03/03/2026
"Staroverci niso poznali greha in mi se ne križamo," je rekel varuh staroverske dediščine.
Miroljub se je v zadnjih dveh vikendih odpravil na čudovito pot iskrenosti na Krasu. Dnevi so bili kot nalašč, da se pobožamo z znanjem o naših prednikih in nekaj besed je naneslo tudi na povezavo dveh najmočnejših tradicij na slovenskem.
Stara vera je bila globoko povezana z naravo, bila je del vsakdana (setev, letni časi, rojstvo, smrt), ni imela centralne institucije, ki bi jo bilo mogoče “ukiniti”. Bila je kozmični red ravnovesja. Zato se je zgodilo, da je krščanstvo prevzelo obstoječe obrede in jim dalo nov pomen. Narava je ostala sveta, le razlaga se je spremenila.
In narava ostaja sveta še danes, v očeh mnogih tudi razlage, ki so se spremenile. Kaj pa človek in njegov križ?
V mnogih naravnih verstvih, tudi pri starih Slovanih, ni bilo pojma “greha” kot moralne krivde pred absolutnim Bogom.
Namesto tega je obstajalo porušeno ravnovesje, kršitev običajev, škoda skupnosti ali naravi. Posledica ni bila osebna, temveč naravna ali družbena posledica.
Na človeški ravni imata oba sistema idejo odgovornosti, idejo posledice, idejo, da dejanja niso nevtralna. Zato lahko rečemo funkcionalno sta podobna. V temeljnem razumevanju sveta pa nista ista.
Krščanstvo je usmerilo človeka na prepoznavanje kako je on sam posledica in je radikalno premaknilo težišče na notranjost človeka.
Ne samo kaj se je zgodilo, temveč, kaj sem jaz storil — in kaj to pove o meni.
Palico vzamejo tisti, ki ne zmorejo nositi križa.
Če človek prepozna, da je sam posledica svojih dejanj,
se pravzaprav vrača k ideji kozmičnega reda, le da je red zdaj notranji. Ne gre več samo za ravnovesje sil v svetu, ampak za moralno integriteto in skladnost srca.
In tu se staroverstvo in krščansko morda spet dotakneta, ker eno govori o ravnovesju sveta, drugo o ravnovesju srca.
Ohranjajmo zavedanje. Mir se pogosto poruši zaradi negativnih predpostavk, pa tudi zaradi dejanj, ki rušijo pravičnost in spoštovanje. Čaščenje narave in molitve za dobro setev so se ohranile, če ne drugače je obilen vrt mame pognal z doprinosom njene ljubezni, mogoče nezavestne molitve ali še lepše, zavestne priprošnje k rasti.
In tako naprej. Poglej Živo naravo na fotografijah in naj te preplavi Mir.
