02/03/2026
Zadnjič me je nekdo vprašal:
»Mateja, kako ti reguliraš to, kar zaznavaš od drugih? Kako se zaščitiš pred energijo strank, pred njihovo bolečino, pred boleznimi?«
To vprašanje pogosto slišim.
In vedno se mi prikaže ista podoba.
Deček, droben, s soncem v laseh, nosi na hrbtu svojega poškodovanega bratca. Bratec ni lahek. Njegove mišice so napete, stopala se globoko vtiskujejo v zemljo, dih je nekoliko hitrejši. Teža je resnična.
Ob poti stoji starejši moški in ju opazuje.
Ko prideta mimo, jima reče:
»Pobič, zakaj se tako matraš? To je pretežko breme zate.«
Deček se ustavi. Obrne se.
»Meni pravite?«
»Seveda. A ne vidiš, da je breme pretežko?«
Pogleda ga skoraj začudeno.
»Kakšno breme? To je moj bratec.«
In z lahkotnostjo, ki ne zanika teže, nadaljuje pot.
Ta zgodba me vedno spomni na nekaj zelo temeljnega.
Ko nekdo pride k meni s svojo bolečino, je ne doživljam kot breme. Ne zato, ker je ni. Ampak zato, ker je ne nosim namesto njih.
Polivagalna teorija dr. Stephena Porgesa govori o tem, da se naš živčni sistem regulira v varni povezanosti. Ventralni vagus se aktivira, ko zaznamo odnos, ki ni ogrožajoč. Ko je moja nevrocepcija stabilna, ko moje telo zaznava varnost, se ne ujamem v njihovo simpatično aktivacijo ali dorsalni odklop.
Ne “ščitim” se pred njimi.
Ostajam regulirana ob njih.
To je razlika.
Če bi njihovo stisko doživela kot nevarnost, bi se moj živčni sistem odzval z mobilizacijo ali umikom. Ramena bi se napela. Dih bi postal plitek. V meni bi se začel proces zaščite.
A ko telo zaznava: »To ni grožnja. To je človek v stiski,« ostajam v ventralni regulaciji.
In iz te regulacije lahko nastane prostor.
Dr. Peter Levine opisuje, da travma ni sama zgodba, ampak nezaključena aktivacija v telesu. Ko sedim z nekom, ne popravljam njegove zgodovine. Ne posegam v njegovo izkušnjo. Pomagam mu, da jo lahko začuti v majhnih dozah, z dovolj varnosti, da živčni sistem ne zdrsne v preplavitev.
To ni prevzemanje.
To je soustvarjanje regulacije.
Velikokrat ljudje rečejo, da se po prvem srečanju počutijo lažje. Ne zato, ker bi jim dala nešteto nasvetov. Ne zato, ker bi rešila njihovo življenje.
Ampak zato, ker je njihovo telo prvič izkusilo odnos, kjer ni bilo treba biti samo v obrambi.
Ko stisko vidimo kot breme, jo začnemo nositi.
Ko stisko vidimo kot del človeške izkušnje, jo lahko spremljamo.
In telo to razliko zelo dobro zazna.
Inteligenca telesa vodi vse druge inteligence. Če je moja notranja regulacija stabilna, če sem v stiku s svojim dihom, s podlago pod stopali, z občutkom v prsnem košu, potem me prisotnost drugega ne razgradi.
Ne zato, ker bi bila imuna.
Ampak ker čutim svoje telo, ker čutim varnost v njem.
Kot deček na poti.
Teža je resnična.
A ni breme.
NevroSomatika™ ponuja regulacijo tam, kjer jo najbolj potrebuješ - v TELESU.
Te zanima več ? piši v zs ali na mail info@zdravjevdlani.si
