosti - tako da se moramo vedno znova uriti v prisotnosti in pozornosti na tukaj in zdaj. Vsaj jaz, morda je kdo izmed vas že izven tega ;).

Če te pokliče, se pofočkaj.

Maham, Blažka

20/01/2026

Trenuten urnik praks - dopoldanska in nosečniška praksa nista fiksni, za termine, mi piši.

19/01/2026

Kaj se spreminja in kaj ostaja isto?

Od mojega prvega izobraževanja za učitelje joge je že več kot deset let in četudi sem v svet gibanja vstopila skozi čutenje in dotik kontaktne improvizacije, sem vzporedno vedno gojila veliko zanimanja za mišice, tkiva, sklepe, za samo telesno zgradbo hiše, v kateri bivamo. No, dejansko sem vedno lovila ravnotežje med nestrukturiranim čutno navdahnjenim gibom somatskih praks in strukturiranim z močjo navdahnjenim gibanjem plezanja po tkaninah, akro jogo, plezanjem, kolesarjenjem..
Mogoče me je tudi za to v nekem obdobju privlačila struktura ashtanga joga. Ampak bistvo joge je zame vedno bila pozornost, dih in kultivacija maitri (ljubeče naklonjenosti). Tudi sedaj, ko se moje učenje vedno bolj odmika od tradicionalnih asan, ko nekatere izpuščam, druge popolnoma prilagajam, se opominjam, da joga ni kaj počnemo, temveč kako.

Kar želim je, da te praksa podpre v vsakdanjem življenju, tudi dolgoročno. Da pri učenju upoštevam naše najpogostejše gibalne vzorce, ki so zelo drugačni od tistih, v katerih so se gibali tisočletja nazaj. Da me ne zanima, ali asana izgleda fotogenična, ali je podobna sličici iz knjige. Da ustvarjam prostor, kjer raznolika telesa, omejitve, lahko gibajo skupaj. In da se vedno znova učim skupaj z vami, tudi če to pomeni, da prepoznam, kje nisem učila optimalno.

Če te zanima začetni tečaj joge, mi piši na jogastala@gmail.com, morda se ujamemo.

Maham, Blažka

14/01/2026

V januarju je nekaj neujemajočega - narava spi, noči so dolge, vseeno pa se čutimo prisiljeni, da nekaj postorimo - začnemo z vajami za moč, spremenimo pričesko, nehamo jesti sladkor. Ta vsiljen začetek eksplozivne energije, ki naj bi nam dala zagon za nove začetke je tako v očitnem nasprotju s tem, kar zima je, da se je potrebno vprašati komu služi, da se počutimo kot da že zamujamo.

Poglej skozi okno. Zakoplji stopala v sneg in začuti zamrzjena tla pod tabo.
In če čutiš, da se tvoje celotno bitje upira pretiranemu delovanju, dovoli svojemu telesu, da objame zimo.

Pomlad vedno pride. Kot pravi Tom Waits je ni mogoče zadržati (https://www.youtube.com/watch?v=RmuYa9n4s1s).

Ampak sedaj je 14. januar in naj bo tako. Vdihni, izdihni. Včasih je to dovolj.

Maham, Blažka

06/01/2026

Včeraj na praksah so bili zelo raznoliki popočitniški odzivi – pri nekaterih oddih, da je praznikov konec in da se dnevi vračajo v običajne tirnici in pri drugih obžalovanje, da je počitnic že konec in želja, da bi kar še trajalo. Ne glede na to, v katerem taboru si se znašla, je (kakorkoli obrabljeno se sliši) minevanje edina stalnica. In z minevanjem je povezana tudi prva motivacijska misel, ki mi je v glavi ostala iz osnovne šole. Nekje v petem razredu me je začelo zanimati posmrtno življenje, izkušnje tistih, ki so bili na robu in tako dalje, kakšno leto pred tem pa naslovi kot so Sedem navad uspešnih najstnikov in podobno :D V tem obdobju sem pobrala stavek (mislim, da je pripadal Louise Hay), tudi to bo minilo, zrasli bomo in se iz tega nekaj naučili. Stavek mi je dejansko šel na živce od trenutka, ko sem ga pobrala, pa vseeno zaseda mesto v otroškem dnevniku in vseeno je vztrajal vsa ta leta v moji glavi in se mi vsake toliko (nadležen kot je) prikradel v zavest.
Glede na to, da sem diplomsko delo posvetila tudi kritiki self-help literature v kontekstu individualizirane družbe, je očitno zgodnje srečevanje s tovrstno literaturo pustilo svoj pečat. Stavek pa je ostal, do danes, ko ga puščam tu.

Nobena decembrska zaobljuba ne more v resnici zaživeti, če nismo pripravljeni tudi spustiti. Pogosto zaobljube polnijo, dodajajo zadolžitve, opravila, navodila, premalo pa se posvetimo temu, da izpraznimo prostor. Če je minevanje tisto, ki je tako vpleteno v naš obstoj, se moramo predvsem naučiti spuščati. Preden se vprašaš, čemu daješ prostor, se je pomembno vprašati, kaj želiš spustiti.

Preden v polnosti zakorakaš v novo leto, razpri dlani in spusti leto, ki je za tabo. Vse zdrse, napake, pogovore, ki so šli v napačno smer, obžalovane odločitve, vse slabo, pa tudi vse dobro. To ne pomeni, da mečkamo sladke spomine, pomeni pa, da se čim manj oklepamo, da si dajemo dovoljenje, da smo prav tukaj, ne na plaži poleti 2025.

Če je torej tvoja namera v tem letu, se več gibati, več spati, manj stresa, bolj zdravo jesti, več prisotnosti v telesu in življenju, to ne pomeni, da moraš na svoj seznam opravil dodati osebnega trenerja, jogo, zvočne meditacije, dihalne prakse in kuharski tečaj.

Najprej se ustavi in ustvari prostor in čas za rutine, ki jih želiš. Poglej, ali obstaja navada, ki ti krade čas in jo lahko pogrešiš (verjetno nisem edina, ki jo spletni val hitro pogoltne za 15 minut?). In naslednjič, ko iz navade primes telefon ali vrečko čipsa, tiste 3 minute za začetek samo bodi, glej v prazno, naj potreba po premostitvi občutka mine. In mogoče naslednjič ta prazen prostor nadomesti sprehod, počepi, zavestno dihanje. Ali pa pustiš prostor prazen. Posebej, če je tvoj dan napolnjen do zadnje pike, je super, če uživaš tudi prostorčke niča.
In če se ustvari dovolj prostora za jogo, se lahko pofočkaš.

Z novim začetnim tečajem začnemo februarja, nadaljevalci, pa se lahko pridružite kadarkoli.

Maham, Blažka