Psihoterapija Branko Horvat

29/11/2025

Ambivalenca in neodločnost

Nasprotja privlačijo, radi rečemo. Ambivalenca je naravna v določenem obdobju razvoja otroka. Običajno govorimo o drugem letu, ko otrok začenja obdobje prakticiranja oz. separacije. Otrok čuti potrebo, da začne raziskovati okolico in se za nekaj časa oddalji od primarnega objekta, običajno mame. Hkrati pa doživlja tesnobo, ki ga kar kmalu "prisili", da se vrne nazaj v materin objem. Ko se spet počuti dovolj varno, pa nadaljuje "popotovanje". Na področju razvoja ega se postopoma izoblikuje konstantnost objekta (mamo ponotranji in jo nosi s sabo). V praksi to pomeni, da v tem obdobju živi v neki dvojnosti: razpet je med težnjo po raziskovanju in potrebo po varnosti in bližini. Če se to obdobje ne izteče optimalno, lahko tovrstno dejavnost osebka opažamo tudi v kasnejših letih, tudi celo življenje. To obdobje se razreši nekako tako, da pač sprejmemo, da ni enostavno "iti in biti od doma", vendar na ta način odkrijemo veliko novega in neznanega ter obogatimo svoje življenje. Nekateri ljudje ohranijo svoje zdravo sidro in se vračajo v svoj pristan. Drugi bolj ali manj "pogumno" begajo celo življenje.

Relacijski psihoanalitiki, ki vključujejo tudi delo s smislom, radi poudarjajo, da je v odnosu med partnerjema skrivna naloga (eden drugega) "odrešiti", če sta svobodna v ljubezni in ustrezno komunicirata. Tudi sami relacijski psihoanalitiki (ki so se pretirano naslonili na odnosno in medosebno načelo), pa tudi iz tega izhajajoči sistemski psihoterapevti, so sprva imeli močno potrebo vreči svojega očeta Freuda s prestola in vso teorijo redefinirati. Tudi sam sem šel skozi to fazo, ko sem poskušal "omehčati" njegove premise. Podobno se je dogajalo (tudi v Sloveniji) med posameznimi psihoterapevtskimi šolami. Večina na koncu odkrije, da so želeli z umazano vodo v lavorju izliti tudi otroka. Freud je le bil nesporni pionir na svojem področju: bil je nevrolog, opazoval, se učil od "mentorjev", preizkušal hipnozo, drogo (ki takrat še ni bila tako prepovedana), analiziral sanje, rekonstruiral razvojne faze človeka in razvozlal dinamiko znotraj (o)sebe in se dotaknil tudi odnosov. Hotel je čim bolj trdno opredeliti novo znanost (psihoterapije). Zaradi tega se je razšel s precej "somišljeniki" (Adler, Ferenczi, Jung in drugi), ki jih je sprva videl kot naslednike njegove misli. Žal je zlato generacijo presenetila druga svetovna vojna in glavnina psihoanalitikov in drugih psihoterapevtov je morala na otok in čez ocean. Tako da smo po vojni morali precej nazaj "uvoziti" nekoč izvorno evropsko znanje iz psihoterapije. Znal pa je Freud jasno zapisati in zagovarjati, da je psihoterapija samostojni poklic in ga ne kaže uvrščati niti k teologiji, medicini, učiteljstvu ali drugim poklicem in vedam, ki delajo z ljudmi in njihovo duševnostjo ali odnosi.

Ambivalenca je precej prisotna tudi v Jungovem življenju in njegovi teoriji arhetipov (analitična psihologija). V osnovi je bil psihiater, oče pa pastor (njegov oče je doživljal izrazite verske in osebne krize kot pastor in mož). Faust in Zaratustra sta bila njegova zgledna akterja. Govori o nekakšni dialoškosti oz. dvojnosti (dualizmu), ki poteka znotraj temeljnih arhetipov. Pri čemer je treba oboje sprejeti, najti srednjo pot, dati obojemu pri vsakem arhetipu priznanje (dejanskosti in bistvu) in konec koncev integrirati, da kompleksi zgubijo svojo moč. Govori o "smrti Boga", o "Bogu v jajcu", o vzhodu in zahodu, o gornjem in spodnjem, o nebu zgoraj in temini spodaj, o posameznih mitoloških osebkih, ki jih je doživljal prek svoje aktivne tehnike imaginacije, za katero sem postal zrel pravzaprav šele v novejšem času, po svoji izkušnji "holističnih" pristopov, kar je vključevalo tudi osebnostni razvoj s pomočjo bioenergije (ali če hočete: s pomočjo Sv. duha). Poleg tega sem na ta način srečal pojme, kot so brezpogojna ljubezen, pristnost, slutnja, zdravo in terapevtsko izražanje jeze in direktivna terapevtska metoda, avra in energijske ravni okrog telesa, globinsko delo z zvenom in nihanjem (tibetanske pojoče posode in gongi), sevanje poldragih kamnov, vloga prehrane in gibanja, prizemljevanje, postavitev družine, duhovni razvoj, stalen odnos s samim sabo in s partnerjem ipd.). Dragoceno, doživeto in osvobajajoče, ni kaj! Lahko potrdim, da ni šlo za stereotipske ezoterične in novodobne stvari, ampak za precej ustvarjalne, intuitivne in psihoterapevtsko integrirane tehnike). V glavnem sem po kasnejšem premisleku odkril, da gre za precejšen "prenos" Jungovih ugotovitev in preigravanj (osebnostni tipi, introvertiranost, nenaključje, astrologija, osebni in univerzalni miti, religiologija ...). Jung je pač bil celo življenje podvržen tvornemu razreševanju (včasih precej mučnih) ambivalenc med zavestjo in nezavednim. Rešitev je bila vselej soočenje s svojimi miti, okrog katerih se lahko tvorijo kompleksi. Lahko bi rekli, da je moje avstrijsko (dunajsko) izobraževanje prispevalo k pospešitvi razrešitve (Jungovske) ambivalence, ki se dogaja v večini izmed nas (zaradi tega lahko nekateri pristanejo celo v umobolnici; tudi Jung je hodil po robu). Končno pričenjam globlje razumeti njegov nauk, saj je prišel čas za Rdečo knjigo, ko lahko bolje razumem, da je potrebno upoštevati nezavedno, a hkrati trdno stati na realnih tleh in upoštevati njene omejitve (denar, zakone itd.). Tudi cerkev je že dodobra integrirala njegov nauk in razširila razumevanje stare in nove zaveze. Na koncu lahko rečemo, da je Jung spretno povezal zahodnjaško in vzhodnjaško miselnost in s tem tudi znanost, umetnost in duhovnost.

Pa za konec mojega spet daljšega zapisa omenimo še nekaj ambivalenc. Poznamo primere, ko bogoslovec že med študijem ali že kot duhovnik prekine pastirsko službo, ker ne verjame več (morda samo začasno) v liturgijo (skrivnosti daritve pri maši). Nek dirigent se poda po svetu in je uspešen, a domotožje je premočno in dogodki ga prisilijo, da se vrne "domov", čeprav se kmalu spet pojavi vedoželjnost in želja po odkrivanju neodkritega. Podobnih zgodb je brez števila. Danes smo izkušeni psihoterapevti pravzaprav "integrativni terapevti", saj smo postali dovolj odprti in integrirali znanje (individualna in skupinska terapija, družinska, otroška in mladinska terapija, v terapevtskem prostoru in miljejska terapija) in tako prilagajamo terapijo glede na posamezno uro, znotraj ure, smo bolj pasivni ali aktivni, se gledamo v oči, ali smo bolj diskretni, prilagajamo pogostost terapij, uporabljamo lastne občutke in slutnje in druge ustvarjalne tehnike, da ne prihaja do nepotrebnega zastoja terapije ipd.

Call now to connect with business.

25/11/2025

Kovačeva kobila je vedno bosa: M. Klein in M. Montessori

Danes bi rad omenil dve nesporni avtoriteti na svojem področju na svetu, kljub temu da imata madež v lastni družini zaradi otrok. Gre za Melanie Klein in Mario Montessori. Prva je ključna oseba iz druge generacije psihoanalitikov (neopsihoanalitikov, ki so vpeljali odnosni vidik poleg klasične gonske teorije), saj jo štejejo za eno izmed začetnic psihoanalitične teorije objektnih odnosov. Poleg Anne Freud je tudi ona bila prva, ki je izdelala psihoanalitično teorijo na podlagi dejanskega proučevanja razvoja otrok in ne samo na podlagi analize odraslih oseb. Bila je v učni analizi pri Sandorju Ferencziju v Budimpešti in pri Karlu Abrahamu v Berlinu. Ker ni dokončala študija pedagogike in ker je bila ločenka, sprva ni doživela uspeha, kot bi bilo prav. Poleg Anne Freud velja tudi za začetnico otroške psihoanalize, saj je vpeljala analizo otrok prek iger, risanja in drugih ustvarjalnih tehnik. Vpeljala je projektivno identifikacijo kot obrambni mehanizem, ki jo je učinkovito vpeljal tudi njen učenec Wilfred Bion v skupinsko psihoterapijo, ko se je med drugim posvečal psihotičnim pacientom. Nenazadnje še danes odmeva njena opredelitev dveh razvojnih pozicij: zgodnejše paranoidne-shizoidne pozicije in kasnejše depresivne pozicije. Znana je tudi po tem, da se je na vse pretege trudila, da ne bi šla "v zelje" Freudu in da ne bila bila v konfliktu z njegovo teorijo, vendar se je nehote na koncu zgodilo ravno to: agresivnost se je po njenem pojavila že v prvem letu v odnosu z materjo in ne šele z očetovsko figuro. Iz biografije je znano med drugim tudi to, da je njena hči "gojila" do nje zamerljiv odnos, ki ga le-ta ni skrivala pred javnostjo. Ker je njen prvi študij bil pedagogika, pa nadaljujmo še z znano pedagoginjo svetovne slave, italijanko Mario Montessori, ki je bila tudi zdravnica. Ona je sicer znana v Evropi po svojih predšolskih vzgojnih in pedagoških ustanovah (vrtcih), vendar je še dosti bolj uveljavljena v Aziji in Afriki. Tudi o njej je znana ena podrobnost: da je prepustila vzgojo svojega otroka nekomu drugemu, da se je lahko posvetila svoji znanstveni in poklicni karieri.

Čeprav je Melani Klein bila sprva v pedagoških vodah, se je na koncu etablirala kot otroška psihoanalitičarka ali kot bi danes enostavno rekli: otroška psihoterapevtka. Na splošno velja, da psihoterapevti ne dajemo nasvetov "na prvo žogo", če ni to nujno, ampak v prvi vrsti uporabimo pacientovo prošnjo za psihoterapevtski proces (poglabljanje, uvide, predelavo ipd.). Če gre za razvojne deficite, pa je seveda potrebna tudi neke vrste edukacija v (globokem in) varnem psihoterapevtskem odnosu. Na drugi strani pa je ključna naloga pedagogov z didaktičnimi pristopi predati znanje, tj. poučevati. Vendar tudi v tem primeru ne gre za naivno dobesedno asimilacijo vsebin, ampak za kar se da inovativno, motivacijsko ter čim bolj problemsko in funkcionalno ter samostojno in sodelovalno usvajanje (uporabnega) znanja in veščin, ki poteka postopno: od enostavnega k zapletenejšemu. Psihoterapevtsko znanje o skupinski dinamiki in občasni analizi posameznika v skupini pride pri poučevanju ter pri težnji po čim bolj zrelem sodelovanju učencev in dijakov še kako prav. Naj poudarim, da so dijaška leta najbolj formativna, kot radi pedagoško rečemo, zato je psihoterapevtska pomoč v teh letih zelo zaželena, saj so mladostniki obenem v teh letih zelo "gnetljivi" in so težave še dovolj sveže. Dijake in učence pa je potrebno podpreti in opolnomočiti, da ne podležejo spirali stresa in izgorelosti in pozabijo na pristnost in igrivost, ki sta temelj ustvarjalnosti.

Dijaki in učenci imajo posebno zadoščenje, če dosežejo solidno oceno, pri čemer vedo, da je to rezultat njihovega prizadevanja, hkrati pa to prinaša tudi praktične koristi v življenju. Učitelji pa smo zadovoljni, če nam uspe dijake oz. učence notranje motivirati in čim bolj približati snov in vzbuditi zanimanje ter omogočiti, da lahko vsak izmed njih kdaj pa kdaj "zasije" na svojem močnejšem področju. Tudi učitelj mora paziti, da se preveč energijsko ne troši.

Call now to connect with business.

09/11/2025

Travma

Ni vse travma, kot včasih skušajo prikazati strokovnjaki danes, ko je to zelo moderno. Poleg klasične psihoanalize, ki je specializirana za iskanje glavnega vzroka ali vsaj ponavljajočih dejanj, poleg možnosti, da je oseba pač prirojeno občutljivejša za tovrstne dogodke, obstaja danes kar nekaj načinov, kako si pomagati tudi drugače brez dolgotrajne psihoterapije in bolečega ozaveščanja oz. hkrati ob tem.

Če so odpori silni ali pa niti ti ne pomagajo in se v ustreznih situacijah dogajajo prebliski, npr. ob določenih filmih, in ugotovimo, da pač ne moremo takih filmov gledati ali se izpostaviti določenim situacijam, saj je zadeva grozna, nevzdržna, kot nekaj najbolj nepredstavljivega. No, to je kar pomemben indic, da ste doživeli travmo, v otroštvu ali pa celo kdaj kasneje in vse skupaj bolj ali manj uspešno zapakirali in zastražili. Morda imate tudi določene obrede ali prisile, kako se izogniti pronicanju vsebin v zavest, morda celo prek telesnih znakov. Kakšna je razlika od običajnega konflikta in travmatičnega. Pri travmatičnem gre res za velik stres, ki ima posledice še danes v vsakdanjem življenju, morda celo v mišljenju in zaznavanju, tesnobi in paniki ob določenih sprožilnih dogodkih in človek enostavno takrat tudi po tolikih letih odpove. Lahko imaš ne vem koliko poguma za soočenje pa vendar zmrzneš, se odklopiš, omedliš, postaneš otopel in živiš morda celo vzporedno življenje.

Tudi pri nazadnje omenjenih zasvojenostih, ki so nekemičnega izvora, najdemo nemalokrat kot vzrok za nagnjenost k odvisnostim v travmatičnem dogodku v otroštvu, bodisi izrednemu nasilju za otroka, spolni zlorabi, krvavemu dogodku ipd. Žal ljudje znajo dandanes odreagirati celo pri epilepsiji, avtističnem meltdownu, pa ne znajo brez predsodkov ravnati v primeru, ko človek nehote blaži svoje tesnobe s prisilnimi ravnanji, ki so postale odvisnost. Tako se nehote najožji člani družine ali sodelavci norčujejo ali brez razumevanja ogovarjajo človeka, ki je v neverjetni stiski in si ne more pomagati, pa čeprav gre za neuspeh pri hujšanju, ali opustitvi cigaret ali dejanj v nevarnih okoliščinah, težave pri igri na srečo in podobno. Nekateri partnerji želijo razumeti, kaj se dogaja v partnerjevi glavi, da dela nemogoče stvari, čeprav je nerazumno, drugi pa rečejo ne v trenutku.

Čeprav vsi poznamo filmsko multiplo osebnost, za katero je potrebna dolgotrajna rehabilitacija, pa je tudi pri travmatičnem dogodku na delu nemalokrat disociacija in ne klasična potlačitev, kjer se oseba bolj ali manj uspešno odklopi od travmatičnega dogodka, da lahko preživi in zato živi do določene mere v vzporednem svetu. Neredko vidimo "poduhovljene" ljudi, ki so "high" pa vendar ne znajo živeti v realnem svetu in reševati realnih življenjskih izzivov in biti sočutni z določenimi ljudmi. Seveda ne smemo metati v isti koš pristop, ko se želimo odmakniti od preplavljenosti od čustev in videti pripetljaj iz drugega zornega kot, ali kot radi rečemo iz "opazujočega ega". Tudi pri vožnji je to dobro, da vozimo "čuječe" in prav tako v vsakdanjem življenju, da si zmanjšamo negativni stres in smo bolj pozitivno naravnani. V tem primeru ne govorimo, da živimo v nerealnosti, saj smo samo nekako utišali moteči "šum" in smo osredotočeni na bistvo, hkrati pa ob določenih okoliščinah prisluhnemo bolečini, čustvom in jih sprejmemo, a hkrati čim bolj predelamo in postavimo na pravo mesto. Zato danes velikokrat slišimo smele korake, da duhovnost ja, vendar za realne probleme in ne za življenje na "osamelem otoku": torej ne samo za notranje probleme, ampak tudi za zunanje izzive.

Zelo radi pojemo zdravice in vinske pesmi, včasih pa pozabimo, koliko ljudi ima težave zaradi alkohola. Veliko takih ljudi je namreč potrebnih pomoči. Tudi sam sem že zelo zgodaj spoznal, da v gostilno ne hodijo samo pijanci, čeprav sem bil naučen tako. Še več: "pijanci" so včasih veliko bolj resnicoljubni kot ostali ljudje. Kmalu sem odkril tudi, kako omamljujoč je sladkor, beli kruh in krompir, ki je pri marsikomu, ki sicer prezira alkoholike, pravi nadomestek za podoben namen: ublažiti neprijetne ali celo grozne občutke. Čeprav sam nisem bil nikoli kadilec ali pivec alkohola (občasno ja), pa sem se našel, da imam zelo rad sladko: pijem nesladkan čaj in kavo, vendar posežem tu pa tam po sladicah ali namažem na debelo domačo marmelado... Spomnim se tudi nekega pogovora s kriminalistom na radiu, ki je svetoval, da naj se ljudje pošteno najejo v dobri restavraciji in ne bo toliko kaznivih dejanj. To je še dolgo odmevalo v meni. Seveda je neposrečeno želel reči, da se imejmo radi: tudi tiste neprijetne dele v sebi, ki jih še nismo sprejeli.

Za konec bi rekel: ni vse travma, kot nas hočejo prepričati dandanes, ko je to moderno, kot tudi ADHD in avtizem, čeprav je vse to vedno bilo, pa vendar pozabljamo na prenekatere travmatične dogodke v otroštvu, na večgeneracijske travme, na prisilni molk in tabu teme, na preveliko posvečanje higieni, kadar to ni potrebno, na preveliki želji nekomu pomagati, kadar si tega oseba ne želi ipd. Prav posebej pa bi rad omenil to, da rečemo, da je nekdo ubog in ga pomilujemo, ko v resnici ščitimo sebe in se "povišamo", da pobegnemo od neprijetnega občutka v sebi. Ker smo sedaj v bolj temačnem, čarobnem in vase zazrtem času, ko je mrzlo in malo več beremo knjige, da si čim bolj privoščimo začutiti svoje sence in ne pobegnemo od tega, ker je neprijetno, ampak ob priliki zelo globoko pogledamo vase, nenazadnje, če ne gre drugače, ob pomoči strokovnjakov: po možnosti psihoterapevtov, ki imajo določeno razdaljo do problema in sočuten odnos za podporo pri predelavi morebitne travme ali stiske. Pravi psihoterapevt se ne boji ljudi v stiski na vlaku, ampak kot tujec naključni osebi rad pristopi na pomoč: iz sočutja pa tudi kot izziv. Seveda pa prvi vtis ni nujno pravilen.

Sam sem bil v tem letu v procesu, ko sem se zelo izpostavljal s pristnostjo in morda kdaj tudi preveč spregovoril o sebi, o svojih občutkih. Najbrž tudi zato, ker sem čutil, da sem bil v prvih 50 letih preveč zadržan, prežet s sramom, nezaupanjem, predsodki in sem želel to spremeniti. Priznam, da sem morda pretiraval. Stopil bom po potrebi kak korak nazaj in zahteval tudi svoj intimen prostor in skrivnosti zase.

Če tudi vi doživljate momente, ko vas preplavi določeno čustvo, pa čeprav samo močna tesnoba ali celo panika in si ne morete kar tako pomagati in vas onemogoči za določen čas, da se javite na FB stran prek zasebnega sporočila, ali na e-mail branko_horvat@hotmail.com ali v nujnih primerih na tel. 051 428 676. Z veseljem vam bom pomagal kot psihoterapevt pri soočanju s tramvatskimi dogodki v preteklosti in pri prekinitvi potencialnih večgeneracijskih travmah.

06/11/2025

Srednja pot

Danes pišem o odvisnosti oz. zasvojenosti. Vsi poznamo kemično zasvojenost, ko oseba ne more brez alkohola, cigaret, mamil ali tablet ipd. Vemo, da gre v tem primeru tudi za fizično odvisnost od snovi. Čeprav marsikdo poreče, da ni odvisen, saj lahko mirne duše neha, če se tako odloči, ampak zakaj bi, če pa mu paše. Resnica je lahko drugačna. Če ne bi bil že zasvojen, ne bi imel po nekaj dneh abstinence "odtegnitvenega sindroma", ko telo dobesedno hlasta po ponovni uporabi snovi, kar človek ne more kar tako zdržati, saj gre za izjemen stres. Odločitev za prenehanje jemanja snovi mora biti izredno trdna, človek pa potrebuje tudi širšo podporo, šele takrat mu morda uspe. Prenekateri človek lahko ima izjemne zdravstvene težave pa se kljub temu konzumiranju ne bo odpovedal.

Obstaja tudi drugačna, nekemična odvisnost, kot je odvisnost od hrane, odnosov, dela, domišljije, duhovnosti, iger na srečo, spolnosti ipd. Tudi v tem primeru človek doživi krizo, če se temu v celoti odpove. Vendar ne telesnega sindroma, ampak predvsem psihično stisko, ki lahko zajema tesnobo, nemir do nevzdržnosti. Gre za nekoliko drugačno dinamiko kot smo je psihoterapevti vajeni, zato je pomembno prepoznati, kadar gre pravzaprav za odvisnost. Z eno besedo lahko rečemo, da gre za odvisnost proti ljubezni. Če smo odvisni, ne moremo polno ljubiti. Če ne znamo biti sami s seboj v dobri koži, ne zmoremo polno ljubiti sebe in drugega. Če naj bo partnerski odnos "šola" za spoznavanje samega sebe, potem ni dobro skočiti v drugi odnos, ko želimo zapustiti prvega. Saj bi v tem primeru, če gre za odvisnost, šlo za ponovitveni sindrom: za omamo. Da, tudi v tem primeru nekemične zasvojenosti (če je šlo tako daleč, da se je kronificiralo) gre za omamo (za "ampule" endorfinov, ki si jih sprožimo: pa čeprav z duhovnostjo ali sanjarjenjem). To ni tako lahko prepoznati pri sebi. Ponavadi nas na to opozorijo drugi. Morda nam pomaga tudi kaka dobra knjiga. Tipični primer je morda hujšanje, kot vzdržimo nekaj dni, tednov z vnašanjem manj kalorij (po možnosti celo preveč radikalno) in potem doživimo pravo streznitev, ko nas popade tesnoba, nemir do nevzdržnosti in nato zapademo nazaj v "omamo" in pridobimo morda še več kilogramov, kot smo jih imeli prej. Morda opazimo, če kadimo, da te težave odpadejo, ali so drugačne, morda tudi takrat, ko smo v odnosu.

Sanja Rozman, ki je zame nesporna avtoriteta in avtorica na tem področju (njen pristop je celovit, ki vključuje tudi telesno aktivnost - nekoč tek, danes bolj fitnes), je v eni svojih prvih knjig govorila o "peklenski gugalnici": na eni strani želena odtegnitev od zasvojenosti (želim se počutiti dobro tudi kadar sem sama), potem pa šok in prekomerno konzumiranje hrane (prigrizkov, čokolade), da prikrijemo odtegnitveni sindrom proti zapuščenosti. Nato pa druga skrajnost, ko želimo zmanjšati težo in prekomerno telovadimo ali celo izbruhamo hrano. In to je na koncu začarani krog, ki se ne konča kar tako zlahka. Vsi poznamo zgodbe o promiskuitetnih moških, ki ima poleg partnerke še druge ženske za povrh. Nekoliko manj je znano tudi podoben pojav med ženskami, ki se ne morejo zadovoljiti samo z enim moškim. Seveda ni vsak tak pojav že zasvojenost ali odvisnost: če človek kupi majhno srečko, pa čeprav bolj ali manj redno, še ni nujno, da je to odvisnost.

Pa poglejmo zadevo od blizu. Slej ko prej lahko ugotovimo, da gre res za izjemen izziv: pretrgati začaran krog. Gre za nenasitnost, za omamo, kar ni potreba, ampak zabrisovanje resnične potrebe, ki jo je potrebno šele odkriti, ampak na dolgi rok. Pred tem moramo s pomočjo širše pomoči splavati in se odmakniti od omame. To pomeni: vzdržati psihični napor (ali če hočete neke vrste tesnobo ali depresijo) in po možnosti pogledati globlje in hkrati prakticirati novo pot (s pomočjo družine, psihosocialne pomoči, anonimne skupine ipd.). Slej ko prej pridemo do težave ali zlorabe v otroštvu (lahko tudi kasneje), ki smo jo potlačili. Ob tem smo doživeli in ponotranjili sram, krivdo, prezir, ki jih želimo nenehno potlačiti in prekriti. Gre na nek način za prisilo ali kompulzijo. Sanja Rozman pravi po vseh življenjskih izkušnjah in pridobljenem znanju, da gre za težavo pri primarni navezanosti, naklonjenosti, kjer želimo "zdraviti" praznino v odnosu, sovraštvo pomembne bližnje osebe, kar je dobesedno zloraba. In to je potrebno po možnosti predelati. Morajo pa biti za to izpolnjeni pogoji. Priti na psihoterapijo je lahko rešitev, če oseba vzdrži do neke mere abstinenco in se lahko naveže, kar pomeni, da vztraja v terapiji, čeprav nekaj časa ni vidnih rezultatov. Da si raje sam do konca življenja, ali pa da non stop iščeš do onemoglosti odnos, sta skrajna primera, ki kažeta, da je odvisnost še vedno na pohodu. Če pa človek čedalje bolj doživlja umirjenost, se bori za svoje meje, ko je to potrebno tudi z vso silovitostjo, ne potrebuje odmika v nerealno, ko je neprijetno, ampak se spopada z neprijetnimi čustvi in občutki, takrat pa je prišel zelo daleč. Enako velja, da se ukvarja z duhovnostjo in živi v realnosti in ne na "osamljenem otoku". Da ima konec koncev rad samega sebe, tudi ko ni v dobri koži.

Za konec naj omenim, da je tudi deloholik lahko zasvojen. Sicer veliko dela, vendar obmiruje šele, ko je "bolan" in ne more več. V tem primeru je pomembno, da se človek ne vidi samo kot žrtev, ampak morda v čim več situacijah prevzame pozitiven nauk: kaj pa se lahko naučim iz dane situacije; za kaj sem kljub temu lahko hvaležen. Ne bodite preveč trdi in prezahtevni s sabo, saj gre v tem primeru spet za možnost odvisnosti, ko želimo s perfekcionizmom zapolniti primarno praznino ipd.

Če želite ujeti trenutek in se zazreti vase ob pomoči psihoterapevta, saj morda slutite, da gre tudi v vašem primeru za nekakšno zasvojenost, se javite prek zasebnega sporočila te FB strani, pišite na e-poštni naslov branko_horvat@hotmail.com, ali v nujnih primerih pokličite na tel. št. 051 428 676. Prosim, če to objavo in nasploh stran tudi všečkate, da vem, da se vas moje objave dotaknejo in jih berete.

Call now to connect with business.

22/10/2025

4. božja zapoved: Spoštuj očeta in mater

Velikokrat mi pride na misel to pravilo iz dekaloga. Nemalokrat je namreč le-ta velika ovira v psihoterapiji, ki bremeni pacienta, da bi se lahko osvobodil nezdrave naveze do (ponavadi) enega od obeh staršev. Drži: staršem je treba dati čast, ki jim gre. Ob smrti velikokrat iz "vljudnosti" prehvalimo življenje umrlega in njegovo "zapuščino". Umrlih se ne kritizira, velikokrat slišimo. Kot psihoterapevt vidim zadevo nekoliko drugače. Poskusiti moramo postaviti starše na pravo mesto že ko so živi in je z njimi še mogoč konstruktiven dialog. Če le-ta ni več mogoč ali je (starš) že pokojni, je to veliko težje: potrebno se je "globinsko" (v sebi) soočiti z očetom ali mamo (ali pomembno drugo osebo, ki ga je zaznamovala). Nedavno mi je neka verna gospa dejala, da ji je bilo rečeno, da se smeš z Jezusom (Bogom) tudi na nož (pristno) "skregati", če tako čutiš. Nisem se mogel bolj strinjati, saj še nisem slišal tako smele misli. In enako, menim, naj bi veljalo za nas, ki imamo otroke: da naj nas naši otroci po potrebi "skritizirajo" in nas soočijo z njihovo bolečo "resnico", da se lahko osvobodijo nepotrebnih "okov". In mi starši moramo biti sposobni le-to zdržati. To namreč pomeni, da kot najstniki niso bili polno sposobni se osvoboditi, ko so poskušali (ali pa sploh ne) najti lastno pot in se upreti pričakovanemu. Kognitivno-vedenjska smer psihoterapije govori o spremembi (redefiniciji) globokih napačnih prepričanjih, ki krojijo naše življenje. Veliko ljudi nekritično ostaja v svojih (tudi verskih oz. religioznih) okovih in ne pogleda onkraj "prepovedanega", kot je "učil" tudi Mali princ v nekem razdelku (razpreti peruti in na polno leteti).

Pod črto: Starše je po smrti in tudi pred tem potrebno spustiti (dekateksa psihične energije po Sigmundu Freudu), da lahko polno in svobodno zaživimo. Včasih tega ne uspemo niti do konca življenja. Če dobro spremljamo kažipote v življenju, nam le-ti nemalokrat sporočajo tudi to na različne, tudi zelo boleče, načine. Pri tem pa na koncu ne smemo staršev omalovaževati, ampak jih počastiti in se jim zahvaliti za vse, kar so nam dali. Kar pa nam niso (mogli), pa jim je potrebno odpustiti. Le tako lahko pridemo do večjega notranjega miru in povečamo (sprostimo) svojo življenjsko energijo (Freud bi rekel libido). To je še posebaj težko in boleče ter dolgotrajno, če ima nekdo čisto ambivalentno podobo ali celo praznino o svojem staršu. Pri tem lahko gre za zelo temeljna čustva, ki so povezana tudi z odnosom do Boga, če je oseba verna. Sicer pa: vsak starš je dal od sebe, kar je lahko. In za to "moramo" biti hvaležni, kot "moramo" biti hvaležni za vsak nov dan in vsak majhen čaroben trenutek. Tudi trpljenje je na koncu treba nekako osmisliti, da lahko prekinemo nezdrave (večgeneracijske) vzorce. Da pa lahko spustimo in odpustimo, pa moram to najprej začutiti in si čustvene dogodke (ali morda celo golo praznino) pustiti blizu (ste kdaj začutili v živo bivanjsko grozo, o kateri govori Kafka ali celo r***i realisti?). Ne vem, kako je bilo Jezusu, ampak prav gotovo se ni mogel izogniti podobnim globokim občutkom.

Da, pred nami so Vsi sveti ali Dan mrtvih - 1. november - ko se znova družno spomnimo pred kratkim ali že dalj časa umrlih svojcev. Naj spustimo tokrat čustveno energijo čim dlje in čim bliže, da se osvobodimo, koliko je tokrat mogoče. Če pa želite ta proces izpeljati s pomočjo psihoterapije, sem vam na voljo: javite se prek zasebnega sporočila te spletne strani ali prek e-pošte branko_horvat@hotmail.com ali v resnih primerih prek tel. 051 428 676. Smrt je prav tako naravna stvar kot rojstvo: začetek in konec (prah si in v prah se povrneš). Prav gotovo si želimo, da pokojni najdejo svoj mir, kot tudi da še živeči najdemo dovolj energije za preostanek svojega življenja na zemlji. Ne bodite preveč vljudni in le pozdravite, pobarajte z razumevanjem in občutkom ali celo objemite kakega žalujočega, ki si je dovolil čustva žalovanja. Moški, ženska - to ni tako pomembno. Bodite realni in ne idealizirajte preveč. Za vas gre. Imejte se radi.

Veliko mi je dalo misliti tudi današnje srečanje s sošolcem s fakultete, s katerim sva se prisrčno pogovorila in s katerim (ne da bi vedel) imava veliko skupnih znancev iz različnih krogov. Danes je bil zelo "bogat" dan in ni še ga konec. ;-)

14/10/2025

Tesnoba in bojazni

Vsi vemo, kaj pomeni strah: doživljamo ga, ko (po streli) zagrmi ali ko začutimo potres. Tudi tesnobo doživljamo v primerih, ko zapelje mimo nas reševalni avtomobil ali ko slišimo ponoči v bližini čuka. Pa res vsi pristno doživimo tesnobo ali jo kar takoj zamenjamo v "zadovoljstvo"; češ, hvala bogu, da se ni meni to zgodilo in se ob mrtvecu radovedno zapeljemo mimo in izrazimo neprijetnost z veseljem? Tudi na pogrebu ali žalovanju nemalokrat doživimo, da domači ne morejo doživeti čiste žalosti, saj je le-ta premočna, in jo "nadomestijo" z lažjimi oblikami čustev ("nenadzorovani" smeh) ali enostavno "padejo skupaj" (omedlijo). Gotovo ste kdaj doživeli ali slišali pri udeležencih prometne nesreče, da začasno (v šoku) postanejo povsem druge osebe: otopele, euforične ipd. Vse to dobro vzdržijo in prepoznajo posebej usposobljeni zdravniki za nujne primere, ki morajo v trenutku oceniti situacijo in odreagirati primerno in prisebno. Zmeraj se spomnim, kako je moj sin, ko je bil še otrok, sesal stanovanje in tankočuten, kot je bil, moral odreagirati na zamašitev cevi sesalnika, ko je sesal preprogo: ni prosil za pomoč, enostavno je sam ocenil, da je v tistem trenutku najboljše dejanje, da čim hitreje pride do električnega kabla in ga najhitreje potegne (pa čeprav kar za kabel) ven iz vtičnice. Prav ponosen sem bil, kako je sam rešil situacijo. Videl sem, kako je nato bil v stiski, čeprav olajšan in potreboval nekaj časa, da se je umiril.

Danes je v porastu pojav paničnih napadov, ko osebi nenadoma, včasih brez zunanjega vzroka, naraste utrip do neverjetne komaj vzdržne ravni: kar občuti kot "pripravljenost za boj". To je torej potenciran primer tesnobe (danes precej bolj znan - preveč, bi dejal - z izrazom anksioznost). Nekateri doživljajo omenjeno v nepredvidenih situacijah, kar danes označujemo kot "generalizirana anksiozna motnja". Podobno stanje je "življenjski sopotnik" avtistov, tudi tistih z najblažjimi oblikami. Psihiatri gasijo tak požar s pomočjo takšnih ali drugačnih antidepresivov (večinoma na dolgi rok: tako po trajanju kot tudi po učinku, saj imajo le-ti zapozneli učinek) ali anksiolitikov (ki učinkujejo takoj, vendar imajo po dolgi uporabi učinek odvisnosti). Nekateri pa za te primere uporabijo kar "travo".

Premalo pa v teh primerih damo na "soočanje" s tesnobo oz. sprožitelje in življenjske izkušnje, ki jo omogočajo. Pomaga že samo zavedanje, da tudi v teh najhujših okoliščinah še vedno lahko razumno reagiramo, če vemo, da ni pravega (objektivnega) razloga za tako reakcijo, ampak gre za psihično pogojeno doživljanje. Torej za npr. strah, da nas bo infarkt pobral ipd. Soočanje s podobnimi neprijetnostmi je ključno za čim hitrejšo vračanje v normalno življenje: na primer zaposlitev. Za to je potreben neverjeten pogum: in le-tega cenim na primer pri avtistih. Avtisti se non-stop bojujejo in soočajo s svojimi bojaznimi. Enako velja za tiste ljudi, ki so doživeli travmatične izkušnje. Ker pa je medikamentozno zdravljenje podobno za stanje tesnobe in otožnosti: da omogočimo, da se nevrotransmiterji obnašajo tako, da se adrenalin "obrusi" in pospeši občutek "užitka", kar lahko v začetnih fazah spodbudi pripravljenost za psihoterapevtsko obravnavo, če ne gre drugače. Sicer pa imajo kognitivno-vedenjski terapevti svoje "programe", da "desenzitirajo" človeka iz stanja preplaha v čim bolj nadzorovano stanje. Ostali terapevti pa z dobrim odnosom in terapevtskim prostorom brez preveč zunanjih motenj omogočimo ponovno zaupanje in željo po premagovanju in redefiniciji "napačnih" interpretacij okoliščin in vzpodbujamo pogum in odločnost "iti preko črte strahu": bodisi v živo ali v hipnozi ali pa podpreti samostojno prakticiranje pacienta.

Velikokrat pa stanje tesnobe in užaloščenosti ni tako enostavno ločiti: ne obstaja jasna ločnica. Že tako je ukvarjanje z globoko žalostjo zelo pogumno dejanje v terapiji, kaj šele ukvarjanje s tesnobo in bojaznimi. Nekateri bolj "psihopatsko in sociopatsko" razviti ljudje enostavno ne čutijo teh stisk, zato je zanje na mestu razvijanje srčnosti in odgovornosti, če si seveda iz nekega razloga tega želijo (ali jih družba prisili). Nekatere ljudi tesnoba oz. strah reši, da lahko preživijo (travmatska doživetja): npr. disociativna stanja, kjer pacient nekako preklopi med različnimi občutji ali celo osebnostmi. Lahko bi rekli, da se vsak človek na določenem nivoju v svojem življenju mora soočiti s svojimi bojaznimi, v kolikor imajo kapaciteto za to. Ni malo ljudi, ki se jim brez pravega razloga v drugem delu življenja nenadoma zviša krvni tlak in nehajo biti zaposljivi, saj ne vzdržijo stresa, ki ga notranje doživljajo. V Avstriji in tudi pri nas poznajo mesečni program rehabilitacije, ko v okviru bolniške hodiš dnevno na celodnevno terapijo, kjer imaš na urniku redno ukvarjanje s telovadbo, skupinsko in individualno psihoterapijo, preventivnimi svetovanji, opolnomočenjem, zdravo prehrano, čuječnostjo ("mindfulness"), vodeno meditacijo, medikamentozno podporo ipd., kjer združijo moči najboljši psihiatri, psihoterapevti, socialni delavci in dietologi. Ti programi imajo lahko več različnih "smeri": ena izmed teh je lahko za izgorelost, druga za globoko užaloščenost ipd. Nič ne bi bilo narobe, če bi dodali še kakšne alternativne stvari, ki delujejo: npr. savna, topla kad, pojoče posode, masaže ipd. V psihoterapiji se velikokrat gibljemo med obema stanjema, kjer je enkrat v ospredju žalost, drugič pa čista bojazen. Pacient pa ima nalogo, da s pomočjo psihoterapevta na novo dojame okoliščine in se znebi starih preživelih prepričanj in sprevidi, da ni tako hudo, hkrati pa se opremi za situacije, ko pa je resnično hudo. Največji uspeh je to, da začne pacient tvegati in se ponovno udeležuje dogodkov, ki jih prej zaradi tesnobe ni mogel. S tem se njegovo življenje obogati in oplemeniti. Vsak človek ima svoje križe in težave. Enako velja za celo družino. Ker čedalje več damo na "dobro počutje", dajmo tudi na psihoterapevtsko obravnavo, da lahko tudi s pomočjo psihoterapije gremo v življenju naprej po poti svoje zrelosti. Ni lepšega, ko vidiš, da tudi osebe z "odločbo" naredijo svoje korake in se dogovorijo za najboljšo pot, da pokažejo svoje znanje in soočajo z življenjem in pridejo do izobrazbe in zaposlitve. Pa čim več poguma za premagovanje samega sebe vam želim.

Če se želite pri meni v psihoterapiji soočiti s svojimi bojaznimi, žalostnimi stvarmi in po določenem obdobju predelave iti naprej v življenju, se najavite prek zasebnega sporočila te FB strani ali pišite na e-pošto branko_horvat@hotmail.com ali v nujnih primerih pokličite na tel. št. 051 428 676.