07/11/2025
💭 Vsak teden v terapijah znova vidim...
Kako močno si želimo bližine — in hkrati, kako nas je ravno te bližine tudi najbolj strah.
Ko si kot otrok vedno reševal druge, držal družino skupaj, da se ne bi vse podrlo … potem težko verjameš, da bi te kdo res lahko držal tudi tebe.
Ko si varnost izgubil že zgodaj, kasneje v odnosih pozabljaš nase, se predaš, potrpiš, narediš vse … samo da bi nekdo ostal.
Tudi če te to počasi zlomi.
Vidim ženske, ki čutijo, da so same za vse.
Ki ne razumejo, zakaj so ostale tam, kjer jih ni nihče res videl.
Ki se borijo z izgorelostjo, s krivdo, s sramom … in z občutkom, da niso dovolj ali pa so »preveč«.
In potem pridejo otroci.
Majhni, pogumni — s strahovi, z jecljanjem, sramežljivostjo.
S telesom, ki tako jasno pove, kar še ne znajo ubesediti.
Vsak teden znova začutim isto resnico:
vsi si želimo biti sprejeti.
Ne popolni, ne močni, ne vedno nasmejani.
Ampak resnični.
In tam, kjer lahko nekdo vidi tvojo resnico —
tam se začne zdravljenje❤️.
www.mocodnosa.si