Moč odnosa- Irena Bevk Makuc, zakonska in družinska terapevtka

Moč odnosa- Irena Bevk Makuc, zakonska in družinska terapevtka individualna terapija, zakonska in družinska terapija, (geštalt) igralna terapija, družinska terapija, psihosocialna pomoč otrokom in mladostnikom, skupine

Velikokrat mislimo, da otroka zaščitimo tako, da konflikt skrijemo.Da stisnemo zobe, utihnemo in si rečemo: »Saj ne ve i...
14/05/2026

Velikokrat mislimo, da otroka zaščitimo tako, da konflikt skrijemo.
Da stisnemo zobe, utihnemo in si rečemo: »Saj ne ve in ne vidi.

Otroci res ne slišijo naših besed. Čutijo pa vse tisto, česar si ne upamo izgovoriti.
Začutijo napetost v prostoru.
Poglede, ki se izognejo drug drugemu.
Tišino, ki ni mir.
In napetost, ki ostane med dvema odraslima, čeprav navzven deluje, da je “vse v redu”.

Zato otrok včasih ravno takrat postane nemiren.
Težje zaspi.
Ima izbruh.
Ali pa postane nenadoma pretirano priden.

To pa zato, ker s svojim vedenjem pogosto pokaže tisto, česar odrasli ne zmoremo povedati na glas.

Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ki se nikoli ne skregajo.
Potrebujejo odnos, v katerem je prostor tudi za nesoglasja, razočaranje in bolečino — a hkrati tudi za stik, popravilo odnosa in ponovno srečanje.

Največ varnosti otroku daje občutek, da se lahko po napetostih in konfliktu spet najdemo.
Da odnos ne razpade ob težkih občutkih.

In včasih je največ, kar lahko otrok odnese iz doma to, da bližina ne pomeni popolnosti, ampak zmožnost vračanja drug k drugemu.

www.mocodnosa.si
Center za anksioznost
Sos- psihoterapija.si

Primarni odnosi so tisti, ki nam dajo prvi zapis o tem, kdo smo in koliko smo vredni. In če so nas starši tu ranili, to ...
12/05/2026

Primarni odnosi so tisti, ki nam dajo prvi zapis o tem, kdo smo in koliko smo vredni. In če so nas starši tu ranili, to bolečino kot popotnico vlačimo s seboj v vse, kar ustvarimo kasneje.
To vidim pri sebi in to vsak dan gledam na svojih terapijah: kako se ljudje dobesedno matramo in mrcvarimo, ker v sebi nosimo strahove, ki sploh niso naši, ampak smo jih dobili od svojih staršev. Zato v odnosih ne upamo biti to, kar smo.

Zakaj?
Ker je v nas strah pred zavrnitvijo. Ker nam je bila samozavest vzeta že davno nazaj in se nam nenehno odpira tisti uničujoč občutek, da preprosto nismo dovolj dobri. In potem raje molčimo.

​Skozi terapije opažam, kako težko je spregovoriti o tistih najbolj ranljivih delih sebe. Ne znamo in ne upamo pokazati, kje nas zares boli, zato se raje umaknemo ali pa v odnosu zdržimo nemogoče. In to je tista največja past – da v odnosih več potrpimo in "preživimo", kot pa zares živimo.

​Vsa ta nepredelana čutenja, ki so nam jih zapustili primarni odnosi, nam danes ovirajo pot, da bi bili takšni partnerji in starši, kot bi si želeli biti. Travma nas hromi in nam ne pusti dihati s polnimi pljuči.

​A dokler o teh bolečih stvareh ne spregovorimo, bomo vedno ujetniki te dediščine. Šele ko si upamo biti ranljivi in stopimo iz tega kroga mrcvarjenja, se začne življenje, ki je zares naše.
Zato: Ni nam treba več le zdržati. Zaslužimo si polno živeti. Zaslužimo si biti to, kar smo😀

www.mocodnosa.si
Center za anksioznost
Sos- psihoterapija.si

Otrok se v življenju uči skozi tri glavne poti:🗯​Odnos mama – otrok: Tu se otrok uči, kaj sta toplina in nežnost. Od mam...
11/05/2026

Otrok se v življenju uči skozi tri glavne poti:

🗯​Odnos mama – otrok: Tu se otrok uči, kaj sta toplina in nežnost. Od mame dobi tisti prvi občutek, da je varen in ljubljen, kar mu pomaga, da se zna kasneje v življenju umiriti.

🗯​Odnos oče – otrok: Oče otroka ponavadi uči poguma in tega, kako se postaviti zase. To je tista vez, ki mu daje samozavest, da si upa stopiti v svet in raziskovati nove stvari.

🗯​Odnos med staršema: To pa je "šola" za vse njegove prihodnje zveze. Otrok ne posluša toliko, kaj mu starša govorita, ampak gleda, kako se onadva obnašata drug do drugega. Če vidi spoštovanje, se uči spoštovanja; če vidi molk ali prepire, bo to nesel s seboj naprej.

​Skratka, starša sta mu ogledalo za to, kako se ljubi in kako se preživi.

www.mocodnosa.si
Center za anksioznost
sos- psihoterapija.si@

07/05/2026
06/05/2026

Čustva vplivajo na naše zdravje bolj, kot se morda zavedamo ali si dovolimo priznati. Nerazrešena emocionalna stanja lahko vodijo v številne duševne motnje in telesna obolenja.

Ali veste, v katerih organih se "skladišči" določeno čustvo? 🤔

Obstaja tiho sporočilo, ki ga pogosto spregledamo v trenutkih, ko se počutimo izzvane: otroci si upajo pokazati svojo na...
06/05/2026

Obstaja tiho sporočilo, ki ga pogosto spregledamo v trenutkih, ko se počutimo izzvane: otroci si upajo pokazati svojo najtemnejšo, najbolj utrujeno in najbolj nepriljubljeno plat le tam, kjer se počutijo popolnoma varne🥰.
​Tisti izbruh, tista trma, tisto neupoštevanje pravil … to niso napadi na nas. To so vprašanja, zastavljena v jeziku otrokovega telesa:
​🗯Ali me imaš rad/a tudi takrat, ko sem glasen/a in jezen/a?
​🗯Ali boš ob meni tudi, ko je težko?
​🗯Ali je ta prostor varen za vse moje občutke, tudi tiste, ki niso 'lepi'?

​Ko otrok sprosti vse, kar je moral čez dan potlačiti je to v bistvu potrditev tvojega starševstva oz. Tvoje prisotnosti in stika. To pomeni, da si zanj postal/a varen prostor, kjer si lahko končno dovoli biti to, kar je – s celo paleto svojih čustev.

​V teh trenutkih ne gre za za to, da otrok nekaj počne nalašč, da je trmast, uporniški in ne vem kaj še vse.
Ne gre tudi ne za to, kdo bo zmagal v tem "boju". Gre za to, da odrasli ostane vaena baza. Da ne odreagira iz lastne stiske, ampak iz prostora mirne prisotnosti.

​Ne pozabimo: ko otrok testira meje, jih ne želi podreti. Želi se prepričati, da te meje še vedno držijo – in da ti z njimi ne boš odšel/la nikamor.
​Ko otrok "uprizori sceno", morda samo preverja, ali je res – doma❤️.

www.mocodnosa.si
Sos.psihoterapija
Center za anksioznost

Pogosto mislimo, da je tisto, kar vidimo na površini – tista tišina, umik ali nenadna reakcija – dejanski razlog za konf...
04/05/2026

Pogosto mislimo, da je tisto, kar vidimo na površini – tista tišina, umik ali nenadna reakcija – dejanski razlog za konflikt. Vendar pa vedenje redkokdaj odraža celotno resnico.

​Ko otrok reče »nečem«, za otrokovim uporom ali jokom se redko skriva »namerno« nagajanje. Za njim se skriva stiska. Morda je preplavljen z občutki, morda je utrujennali pa preprosto potrebuje odraslega, ki se bo ustavil in ga vprašal: »Kaj se zares dogaja pod to površino?«

Otrok ne izbira svojih reakcij, ko je negotov – on jih preživlja.

Zanimivo je, kako se ta ista dinamika zrcali v naših odraslih odnosih. Ko se partner umakne v tišino ali ko od nas pričakuje nekaj, kar nas zmoti, hitro odreagiramo na to vedenje. A pravi odnos se začne takrat, ko se ustavimo in se vprašamo: »Kaj mi zares želi sporočiti? Kaj se skriva za tem zidom?«

Mi, kot odrasli, smo tisti, ki izbiramo. Lahko to, kar vidimo, interpretiramo kot napad, problem ali namerno provokacijo. Lahko pa izberemo drugače – vidimo to kot signal. Signal, da je oseba na drugi strani (tako kot otrok v trenutku stiske) morda negotova, preobremenjena ali preprosto išče pot do nas, a ne ve, kako bi jo ubrala.

​To ni povabilo k opravičevanju vsakega ravnanja. To je povabilo, da najprej poskusimo razumeti. Ker šele ko ustvarimo prostor varnosti, lahko zares zadihamo in se učimo drug od drugega.

www.mocodnosa.si
Sos- psihoterapija.si
Center za anksioznost

Vsi nosimo s seboj nevidne nahrbtnike. V njih so shranjene izkušnje iz otroštva, vzorci, ki smo jih opazovali pri starši...
02/05/2026

Vsi nosimo s seboj nevidne nahrbtnike. V njih so shranjene izkušnje iz otroštva, vzorci, ki smo jih opazovali pri starših in čustveni odzivi, ki smo se jih naučili, da bi preživeli ali se počutili varne.

Pogosto se nam zdi, da so te stvari že mimo in da nas tisto, kar se je dogajalo v naši družini, ne določa več. A potem se zgodi trenutek v sedanjosti – morda beseda partnerja, nepričakovan odziv ali tišina – in nenadoma nas preplavi občutek, ki nam je nenavadno znan.

Nepredelana družinska preteklost se tako ali pa drugače zrcali v naši sedanjosti.
​To je trenutek, ko naša nepredelana preteklost trka na vrata. To pomeni, da naša notranjost poskuša razumeti in zaceliti stare rane.

Kako si lahko pomagaš v takih trenutkih? Najprej je pomembno, da se ustavimo. Ko začutimo močan čustveni naboj, je pomembno vprašati se: Je to res ta trenutek ali me spominja na nekaj starega?

Bodi prijazen do sebe in sprejmi, da se stari vzorci ne spremenijo čez noč.

​Sprememba se ne zgodi, ko zbežimo od preteklosti, ampak ko se z njo soočimo s sočutjem. Ko enkrat razumemo, zakaj se odzivamo, kot se, dobimo moč, da izberemo drugačen odziv.

www.mocodnosa.si
sos- psihoterapija
Center za anksioznost

Te dni sem v svoj inbox dobila spet eno tako vprašanje, ki me je ponovno malo ustavilo: "Kako preboleti spontani splav? ...
30/04/2026

Te dni sem v svoj inbox dobila spet eno tako vprašanje, ki me je ponovno malo ustavilo:
"Kako preboleti spontani splav? Kako sploh iti čez to?"

​To vprašanje ne zahteva le terapevtskega odgovora, ampak odgovor iz srca ženske, ki to bolečino pozna tudi sama. Zato to pišem kot terapevtka, ki razume procese žalovanja in hkrati kot mama, ki je to izkušnjo dala skozi dvakrat.
Prvič v 12. tednu in drugič v 10. tednu.

V obeh nosečnostih sem na ultrazvoku že videla in slišala tisti dragoceni utrip srca, ki ga kasneje več ni bilo.....

​Kot mama sem takrat čutila neizmerno praznino. Kot terapevtka pa sem vedela, da se v tej bolečini ne smem ustaviti ali je utišati.
Pomagalo mi je, da sem si dovolila čutiti vse- jezo, bes, globoko žalost, nemoč, celo krivdo. In NIČ od tega ni narobe. Sama sem veliko prejokala in prav te solze so bile tiste, ki so počasi odpirale pot iz najhujše teme in sprostile telo.

​Ključno je bilo ubesedovanje. Ko sem svoje občutke, strahove in slovo od neuresničenih sanj začela ustavljati v besede, je bolečina dobila obliko in s tem postala nekaj, s čimer sem se lahko soočila.

​V tem procesu pa nisem bila sama. Tam je bil moj mož, prijateljica, sestra, brat, moj terapevt in supervizor❤️. Njihovo sočutje, razumevanje in predvsem moževa drža so bili moj varni pristan. Ob njih sem bila lahko točno takšna, kot sem se počutila – zlomljena, sesuta, tiha ali objokana.
​Njihova prisotnost mi je sporočala: "Tukaj sem s tabo v tem." Ta odnosni vidik – da se v svoji bolečini ne rabiš umakniti od nikogar, ampak lahko v njihovi bližini varno čutiš vse, kar nosiš v sebi – je tisto, kar dejansko zdravi.

​Kako naprej?
​Če se trenutno soočate s to izkušnjo, vam želim predati nekaj misli:
🗯​Ne hitite mimo žalosti: Splav je izguba odnosa, ki se je že začel. Dovolite si žalovati za vsem, kar bi ta otrok lahko postal.
🗯​Poiščite varen prostor za pogovor: Ubesedite svojo izkušnjo. Ko o nečem govorimo, to preneha imeti popolno moč nad nami.
🗯​Povežite se s partnerjem: Izguba je skupna, čeprav jo vsak doživlja po svoje. Dopustite si čutiti drug ob drugem.
🗯​Soočite se, ne potlačite: Mir ne pride s pozabo, ampak s soočenjem. Vsako čutenje, ki mu date prostor, je korak bližje ozdravitvi.

​Moja izkušnja me je izoblikovala v terapevtko, ki danes še globlje in še bolj sočutno razume to bolečino.
Ni lahko, še vedno boli, je pa mogoče najti pot skozi to – s solzami, z ubesedovanjem in z ljubeznijo, ki ostane, tudi ko bitje odide.

​Hvala vsem, ki si upate o tem spregovoriti na glas. 🤍

www.mocosnosa.si
Sos- psihoterapija
Center za anksioznost

A sem spet preveč težila?«​V teh dneh sem od svoje klientke dobila vprašanje, ki se v terapevtski sobi pojavi pogosteje,...
29/04/2026

A sem spet preveč težila?«

​V teh dneh sem od svoje klientke dobila vprašanje, ki se v terapevtski sobi pojavi pogosteje, kot bi si mislili. Napisala mi je:

➡️»Pa sem mu končno napisala, kaj me moti. Malo sem bila celo hecna, da ne bi zvenelo kot napad ... zdaj pa tišina. A sem bila spet 'too much'?«

​Poznate tisti občutek? Ko končno zbereš pogum in rečeš: »Ej, nisem kanta za smeti, da bi se vame vse odlagalo,« potem pa namesto odgovora dobiš – zid. Tišino. In seveda, takoj ko nastopi ta tišina, začneš v glavi mleti: »Mogoče bi morala biti tiho. Mogoče sem ga užalila. Mogoče sem res težka.«

​Pa si res?
​Poglejmo takole: Če si nekomu postavila ogledalo in se je on v njem ustrašil lastne sence, to ni tvoj problem.

​Zakaj on molči?
Ponavadi zato, ker je navajen, da si ti tista, ki se prilagaja. Tista, ki vedno »razume«. Ko pa enkrat jasno rečeš: »Rada te imam, ampak tvoj način mi pa ne diši več,« on ne ve, kam bi s sabo. Ker nima orodja, da bi se pogovarjal o težkih čutenjih, preprosto – »zamrzne«. Tišina je njegovo zavetje, ker se za zidom počuti varnega pred tabo in pred tvojimi mejami.

​Bistvo je v tem:
Če je tvoja iskrenost zanj »preveč«, to ponavadi pomeni le eno: do zdaj mu je bilo preveč udobno na tvoj račun. Postaviti mejo ni napad. Je samo »navodilo za uporabo« tvojega srca. In če nekdo ne zna ali noče prebrati navodil, ga nima smisla prositi, naj popravi ....

​Kaj narediti v tej tišini?
Nič. Res, čisto nič. Ne pošiljaj še treh sporočil, da bi mu razložila, kaj si mislila. Ne opravičuj se, ker si bila iskrena.
Pojdi na kavo, sooči se s tem kar čutiš in se spomni, da si si končno dala veljavo.

​Odnos, kjer ne smeš povedati, da ti nekaj ni ok, sploh ni odnos. Saj veš, samo odnos zdravi odnos😉

www.mocodnosa.si
Sos- psihoterapija
Center za anksioznost

Fizična kazen otroka ne nauči spoštovanja ali pravil, temveč ga nauči, da je nasilje sprejemljiv način reševanja sporov ...
29/04/2026

Fizična kazen otroka ne nauči spoštovanja ali pravil, temveč ga nauči, da je nasilje sprejemljiv način reševanja sporov in da se je močnejših treba bati, ne pa jim zaupati.

Address

Trg Maršala Tita 7
Tolmin

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Moč odnosa- Irena Bevk Makuc, zakonska in družinska terapevtka posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Moč odnosa- Irena Bevk Makuc, zakonska in družinska terapevtka:

Share