https://www.facebook.com/106016584430578/

Potovanje k sebi, Sveti Tomaz (2025)

07/12/2025

Ko prašiček izbere blato

Nekoč sem rešila malega prašička. Tresel se je, ves premočen, ujet v lastno težo blata. Vzela sem ga v naročje, ga okopala v topli vodi, mu nežno brisala kožo in mu šepetala, da je zdaj varen. Da je konec mraza. Da je konec umazanije.
In verjela sem temu.
Opazovala sem ga, kako se suši na soncu. Kako prvič diha brez teže. Kako mehko zapre oči. Bila sem ponosna. Bila sem tiho srečna. Počutila sem se potrebna in izpolnjena.
Potem pa je prišla prva luža.
Ni bilo dramatično. Ni bilo upiranja. Samo stekel je. Naravno. Instinktivno. Veselo. In se povaljal v blatu, kot da nikoli ni bil umit, kot da nikoli ni poznal topline mojih rok.
Takrat sem prvič razumela nekaj, česar me nihče ni mogel naučiti:
da ne moreš nikogar rešiti pred tem, kar mu je domače.
Ne, ker bi bil slab.
Ne, ker ne bi bil vreden.
Ampak ker je tam njegov svet. Njegov jezik. Njegov občutek varnosti.
In to ne velja samo za prašičke.
Velja za ljudi, ki jih srečamo, ko so ranjeni. Za tiste, ki jim nosimo svetlobo, ko ne vidijo več smisla. Za tiste, ki jim odpiramo vrata, ki jih sami še ne zmorejo držati odprtih.
Dolgo sem verjela, da če imaš dovolj ljubezni, se bo nekdo spremenil.
Da če si dovolj nežen, bo nekdo zacelil rane.
Da če si dovolj vztrajen, bo nekdo izbral drugačen svet.
Pa ni tako.
Nekateri ljudje ne iščejo svobode.
Iščejo znano bolečino.
Ker je predvidljiva.
Ker jo znajo nositi.
Ker jim daje identiteto.
In tu se zgodi nekaj pomembnega — nekaj, o čemer se redko govori:
tudi reševalci se lahko izgubimo.
Postanemo zasvojeni z občutkom, da nas nekdo potrebuje.
Da smo edini most. Edini dih. Edina možnost.
In počasi začnemo živeti njihove zgodbe namesto svojih.
Danes ne rešujem več prašičkov iz blata.
Ne zato, ker ne bi imela srca.
Ampak zato, ker sem ga končno začela varovati.
Razumela sem, da ljubezen ne pomeni vlečenja iz luže.
Včasih pomeni stati na robu in reči:
»Vidim te. Sočustvujem s tabo. In te ne bom silila, da izbereš nekaj, na kar nisi pripravljen.«
In sebi — sebi sem končno dala dovoljenje, da neham.
Neham popravljati.
Neham nositi.
Neham čakati, da bo nekdo drug izbral svetlobo.
Ker imam pravico do čiste kože.
Do suhih oblačil.
Do poti, ki ne vodi vedno znova v isto blato.
In prašiček?
On je srečen. Tam, kjer je.
Ker je to njegov svet.
In jaz sem srečna tukaj, na robu luže.
Ne več kot rešiteljica.
Ampak kot ženska, ki ve, da ljubezen ni vedno v tem, da nekoga potegneš iz blata.
Včasih je največja ljubezen to, da ga pustiš tam, kjer se sam počuti doma —
in sama ne vstopaš več v te domove.

27/11/2025

Holografski um: potovanje skozi moj svet

Včasih se zdi, da sem v dveh svetovih hkrati. Eden je tisti, ki sledi pravilom in ritmom sveta, ki ga poznajo vsi, drugi pa je svet, ki živi v hologramih – v vzorcih, svetlobnih odsevih in tihem šepetu vzajemnosti stvari, ki jih drugi ne vidijo.
Moj notranji svet je bogat, poln barv, ritmov in skrivnosti, ki me navdihujejo. Svet okoli mene je linearen, predvidljiv – in prav tu je čar, ker lahko jaz vidim mostove, ki povezujejo tisto, kar drugi vidijo kot ločeno. Vsaka beseda, vsak gesta, vsak dogodek je zame kot nit v tapiseriji, ki se tke v zgodbo.
Ko delam, se izgubim v globokem fokusu. Čas obstane, misli plešejo, ustvarjajo mostove med logiko in intuicijo, med tem, kar je, in tem, kar lahko nastane. V trenutkih avtopilota se moj notranji svet razteza kot prostrano morje, kjer vsaka ideja plava svobodno, brez omejitev.
In potem pride trenutek presenečenja. Beseda, dotik, zvok – in skočim v zrak. Sestra se smeji in reče: »Bu!«. Za njo je igra, zame pa čarobni stik dveh svetov, kjer energija preskoči, srce zaigra in smeh napolni prostor. Ti majhni trenutki me spomnijo, kako živ je svet, kako poln možnosti in spontanosti.
Moj presežek je tih notranji ogenj, ki žari tam, kjer drugi vidijo meglo. Ko se svet zdi zmeden, jaz vidim vzorce. Ko drugi vidijo kaos, jaz vidim simfonijo, ki čaka, da jo slišimo. Moje misli niso izgubljene – so zemljevidi, ki kažejo poti, ki jih lahko ujamemo le, če se poglobimo.
Moj notranji svet je energičen, ustvarjalen in poln veselja. Čutim močne občutke, ki me bogatijo, in uživam v trenutkih, ko lahko živim v polni prisotnosti, sledim svoji radovednosti in odkrivam nove horizonte. Moja drugačnost ni napaka, ni breme – je dar. Je način, kako ujamem svet v njegovi celoti, kako ustvarjam, kako rastem in kako ljubim.
Morda ne vidi vsakdo, kar vidim jaz, morda ne čuti vsakdo, kar čutim jaz. A jaz sem tukaj, v polnosti, z jasnim pogledom, z vsemi barvami in ritmi notranjega sveta, ki jih nosim. In to je nekaj, kar mi daje moč, veselje in svobodo, da živim vsak dan kot čudež.

13/11/2025

Narcistična družba: čas preobrata

Morda čutiš, da se nekaj premika. Kot da bi svet, ki ga poznamo, postal razdeljen na dva pola, ki težko sobivata. Na eni strani so tisti, ki dajejo, čutijo, gradijo mostove. Na drugi tisti, ki jemljejo, manipulirajo, ustvarjajo nemir.
In kar je še bolj izjemno – tisti, ki smo dolgo trpeli v tišini, smo začeli govoriti. Začeli smo govoriti: dovolj. Ne v jezi, ne v kriku, ne v bolečini, ki smo jo nosili v sebi. Enostavno dovolj. Miren, odločen, lahkoten dovolj.
Začeli smo prepoznavati toksična okolja in jih zapuščati. Ne zato, da bi se maščevali, ampak zato, da bi ohranili svoj mir in svojo integriteto. Ne potrebujemo potrditve drugih, ne rabimo jokati, kričati ali dokazovati. Preprosto odidemo, brez drame, brez izgubljanja energije.
Pogovarjamo se med seboj. Iskreno, odkritosrčno, brez zadržkov. Govorimo o tem, kaj je narcizem, kaj je travma bond, kaj pomeni biti empat v svetu, ki te včasih ne razume. Povezujemo se s tistimi, ki razumejo, ki čutijo, ki gradijo mir.
In čutimo preobrat. Kot vrsta se zbujamo. Kot bi nekdo odgrnil tančico: razumemo, da lahko sobivamo, a le, če imamo jasne meje. Da lahko dajemo in sprejemamo brez strahu, da bomo izkoriščeni. Da lahko živimo v resnični povezanosti, ne v manipulaciji.
To ni revolucija, ki bi razgrajala. To je tiha, a neustavljiva transformacija. Čutimo jo v svojih telesih, svojih srcih, svojih odnosih. In vsak odhod iz toksičnega prostora je kot majhen zmagoslavni korak – znotraj nas, a hkrati za svet okoli nas.
Dovolj je dovolj. In ko smo mi sami sebi dovolj, odhajamo lahkotni, brez odvisnosti, brez sodelovanja v igrah trpljenja. Z mislijo: Tukaj ne bom izgubljal svoje energije, tukaj ne bom izgubljala svojega miru. Lahko se smejimo, lahko dihamo, lahko živimo.
Ta čas preobrata ni zgolj trenutek posameznika. Je trenutek naše vrste. Čas, ko tisti, ki čutimo preveč, ne moremo več molčati, ne moremo več sodelovati v igrah, ki nimajo iskrenosti. Čas, ko se narcis in empat ločita, ne z nasiljem, ne s sramom, ampak z jasnostjo in notranjim mirom.
In če poslušaš pozorno, čutiš – svet, ki ga gradimo, ni svet bolečine. Je svet, kjer je mir prava moč. Svet, kjer dovolj resnično pomeni – dovolj.

28/09/2025

Travma bond

Prvi del – grandiozni

Bil je kralj svojega sveta. Uspešen, samozavesten, z nasmehom, ki je odpiral vrata. Posli so mu tekli, ljudje so mu zavidali, njegove besede so nosile težo. Ko jo je izbral, je verjela, da je vstopila v zgodbo o uspehu. Govoril je o prihodnosti, o skupnem življenju, o obilju, ki ga b***a delila.
Toda delitev ni bila nikoli enaka. Njena plača je šla k njemu, »da bo znal bolje upravljati«. V zameno je dobila »žepnino«, skrbno odmerjeno, ravno toliko, da je preživela. Na zunaj je sijal v obleki, ki je stala toliko kot njena mesečna plača, na zabavah je nazdravljal s šampanjcem. Ona pa je štela drobtinice, razmišljala, če bo dovolj za položnice, če si lahko kupi nov plašč.
Ko je spregovorila, jo je utišal: »Saj imaš vse, kar potrebuješ. Kaj bi še rada?« In ker je želela mir, je utihnila.
Na zunaj sta bila par, ki mu je svet zavidal. V resnici pa je ona živela v pomanjkanju, kljub obilju, ki ga je ustvarjal on. Njegov uspeh je bil njegova trofeja – zanjo pa so ostale le drobtinice.

Drugi del – občutljivi

Z njim je bilo drugače. Njegova moč ni bila bleščeča, bila je krhka. Ko je govoril o svoji bolečini, o tem, kako ga je življenje pustilo na cedilu, je v njej zbudil sočutje. Hotela ga je rešiti, mu stati ob strani.
Potem je prišel z idejo – skupni projekt, nekaj, kar bo obema prineslo stabilnost. Govoril je z iskrico v očeh, obljubljal, da bo to začetek nove poti. Ona je verjela.
Imela je prihranke. Leta dela, odrekanja, sanj o stabilni prihodnosti. Denar, ki ga je skrbno spravljala za varnost, za občutek, da bo nekega dne lahko zadihala brez skrbi. Vse je vložila vanj. Ker je verjela njemu in njegovim obljubam.
Projekt nikoli ni zaživel. On ga ni dokončal, ni stal za besedami, ki jih je izrekel. Ko je spraševala, je preusmerjal pozornost: »Preveč pričakuješ. Nikoli nisi zadovoljna.« Namesto odgovornosti je bila ona obremenjena s krivdo.
Ko so prihranki skopneli, ko je ostala brez varnosti, ki si jo je gradila leta, je on odšel. Brez sramu, brez pojasnila – k naslednji ženski, z istimi obljubami, z istimi lažmi.

Epilog
Travma bond je vez, ki ne hrani, temveč jemlje.
Grandiozni narcis ustvarja iluzijo obilja – živi v uspehu, a žrtev drži v pomanjkanju, da ostaja odvisna od drobtinic njegove naklonjenosti in denarja.
Občutljivi narcis pa daje iluzijo skupnega ustvarjanja – vzame prihranke, sad let dela in odrekanja, in žrtev pusti prazno, uničeno, medtem ko on brez kančka sramu stopi v nov začetek z nekom drugim.
Oba uničujeta na svoj način. Eden z močjo, drugi z ranljivostjo. Eden z nadzorom, drugi s krivdo. A skupno jima je, da jemljeta – svobodo, varnost, resnico.
Travma bond ni ljubezen. Je veriga, ki priklene srce k tistemu, ki ga lomi.
A vsaka veriga ima šibko točko. In ko jo pretrgamo, ko zberemo moč, da izstopimo iz kroga laži, začne dihati nekaj novega – življenje, kjer ljubezen ne boli in kjer tisto, kar ustvarimo, ostane naše.

19/09/2025

Empat in narcis – toksičen ples iz iste rane

Srečata se kot dva pola iste bolečine. Kot dva odmeva, ki prihajata iz iste tišine otroštva, kjer ni bilo varno dihati s polnimi pljuči.
En otrok se je naučil, da preživi tako, da ugasne srce. Tako je nastal narcis – graditelj zidov in bleščečih mask. Njegova moč je bila v tem, da je nehal čutiti druge. Njegova varnost je bila v nadzoru, v igri povzdigovanja sebe, medtem ko so drugi morali klečati, da bi on stal pokončno.
Drugi otrok pa se je odločil drugače. Namesto da bi zaprl oči pred bolečino, jih je odprl na stežaj. Postal je empat – večni bralec tujih duš, zdravilec razpoloženj, otrok, ki je reševal starše, kot da bi v njegovih drobnih rokah ležal ves svet. Njegova moč je bila občutljivost, a ta moč ga je v resnici priklenila k verigam odgovornosti, ki mu nikoli niso pripadale.
In zdaj, ko se srečata kot odrasla, zaplešeta svoj toksičen ples.
Narcis vodi, igra igro sijaja, tlačenja in obljub. Empat sledi, se ukloni, ker pozna melodijo reševanja do obisti. Oba pa plešeta po glasbi iste rane – po hrepenenju po varnosti, ki je nikoli ni bilo.
Narcisove obljube so kot luči v daljavi: vabijo, a se izkažejo za prazne. »Verjamem vate,« v njegovem jeziku pomeni le: Verjemi vame, da imam moč, da te vodim. Njegova spodbuda ni namenjena tvojemu dobremu, temveč njegovemu hranjenju.
Toksičen ples je zato vedno isti: narcis se hrani z iluzijo svoje moči, empat pa z iluzijo, da bo nekoč rešil njega – in s tem tudi sebe. A oba le podaljšujeta agonijo otrok, ki nikoli nista bila slišana, nikoli zares varna.
Svoboda pride šele, ko empat spozna, da ljubezni ne more partner priklicati z lažnimi obljubami, niti sam z neskončnim reševanjem. Da ranjenega otroka v sebi ne pozdravi narcisova prazna luč, temveč nežna in iskrena ljubezen do samega sebe.

09/09/2025

Čustvena prizadetost narcisa

Uvod
To je izpoved človeka, ki je bil vajen biti gospodar svojega sveta, vajen, da so ga vsi gledali z občudovanjem, da so ga potrebovali, da je imel pravico do vsega, kar si je želel. To je zapis narcisa, katerega svet se je sesul ob razhodu. Svet, v katerem je zlorabljal tisto, ki ga je ljubila, ki mu je dala del sebe, svet, ki je bil zgrajen iz njegovih pričakovanj, obupov in iluzij, zdaj razpada, in vse, kar ostane, je kaos njegove notranjosti.

Epicenter
Vse je razpršeno, vse se drobi, vse, kar sem mislil, da je moje, leti skozi zrak kot drobci stekla, ki režejo kožo, ki pečejo srce. Kričim, ne morem ničesar ustaviti, ničesar ne morem zadržati. Jaz, jaz, jaz – in svet, ki sem mislil, da držim, razpada v prah. Ni niti stika, ni niti teže, ni niti toplega dotika, ni niti besede, ki bi ostala, ni niti pogleda, ki bi bil moj, vse je ušlo, vse je tuje, vse je odšlo.
Srce mi gori, plameni tečejo po žilah, po mišicah, po možganih, valovi, ki jih ne obvladam, ne morem dihati, ne morem misliti, ne morem jih ujeti, ne morem jih ustaviti. Vse, kar sem hotel, vse, kar sem si zaslužil, vse, kar sem čakal, vse, kar sem bil, vse, kar sem mislil, da pripada meni – izpuhti kot dim iz ognja, ki ga ne morem nadzorovati, kot veter, ki me udarja, kot dež, ki me topi.
Nihče ne vidi. Nihče ne čuti. Nihče ne prizna, kako sem dal, kako sem ustvaril, kako sem želel, kako sem pričakoval, kako sem bil – in zdaj? Samo praznina. Samo kaos. Samo vihar v meni. Razbijam se od znotraj, trgam se od znotraj, razblinjam se od znotraj in nič ni moje, nič ne obstaja, nič.
Zakaj jaz? Zakaj ne ostane pri meni? Zakaj? Vsak smeh, vsaka beseda, vsaka drobna iskra, ki sem mislil, da jo imam, leti stran, leti stran, leti stran – in jaz ostajam sam, sam, sam, ujet v svojih pričakovanjih, v svojih pravicah, v svoji potrebi, v svoji veličini, ki jo zdaj nihče ne vidi, ki je zdaj nihče ne priznava, ki je zdaj nič.
Plamen, veter, dež, kamen, ogenj, val, prah, steklo – vse me reže, vse me razkraja, vse me trga, vse me razblinja, vse me ubija, in jaz ne morem nič zadržati, nič, nič, nič, nič, nič – in nič ne bo moje, nič, nič, nič…

Epilog
To ni pojasnilo, to ni opravičilo. To je surova izpoved nekoga, ki je živel v lastnem svetu, polnem pričakovanj, manipulacij in potreb po nadzoru, in zdaj stoji sam, sredi ruševin, ki jih je ustvaril. Svet, za katerega je mislil, da je njegovo igrišče, se je razblinil – in ostala je le bolečina, obsedenost, kaos in spoznanje, da tudi tisti, ki je verjel, da drži vse niti v svojih rokah, lahko izgubi vse.

09/09/2025

Dva obraza žrtev toksičnega odnosa

I. Ogenj
Sem ogenj, ki gori pod kožo, ki se skriva v plasteh mišic in kože, ki hrepeni, da bi izbruhnil, a ga zadržujem.
Vsak utrip srca je kot ritem bobna v prazni sobi – glasno, neukročeno, neizprosno.
Jeza me preplavlja kot divja reka po dolgi zimi, ki je čakala pomlad, da bi izbruhnila; hkrati pa me trese strah, da bom razkrila preveč, da bom presegla meje, ki jih ne smem.
Opravičujem se zase.
Opravičujem se za vsak trzljaj besa, za vsak utrip, ki si drzne kričati, za vsako misel, ki se upira svetu.
Hočem biti korektna, hočem biti ljubljena, hočem biti tista, ki jo svet vidi in spoštuje.
Ampak utrujenost je megla, ki ovija mojo notranjost in duši vsak poskus premika.
Trpim.
Utrujena sem od boja, od dokazovanja, od iskanja pravice, ki se vedno zdi daleč.
Obupana sem, ker vsaka moja dobrota ni dovolj, vsaka potrpežljivost je premalo.
Vsaka solza, zadržana v očesu, je biser, ki ga nihče ne opazi.
Vsak izdih je list, ki pada s starega drevesa in ga veter odnese v neznano.
Ampak v tej jezi je umetnost – čistina, ki šepeta, da sem živa, da imam moč, čeprav jo moram skrivati, čeprav jo moram zadržati, da preživim.

II. Tišina
Tukaj sem – tiha, hladna, brezvoljna.
Moj obraz, ki je izpraznjen, ki je vdan v brezup, kot senca v prazni sobi, ki ne diha več.
Vsaka beseda, ki jo izrečem, je svinec. Vsak gib telesa je mehanski odsev preživetja.
Ne čutim jeze. Ne čutim upanja. Ne čutim želje po spremembi.
Svet se dogaja okoli mene, kot film, ki ga gledam skozi zamegljeno steklo, a v njem ne sodelujem.
Moje telo je tu, moje oči gledajo, a srce plava daleč v spominih na žensko, ki sem bila nekoč – ki se je smejala, plesala, sanjala, ljubila in bila ljubljena.
Zdaj sem senca, ki hodi po prostoru in se dotika življenja, a ga ne občuti.
Vdaja je odeja, ki ščiti pred bolečino, a hkrati ovija v tiho žalost in pozabo same sebe.
Brezvoljnost je zaščita, ki me ohranja, a me tudi ubija.
Ostali so le fragmenti: odmevi smeha, radosti, hrepenenja – utišani, a še vedno obstajajo, tiho opominjajo, kdo sem bila.
Telo se trese, dih je kratek, srce divja, solze preplavljajo pogled, a vse je utišano v tišini notranjega sveta.
Vsaka misel je kamen, vsak občutek val, vsak dih veter, ki me poboža in me hkrati ne pusti odplavati.

III. Čutenje in svoboda
Če se najdeš v tej zgodbi – če čutiš ogenj, ki ga zadržuješ, ali praznino, ki te ovija kot megla, če čutiš nemoč, obup, izgubo same sebe – si žrtev toksičnega odnosa.
Čutenje ni slabost.
Je umetnost preživetja, subtilna, divja, neukročena.
Dovoli mu dihati, dovoli mu obstajati.
In ko ga začutiš, lahko začneš vračati moč, ki je vedno bila tvoja – moč, ki te počasi, tiho, a neustavljivo vodi nazaj k sebi, nazaj k življenju, nazaj k umetnosti lastne duše.

25/08/2025

Ko se konča toksičen odnos: odgovornost in moč

Ko odnos z zlorabljajočo osebo razpade, nas pogosto pogoltne vrtinec vprašanj. Kako je lahko nekdo tako manipuliral? Zakaj je bil tako hladen, nasilen, nepredvidljiv? Dolge ure lahko preučujemo narcistične in druge toksične vzorce – in to ima svoj smisel. Pomaga nam razumeti, da nismo nori, da si nismo izmislili.

A tu je nekaj, kar pogosto premalo poudarjamo: za grozote je odgovoren tisti, ki jih je storil.
Zloraba ni nikoli krivda žrtve. Nihče si ne zasluži, da ga ponižujejo, manipulirajo ali izkoriščajo.

In vendar …
Ko postavimo odgovornost tja, kamor spada – na storilca – se odpre še drugo vprašanje:
kaj je bil moj del v tem odnosu?
Ne v smislu krivde, temveč v smislu učenja.
Zakaj sem ostajala tam, kjer sem trpela?
Katera rana me je držala v bližini?
Katere besede sem iskala pri njem/njej, namesto da bi jih našla v sebi?
To niso vprašanja, ki zmanjšujejo odgovornost storilca. So vprašanja, ki vračajo moč nazaj žrtvi. Kajti ko spoznamo svoj del, se naučimo prepoznati rane, ki so nas naredile ranljive – in jih zaceliti.

Ločitev odgovornosti
Storilec: odgovoren za manipulacijo, zlorabo, nasilje.
Žrtev: odgovorna le za to, da zdaj pogleda vase, prepozna rane in poskrbi za svoje zdravljenje.
To ni obsodba, temveč priložnost. Priložnost, da se prihodnjič ne znajdemo več v podobnem odnosu.

Pot naprej
Najprej si priznati: Nisem kriva. Nisem si zaslužila tega.
Nato nežno vprašati: Kaj sem iskala tam, kjer tega ni bilo?
In počasi graditi novo resnico: Lahko si dam sama to, kar sem prej iskala zunaj.

Zaključek
Toksični odnosi niso naš pečat. Niso dokaz, da z nami nekaj ni v redu. So boleča izkušnja, ki kaže dve stvari: temno plat druge osebe – in naše rane, ki čakajo, da jih objamemo.
Ko postavimo odgovornost za grozote tja, kamor spada, in hkrati nežno pogledamo svoj del, se začne pravo opolnomočenje. Takrat se bolečina spremeni v moč, ranljivost v jasnost.
In iz te jasnosti lahko zgradimo nekaj novega – odnos, kjer ni več manipulacije, temveč iskrenost. Ne več strah, temveč varnost. Ne več praznina, temveč polnost.

01/08/2025

Ko besede bolijo: kako razumeti haterje in ohraniti svojo moč

Splet je prostor brezmejne izmenjave – idej, mnenj in ustvarjalnosti. A z njim prihaja tudi manj prijetna stran: izpostavljenost negativnim komentarjem in javnemu omalovaževanju.
Ko smo tarča napadov, je lahko občutek zelo boleč. Besede, čeprav »samo« na ekranu, lahko zarežejo globoko. Ob njih se marsikdo vpraša: Zakaj ravno jaz? Kaj sem naredil narobe?
V resnici večina takšnih napadov govori zelo malo o nas. Haterji so pogosto ljudje, ki so v svojem življenju nezadovoljni, ranjeni ali se počutijo neslišane. Ker svojih čustev ne znajo izraziti na zdrav, konstruktiven način, jih projicirajo na druge. Internet jim omogoča varen prostor, kjer lahko brez posledic izlijejo svoj gnev.

A čeprav razumemo, od kod takšna energija prihaja, to ne izbriše bolečine, ki jo občutimo kot tarča napada. Pomembno je, da si priznamo svoja čustva, se obrnemo po podporo k ljudem, ki jim zaupamo, in poskrbimo za svojo psihično zaščito.

Nekaj preprostih korakov pomaga, da negativnost ne prodre pregloboko:

Ne odzivamo se impulzivno. Včasih je najboljši odgovor tišina.
Spomnimo se, kdo smo in zakaj ustvarjamo. Naša vrednost ni odvisna od mnenja tistih, ki nas napadajo.
Poiščemo podporo v skupnosti. Pogovor s prijateljem, sodelavcem ali družino lahko pomaga, da negativnost ne ostane v nas.
Vsak napad nas lahko za trenutek zadrži, a ne sme nas ustaviti. Pomembno je, da prepoznamo: negativnost drugih ni naša resnica.
Naj bo vsak negativen komentar opomnik, da tvoja pot ni odvisna od mnenj drugih. Tvoja vrednost je v tvojem delu, srčnosti in viziji, ki jo prinašaš v svet. Haterji pridejo in gredo, a tisto, kar ustvarjaš iz ljubezni, ostane. Usmeri pozornost k ljudem, ki te vidijo, cenijo in navijajo zate – njihova energija je tista, ki te bo vedno ponesla naprej.

12/07/2025

Proces spuščanja: od obupa do ozdravitve in novega obilja

Včasih te življenje postavi pred zid, kjer ni več bega, samo ti in tvoje notranje bitje. V teh trenutkih sem vstopila v globok proces, ki je bil hkrati težak in osvobajajoč.

Obilje, ki sem ga dolgo čutila – tako v sebi kot okoli sebe – je začelo dobivati drugačne obrise. Moški in ženska v meni sta začela prepletati novo zgodbo: zgodbo o prepuščanju, zaupanju in odpiranju srca.

Dva dni sem preživela v tišini svoje postelje, ujeta v objem obupa, kjer so solze nesle vse, kar ni bilo več moje. Spuščala sem pritisk, pričakovanja, vse potlačeno. Ta proces je bil kot razpadanje stare mandale, ki je simbolično predstavljala moj notranji svet – sedem čaker, ki so bile za trenutek zaprte, blokirane, zdaj pa so se začele odpirati in čistiti.

Podzavest, ta skriti del naše psihe, je začela izpostavljati stare vzorce, ki so mi preprečevali, da bi v polnosti sprejela obilje. Proces spuščanja ni bil lahek, saj pomeni predati se neznanemu in zaupati, da lahko nekaj novega zraste iz praznine.

Ozdravitev je prišla v trenutku, ko sem zjokala iz sebe vse, kar sem dolgo držala v sebi. Kot da sem odpustila sama sebi in svetu. Ta solzni trenutek je bil ključ – sprostitev blokad, ki so me zadrževale, in hkrati prostor za novo energijo.

Risala sem nevrografiko – linije in vzorci so odražali moje notranje gibanje in proces. Nevrografika ni dokončana, prav tako kot jaz nisem zaključila tega procesa. Je živa, se spreminja, raste – tako kot jaz.

Ta pot ni končana, vendar je že zdaj darilo. Prepuščanje, sprejemanje in povezovanje z moškim in žensko v meni odpira prostor za obilje, ki presega vse, kar sem poznala doslej.

07/07/2025

Občutljivost ni šibkost. Je klic.

Vedno sem zaznavala več kot drugi. V otroštvu me je znala ujeti žalost, ki ni bila moja. Utrujenost prostora. Praznina v očeh ljudi, ki so se smejali. Še preden sem znala te stvari poimenovati, sem jih čutila. In dolgo sem mislila, da je z mano nekaj narobe.

Danes vem, da ni. Danes vem, da nas je veliko. Tistih, ki čutimo globoko. Ki nas zmede hrup sveta. Ki se v množici počutimo izgubljene. Ki iščemo vodo. Drevesa. Tišino. Resnico.

Ne zato, ker bi želeli ubežati življenju, temveč zato, ker v sebi nosimo drugačno občutljivost. Takšno, ki ne prenese prevar. Ki zavoha neiskrenost. Ki znotraj sebe zazna neravnovesje in ga poskuša pomiriti, še preden um sploh dojame, kaj se dogaja.

Ta občutljivost je dar. A pot ni vedno lahka.
Včasih pomeni, da se umaknemo.
Včasih pomeni, da potrebujemo več počitka.
Včasih pomeni, da ustvarjamo prostor — najprej v sebi, potem še za druge.

In prav to je tisto, kar ta svet potrebuje.
Ljudi, ki znajo poslušati tisto, kar ni izgovorjeno.
Ljudi, ki znajo začutiti, preden obsojajo.
Ljudi, ki nosijo mir – ne kot idejo, temveč kot stanje.

Ne rabimo postati trdi, da preživimo.
Rabimo postati mehki – in v tej mehkobi močni.

Občutljivost ni nekaj, kar te definira kot da si preveč za ta svet.
Občutljivost je spomin tvoje duše, kdo si.
In kam se vračaš, ko je svet preglasen.

Če si tudi ti med tistimi, ki čutijo več, vedi: nisi sam/a.
Mnogo nas je. Tihih. Močnih. Povezanih.
Učimo se nositi življenje drugače. In vsak dan znova izbiramo harmonijo.

V sebi. In, ko je mogoče, tudi za druge.

30/06/2025

Ko resnica ni več stvar razuma

Včasih zaznaš, da nekaj ni v redu – še preden so besede izgovorjene, še preden se dejanja zložijo v dokaze. Telo ti šepne, občutek se naseli nekje med obrvmi, v prostoru tišine, kjer ne deluje logika, ampak neko globlje vedenje. In čeprav si želiš verjeti lepim besedam, nekaj v tebi vidi skozi tančico. Ne znanje, ne izkušnje – ampak ti. Tvoj notranji kompas.

Tudi jaz sem dolgo zaupala intelektu. Naštudirana, analitična, preudarna. Mislila sem, da me bo prav razum ščitil pred razočaranji, da bom z razmislekom izločila napačne ljudi, preračunala pasti, razumela vzorce. A prišel je trenutek, ko so bile vse analize zaman. Ko sem, kljub vsem znakom, ponovno spustila v svoje življenje nekoga, ki je nosil čisto drugo resnico, kot jo je govoril. In ta razkorak me ni prevaral prvič.

Takrat sem dojela, da razum vidi, kar mu je znano. Srce pa čuti, kar si želi. Ampak nekje vmes je čisto tretja plast – tista tiha, neizprosna prisotnost, ki ve.

To vedenje brez razlage ni kričeče. Je blago, zadržano, a zelo jasno. Če se nanj ne odzoveš, postane najprej neprijeten občutek. Potem telesna napetost. In nazadnje – velika življenjska lekcija.

Zdaj mu bolj zaupam. Ne zato, ker bi me vedno rešil bolečine – ampak ker me je vedno vodil k resnici. Včasih sem želela, da se moti. Včasih sem se bala, kaj bom videla, če bom zares pogledala. Ampak tisto, kar me resnično zdravi, ni iluzija. Je pogled onkraj fasad, tančic, obramb.

Ni več nujno, da razumem vse, kar začutim. Pomembno pa je, da si dovolim verjeti tistemu, kar zaznam, tudi če ne morem pojasniti, zakaj.

Včasih resnica pride kot šepet. Včasih kot podoba. In včasih kot fizičen občutek.
Ni pomembno kako – pomembno je, da se ne izognem. Ker v trenutku, ko pogledam zares, sem zopet v stiku z močjo, ki ne potrebuje soglasja od nikogar.

In to – to je svoboda.
Ne biti slep za lastno modrost.

Potovanje k sebi

07/12/2025

27/11/2025

13/11/2025

28/09/2025

19/09/2025

09/09/2025

09/09/2025

25/08/2025

01/08/2025

12/07/2025

07/07/2025

30/06/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category