12/03/2026
Bolečine, s katerimi se pač navadiš živeti. Ležanje v bolnišnici vsaj enkrat ali dvakrat na leto. Vmes odmisliš fizično udobje, ker si pač otrok (ali pa dovolj mlad), in verjameš, da tako pač je.
»Kaj je s to punco narobe, da je tako bolehna?« Veliko let je trajalo, da so iz »teh čudnih vnetij« , hudih glavobolov in ponavljajoče se vročine čez 41 stopinj ugotovili, kaj je narobe – do takrat sem bila bolj ali manj samo hipohonder.
V živo se spomnim, da sem več ur ležala na urgenci, mimo so se sprehajali različni zdravniki in ugotavljali, kaj bi lahko bilo (visoka vročina in glavobol – dr. House bi najbrž rekel, da je lupus :D). Dokler! se ni ena zdravnica spomnila, me počila po ledvicah (menda nežno, meni se ni zdelo) in ob mojem kriku postavila diagnozo.
Potem se je pa šele zares začelo. Vnetja ledvic so se še vedno ponavljala (»To je pa res čudno«) in bila sem že tako navajena živeti s tem, da sem se povsem vdala v usodo. Ko me je položilo, pač vsaj 4 tedne ne morem stopiti na noge, antibiotike je treba ponavljati, najbolje, da med obolenji jemljem še profilakso… To je pač tako.
Ko sem zamenjala osebno zdravnico in je ta vztrajala pri preiskavah, smo z nemajhno muko prišli do diagnoze: prirojen refluks na mehurju, ampak ker toliko časa ni bil saniran, je prišlo do 2. oz. pozneje 3. stopnje ledvične odpovedi.
»Ja gospodična, kje pa ste vi hodili do zdaj?? A živite v Goriških Brdih?!?«
»Hm, pa saj sem vsake pol leta pri vas…?«
Kljub temu da sem končno zares vedela, kaj mi je, in da so strokovnjaki zadevo nekako »zajezili«, je ostalo kar nekaj prtljage.
In seveda zavedanje, da lahko vseeno vsak trenutek spet zbolim. In ko zbolim, je spet mali konec sveta z dolgim okrevanjem in vsem, kar spada zraven.
Zakaj vse to pišem?
Ker je bolezen postala del moje IDENTITETE. Bila sem ledvična bolnica, morala sem "paziti na zdravje", vsi so me ves čas spraševali, kako sem in ves čas je bolezen stala zraven mene, mi dihala za ovratnik in čakala, da mi uniči še en nov mesec mladega življenja.
Dokler mi lepega dne ni padla skala na glavo.
K sreči v prenesem pomenu, ampak učinek je bil enak.
Bilo je pozno avgusta v popoldanskem času, ko sem sedela v bolnišnici ob svoji postelji in gledala, kako se Kamniške Alpe kopajo v žarkih zahajajočega sonca. In takrat me je stisnilo: mojbog, moje sošolke in sošolci s faksa zdajle uživajo na morju. Nekje zunaj so ljudje, ki ne razmišljajo o čakalnicah in levkocitih in laboratorijskih preiskavah. Prav zdajle nekdo ne dela jagodnega izbora vseh izvidov, da bo naslednji zdravnik hitreje našel odgovor na vprašanje: »Kako se je pravzaprav vse začelo?«
In takrat sem vedela, da je DOVOLJ. Da preprosto ne bom več posedala na tej Polikliniki in ne bom več razmišljala, česa vsega ne smem. Da hočem živeti tako, kot živijo vsi normalni ljudje. In v tistem hipu sem se odločila: Ne bom se več identificirala z Bolnico. Pika. Amen.
In od tu naprej, če verjameš ali ne, se je počasi, ampak zelo zanesljivo VSE začenjalo spreminjati. Ne samo moja bolezen, ki je nisem več potrjevala in ji namenjala pozornosti; to je bil povod, da sem povsod začenjala postavljati meje, nehala biti žrtev drugih, sebe in predvsem svojih vzorcev.
A je to pomenilo, da nisem nikoli več zbolela? Seveda ne. Ampak a ne zbolijo vsi ljudje kdaj? No, torej. Nič takega. Kljukica.
S čim sem absolutno takoj prenehala? S pripovedovanjem ZGODB, ki jih govorijo bolniki: kako so bile spet težke preiskave, kako sem morala groziti z mediji, da sem sploh dobila izvide, kako je, ko ti na silo »malo poširijo sečnico, gospodična, ker je itak preozka«…
MORALA sem biti PRIPRAVLJENA IZPUSTITI ta del sebe. Tega marsikateri bolnik noče! Postati samo en izmed brezveznikov, ki so pač v redu, ko pa imaš na zalogi tooooliko drame, akcije, izkušenj, zgodb… To je v prvem koraku lahko noro težko.
Predvsem zato, ker se zunaj tebe še nič »ne vidi«. Še vedno ti rečejo, da slabo zgledaš! Ampak vztrajaš in vztrajaš in vztrajaš.
Tehnik, metod, procesov in vsega, kar bi me lahko premaknilo naprej, ne morem beležiti ne v urah, ne v številu strani: 15 let zagotovo, pa raje kakšno leto več.
Ampak veš kaj? RES JE DELOVALO IN ŠE VEDNO DELUJE!
Danes me malokdo vpraša po mojih ledvicah; nove osebe v mojem življenju sploh ne vedo, da pač ena dela tistih 11%, druga pa skoraj 80%. Ker kljub rezultatom na papirjih, ki so pospravljeni nekje daleč, jaz NISEM in nikoli ne bom ledvična bolnica. Živim v skladu s sabo in s svojim telesom, dobi, kar želi, in ja, včasih lahko tudi zboli – kot vsi.
In seveda vem, da se marsikdo še vedno prizanesljivo nasmehne ob »čira-čara postopkih, ki se jih grem«. Mene to čisto nič ne boli (lahko prebereš z enim ali drugim naglasom), ker so mi absolutno spremenili življenje – zakaj ga ne bi še komu drugemu? Skozi vse sem se pregrizla najprej s svojo trmo in nepopustljivostjo, pozneje pa vse bolj z namero in neozdravljivo naivnostjo – ki ni nič drugega kot vera v življenje; v to, DA SE DA; da izbiraš; da nisi tu zato, da samo stagniraš in životariš.
Vsakdo vsak dan znova izbira svojo POT, s tem pa ZGODBO in IDENTITETO. Jaz sem našla kombinacijo receptov, ki prav to pot do novega premika naredijo veliiiko bolj lahkotno, preprosto in pristno, kot si marsikdo upa verjeti.
In tako je ob današnjem Svetovnem dnevu ledvic nastal tale zapis. In tako neskončno sem hvaležna za vse, kar mi je v življenju prišlo na pot, da sem lahko danes tu, zdrava, in ne pol metra pod zemljo. 🩷
