23/12/2025
Ko se bližajo prazniki – božič in novo leto – pogosto govorimo o miru, toplini in veselju. A za marsikoga je ta čas lahko zelo zahteven.
Veliko ljudi v teh dneh doživlja otopelost, tesnobo, nemir ali slabo počutje. Pogosto kot odziv na dolga obdobja napora, hitenja in nenehne prilagoditve. Ko se tempo upočasni, telo končno dobi prostor, da se oglasi – in včasih sporoči, da potrebuje počitek, umiritev in več nežnosti.
Tudi sama v teh dneh v svojem telesu čutim poseben občutek, hkrati pa neko težo in čudno, težko opisljivo čustvo, ki ga moram zavestno regulirati. In ja, vem, od kod prihaja.
Kot otrok se praznikov in prostih dni nisem veselila. Pravzaprav sem se jih bala. Takrat sta se moja starša še bolj in se bolj pogosto prepirala. Bili smo skupaj, a čustveno nismo znali biti skupaj.
Telo si te izkušnje zapomni. In čeprav je minilo veliko let, se v tem času v meni še vedno prebujajo spomini – ne le v mislih, temveč tudi v telesu.
Potrebovala sem leta, da sem proste dni začela doživljati drugače. Da sem jim dovolila, da me ni bilo vec strah, da sem vedela, da sama lahko in zmorem drugace jih oblikovati in preziveti, da lahko tudi niso popolni. Da niso vedno veseli. In da z mano ni nič narobe, če v tem času ne čutim tistega, kar “bi morala”.
Zato želim to povedati tudi tebi:
🗯če se v teh dneh ne počutiš čustveno v redu, je to povsem v redu.
🗯Če si utrujen/a, otopel/a, žalosten/na ali tesnoben/na – da ima to tudi svoj smisel.
🗯Če tvoje telo popušča ravno takrat, ko se svet umirja, to ni šibkost, temveč znak, da poslušaš sebe.
Morda so ti prazniki priložnost, ne da bi se morali počutiti drugače, ampak da se ustavimo in začutimo sebe. Da si dovolimo biti tam, kjer smo – brez popravljanja, brez pritiska.
In predvsem, da smo s sabo prijazni. Tako, kot bi bili z nekom, ki nam je drag. Tudi takrat, ko ni lahko.
www.mocodnosa.si