Psihoterapija Branko Horvat

22/10/2025

4. božja zapoved: Spoštuj očeta in mater

Velikokrat mi pride na misel to pravilo iz dekaloga. Nemalokrat je namreč le-ta velika ovira v psihoterapiji, ki bremeni pacienta, da bi se lahko osvobodil nezdrave naveze do (ponavadi) enega od obeh staršev. Drži: staršem je treba dati čast, ki jim gre. Ob smrti velikokrat iz "vljudnosti" prehvalimo življenje umrlega in njegovo "zapuščino". Umrlih se ne kritizira, velikokrat slišimo. Kot psihoterapevt vidim zadevo nekoliko drugače. Poskusiti moramo postaviti starše na pravo mesto že ko so živi in je z njimi še mogoč konstruktiven dialog. Če le-ta ni več mogoč ali je (starš) že pokojni, je to veliko težje: potrebno se je "globinsko" (v sebi) soočiti z očetom ali mamo (ali pomembno drugo osebo, ki ga je zaznamovala). Nedavno mi je neka verna gospa dejala, da ji je bilo rečeno, da se smeš z Jezusom (Bogom) tudi na nož (pristno) "skregati", če tako čutiš. Nisem se mogel bolj strinjati, saj še nisem slišal tako smele misli. In enako, menim, naj bi veljalo za nas, ki imamo otroke: da naj nas naši otroci po potrebi "skritizirajo" in nas soočijo z njihovo bolečo "resnico", da se lahko osvobodijo nepotrebnih "okov". In mi starši moramo biti sposobni le-to zdržati. To namreč pomeni, da kot najstniki niso bili polno sposobni se osvoboditi, ko so poskušali (ali pa sploh ne) najti lastno pot in se upreti pričakovanemu. Kognitivno-vedenjska smer psihoterapije govori o spremembi (redefiniciji) globokih napačnih prepričanjih, ki krojijo naše življenje. Veliko ljudi nekritično ostaja v svojih (tudi verskih oz. religioznih) okovih in ne pogleda onkraj "prepovedanega", kot je "učil" tudi Mali princ v nekem razdelku (razpreti peruti in na polno leteti).

Pod črto: Starše je po smrti in tudi pred tem potrebno spustiti (dekateksa psihične energije po Sigmundu Freudu), da lahko polno in svobodno zaživimo. Včasih tega ne uspemo niti do konca življenja. Če dobro spremljamo kažipote v življenju, nam le-ti nemalokrat sporočajo tudi to na različne, tudi zelo boleče, načine. Pri tem pa na koncu ne smemo staršev omalovaževati, ampak jih počastiti in se jim zahvaliti za vse, kar so nam dali. Kar pa nam niso (mogli), pa jim je potrebno odpustiti. Le tako lahko pridemo do večjega notranjega miru in povečamo (sprostimo) svojo življenjsko energijo (Freud bi rekel libido). To je še posebaj težko in boleče ter dolgotrajno, če ima nekdo čisto ambivalentno podobo ali celo praznino o svojem staršu. Pri tem lahko gre za zelo temeljna čustva, ki so povezana tudi z odnosom do Boga, če je oseba verna. Sicer pa: vsak starš je dal od sebe, kar je lahko. In za to "moramo" biti hvaležni, kot "moramo" biti hvaležni za vsak nov dan in vsak majhen čaroben trenutek. Tudi trpljenje je na koncu treba nekako osmisliti, da lahko prekinemo nezdrave (večgeneracijske) vzorce. Da pa lahko spustimo in odpustimo, pa moram to najprej začutiti in si čustvene dogodke (ali morda celo golo praznino) pustiti blizu (ste kdaj začutili v živo bivanjsko grozo, o kateri govori Kafka ali celo r***i realisti?). Ne vem, kako je bilo Jezusu, ampak prav gotovo se ni mogel izogniti podobnim globokim občutkom.

Da, pred nami so Vsi sveti ali Dan mrtvih - 1. november - ko se znova družno spomnimo pred kratkim ali že dalj časa umrlih svojcev. Naj spustimo tokrat čustveno energijo čim dlje in čim bliže, da se osvobodimo, koliko je tokrat mogoče. Če pa želite ta proces izpeljati s pomočjo psihoterapije, sem vam na voljo: javite se prek zasebnega sporočila te spletne strani ali prek e-pošte branko_horvat@hotmail.com ali v resnih primerih prek tel. 051 428 676. Smrt je prav tako naravna stvar kot rojstvo: začetek in konec (prah si in v prah se povrneš). Prav gotovo si želimo, da pokojni najdejo svoj mir, kot tudi da še živeči najdemo dovolj energije za preostanek svojega življenja na zemlji. Ne bodite preveč vljudni in le pozdravite, pobarajte z razumevanjem in občutkom ali celo objemite kakega žalujočega, ki si je dovolil čustva žalovanja. Moški, ženska - to ni tako pomembno. Bodite realni in ne idealizirajte preveč. Za vas gre. Imejte se radi.

Veliko mi je dalo misliti tudi današnje srečanje s sošolcem s fakultete, s katerim sva se prisrčno pogovorila in s katerim (ne da bi vedel) imava veliko skupnih znancev iz različnih krogov. Danes je bil zelo "bogat" dan in ni še ga konec. ;-)

14/10/2025

Tesnoba in bojazni

Vsi vemo, kaj pomeni strah: doživljamo ga, ko (po streli) zagrmi ali ko začutimo potres. Tudi tesnobo doživljamo v primerih, ko zapelje mimo nas reševalni avtomobil ali ko slišimo ponoči v bližini čuka. Pa res vsi pristno doživimo tesnobo ali jo kar takoj zamenjamo v "zadovoljstvo"; češ, hvala bogu, da se ni meni to zgodilo in se ob mrtvecu radovedno zapeljemo mimo in izrazimo neprijetnost z veseljem? Tudi na pogrebu ali žalovanju nemalokrat doživimo, da domači ne morejo doživeti čiste žalosti, saj je le-ta premočna, in jo "nadomestijo" z lažjimi oblikami čustev ("nenadzorovani" smeh) ali enostavno "padejo skupaj" (omedlijo). Gotovo ste kdaj doživeli ali slišali pri udeležencih prometne nesreče, da začasno (v šoku) postanejo povsem druge osebe: otopele, euforične ipd. Vse to dobro vzdržijo in prepoznajo posebej usposobljeni zdravniki za nujne primere, ki morajo v trenutku oceniti situacijo in odreagirati primerno in prisebno. Zmeraj se spomnim, kako je moj sin, ko je bil še otrok, sesal stanovanje in tankočuten, kot je bil, moral odreagirati na zamašitev cevi sesalnika, ko je sesal preprogo: ni prosil za pomoč, enostavno je sam ocenil, da je v tistem trenutku najboljše dejanje, da čim hitreje pride do električnega kabla in ga najhitreje potegne (pa čeprav kar za kabel) ven iz vtičnice. Prav ponosen sem bil, kako je sam rešil situacijo. Videl sem, kako je nato bil v stiski, čeprav olajšan in potreboval nekaj časa, da se je umiril.

Danes je v porastu pojav paničnih napadov, ko osebi nenadoma, včasih brez zunanjega vzroka, naraste utrip do neverjetne komaj vzdržne ravni: kar občuti kot "pripravljenost za boj". To je torej potenciran primer tesnobe (danes precej bolj znan - preveč, bi dejal - z izrazom anksioznost). Nekateri doživljajo omenjeno v nepredvidenih situacijah, kar danes označujemo kot "generalizirana anksiozna motnja". Podobno stanje je "življenjski sopotnik" avtistov, tudi tistih z najblažjimi oblikami. Psihiatri gasijo tak požar s pomočjo takšnih ali drugačnih antidepresivov (večinoma na dolgi rok: tako po trajanju kot tudi po učinku, saj imajo le-ti zapozneli učinek) ali anksiolitikov (ki učinkujejo takoj, vendar imajo po dolgi uporabi učinek odvisnosti). Nekateri pa za te primere uporabijo kar "travo".

Premalo pa v teh primerih damo na "soočanje" s tesnobo oz. sprožitelje in življenjske izkušnje, ki jo omogočajo. Pomaga že samo zavedanje, da tudi v teh najhujših okoliščinah še vedno lahko razumno reagiramo, če vemo, da ni pravega (objektivnega) razloga za tako reakcijo, ampak gre za psihično pogojeno doživljanje. Torej za npr. strah, da nas bo infarkt pobral ipd. Soočanje s podobnimi neprijetnostmi je ključno za čim hitrejšo vračanje v normalno življenje: na primer zaposlitev. Za to je potreben neverjeten pogum: in le-tega cenim na primer pri avtistih. Avtisti se non-stop bojujejo in soočajo s svojimi bojaznimi. Enako velja za tiste ljudi, ki so doživeli travmatične izkušnje. Ker pa je medikamentozno zdravljenje podobno za stanje tesnobe in otožnosti: da omogočimo, da se nevrotransmiterji obnašajo tako, da se adrenalin "obrusi" in pospeši občutek "užitka", kar lahko v začetnih fazah spodbudi pripravljenost za psihoterapevtsko obravnavo, če ne gre drugače. Sicer pa imajo kognitivno-vedenjski terapevti svoje "programe", da "desenzitirajo" človeka iz stanja preplaha v čim bolj nadzorovano stanje. Ostali terapevti pa z dobrim odnosom in terapevtskim prostorom brez preveč zunanjih motenj omogočimo ponovno zaupanje in željo po premagovanju in redefiniciji "napačnih" interpretacij okoliščin in vzpodbujamo pogum in odločnost "iti preko črte strahu": bodisi v živo ali v hipnozi ali pa podpreti samostojno prakticiranje pacienta.

Velikokrat pa stanje tesnobe in užaloščenosti ni tako enostavno ločiti: ne obstaja jasna ločnica. Že tako je ukvarjanje z globoko žalostjo zelo pogumno dejanje v terapiji, kaj šele ukvarjanje s tesnobo in bojaznimi. Nekateri bolj "psihopatsko in sociopatsko" razviti ljudje enostavno ne čutijo teh stisk, zato je zanje na mestu razvijanje srčnosti in odgovornosti, če si seveda iz nekega razloga tega želijo (ali jih družba prisili). Nekatere ljudi tesnoba oz. strah reši, da lahko preživijo (travmatska doživetja): npr. disociativna stanja, kjer pacient nekako preklopi med različnimi občutji ali celo osebnostmi. Lahko bi rekli, da se vsak človek na določenem nivoju v svojem življenju mora soočiti s svojimi bojaznimi, v kolikor imajo kapaciteto za to. Ni malo ljudi, ki se jim brez pravega razloga v drugem delu življenja nenadoma zviša krvni tlak in nehajo biti zaposljivi, saj ne vzdržijo stresa, ki ga notranje doživljajo. V Avstriji in tudi pri nas poznajo mesečni program rehabilitacije, ko v okviru bolniške hodiš dnevno na celodnevno terapijo, kjer imaš na urniku redno ukvarjanje s telovadbo, skupinsko in individualno psihoterapijo, preventivnimi svetovanji, opolnomočenjem, zdravo prehrano, čuječnostjo ("mindfulness"), vodeno meditacijo, medikamentozno podporo ipd., kjer združijo moči najboljši psihiatri, psihoterapevti, socialni delavci in dietologi. Ti programi imajo lahko več različnih "smeri": ena izmed teh je lahko za izgorelost, druga za globoko užaloščenost ipd. Nič ne bi bilo narobe, če bi dodali še kakšne alternativne stvari, ki delujejo: npr. savna, topla kad, pojoče posode, masaže ipd. V psihoterapiji se velikokrat gibljemo med obema stanjema, kjer je enkrat v ospredju žalost, drugič pa čista bojazen. Pacient pa ima nalogo, da s pomočjo psihoterapevta na novo dojame okoliščine in se znebi starih preživelih prepričanj in sprevidi, da ni tako hudo, hkrati pa se opremi za situacije, ko pa je resnično hudo. Največji uspeh je to, da začne pacient tvegati in se ponovno udeležuje dogodkov, ki jih prej zaradi tesnobe ni mogel. S tem se njegovo življenje obogati in oplemeniti. Vsak človek ima svoje križe in težave. Enako velja za celo družino. Ker čedalje več damo na "dobro počutje", dajmo tudi na psihoterapevtsko obravnavo, da lahko tudi s pomočjo psihoterapije gremo v življenju naprej po poti svoje zrelosti. Ni lepšega, ko vidiš, da tudi osebe z "odločbo" naredijo svoje korake in se dogovorijo za najboljšo pot, da pokažejo svoje znanje in soočajo z življenjem in pridejo do izobrazbe in zaposlitve. Pa čim več poguma za premagovanje samega sebe vam želim.

Če se želite pri meni v psihoterapiji soočiti s svojimi bojaznimi, žalostnimi stvarmi in po določenem obdobju predelave iti naprej v življenju, se najavite prek zasebnega sporočila te FB strani ali pišite na e-pošto branko_horvat@hotmail.com ali v nujnih primerih pokličite na tel. št. 051 428 676.

03/10/2025

Biti ali ne biti srednješolski učitelj po enem mesecu

Dodobra sem se že preizkusil v novi vlogi kot učitelj v srednji šoli. Uporabil sem računalniško in psihoterapevtsko znanje, hkrati pa bil odprt za dragocene pedagoške nasvete kolegov ob prvih izzivih. Bliža se namreč čas spraševanja in preverjanja znanja dijakov. Obenem se kaže (ne)ustreznost pristopa, ki sem ga ubral pri svojih dijakinjah in dijakih. Po eni strani sem uporabil pristnost in lasten pristop, po drugi strani pa gojil spoštovanje učiteljskega poklica in postavljanje jasnih mej, kjer je bilo to potrebno. Ne morem dovolj poudariti, da so dijaki različnih smeri, stopenj izobraževanja, kulturnih ozadij, kar precej s posebnimi potrebami, kar je velik izziv za izkušenega pedagoga, kaj šele za začetnika. Menim, da mi je zadani cilj kar dobro uspel, kar se že kaže v dosedaj vzpostavljenem zaupanju in spoštovanju; tudi med nami učitelji. Spoznal sem, kako so dijakinje in dijaki izredno iznajdljivi, kar se tiče preizkušanja mej in iskanju pravic, zato sem se moral osredotočiti na njihove dolžnosti, na svojo doslednost, puščati pobudo in ustvarjalnost, pa še vedno imeti vajeti v svojih rokah. Počasi se kažejo obrisi mojega dometa v tem poklicu. Verjamem, da mi bo uspelo.

Če si tudi ti v podobni vlogi, ko je potrebno ustvarjalno podajanje snovi ob hkratnem zagotavljanju prepotrebne discipline in osredotočenosti slušateljev in bi radi okrepili svojo zavedanje, potenciale in zmanjšali notranje odpore in stiske, kjer se preveč "trošite" in dušite svojega "notranjega otroka", se oglasite pri meni in se dogovorite za termin prek e-pošte branko_horvat@hotmail.com ali zasebnega sporočila te FB strani, ali pa v izjemnih primerih prek telefona 051 428 676.

Call now to connect with business.

25/09/2025

Življenjska energija

Prav vsak izmed nas je kdaj doživel, da je ostal brez "prave" energije za življenje. Bodisi da smo se izčrpali na ta način, da nekaj časa nismo bili sposobni za delo, kar imenujemo izgorelost ali "burn-out", bodisi da smo zapadli v stanje otožnosti, kar običajno označimo z depresijo. Lahko pa da smo se enostavno čustveno izklopili in delujemo na "stand-by" oz. avtopilot. Slednje je značilno za otopelost. Lahko, da stisko doživljamo samo na telesnem nivoju (prebavne motnje, driska, odrevenelost udov, omedlevica). Bistvo tega je, da nam nekje "odteka" energija, da jo nenadzorovano zapravljamo. To lahko vodi v končni fazi, če tega ne uredimo in uravnamo ali vsaj zajezimo, do bolezni: telesne in duševne. Tukaj sem naštel bolj skrajne oblike izgubljanja življenjske energije, ki zahtevajo, da nemudoma odreagiramo. Običajno je to razlog za obisk osebnega zdravnika, ki nas da na krvne preiskave, izmeri krvni pritisk in nam predpiše teden bolniške in antidepresiv. Le redki pa svetujejo obisk pri psihiatru, za katerega v Sloveniji ne potrebujemo napotnice, ali pri psihoterapevtu, kar je za današnji čas nezaslišano. V Avstriji usmerjajo ljudi na psihoterapijo in fizioterapijo na večih ravneh: v šolah, v svetovalnih službah za iskanje zaposlitve, v psihiatričnih ustanovah, ki vključujejo bolnišnice in dnevne centre, v socialnih ustanovah in še bi lahko naštevali. Obe storitvi pa do določene mere vključuje tudi osnovno zavarovanje.

Imamo pa tudi bolj subtilne oblike zapravljanja energije, ko enostavno pridemo domov izžeti in gremo direktno spat ipd. V tem primeru pa se moramo vprašati, ali smo dovolj pristni v vsakdanjem življenju ali pa se skrivamo za javno podobo (Jung bi rekel "persono"). Veliko ljudi pomete probleme pod preprogo in nima namena niti želje (nekoč) pospraviti nagrmadene stvari, dokler ne pride do resne situacije, incidenta, ki nas opozori, da je zdaj pa resno, da nekaj ukrenemo. Takšnih pripetljajev v normalnih okoliščinah sploh ne opazimo, enostavno se dogaja v manjših količinah. Tudi zato so danes tako priljubljeni razni prijemi za izboljšanje samozavedanja (npr. čuječnost ali "mindfulness"), ki je del vsakega programa proti izgorelosti v javnem zdravstvu. To je osnovna premisa psihoterapije, kakor tudi alternativne in komplementarne medicine.

Ko je imel Carl Gustav Jung "preboje" svoje življenjske energije, se je enostavno umaknil v svojo kočo ob jezeru v Švici in podoživel "najhujše" in zabeležil (dnevnik) ter se temu posvetil in vzel resno. Pravzaprav je šlo pri njemu za "žive sanje", tako močno je bilo. Vsak izmed nas ima nalogo, da se ima rad, da se posluša in si privošči, kar je dobro zanj. Tudi mame in žene potrebujejo svoj čas za regeneracijo. Zato je pomembno, da smo čim bolj ozaveščeni, igrivi in da znamo opaziti in ceniti že manjše stvari in živeti skladno in vzdržno. V družinah, ki imajo dovolj sredstev za preživetje, dajo čedalje več na to, da njihovi otroci izkusijo življenje na kmetiji, da so vključeni v socialne programe, kjer izkusijo medgeneracijsko povezanost in prostovoljstvo ipd. Tudi v šolah je danes čedalje večji delež učencev, ki imajo posebne potrebe in zahtevajo specifičen pristop.

Vsak človek naj bi bil usposobljen, da prepozna, kdaj je preveč izčrpan in potrebuje izdatno regeneracijo, še preden morda pride do bolniške in bolezni. Dobro bi bilo, da bi poznal svoj nabor ukrepov za regeneracijo (tek, savna, masaža, hrana).

Depresija oz. globoka užaloščenost je velik porabnik življenjske energije. Največkrat to človek občuti tudi fizično, saj se komaj premika in vlači noge za sabo. Nemalokrat lahko to povzroči tudi motnje v zaznavanju (tudi hujše). Fizična aktivnost, kolikor je mogoče, je izjemnega pomena. Tudi umetniška dejavnost je prav smer, saj omogoča izražanje. Hkrati pa je treba poiskati vzroke za odtekanje energije: Kaj otroka v nas tako "žalosti" in kako lahko v končni fazi to dandanes kompenziramo. Sam imam to srečo, da sem v življenju bil redko na bolniški, ali celo pri zdravniku, tj. bolan (če seveda odmislim svoje obdobje "izgorelosti"). Dijaki so sila začudeni, ko jim povem, da se spomnim svojega obdobja vročinskih stanj ali bruhanja iz vrtca ali osnovne šole, saj jih kasneje skorajda ni bilo. - Tudi hektične in impulzivne osebe po nepotrebnem porabljajo energijo, da se razumemo, in niso v ravnovesju. Freud, ko začetnik psihoanalize in s tem tudi psihoanalitične psihoterapije, je poimenoval življenjsko energijo kot "libido". Tudi on je govoril o ekonomiji te energije, njeni "vkleščenosti" (potlačenosti, parceliranju) ipd. Naj dodam še: zdrav duh, v zdravem telesu. Pa še: ni važno, kolikokrat padeš, važno je, da se pobereš.

Če tudi sami opažate, da izgubljate življenjski naboj, da je vaš odnos do boga omadeževan, da se preveč izčrpate v službi in to ni samo samo delo, ki ga opravljate, ali da se vam "dogajajo" telesni incidenti, ki imajo najbrž notranji vzrok, sem pravi naslov za vas, saj kot psihoanalitični psihoterapevt in bioenergetik za razvoj osebnosti posedujem znanje in izkušnje, ki omogočajo prepoznavo napačnih ravnanj in po možnosti spremembo pri nadaljnjem življenju v vašo korist. Se priporočam, da se dogovorite za termin prek e-pošte branko_horvat@hotmail.com, zasebnega sporočila prek te FB strani ali v izjemnih primerih tudi prek telefona 051 428 676. Postanite kar se da pristni in odkriti, saj boste v tem primeru porabljali najmanj energije. :-) Naslednjič pa več o tesnobi.

Call now to connect with business.

06/09/2025

Svetovni nazor

Vsak človek je edinstven, enkraten, svojevrsten (unikaten). Moja mama ni bila nikoli "zares" verna. Je pa bogaboječa, čeprav morebiti bolj sramežljiva, saj se boji, kaj si bodo drugi mislili. Verjame pa v občutke, da marsikdaj kolcanje pomeni, da bo nekdo prišel na obisk ali da o čem premišljuje. Torej da dosti na to, kaj se spodobi. Oče je hodil redno k maši, vendar je bilo to bolj obredno (neka navada): vedno je stal čisto pri vratih. Lahko bi rekel, da sem sam ponotranjil vero, saj sem s tem našel v sebi neko ravnotežje in lažje uravnaval čustva in afekte. Seveda so bile v igri tudi negativne stvari, ki sem se jih moral lotiti kasneje, ko so me ovirale in niso bile (več) funkcionalne. Lahko bi rekel, da sem našel osebno vero (religioznost sem namreč nenehno preizpraševal). Misli in besede, ki sem jih premišljeval ali izrekel sem jemal zelo resno. Zato sem bil zelo "čistunski", saj nisem prekljinjal ali razmišljal "pohujšljivo" ali pa v določenih obdobjih bil neizmerno grob in vulgaren. Tudi ko delam danes z bioenergijo, se najdem, da skoraj ne diham, takrat se vprašam, če sem v (otroškem igrivem) občutku ali v (samo)nadzoru. V meni je bila pravljičnost in magičnost, ki je nisem nikoli izpustil. Nenazadnje sem se tudi v dijaških letih priučil od mlajšega dijaka hipnoze in se ukvarjal z radiostezijo in bioenergijo. Vmes sem bil "nejeverni Tomaž" in si dopustil (metodični, filozofski, Descart-ov) dvom v vse stvari: psihoanalitično bi rekel temu tudi, da sem bil ambivalenten (včasih ja, včasih ne). In ambivalenca je sicer naravno obdobje pri skoraj vseh otrokih.

Ljudje me sprašujejo, pa zakaj mislim, da sem "avtist". Tako pač čutim, odgovorim. Le-ti imajo toliko pozitivnih lastnosti... Avtisti STRASTNO počnejo določene stvari, ki so "preostalim" ("normalnim", nevrotipičnim, alističnim) ljudem trivialne (nič posebnega). Nekateri dijaki danes odgovorijo na to, kaj počnejo strastnega, da nič: spijo. Strastno spanje!? Pa si zapisujete sanje, jih pobaram? Ne. - Hm, kot najstnik sem čutil, da je Jezus dober in se ga nisem nič bal. Smejal sem se temu, da drugi tega tako ne doživljajo. Kasneje sem moral preizprašati svoj idealizem, saj so ga skalili osebni konflikti: niso vsi ljudje enaki (seveda ne, so pa enakovredni, vem danes). Ta teden sem imel priložnost nekoliko začutiti, kakšno vizijo in sanje imajo moji dijaki (ali so zadržani ali bolj v ospredju, boječi ali pogumni, pristni ali napravljeni, samonadzorovani ali impulzivni). Verjemite mi, da jih nisem gledal skozi prizmo diagnoz ali "odločb": le-te sem lahko malo spoznal šele, ko sem zapisal odsotne. Vsem sem položil na srce, da so v "najpomembnejšem" obdobju v življenju in naj ohranijo te sanje za celo življenje. Ker je bilo samoprepoznanih introvertov zelo malo, sem se jim priglasil tudi jaz, da sem jih "podprl", da so tudi oni v redu, taki kot so. Tudi tiste, ki niso mogli spregovoriti, saj sem začutil neizrečeno bolečino ali se jim je tresel glas in prišle solze v oči, sem podprl s tišino in z razumevanjem, se zahvalil za povedano in šel k naslednjemu. Neka dijakinja me je ob našem samospoznavanju opomnila, če se zavedam, da jih vikam. Drugi učitelji tega ne počnejo. Zahvalil sem se za to opazko in povedal, da je to lahko znak spoštovanja lahko pa tudi kaj drugega. Razumeli so, sam pa sem vprašal kolege, kako je s tem... Povedo mi, da so to "mulci", zato je na mestu tikanje. Strinjal sem se. Sam sem imel namreč do sedaj izkušnje s poučevanjem polnoletnih študentov. Tudi andragoško-pedagoška stroka je takega mnenja, da se dijake tika. Naučil sem se nekaj novega.

Druga prijetna lastnost "avtistov" je, da s(m)o idealisti: vidijo dobro v ljudeh (njihov potencial). Že kot mladostnik sem si v mislih odvrtel doživeto čez dan in preučil vsak detajl (čustev). Tudi otroci to počnejo v določenem zgodnjem obdobju (modelno učenje). Ko mi prijatelj iz mladosti danes pove, da je njegov alternativni zdravitelj deloval po medicinskem modelu in znal povedati, kaj se da ozdraviti in kaj ne, se zgrozim. Še posebej, ker je dal veliko več na njegovo zdravljenje, kot na psihoterapevtsko. Sam kot psihoterapevt namreč ne morem obljubiti "napredka" izziva osebe brez njegovega polnega sodelovanja in privolitve. Tudi takrat povem, da je "ozdravljenje" v "božjih rokah" (prepuščeno vesolju). Če tega ni, npr. pri bioenergijskem zdravljenju, se njegova energija sicer začasno (za nekaj dni, teden) okrepi, vendar potem presahne, če ni spremembe v zavedanju in gledanju na svet. Kaj je cilj zanj? Da postane sposoben vzdrževati "visoko frekvenco" (da spremeni gledanje na svet). Kaj je moje poslanstvo? Da tem ljudem, pa čeprav se imajo za "verne" povem, da je svet skrivnosten, a lep. Da Sveto Pismo še kako drži, če ga prav razumeš in ni samo pravljica. Navsezadnje tudi to, da niso polni kristjani (katoliki, ali karkoli že so). Raje vidim, da je nekdo pristen ateist (ali agnostik), kot pa narejen katolik. Prvi ima velik potencial (ja, sem idealist).

Torej, še enkrat vas sprašujem? Kakšen je vaš pristen (svoboden) pogled na svet (svetovni nazor)? Se znate povezati s svetovnim nazorom druge osebe, ki ni enak vašemu? Da to lahko storite, morate biti svobodni in domači v svojem nazoru. - Kot učitelj sem spoznal, da imam opravka z dijaki iz različnih kulturnih okolij (nekateri sploh ne govorijo slovensko, od nekaterih imena ali priimka še ne znam pravilno izgovoriti).

Drage kolegice učiteljice in učitelji, vzel sem si en teden za vtis, kaj pomeni delo učitelja in verjemite mi, da zelo cenim vaše delo. Ugotovil sem, da je pomembno najti način, kako vzdrževati optimalno kondicijo za učenje, kjer ni pomembna samo pripravljenost na snov, ampak tudi oseben stik z razredom, kjer se energije izmenjujejo in je kdaj pa kdaj potrebno individualno posredovati oz. nagovoriti določeno situacijo ali pa razelektriti določeno "neprijetnost" ali drug pripetljaj in šele potem nadaljevati s poučevanjem, vzgajanjem in snovjo. Vsak pa mora razviti tudi svoj učiteljski pristop, potem ko dosežeš določeno suverenost in upoštevaš splošna učiteljska načela (izkušenih kolegov).

Morda pa je res čas, da svoj "otroški" idealizem malo obrusim in postanem bolj realist (sicer bi bil naiven). Ampak vseeno: vem, da ni samo akcije in reakcije, ampak tudi večrazsežnost in vzporedni svetovi, sinhroniciteta, svobodna volja, a vseeno nek "master" plan in logos. Ni kar tako v naši župniji zavetnik Sv. Trojica in naziv kraja Velika Nedelja. Želel sem si, da bi postal učitelj, vsaj v osnovni šoli, vsaj za matematiko. Dobil sem več kot to. Ne čisto blizu, ampak vseeno v svojem starem mestu (tudi ob Dravi).

Če čutite, da vaše "presežno" ni najbolj pristno in čisto, ampak obremenjeno z osebno zgodovino, je najbrž čas, da storite nekaj zase in se začutite v svojo globino in navsezadnje po najboljši moči osvobodite, tudi s psihoterapevtsko pomočjo. Če se želite dogovoriti za termin z mano, storite to prek e-maila branko_horvat@hotmail.com ali prek zasebnega sporočila te FB strani ali me poskusite dobiti na telefon 051 428 676. Hvala vsem, ki verjamete vame in všečkate moj prispevek in mojo FB stran, kot tudi delite prispevek, da doseže nove ljudi, ki potrebujejo mojo pomoč, in javno ali zasebno komunicirate z mano in komentirate iz svojega vidika ali želite prispevek o čem drugem.

27/08/2025

Uspeh bioenergijske terapije

je odvisen od odprtosti sprejemajoče osebe. Odprtost pomeni, da energijo sprejme po najboljši svoji moči. To kot posrednik (bioenergijski terapevt) jasno čutim: prvič čutim, da je pretok močan, da ne udarja ob zid in to je tudi vidno na osebi. Da to oseba doseže, ni kar tako. Premagati mora svoje odpore, sprejeti (prehodne) bolečine. Naj poudarim, da terapija z bioenergijo nima negativnih ali stranskih učinkov. Zdravila jih imajo. Jaz kot terapevt z bioenergijo pa imam nemogočo nalogo ostati otroško igriv pri posredovanju energije, brez voljnega posredovanja in predsodkov in pozoren na svoja občutenja in zunanje vidne vhodne podatke. Biti moram torej sproščen, čeprav je velik telesni napor, tako posredovati visoko frekvenco. Če me tako laično vprašate, kako to deluje, imam jasen odgovor: to je molitev, kjer ne prosim, ampak izrazim hvaležno namero, ki se uresniči s pomočjo Sv. duha (z božjo pomočjo, s pomočjo višje sile). Ne bojte se bioenergije, ki jo posredujem in ne bojte se zame (včasih je to samo prikrit strah pred ozdravitvijo pri vas samih). Predpogoj za uspeh bioenergijskega zdravljenja je odprtost do svoje trenutne naloge (teme), ki jo morate opraviti, se z njo spopasti. Bioenergijska terapija (ali bioterapija, kot jo nekateri imenujejo) ni pasivna stvar: samo pustim in bom zdrav. Kje pa: gre za aktivno, celo proaktivno udeležbo z vso zavestjo. Seveda deluje tudi ponoči, ko spite, ampak takrat je samo deponirana, vi jo pa morate predelati, sprejeti, se spremeniti. Ali lahko molitev škodi? Vem, da tega ne verjamete. Torej? Lep dan v lepih energijah želim.

Če hočete kaj več o tem prebrati, se seznaniti, vam bom navrgel nekaj ključnih besed: light workers, starseeds, reiki (prvo vsesplošno popularno ukvarjanje s tem - izvorni reiki pa je žal najbrž izgubljen), čakre (kot energijski centri, ki so povezani s tipično žlezo), več ravni energijskega telesa, avra, tretje oko, solarni pleksus (sončni pletež), povezava duše z izvorom, teozofija (stara veda, ki se je ukvarjala s takimi pojavi, že pred mojim rojstvom), kvantna fizika, urejeni sistemi s povratno povezavo, vzporedna večrazsežnostna resničnost itd. Ruska in ameriška znanost se s tem nezadržno ukvarja, več znanstvenikov in zdravnikov je v zadnjem času prejelo "razsvetljenje", nenadni dar in se s tem primorano začeli ukvarjati, čeprav sprava niso vedeli, kaj naj s tem počnejo (nekateri sploh niso verjeli v parapsihološke pojave). Moja učiteljica na Dunaju, je prejela znanje in se praktično usposabljala pri ključnih znanstvenih osebah v ZDA. Seveda je kasneje razvila lastno metodo in integrirala izkušnje in znanje. Tudi sam sem se moral odpreti za to vedenje in dar, čeprav sem bil tudi nejeverni Tomaž. Navsezadnje to omogoča, da postanemo pristni verniki in resnično verjamemo v molitev, "čudeže", v sočloveka in naravo.

Če vam je moja vsebina, ki jo dokaj redno objavljam, všeč, kliknite všeč mi je za stran in postanite sledilec, da boste redno na tekočem o novih objavah. Če pa vas je vsebina nagovorila in bi želeli to tudi izkusiti, se naročite prek e-pošte branko_horvat@hotmail.com ali preb FB zasebnega sporočila. Vesel bom vsakega komentarja in želje po konkretnih temah.

22/08/2025

Psihoterapija za otroke in mladostnike

Tisti, ki nekoliko natančneje spremljate objave na tej FB strani, ste lahko zasledili, da sem za nekaj časa dal na hladno zanimanje za otroško in mladostniško psihoterapijo in dal začasno prednost narcizmu. Sedaj je spet prišel čas za prejšnjo temo. Erik Erikson je bil pomemben psihoanalitik in razvojni psiholog. Sam je ocenil, da dijaki kot pozni najstniki, ki so na pragu polnoletnosti in s tem odraslosti ter kljub vrhuncu ali izteku pubertete in adolescence še praviloma ne morejo razviti polne oz. zrele intime v partnerskih odnosih. To se zgodi šele v začetku odrasle dobe (v dvajsetih letih - naslednja razvojna faza). V dijaških letih pa se predvsem izgrajuje samostojna identiteta, zato se lahko pojavijo konflikti s starši in učitelji ipd. Če se kriza identitete ne razvije pozitivno, pa lahko to rezultira v razpršeni ali nejasni identiteti. Ta razvojna teorija se imenuje "teorija psihosocialnega razvoja". Nekateri dijaki se v tem obdobju "pripravljajo" za prevzem nalog v domačem družinskem podjetju, pri čemer želijo razviti lastne zamisli. Drugi čedalje bolj spoznavajo, da morda niso na pravi šoli. Spet tretjim gre sorazmerno ali precej dobro, čeprav morda ne bodo opravljali tega poklica. Nekateri dijaki pa nosijo s sabo tudi težave iz osebnega in družinskega življenja, ki jih dodatno obremenjujejo pri učenju in sodelovanju pri pouku. Name osebno je v prvem letniku naredila največji vtis profesorica slovenščine, ki je bila izjemno kompetentna, saj je opravljala magisterij in naslednje leto postala asistentka na pedagoški fakulteti. Učila je z lahkoto, zbranostjo in veliko znanja o ozadju osebnosti (Prešernu, Cankarju). Bila je zadovoljna kot učiteljica, zahtevna, korektna in inkluzivna do vseh, njen mož je izhajal iz Prekmurja. Sam sem imel velik rešpekt pred slovenščino in njeno kakovostjo, čeprav nisem imel najvišje končne ocene, pa nisem obiskoval gimnazije.

Nekateri dijaki so vozači (ali živijo v neposredni bližini srednje šole), drugi pa čez teden prebivajo v dijaškem domu. Nekoč so bili dijaški domovi ločeni po spolu, danes temu ni več tako. Sam sem v svojem "traktu" (kot smo oddelkom rekli v dijaškem domu) doživel spremembo, ko sem v 3. in 4. letniku delil hodnik tudi z dekleti in/ali dijaki z mednarodno maturo. Ena izmed teh me je tudi izbrala za svojega plesalca na maturi. Nekateri dijaki dobivajo žepnino, drugi imajo štipendijo (sam sem presenetljivo po drugem letniku, če se ne motim, pridobil Zoisovo štipendijo za nadarjene s pripombo, da bi jo moral že prej (nisem rabil opraviti testov, saj sem jih že v 8. razredu za ta namen), nekateri pa se celo poslužujejo občasnih del prek študentskega servisa (predvsem v počitnicah ali celo med letom). Tudi sam sem na pobudo kolega pred in po 1. letniku skupaj z njim opravljal počitniško delo v domači KS. 1. letnik je odločilno leto, kjer se pri dijakih pokaže, ali so na "pravi" šoli in ali so kos nalogi. Razredi so lahko zelo polni, kar pomeni tudi po 30 dijakov v razredu (če se ne motim, je tudi nas bilo v razredu 32). Vzpostaviti avtoriteto in zaupanje za učitelja ni mačji kašelj: Če pogrneš na začetku, je vtis težko popraviti. Tudi za dijakinjo ali dijaka velja podobno, če se ne potrudi dovolj na začetku, se bo težko izmazal kasneje. Večina učiteljev se mora učiteljstva priučiti, le redki imajo namreč naravni talent. Osnova talenta pa je, da imaš dobro strokovno znanje o temi predmeta: samo takrat se lahko počutiš suveren. Razredni učitelji v srednji šoli imajo še dodatno posebno nalogo, da spremljajo določen razred in komunicirajo občasno z njihovimi starši. Učitelj mora najti način, kako optimalno porabiti energijo, tako da je še vedno čil po koncu dneva v zasebnem okolju (v družini) in da ne drvi proti bolniški in izgorelosti. Veljati mora, da ima učitelj določeno zadovoljstvo pri izzivu poučevanja. Poleg tega mora biti kos izjemnim situacijam in pravilom, hkrati pa najti dovolj prostora za svoj osebni slog poučevanja. Če bo znal postaviti meje, hkrati pa ne bo preveč strog, bodo dijaki zelo hvaležni. Spomnimo se samo svojih prigod iz dijaških let. Danes je svet dijakov čisto drugačen: vsi so "priklopljeni" na pametni telefon, ki je njihov "najboljši prijatelj". Sam sem v teh letih obiskoval fotografski krožek, računalniški krožek za učenje zbirnika, udeleževal "rebirthinga", učil radiestezije in bioenergije, naredil v Mariboru vozniški izpit, obiskoval več plesnih tečajev, se od mlajšega dijaka naučil hipnotizriranja, s sostanovalcem in sošolcem, ki se je tudi enako pisal, pa sva veljala za dijaka s trdo disciplino učenja in imela enake dodatne pravice kot sosednji dijaki z mednarodno maturo. Kvečjemu sva dobivala spodbude, naj malo popustiva pri učenju. Na sredini srednje šole sem doživel med drugim množične dobro organizirane dijaške demonstracije in začetek konflikta ob osamosvajanju Slovenije (1. žrtev v Pekrah, dogajanje v današnjem Narodnem domu v Mariboru), kar je tudi pripeljalo do protestov, ki smo se jih udeleževali dijaki. Med drugim je tudi brat obtičal na šolskem dogodku v času osnovne šole, ko so se razvili najhujši tankovski spopadi v Pekrah in je bil prisiljen "podaljšati" udeležbo pri neki prijazni družini, kar nam je v družini povzročilo neverjetne skrbi (posebno mami). Nikoli ne bom pozabil profesorja matematike s fakultete (linearna algebra), ki je predaval z minimumom energije, precej monotono, čeprav prijetno živo in s povprečno glasnostjo in vmes imel vložke, da je preveril, če še poslušamo. Vseeno je zaradi znanja imel veliko avtoriteto in bil z občinstvom v nenehnem stiku. Ni šlo za črpanje energije z njegove strani, niti za postavljanje, ampak za zaupno izmenjavo energije. On gotovo ni doživel izgorelosti. Med drugim sem izvedel, da je bil prepričan naturist. Kako biti inkluziven do vseh 30 dijakov? Kako ohraniti pravila igre in biti vseeno pristen, kar pomeni, da potrošiš minimalno energije. Kako v dijakih vzpostaviti mir, nadzor nad čustvenimi izbruhi in hkrati spodbuditi ustvarjalnost? Hm, ni kaj, to je mojstrsko delo, ki ga pri učiteljih občudujem.

In kaj ima poučevanje skupnega s psihoterapijo? Ne veliko. Psihoterapevti praviloma ne dajemo nasvetov, ampak pustimo, da se oseba najde, začuti, sestavi, odvozla. Čeprav je na začetku to slišati nenavadno, so na koncu zelo hvaležni za ta pristop (ne loviti ribe zanje, ampak jih naučiti, kako se tega sami lotijo). V obeh primerih, pri poučevanju in psihoterapiji, imamo pred sabo (realen) cilj, ki ga pri poučevanju po dobro pripravljenih korakih dosegamo. Biti moramo kar se da jasni pri navodilih, pričakovanjih, motivaciji in upati na najbolje. Nekateri bodo bolje, drugi slabše šli skozi proces. Odnos, sodelovanje, samoiniciativa, vse to in še več, bo botrovalo končnemu uspehu oz. neuspehu. Dijaki pa se ob tem še oblikujejo v odrasle in timske ljudi. Tako dijaki kot tudi učitelji se lahko obrnejo na psihoterapevte, če je potrebno. Prvi kot dijaki z ovirami, tegobami in problemi, drugi pa npr. za skupinsko ali individualno supervizijo svoje poklicne dejavnosti. Vso srečo vsem učiteljem in dijakom: še posebej učiteljem, ki šele začenjajo svojo kariero in dijakinjam in dijakom prvih letnikov!