05/11/2025
Respect!
»Saj ne boš nič spremenil, pusti, saj bo minilo...⬇️⬇️⬇️ Današnja kost za glodanje? 🤔
Ta stavek je del našega narodnega DNK, ki sem ga poslušal, preden sem razkril nepravilnosti,« je po več kot štirih letih od razkritja sumljivih poslov pri nabavi zaščitne opreme med pandemijo za Delo ponovil Ivan Gale, eden od dveh najbolj znanih žvižgačev pri nas, poleg dr. Erika Breclja, ki je že kot študent opozarjal na nepravilnosti v zdravstvu. Kako slovenska žvižgača – to besedo med tujimi imeni povezujemo z Edwardom Snowdnom, Chelsea Manning in Julianom Assangeem – danes gledata na svoja razkritja?
»Če bomo vsi samo čakali, da nekdo drug naredi prvi korak, potem spremembe na bolje enostavno niso mogoče,« je prepričan Gale, v tistem obdobju zaposlen na zavodu za blagovne rezerve. Žvižgač je zanj »nekdo, ki si v službi preprosto ne more zatiskati oči pred nepravilnostmi«. »Zame to ni neki heroj, ampak navaden človek, ki ne mara tega, da se delamo, kot da ne vidimo, kar je očitno,« je pojasnil.
Po raznih ocenah neposredna ali posredna škoda zaradi korupcije v Sloveniji znaša približno 3,5 milijarde evrov.
Zavedal se je posledic dejanja, saj je takrat, v času covida, šlo za velike interese in veliko denarja. Po premisleku je sklenil, da raje spi mirno, kot pa sodeluje pri kršitvah zakonodaje o javnem naročanju in negospodarni rabi javnega denarja, kar je kasneje ugotovilo tudi računsko sodišče.
In kaj je bila zanj kaplja čez rob? Zdelo se je, da ne bo od pristojnih ukrepal nihče. Tedanji minister je Galetu večkrat rekel, da zavoda, ki ga ne more obvladovati, ne potrebuje. Omenjal je tudi njegovo ukinitev. »Lahko bi poslal anonimko, lahko bi se skril za psevdonimom, ampak to ne bi imelo enake teže, verjetno se ne bi zgodilo nič. Če hočeš, da ljudje verjamejo tvojim besedam, moraš za njimi stati.« Nepravilnosti pri nabavah zaščitne opreme je javno razkril 23. aprila 2020 v oddaji Tarča na RTV Slovenija: »Če ne bi vsi slišali ministra, kako je pritiskal na vodstvo zavoda, je čisto možno, da bi šlo vse skupaj mimo neopazno.«
Brez zaščite žvižgačev ni boja proti korupciji
Erik Brecelj, ki se mu izraz žvižgač pri nas zdi malce ponesrečen, saj »pomeni vse prej kot nekoga, ki se žrtvuje za družbo, pogosto v lastno škodo«, je nepravilnosti zaznal že kmalu, ko je prišel v stik z zdravstvenim sistemom, je povedal za Delo. Še posebej izrazito pri investicijah na Onkološkem inštitutu, kjer je zaposlen kot kirurg: »Tu nisem mogel biti več tiho, saj so hoteli na hudo bolnih služiti denar, tudi v škodo bolnikov. Najbolj me je presenetila moralna izprijenost nekaterih, na srečo sicer redkih. Sistem je bil takšen, da je omogočal čim več kriminala in nič odgovornosti.«
»Brez zaščite žvižgačev ni mogoče govoriti o boju proti korupciji. Če država misli resno, mora zagotoviti učinkovito zaščito žvižgačev, tudi v obliki denarnih skladov za pomoč ali nagrade žvižgačem,« menijo na Centru za zaščito žvižgačev, ki je bil ustanovljen po Galetovem razkritju s sodelavci. Kot so pojasnili za Delo, so v prvem letu in pol delovanja podprli okrog 20 žvižgačev. Tako finančno kot s pravnimi nasveti odvetnice Jerice Jančar.
Po sprejetju zakona o zaščiti prijaviteljev pred dvema letoma so se, kot so pojasnili, aktivnosti centra malce zmanjšale, danes tako ne sprejemajo več vlog za zaščito, še vedno pa je center informacijska platforma in prostor za srečevanje in zagovorništvo – njihovo poslanstvo je preventivno delovanje, ozaveščanje, informiranje.
Sodne prakse še ni
Z omenjenim zakonom so sicer žvižgači gotovo zaščiteni bolje, pravijo na centru, ali bo uporaben v praksi, pa se bo šele pokazalo. »Kot lahko razberemo iz letnih poročil KPK, trenutno še ni sodne prakse. Center se je aktivno vključil v javno razpravo ob sprejemanju zakona in predlagal še bolj napredne rešitve, na primer ustanovitev posebnih denarnih skladov za plačilo nadomestil prijaviteljem, ki izgubijo službo, ali izplačilo nagrad, če s prijavo preprečijo premoženjsko škodo. Še naprej si bomo prizadevali, da bi takšne rešitve bile sprejete. O učinkoviti zaščiti bomo lahko govorili šele, ko se ljudje ne bodo bali za svojo ekonomsko varnost.«
Ta je namreč vedno pomemben razlog, da se ljudje bojijo razkriti nepravilnosti. Kot pojasnjujejo na centru, je celoten sistem zaščite vzpostavljen zato, ker je morebitne nepravilnosti v javnih ali zasebnih organizacijah najlažje in najhitreje zaznati, če jih opazijo in prijavijo prav zaposleni. Zato se jih spodbuja k internim prijavam.
»Problem nastane, kadar pri organizacijah ni resnega cilja, da se nepravilnosti odkrijejo ali odpravijo. Takrat prijavitelj lahko postane moteč, označijo ga za problematičnega in ga diskreditirajo. Lahko ga celo odpustijo, kar je povračilni ukrep, ki je sicer po zakonu prepovedan. Vendar pa organizacija svoje ukrepe praviloma predstavi kot zakonite in primerne in tako, kot da niso v nobeni povezavi s prijavo. Čeprav velja obrnjeno dokazno breme, je zato za delavca sodno varstvo za takšne povračilne ukrepe vseeno lahko težko dosegljivo. V svoji bitki ostane sam, včasih se ne more zanesti niti na sindikalnega odvetnika.«
Ivan Gale ob tem dodaja, da se delodajalec zlahka odloči, da se bo nekoga znebil in s tem prestrašil tudi vse druge, ki bi si ravno tako drznili opozoriti na kakšno nepravilnost ali jo prijaviti: »Delavec pa mora pravico iskati na sodišču.«
Največje tveganje: izguba zaposlitve
Center je v veliki večini podprl prav takšne žvižgače, ki so že izgubili zaposlitev in so bili sredi izčrpavajočih in dolgih sodnih postopkov. Kot so pojasnili, jim je veliko pomenilo, da jih nekdo posluša in jim verjame. Na centru svetujejo, da morajo biti dokazi obvezno pridobljeni zakonito in da je treba pred razkritjem dobro premisliti in sprejeti največje tveganje, to je izguba zaposlitve.
Strah pred razkritjem je razumljiv, saj nihče ne želi izgubiti službe, statusa, miru, pritrjuje Gale. Dodaja zanimivo dejstvo, da so se v začetnem obdobju epidemije, ko je zavod za blagovne rezerve pričel z nabavami zaščitne opreme, zaposleni ob vseh pritiskih še bolj povezali kot: »Kasneje pa je strah pred povračilnimi ukrepi in izgubo zaposlitve pri večini prevladal. Odnosi so se ohladili, medsebojnega zaupanja ni bilo več toliko.«
Podobno kot Gale, ki je vedel, da ne more in ne sme biti tiho, ker so utihnili tudi sodelavci, Brecelj pojasnjuje, da je spoznal, da policija in tožilstvo ne b***a reševala težav in odpravljala kriminala v zdravstvu. Zato jih moramo, kot pravi, reševati sami. To ponazori s primerom: »Vem za preiskave, ki so kljub evidentnemu kriminalu na zelo nenavaden način končale v predalu. Zgodilo se ni nič. Treba je vzpostaviti sistem, ki bo preprečeval takšne odklone.«
Zato Brecelj sodeluje v strateškem svetu za zdravstvo, kjer je dal veliko predlogov, povezanih s transparentnim delovanjem zdravstva, tudi pri razpisih. »Na podlagi naših predlogov za spremembe zakona o javnem naročanju so začeli postopek za dopolnitev zakona. Največ koristnih predlogov je na podlagi izkušenj podal direktor UKC Ljubljana Marko Jug. Zakonodaja mora zahtevati odgovornost tudi od ponudnikov, ne samo naročnikov.« Dodal je, da se ukvarjajo tudi s predlogom zakona o javnih zdravstvenih zavodih.
Korupcije se ne bomo znebili, lahko pa jo zmanjšamo
Po Brecljevih besedah stvari v zdravstvu gredo na bolje. A si ne dela utvar: »Korupcije se ne bomo nikoli znebili, lahko pa jo zmanjšamo. Kar se je desetletja dogajalo na Onkološkem inštitutu, danes večinoma ni več možno početi. Je pa nekaterim, odgovornim za takratni kriminal, še vedno lepo postlano.« To, kot poudarja, ni dobro za prihodnost bolnišnice. Kot napredek pa omeni, da je direktor UKC odpustil mnoge, ki jih je dobil 's prsti v marmeladi'.
Mlajšim morebitnim prijaviteljem nepravilnosti svetuje, naj bodo pazljivi. Predvsem se mu zdi pomembno, da strokovno napredujejo, ker so tako lahko mirni. Sam se, kot je iskreno povedal, v resnici ni zavedal, v kaj se spušča. Na srečo sta ga podpora ljudi, ki so mu blizu, in medijska izpostavljenost rešili marsikaterih posledic, ki bi jih bil sicer deležen. Zaveda se, da so bili mnogi, ki so ugotavljali nepravilnosti, ne le v zdravstvu, kaznovani.
A ob tem ne pozabi omeniti, kaj vse je doživljal na Onkološkem inštitutu: »Najemali so odvetnike, da bi me utišali. Večkrat grozili z odpovedjo. Še nedolgo nazaj so zaposlili nekoga, ki ima nalogo, da odkrije karkoli, da se le sprožijo postopki proti meni. Še vedno je zaposlen na inštitutu. Blokirati so me hoteli na vseh možnih področjih.«
Brecelj priznava, da je razkrivanje nepravilnosti vplivalo na njegovo življenje. Tudi tako, da se je strokovno razvijal na področjih, na katerih so tisti, ki so ga hoteli uničiti, danes pičlega znanja ne glede na ugled, ki bi ga radi imeli: »Delo z bolniki je bilo moja trdnjava. Prepolne ambulante, veliko ur v operacijski. To me je ščitilo. Tudi na račun mojega prostega časa.«
Ivana Galeta ljudje večkrat sprašujejo, ali bi šel še enkrat skozi ves proces. Po vsem tem času iskreno pove, da verjetno ne, saj je bilo zelo naporno, tako zanj kot za njegovo družino. »Vsi pravni postopki, v katerih želim dokazati svoj prav, so precej izčrpavajoči, nekateri še vedno trajajo. Vse se je odrazilo tudi na mojem duševnem in fizičnem zdravju. Danes sem sicer mnogo bolje, to pa zato, ker govorim o tem in poiščem pomoč, ko jo potrebujem. Prav tako mi veliko pomeni, da so me takrat vsi, ki so me poznali, podprli, ne glede na politično prepričanje. Podprla me je tudi javnost. Spoznal sem nove ljudi in skupine, s katerimi smo skupaj ustanovili Center za zaščito žvižgačev in tudi politično stranko Naša prihodnost. Ostajam torej aktiven državljan in se še naprej borim za red in vrednote, v katere verjamem.«
Epp ➡️ javljanje omogoča ➡️ KLIK ➡️ https://piflarnakupuje.top
