22/02/2026
Današnji svet neslišanosti...
Zadnjič se pogovarjam s stranko in mi pravi: "Tanja, pridem na pregled k zdravniku in me sploh ne posluša. Pogleda me od daleč, zastavi mi par vprašanj, na katera niti nimam časa odgovoriti, ker me vmes že prekine in potem sledi izvid - vse je vredu. Mene pa res boli, prisežem, res me boli. In kamorkoli pridem, se nihče sploh ne posveti, zadnjič mi je celo zdravnica rekla, če grem na antidepresive. Halo ?? Kot da si izmišljujem ??!! "
Naslednja stranka mi pravi: " Tanja veš, že pri stotih terapevtih sem bila in vsak obupa nad mano. Z menoj je očitno res nekaj hudo narobe. Pridemo do neke točke in potem me pošljejo naprej. Dajo mi neke vaje, nasvete in potem vsak obupa. Vse poskušam, ampak nihče me zares ne sliši. Prisežem, res jih delam, res se trudim, ampak kot da se vrtim v začaranem krogu..."
Naslednja mi pravi : " Veš Tanja, jaz imam disleksijo. Matematika je zame res problem in zato sem tudi padla letnik. Imam svojo inštruktorico, ampak jaz sem že obupala. Ko pridem v šolo, se že vnaprej pripravim na to, da itak ne bom naredila testa. Doma znam vse, v šoli pa totalno zablokiram. Če povem učiteljici, da rabim barvni papir in malo več časa, mi gladko zabije da ji je žal, da ga je pozabila prinesti s sabo, ampak naslednjič pa ne morem pisati..., pa imam odločbo, pa ne pomaga.."
In to so samo trije primeri...obstaja jih še več. Še več takih, ko smo enostavno spregledani, nepomembni, neslišani...
Kaj sporočamo s tem vedenjem ?
Ni mi mar.
In ni moj namen te objave kogarkoli kritizirati, le povabim vas k temu, da začnemo razmišljati, kako resnično funkcioniramo v praksi. Koliko res znamo prisluhniti človeku, ki stoji pred nami ?
Vsak dan znova svojim strankam govorim: " Hej, slišim te. Tukaj sem s tabo, poslušam te.... " Se ustavim, sedim z vsakim posameznikom in poslušam. Poslušam zgodbe, poslušam kaj sporočajo , poslušam njihove izčrpane živčne sisteme, ki že obupano kličejo po varnosti, slišanosti, pripadnosti. In predvsem poslušam, ko mi rečejo glej to me res boli. In jim rečem : " Verjamem ti ". In res jim verjamem. In podamo se skupaj na raziskovanje kje boli, kako boli, kateri gib sprosti napetost in kateri ga pojača, kje je vzrok za bolečino, itd..ne ustavimo se samo na začetku, ampak raziskujemo in iščemo rešitve...
In poslušam, ko mi rečejo, da so vsi že obupali, da resnično delajo vse, kar je v njihovi moči. In jim rečem : " Jaz ne bom obupala. S teboj bom iskala rešitve, s teboj bom poslušala tvoje telo toliko časa, da se bo končno ob tem počutilo varno. Spoštovala bom tvoje meje in raziskovala, zakaj vaje ne delujejo. In skupaj bova probali, katere delujejo in katere ne in zakaj ne... In spoštovali tisto, kar je za telo ne... in tisto kar je za telo pravo ".
Poslušam stisko najstnikov , jih učim umirjanja živčnega sistema in sprejemanja vseh težkih trenutkov in krivic, čeprav bi takrat celemu svetu najraje zabrusila...pa kaj je z vami ljudje ? Kam je šlo sočutje, razumevanje in stik s sočlovekom? Ali nam res več ni mar za nikogar drugega in ali je res tako težko prisluhniti in sprejeti, da nismo vsi enaki in da nekateri res ne morejo delovati brez pomoči barvnega papirja ali prilagoditve. Kot bi od njih zahtevali, da hodijo po obeh nogah, kljub temu, da jim ena noga manjka in jih prepričevali naj stojijo na manjkajoči nogi. Disleksija in še marsikatere druge diagnoze niso navzven vidne kot manjkajoča noga, ampak definitivno je v možganih tako kot bi imeli manjkajočo nogo - imajo manjkajoči drug del, ki se ga ne da nadomestiti drugače kot s prilagoditvijo.
Ali smo res kot družba postali tako otopeli, zaprti in nam res ni mar za drugega ?
Jaz resnično upam, da ne. Ampak vidim pa, da imamo že resnični problem prisluhniti, slišati, se povezati z nekom in biti sočutni.
Zakaj ?
Ker smo se izgubili v prehitrem tempu življenja in odrezanosti od sebe...
In Dragi svet, želim si, da ponovno stopimo skupaj in prisluhnimo drug drugemu, se povežemo in sodelujemo. 💗 In potem nam bo veliko lepše. V resnici sploh ni potrebno veliko... le malo potrpljenja, razumevanja in sočutja.
Zavedam se, da je poslušati sočloveka za marsikoga izziv, ker je tudi to povezano s kapaciteto našega živčnega sistema, zato razmišljam v smeri, da te na tem mestu povabim, da se mi pridružiš pri treningu le tega. Ne ponujam ti nobenega programa, določeno število ur in podobnega, ampak te samo povabim, da v tvojem tempu, po tvoji želji in potrebi prideš na ''tening'' poslušanja, izražanja in potrpežljivosti.
