30/04/2026
Te dni sem v svoj inbox dobila spet eno tako vprašanje, ki me je ponovno malo ustavilo:
"Kako preboleti spontani splav? Kako sploh iti čez to?"
To vprašanje ne zahteva le terapevtskega odgovora, ampak odgovor iz srca ženske, ki to bolečino pozna tudi sama. Zato to pišem kot terapevtka, ki razume procese žalovanja in hkrati kot mama, ki je to izkušnjo dala skozi dvakrat.
Prvič v 12. tednu in drugič v 10. tednu.
V obeh nosečnostih sem na ultrazvoku že videla in slišala tisti dragoceni utrip srca, ki ga kasneje več ni bilo.....
Kot mama sem takrat čutila neizmerno praznino. Kot terapevtka pa sem vedela, da se v tej bolečini ne smem ustaviti ali je utišati.
Pomagalo mi je, da sem si dovolila čutiti vse- jezo, bes, globoko žalost, nemoč, celo krivdo. In NIČ od tega ni narobe. Sama sem veliko prejokala in prav te solze so bile tiste, ki so počasi odpirale pot iz najhujše teme in sprostile telo.
Ključno je bilo ubesedovanje. Ko sem svoje občutke, strahove in slovo od neuresničenih sanj začela ustavljati v besede, je bolečina dobila obliko in s tem postala nekaj, s čimer sem se lahko soočila.
V tem procesu pa nisem bila sama. Tam je bil moj mož, prijateljica, sestra, brat, moj terapevt in supervizor❤️. Njihovo sočutje, razumevanje in predvsem moževa drža so bili moj varni pristan. Ob njih sem bila lahko točno takšna, kot sem se počutila – zlomljena, sesuta, tiha ali objokana.
Njihova prisotnost mi je sporočala: "Tukaj sem s tabo v tem." Ta odnosni vidik – da se v svoji bolečini ne rabiš umakniti od nikogar, ampak lahko v njihovi bližini varno čutiš vse, kar nosiš v sebi – je tisto, kar dejansko zdravi.
Kako naprej?
Če se trenutno soočate s to izkušnjo, vam želim predati nekaj misli:
🗯Ne hitite mimo žalosti: Splav je izguba odnosa, ki se je že začel. Dovolite si žalovati za vsem, kar bi ta otrok lahko postal.
🗯Poiščite varen prostor za pogovor: Ubesedite svojo izkušnjo. Ko o nečem govorimo, to preneha imeti popolno moč nad nami.
🗯Povežite se s partnerjem: Izguba je skupna, čeprav jo vsak doživlja po svoje. Dopustite si čutiti drug ob drugem.
🗯Soočite se, ne potlačite: Mir ne pride s pozabo, ampak s soočenjem. Vsako čutenje, ki mu date prostor, je korak bližje ozdravitvi.
Moja izkušnja me je izoblikovala v terapevtko, ki danes še globlje in še bolj sočutno razume to bolečino.
Ni lahko, še vedno boli, je pa mogoče najti pot skozi to – s solzami, z ubesedovanjem in z ljubeznijo, ki ostane, tudi ko bitje odide.
Hvala vsem, ki si upate o tem spregovoriti na glas. 🤍
www.mocosnosa.si
Sos- psihoterapija
Center za anksioznost
