03/02/2026
Če smo tiho, smo res manj nasilni od nasilnežev?
Anonimnost in molk nista nevtralna.
Pogosto sta dovoljenje, da se na tem svetu lahko dogaja karkoli.
Po eni strani nas marsikaj zgrozi.
Po drugi strani raje obrnemo pogled stran.
V zadnjih letih se je pokazalo, da številne stvari, ki so bile dolgo označene kot »teorije zarote«, niso bile tako zelo iz trte izvite.
Kar danes spremljamo »čez lužo«, ima svoje obraze tudi doma, v ljubi Sloveniji.
Primeri, kot je Epstein in njegova mreža, se razkrivajo.
A to so le najbolj vidni vrhovi ledene gore.
Pri delu z ljudmi včasih slišiš zgodbe, ki sodijo v rubriko »nemogoče«.
Družba si jih še vedno ne želi slišati.
Podobno kot si marsikdo ne želi slišati, da je v odnosih iz napačnih razlogov.
Žrtve se zaradi sramu umaknejo v molk.
Če jih že ne drugi, same sebe prepričajo, da so manjvredne, ker se jim je to zgodilo.
Marsikdo v tem molku razmišlja tudi o samomoru.
In ljudje si zaradi tega tudi jemljejo življenja.
Lahko se obnašamo, kot da to ni naša pot.
Da nam ni treba nikomur pomagati.
A s tem sporočamo svetu, in sebi, da tudi mi, če se kdaj znajdemo v neprijetni situaciji, ne potrebujemo pomoči.
Vsaka zamolčana resnica nas, ali počasi ubija od znotraj, ali pa postane breme, ki ga nezavedno prenašamo na naslednje generacije.
Ne pišem tega, da bi obsojal.
Svojo energijo usmerjam v eno stvar, ki se mi zdi daleč najpomembnejša.
Da našim otrokom zagotovimo varnost.
Mnogi je niso imeli.
In kot sem zapisal že na začetku, molk daje tistim, ki nosijo temne namene, dovoljenje (moč), da z njimi nadaljujejo.
Tisti, ki delamo z ljudmi, nismo tukaj, da bi govorili resnico namesto vas.
To je vaše »zdravilo«, da izrazite tisto, kar so tlačile že generacije.
Tišina ni vedno miroljubna.
Mnogokrat pomeni sodelovanje.
Leonard