Ilana - utrip življenja

Ilana - utrip življenja 🌱Psihološko svetovanje
🌿 Integracija telesa, psihe in energije za notranje ravnovesje
📍Žalec | 📩 Piši za termin

Moje ime je Katja in sem ustanoviteljica centra Ilana ~ utrip življenja. Po izobrazbi socialna pedagoginja, učenka prenatalne in perinatalne psihologije, ki raziskuje vplive predspočetja, spočetja, življenja v maternici, poroda in poporodnega obdobja na celotno naše življenje. Raziskave namreč ugotavljajo, da je to ranljivo obdobje eno izmed najpomembnejših obdobij v našem življenju in ima močan v

pliv na to, kako se v življenje umeščamo in kako delujemo. Mnogo stisk, težav v odnosih, neizpolnjenih potreb in želja izhaja ravno iz tega obdobja. V centru tako nudim psihološko podporo s pomočjo terapevtskih tehnik in metod, ki najhitreje in čim bolj neinvazivno pripeljejo do razbremenitve in olajšanja. Izvajam programe podpore pri zanositvi, v nosečnosti in v poporodnem obdobju ter podporo pri izčrpanosti, depresiji in drugih stiskah, s katerimi se ljudje vsakodnevno soočajo. En del moje podpore tako zajema tudi terapija globokega sproščanja, saj sem skozi leta spoznala, da samo pogovorna terapija ni dovolj za danljnosežne spremembe in premike. Srčno verjamem, da se ljubeča družba prične graditi doma, v odnosih z našimi najbližjimi. Zato je moje poslanstvo srčna podpora vsem, ki ste se na poti izgubili in iščete nekoga, da vam poda roko, da zmorete narediti naslednji korak.

Razumem te. In verjemi mi - nisi edina🤍 Ko se ne moreš sprostiti, čeprav imaš vse pogoje za to, problem ni v tebi. Tvoj ...
29/04/2026

Razumem te. In verjemi mi - nisi edina🤍

Ko se ne moreš sprostiti, čeprav imaš vse pogoje za to, problem ni v tebi. Tvoj živčni sistem še vedno deluje v stanju kronične aktivacije.

Tvoje telo je naučeno biti v pripravljenosti. Vedno. Tudi ko um ve, da si varna, telo tega ne čuti.

👉 Zato te spremljata nemir in anksioznost.
👉 Zato se niti na dopustu ne moreš zares sprostiti(razen če npr. spiješ alkohol).
👉 Zato se ne moreš prepustiti trenutku, čeprav si si to zaslužila.

🌿 Sproščanje namreč ni mentalna odločitev. Ne moreš si "ukazati", da se sprostiš. Tvoj živčni sistem mora ČUTITI, da je varno spustiti stražo.

Morda si že poskusila meditacijo, dihalne vaje, pozitivne afirmacije. In morda so ti pomagale - za kratek čas. Potem pa se napetost vrne. Ker travma in kronična napetost ne živita samo v tvoji glavi. Živita v tvojem telesu.

Moje delo te nežno vodi globlje. Skupaj raziskujeva, kje tvoje telo drži stare vzorce, kje je blokirana energija, kje živijo spomini, ki te držijo ujeto. In počasi, nežno, varno – jih začnemo sproščati.

🌿 Predstavljaj si, da lahko dejansko občutiš globok mir. Da se lahko prepustiš brez strahu. Da tvoje telo postane kraj, kjer se počutiš varno.

Tudi zate je to možno💚

Če si se prepoznala in začutiš, si dobrodošla, da mi pišeš🤍

Močan objem,
Katja

Saj bo, samo to še stisnem. Ko bo shodil, bo lažje. Ko se bo nehal dojiti, bo lažje. Ko bo šel v vrtec, bo lažje. Ko bo ...
18/04/2026

Saj bo, samo to še stisnem.
Ko bo shodil, bo lažje.
Ko se bo nehal dojiti, bo lažje.
Ko bo šel v vrtec, bo lažje.
Ko bo šel v šolo, bo lažje.
Ko bodo počitnice, bo lažje.

Samo še to zdržim, saj ni tako hudo.
Saj kak dan je čisto ok, pride tudi obdobje, ko sem dokaj v redu. Je pa res, da potem pride obdobje, ko sem precej slabo.
Ampak saj kar gre.

Ja, glava mi ves čas melje, ves čas sem nekaj napeta, živčna, nervozna, skos hitim, ne znam se umiriti. Ampak saj verjetno so vse mamo tako, a niso?

Mah, samo malo preveč jamram. Kako pa druge zmorejo, ki imajo več otrok? Jaz se nimam za kaj pritoževati. Itak je normalno, da smo mame pač zgonjene. Bo boljše, ko bodo odrasli.

Saj ne vem, zakaj sem sploh prišla in kakšno pomoč rabim, verjetno se moram samo naspati. Ampak problem je, da včasih sploh ne morem zaspati, plitko spim ali pa se stokrat zbudim. Velikokrat se že zbudim utrujena. Ampak saj po kavi nekak gre, se dam v pogon, kaj pa mi preostane drugega. Ampak saj s kolegicami govorim, pa smo večinoma kar vse tako. A ni to normalno?

Včasih se iz nič zjokam, ker ne zmorem več, ves čas sem živčna in tečna. Nočem biti taka. Rada bi bila nasmejana, skulirana in prisotna mama, pa nisem.

Moj lasten otrok mi je večkrat v breme, na živce mi gre. Sram me je, da to sploh povem na glas. Joj, kakšna slaba mama sem.
Ampak saj še ni tako hudo.
-----------------------------------------------------
Kdaj pa bo zate dovolj hudo? Kdaj boš imela dovolj? Si res želiš tako živeti?

Na avtopilotu, nervozna, v svoji glavi, izčrpana, nepotrpežljiva, vzkipljiva.

Kakšno mamo želiš, da ima tvoj otrok? Kakšno sporočilo mu daješ, če si vedno na zadnjem mestu, izčrpana, napeta in čakaš čudežni dan, ko boš spet "stara" ti?

Ne, ni normalno, da je mama taka. Res ni. Je zelo zelo pogosto, ja, ni pa normalno.

Če čutiš, da bi rada o tej temi in o tem, kako prazen rezervoar starša vpliva tudi na vedenje otroka, pa se prijavi na brezplačen webinar(link v mojih storijih).

Če pa že čutiš, da si želiš spremembe, napiši v DM Podpora in dogovoriva se za uvodno srečanje🤍

Objem, Katja

Ko ženske pridejo k meni, pogosto naštevajo spodnje simptome:- pogosto sem napeta, težko se zares sprostim, - pretirano ...
03/04/2026

Ko ženske pridejo k meni, pogosto naštevajo spodnje simptome:

- pogosto sem napeta, težko se zares sprostim,
- pretirano analiziram in "over-thinkam",
- pazim kaj rečem, da ne bi povzročila konflikta,
- v glavi premlevam scenarije, kako se bom postavila zase,
- težko postavim jasno in odločno mejo,
- nenehno skeniram okolico,
- imam kronične bolečine v vratu in hrbtu, tudi glavobole itd.

In čeprav so to simptomi, ki se odražajo v odraslosti, so vsi ti simptomi prilagoditev telesa na zunanje okoliščine, običajno že v otroštvu.

In čeprav se mogoče sploh ne spomniš, kaj posebnega se je dogajalo, se zelo dobro spomni tvoje telo.
Spomni se občutkov, spomni se vzdušja, spomni se tega ali si bila lahko v svojih doživljanjih in čutenjih iskrena ali si lahko bila ti res ti, ali pa si se morala pogosto prilagajati, da si ohranila povezanost.

In čeprav si danes odrasla, tvoje telo še vedno "misli", da si tam. Majhna ti. Še vedno te ščiti, še vedno mora biti na preži.
In to neverjetno izčrpava.. kot oklep, ki je že davno pretesen in pretežek, ampak je znan in varen. In lahko deluje neverjetno ranljivo pomisliti, da bi ga lahko snela in oblekla kaj lahkotnejšega.

Ampak hkrati čutiš, da te ta oklep počasi vleče k tlom in če si pripravljena počasi odložiti ta težek oklep in končno zaživeti sproščeno in varno v svojem telesu, sem tu zate 💚

Objem, Katja🌿

Na materinski dan ne čutijo vse ženske samo hvaležnosti.Nekatere čutijo tudi bolečino - pa o tem skoraj da ne govorimo.V...
25/03/2026

Na materinski dan ne čutijo vse ženske samo hvaležnosti.
Nekatere čutijo tudi bolečino - pa o tem skoraj da ne govorimo.

Vidimo lahko rože, nasmehe, toplino.

In ja, vse to obstaja, vse to je izkušnja marsikatere ženske, mame.
Ampak obstaja tudi nekaj drugega.
Nekaj, o čemer zelo redko kdo spregovori.
..

Obstajajo mame, ki so utrujene do kosti, ki se že zbudijo izčrpane,
in pri tem počasi izgubljajo sebe.

Obstajajo mame, ki se trudijo biti nežne, prisotne, potrpežljive…
medtem ko v njih vre napetost in nemir.
In potem pride krivda.
Vedno znova.

Obstajajo mame, ki imajo svoje otroke neizmerno rade…
in hkrati potiho pogrešajo svobodo, lahkotnost - tisto verzijo sebe, ki je obstajala prej.
In jih je sram to sploh priznati.
..

Obstajajo ženske, ki si neizmerno želijo postati mame…
pa vsak mesec znova doživijo razočaranje.
Bolečina, ki jo velikokrat nosijo popolnoma same.

Obstajajo mame, ki so nosečnost že začutile…
in potem doživele izgubo. Pa tudi tišino in praznino, ki jo drugim skrivajo.

Obstajajo mame, ki svoje otroke nosijo v srcu, in ne v naročju.
Njihova bolečina je neizmerna in ob materinskem dnevu še posebno skeli.
..

Obstajajo ženske, ki so odraščale brez topline svoje mame, in danes ne praznujejo, temveč globoko hrepenijo.

Obstajajo tudi tiste, ki so svojo mamo že izgubile, in jih materinski dan spomni, da nimajo več nje, ki bi jo lahko poklicale za pomoč in podporo.
..

In obstajajo mame, ki se ob vseh teh objavah danes počutijo… same.

Ker njihova realnost ni vedno lepa, ker ne čutijo samo hvaležnosti, ker je vmes tudi praznina ali pa tiha bolečina.

Zato moramo govoriti o tem, da materinski dan ni samo o veselju ter hvaležnosti.
Ampak tudi o skriti bolečini, stiski, dvomu in spraševanju.

O ženskah in mamah, ki svoje dvome in bolečine skrivajo v sebi,
navzven pa pogosto kažejo svojo močno stran.

---

Zato naj objava služi tudi kot povabilo v razmislek:

Kdo drži mene?
Kje sem jaz v vsem tem?
Kdo vidi tudi tiste dele, o katerih ne govorim?

---

Ni treba, da vse nosiš sama.
Res ne.

In če si se danes vsaj malo prepoznala v teh besedah…
nisi sama.
🤍

Močan objem,
Katja

Ko kdo omeni terapijo, ti pomisliš, joj, saj meni se ni zgodilo nič takega. Ne vem, če jaz to res rabim.Opažaš pa, da si...
21/03/2026

Ko kdo omeni terapijo, ti pomisliš, joj, saj meni se ni zgodilo nič takega. Ne vem, če jaz to res rabim.

Opažaš pa, da si kronično izčrpana, napeta, težko postaviš meje in se izraziš oz. z leti ugotavljaš, da imaš hudo potrebo po kontroli, perfekcionizmu. Mogoče se soočaš z anksioznostjo, paničnimi napadi... ampak vedno pomisliš, pa saj moje otroštvo ni bilo tako slabo, drugim je bilo veliko huje kot meni.

Ampak nekaj znotraj tebe ti govori, da vse pa le ni bilo tako kot bi zares moralo biti. Da tebe in prostora zate ni zares bilo.💔

Vse zgoraj našteto so prilagoditve tvojega telesa in živčnega sistema na okolje, ki so ti nekoč služile, danes pa čutiš, da te ovirajo pri tem, da bi živela resnično iz sebe, zadovoljno in izpolnjeno.

Da to nisi ti in tvoj karakter, temveč prilagoditve živčnega sistema na okolje, v katerem si odraščala.

In dobra novica je, da so to naučeni vzorci in prilagoditve, ki se jih da s celostnim pristopom preseči.

Napiši v zs PODPORA in napišem ti, kako ti lahko pomagam pridobiti več notranjega miru in občutek varnosti v sebi, da se končno postaviš na prvo mesto❤️

Ogromnokrat preberem, da je za vzgojo otroka potrebna vas, da je novodobna mama za večino obveznosti, povezanih z otroki...
11/03/2026

Ogromnokrat preberem, da je za vzgojo otroka potrebna vas, da je novodobna mama za večino obveznosti, povezanih z otroki sama oz. je novopečena družina večinoma za vse sama.

In vsekakor se strinjam, da ni bilo nikdar mišljeno, da so nove družine toliko izolirane in da je na mamah toliko obveznosti, da velikokrat pregorijo.

Ampak v svoji praksi s klientkami vidim, da vas običajno je prisotna. Zelo redko je problem v tem, da je ni.
Kar pa opažam je bolj to, da se mame, ki delajo na sebi, ki so izobražene glede razvojnih potreb otroka, ki so zavestne vzorcev iz svoje in partnerjeve družine, ne morejo sprostiti in zaupati vasi, ki ne upošteva njenih pravil, in ki se ne drži dogovorov.

Naloga staršev je, da otroka zaščitijo. In če mama na primer ve, kako jo je ranilo neko vedenje njenih staršev in sedaj stari starši še vedno na isti način funkcionirajo do vnuka, potem je na mestu, da je previdna do tega, koliko takšne vasi spušča v življenje svojega otroka.

Ja, mama rabi vas. Vas, ki jo upošteva, vas, ki jo sliši, vas, ki je pripravljena rasti, vas, ki se je pripravljena učiti in kaj spremeniti. Vas, ki je zdrava v prvi vrsti zanjo in posledično za otroka.

Poleg tega, da ni vseeno, kakršna je ta vas, pa je pomembno, da smo iskrene tudi mame do sebe. Kateri vzorci in katere rane pa so v nas, da takšne vasi ni in kaj lahko zacelim pri sebi, da nekoč ta vas okoli mene bo takšna, kot si jo srčno želim ❤️

Močan objem,
Katja ❤️

Draga mama in oče...Vem, da me imata rada in da ne ostajata v odnosu zato, da bi me ranila.Vem tudi, da si želita, da bi...
26/02/2026

Draga mama in oče...

Vem, da me imata rada in da ne ostajata v odnosu zato, da bi me ranila.
Vem tudi, da si želita, da bi imel celo družino.
In vem, da vaju je strah, kaj bi se zgodilo z mano, če bi se razšla.

Ampak ko rečeta, da vztrajata zaradi mene, mi s tem nalagata občutek, da sem jaz odgovoren za vajin odnos.

Da sem jaz razlog za vajino nesrečo.
Vem, da tega nočeta, ampak majhen sem še in jaz tako razumem.

A vesta, jaz vaju namreč čutim, tudi ko se delata, da sta ok.
Čutim, ko med vama ni topline.
Čutim, ko se pogovarjata brez stika.
Čutim, ko je v zraku napetost, ki je nihče ne izgovori.

In včasih sem zato bolj priden, tih, zadržan, včasih postanem mediator, poslušalec in tolažnik.

Spet drugič sem jezen, prestrašen, žalosten in razočaran, nagajam in kričim.
Ker sem zmeden in ne znam ravnati z vsemi temi občutki, ki se znotraj mene zbujajo.

Vesta, včasih si vaju želim rešiti, vama pomagati, ampak ne zmorem več. Preveliko breme je to zame, močno me izčrpava. Ker to ni moje mesto.

Vajin odnos namreč ni moje breme.
Ne bi si želel odraščati z občutkom,
da sem cena vajinega vztrajanja.

Nočem zaradi vajinega odnosa odrasti v nekoga, ki ostaja v odnosih, ki zanj niso ok.
Ki čuti močno krivdo in velikokrat ne ve, zakaj.
Ki pred sebe vedno postavlja druge.
Ki misli, da je za ljubezen potrebno žrtvovati sebe in svojo srečo.
In ki prevzema odgovornost za čustva drugih.
Ki v odraslosti od teže izgori.

Ne potrebujem namreč idealne družine navzven, temveč iskrene, varne in ljubeče odnose znotraj.

Zato če se še ljubita – se poiščita.
Pogovarjajta se.
Poiščita pomoč.
Pokažita mi, da se odnos neguje.
Da minimum ni standard po katerem bi živel.
Da bližina ni nekaj, kar se pač izgubi.

In če tega ne zmoreta …

Potem ne ostajajta v praznini zaradi mene. Ker največje breme za otroka ni ločitev. Je življenje med dvema človekoma, ki sta obupala, a vztrajata.

------------------------------------------
Otroci ne potrebujejo iluzije stabilnosti, ampak potrebujejo predvsem čustveno iskrenost.

Največ, kar lahko data otroku, je to,
da prevzameta odgovornost za svoj odnos.
Da ga poskušata rešiti ali pa SPOŠTLJIVO zaključiti ❤️

Zvečer že v naprej veš, kaj bo. Otrok spet ne bo zaspal, zbudil se bo stokrat na noč in v sebi že čutiš nervozo.Poskusil...
14/02/2026

Zvečer že v naprej veš, kaj bo. Otrok spet ne bo zaspal, zbudil se bo stokrat na noč in v sebi že čutiš nervozo.

Poskusila si že skoraj vse. Ga dala prej spati, pa kasneje, opazovala okna budnosti, ga pred spanjem utrudila, pa spet naslednji dan pomirjala, se spraševala, če je imel čez dan preveč dražljajev, je preveč spal, mu dala obilno večerjo, pa spet drug dan zmanjšala večerjo, ga peljala na terapije, mu dala kapljice, se spraševala, če je ponoči lačen, če ga kaj boli, spreminjala dnevno rutino in prebrala že vse mogoče in nič zares ne pomaga.
Otrok se še naprej zbuja.

Kaj pa če ti povem, da skoraj vsi starši pozabijo na en pomemben dejavnik?
In to je na samega sebe

Tempo življenja, ki ga trenutno živimo, je za mnoge preveč izčrpavajoč.Starši se lovijo v obveznostih, delu, skrbi za go...
05/11/2025

Tempo življenja, ki ga trenutno živimo, je za mnoge preveč izčrpavajoč.
Starši se lovijo v obveznostih, delu, skrbi za gospodinjstvo, službe so vedno bolj stresne in naporne.. Potem so pa tu še otroci, ki od staršev zahtevajo zares ogromno umirjene, prizemljene energije.

In če je otroci ne dobijo dovolj, postajajo vedno bolj naporni. Imajo večje in bolj naporne izbruhe, ki dlje časa trajajo, vedno bolj se oklepajo staršev oz. vsaj enega izmed njih, pojavijo se lahko težave s spanjem in podobno..

In ob tem mnogo staršev, čeprav jim je težko priznati, čuti, da jim gre otrok s tem na živce.
Na živce, ker ima spet izbruh, ker bo spet zahtevno popoldne, ker spet ne bo miru.

In zakaj starš čuti to jezo in napetost ob takem otroku?

Ko nam primanjkuje energije in se ne znamo zares okrepiti, nas otrok s takim vedenjem kliče v telo, medtem ko bi se mi raje odzemljili. In v telesu čutimo, da ne zmoremo, zato "krivimo" otroka, da je naporen. V resnici nas pa samo kliče v telo, ki je izčrpano. Povrhu pa se v nas nabira še močan občutek krivde, ki še dodatno izčrpava telo.

To je tako, kot če doma ne bi imeli dovolj hrane. Otrok bi bil zahteven, bi prosil, se jezil, jokal, ker je lačen, in če ne bi imeli od kje hrane dobiti, povrhu bi bili pa še sami lačni, bi se začeli jeziti nad njim, naj že nekako razume, da hrane ni.

Ampak naša dolžnost je, da mu zagotovimo dovolj hrane, prav tako pa tudi naše energije.

Če čutite, da vam je primanjkuje, toplo vabljeni v moj center, kjer vas naučim, kako se energijsko okrepiti❤️

Objem,
Katja

"Če je bil tvoj mir odvisen od razpoloženja staršev…"…potem veš, kako je, ko si moral kot otrok nenehno preverjati, v ka...
15/09/2025

"Če je bil tvoj mir odvisen od razpoloženja staršev…"
…potem veš, kako je, ko si moral kot otrok nenehno preverjati, v kakšnem razpoloženju so.
Ali je varno, da se danes nasmejiš? Ali bo mama žalostna? Bo oče jezen?
Tvoj sistem se je naučil, da je tvoja varnost odvisna od tega, da natančno bereš druge in se prilagajaš.

Danes to izgleda tako, da:
🔸 Nenehno razmišljaš, kaj drugi potrebujejo, in si želiš vnaprej preprečiti konflikte.
🔸 Čutiš tesnobo, ko stvari niso pod kontrolo, ker tvoje telo išče občutek varnosti.
🔸 Težko se sprostiš, ker imaš občutek, da "nekaj čaka, da gre narobe".
🔸 Imaš močno potrebo po popolnosti in urejenosti, ker je to tvoj način, da ustvariš red v svetu, ki je bil nekoč nepredvidljiv.

💛 To ni tvoja krivda.
To je tvoj živčni sistem, ki te še vedno skuša zaščititi.
A danes nisi več tisti otrok – imaš možnost naučiti svoje telo in um, da je varno tudi, če ni vse pod tvojim nadzorom💛

11/09/2025

Mnogi odrasli lahko čutijo zelo veliko odgovornost do tega, kako se počutijo njihovi starši. Prevzamejo lahko vlogo postaršenega otroka, si naložijo njihova bremena ter čutijo z njimi žalost ter nemoč glede njihove situacije. Postaršeni otrok lahko čuti izjemno bolečino, ko starš trpi in je nemočen.

Pogosto ti odrasli opisujejo tudi občutke nemoči, žalosti, izčrpanosti, jeze, krivde in sramu.

Starši pogosto namreč nič ne spremenijo in svoje otroke nenehno obremenjujejo in pogosto želijo, da prevzamejo njihova bremena. Če se otrok odmakne, pogosto pričnejo vzbujati krivdo.
Starš tako na nek način zadovoljuje svoje čustvene potrebe skozi otroka, kar tega postaršenega otroka spravlja v stisko, izčrpava, zbuja jezo in frustracijo.

Pri tem je zares pomembno, da se energetsko okrepimo, da zmoremo postaviti meje in ne prevzemamo več nase njihovih bremen. Da razumemo, da je odrasel vsak odgovoren sam zase in nikakor ni naloga otrok, da svoje starše nenehno podpirajo, če ti niso pripravljeni ničesar spremeniti, saj se na ta način močno izčrpavajo.

Pa da ne bo pomote, s podporo staršem ni nič narobe, pomembno pa je, da so postavljene ustrezne meje in zdrav odnos, ki obe strani polni, podpira in navdihuje❤️

✨Si se kdaj ujela, da nekdo govori in govori, ti pa naenkrat ugotoviš, da sploh ne veš več, kaj ti sogovornik na drugi s...
09/09/2025

✨Si se kdaj ujela, da nekdo govori in govori, ti pa naenkrat ugotoviš, da sploh ne veš več, kaj ti sogovornik na drugi strani razlaga?

👉Da kimaš, rečeš »ja, ja«, v resnici pa ti misli bežijo drugam… in potem se sprašuješ, "Kaj je narobe z mano, zakaj ne morem slediti?"

S tem se srečuje ogromno ljudi, predvsem ogromno mamic in vem, da je lahko občutek res naporen ❤️

🌱To, da težko slediš, da ti spomin peša ali da hitro izgubiš fokus je torek znak, da je tvoj sistem preobremenjen, da si energetsko izčrpana in da tvoje telo nima več dovolj prizemljene energije.

👉Ko poslušaš nekoga, ki ti nekaj na dolgo in podrobno razlaga, te to še dodatno utrudi – in da lahko nekako zdržiš, te telo zaščiti tako, da te odklopi oz. odzemlji.

In dobra novica? To se da spremeniti. V terapiji te naučim, kako se prizemljiti, okrepiti svojo energijo in spet začutiti, da si res tu – prisotna, mirna in sproščena. 🌱

Address

Mestni Trg 5
Zalec
3310

Opening Hours

Monday 08:00 - 20:00
Wednesday 08:00 - 20:00
Thursday 08:00 - 15:00
Friday 08:00 - 20:00

Website

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Ilana - utrip življenja posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Ilana - utrip življenja:

Shortcuts

Share

Category